Avtor: Neoznačeni avtor
stran: 074
V besedilu z naslovom Dve podobi smo hoteli prikazati življenje in smrt stiškega legista Lojzeta Malenška. Pri tem smo sledili njegovemu dnevniku, ki pa se je s smrtjo seveda končal. In ravno okoli njegove smrti so velike nejasnosti, česar v besedilu nismo skrivali.
Ko je bil spis že objavljen, so prišle do nas neke informacije, ki so stvari okoli Malenškove smrti deloma pojasnile, deloma pa jih na novo zapletle. Nekaj smo izvedeli iz še ne objavljenih spominov stiškega legista Jožeta Mestnika, ki sedaj živi v Braziliji. V skladu s tem, kar smo prebrali tam, naj bi Malenšek, skupaj z dvema samostanskima hlapcema – tudi legistoma – nekim Alfonzom Zorcem in nekim Bergantom, hotel oditi k četnikom. Ker niso dobro poznali poti do Velikega boršta, kjer so se četniki takrat nahajali, so prosili Jožeta Mestnika, da bi jih tja peljal. Pot jih je vodila mimo Mestnikove hiše, in ker je bila že noč, so se pod kozolcem malo ustavili. Nazadnje so se odločili, da bodo tu prenočili in nadaljevali pot naslednji dan. Mestnik je pri tem ocenil, da je bolje, da niso skupaj, zato je predlagal, da sam ostane doma, oni drugi pa naj gredo spat na Fidanov senik. To se je tudi zgodilo, le da sta šla k Fidanu samo Malenšek in Bergant, Zorc pa se je hotel še prej posloviti od svojega dekleta. Tako so terenci, ko so prišli k Fidanu, tam našli samo Malenška in Berganta. Pri tem bi bilo koristno vedeti, ali je Mestnikov predlog, da se ločijo, padel pred Zorčevim odhodom ali po njem.
Za Zorcem je potem, kot piše Jože Mestnik, izginila vsaka sled. Nekaj mesecev za tem – morda že v letu 1944 – pa ga je slučajno srečal v Ljubljani. Bil je zelo redkobeseden, povedal mu je samo, da je na domobranskem podoficirskem tečaju, tisto noč pa so ga pri dekletu zalotili terenci. Povedal jim je, kakšne načrte imajo tisti, ki so ostali v Stični, njim pa obljubil, da bo namesto k plavogardistom odšel k partizanom. Po italijanski kapitulaciji pa je izkoristil prvo priložnost in pobegnil k domobrancem.
stran: 075
V rokopisnem pripisu k spominskemu besedilu pravi Jože Mestnik, da je bilo vse to načrtovano in v resnici naperjeno proti njemu. Zvedel je, že po vojni, da so mu terenci postavljali zasede, pomislil pa je pri tem tudi na to, da ga je takrat nekako Alfonz Zorc silil, da bi šli na patrolo na Dobravo, kjer naj bi ga čakali. Kar pa ni uspelo tedaj, naj bi se zgodilo tisto noč pri Fidanu. Toda Jožeta Mestnika tedaj tam ni bilo, bila pa sta Malenšek in Bergant. Zakaj Jože Mestnik govori o nekom z imenom Bergant, je nenavadno, saj je znano, da je z Malenškom bil ubit neki Ludvik Markovič, ki je bil pokopan en dan pred Malenškom, a ne na Muljavi, ampak v Stični. To ime je bilo navedeno tudi v časopisnih poročilih.
Tu pa je še pismo, ki ga je uredništvo prejelo od Ivana Hauptmana, ki živi v Ohiu v ZDA. To je brat legista Toneta Hauptmana, za katerega smo povedali, sledeč Malenškovemu dnevniku, v spisu Dve podobi, da je padel 21. januarja 1943 v Biču pri Šentvidu.
O Zorcu ve Ivan Hauptman povedati tole. Dopoldne dne 25. avgusta – dan pred usodno nočjo – je iz stiškega samostana prišel k njim domov Alfonz Zorc in nagovarjal brata Vinka Hauptmana, tudi legista, naj bi spremljal njega in nekatere druge, ko bodo ponoči nesli na Polico četnikom neko pošto. Mati, ki je za to izvedela, je dosegla, da se Vinko za to ni odločil. Trdila je, da je že dovolj hudo, da je izgubila sina Toneta. Popoldne je Zorc prišel še enkrat in na vsak način hotel, da gre Vinko z njim. Dobijo se pod Mestnikovim kozolcem. Zaman.
Zorca pa potem v Stični niso videli do naslednjega leta. Tedaj ga je v samostanski mesariji iznenada zagledal samostanski brat Franc Kuhelj, oblečenega v lepo domobransko uniformo. Na vprašanje, kaj tu dela, je dal nekoliko skrivnosten odgovor: »Jaz moram tako delati.«
Po vsem, kar smo naknadno prebrali, vemo pravzaprav samo dvoje: Prvič, da se tragedija v noči med 25. in 26. avgustom ni zgodila pri Mestniku, ampak pri Fidanu in, drugič, da je pri tem dogodku imel važno vlogo Alfonz Zorc. Kakšna je bila ta vloga, zakaj jo je igral in kaj je hotel z njo doseči, pa nam ostaja slej ko prej povsem neznano.