Avtor: Blaža Cedilnik

stran: 066

stran: 067

V Sobotni prilogi časnika Delo je pravkar izzvenelo tretje nadaljevanje Dnevnika Spomenke Hribar. Začne se z vabilom urednika, naj napiše dnevnik za Sobotno prilogo. Aha, stvar je torej taka. Če si v špilu ali pa če je urednik tvoj prijatelj, potem te kar povabijo, da nekaj napišeš, tako čez celo stran v nekaj zaporednih številkah. To najbrž pomeni kar lep dodaten denar k poslanski penziji, kar spet pomeni, da si lahko privoščiš kakšno po­tovanje pa pomagaš otrokom, ki, starejši ko so, več denarja potrebujejo. Pa sedeš za pisalni stroj ali pa za računalnik in pišeš. (Malo fovšije, pa bolj za šalo kot zares). Me prav zanima, če bi tudi meni objavili tako zadevo.
Naj torej še sama napišem, da sem si zlomila nogo v gležnju, pa ne doma, ampak na spre­hodu ob morju. Bolelo me je tako, da sem videla tri sonca, vse zvezde pa en krajec lune, kot bi rekla moja stara mama, Bog ji daj večni mir in pokoj. Mož me je potem po skalah odnesel do avta, potem pa sva prebila na nezgodni skoraj pet ur, kar je bilo zelo malo, kot je rekla zdravnica, kajti zaradi dežja, ki je medtem začel padati, ni bilo ne majhnih otrok ne rolkarjev ne kotalkarjev in ne kolesarjev. Kakšna sreča, da sva tako hitro opravila. Zdaj bom do srede decembra nosila mavec in hodila z berglami. To je zame še posebej hudo, ker imam poškodovan ramenski obroč in nisem prav zanesljiva pri taki hoji. Ko ponovno preletavam ta dnevnik, ugotavljam, da sem imela morda tudi sama srečo v nesreči. Lahko bi si zlomila vrat, hrbtenico, medenico, desno roko, hm, pravzaprav bi laže prenašala vse skupaj, če bi si zlomila desno roko. Na računalnik lahko tipkam tudi samo z eno roko, pa čeprav je ta leva. Šlo bi pač malo počasneje. Tako pa sedim na enem stolu, zlomljeno nogo imam na drugem stolu in tako zverižena tipkam. Saj gre. (Mora gret, je rekel kandidat za državljana Slovenije, ko so ga vprašali prijatelji, kako gre pri učenju za izpit iz slovenštine.) Žal pa bo tako vsaj do srede decembra, ko imam kontrolo. In v leto s tremi ničlami bom prav žalostno prikrevsala. No ja, bo že šlo.
Torej, še in še bi lahko napisala takih stvari, kot so napisane v tem dnevniku, o problemih, ki sem jih imela, ker sem bila hči domobranca, pa o svoji družini, o finančnih in drugih problemih zaradi šolajočih se otrok, zdaj le še obeh sinov, pa o prijateljih in znancih. Ampak potem bi bil tale prispevek dolg kot povest o jari kači in steklem polžu. Zato bom to napisala kdaj drugič, če vas bi seveda zanimalo.
Naj se torej lotim tistega, kar sem hotela pravzaprav povedati.
Pred davnimi davnimi petnajstimi leti, tako davno, da smo že vsi skupaj skoraj pozabili, da je bilo kdaj sploh res (predvsem zato, ker se je toliko vsega vmes zgodilo in reklo), je v vseh medijih izbruhnila vest, da je neka Spomenka Hribar prišla na dan z idejo, da bi postavili nekakšen spomenik, pravzaprav obelisk, kjer bi pisalo »VSEM ŽRTVAM VOJNE« ali pa morda »VSEM ŽRTVAM II. SVETOVNE VOJNE« ali nekaj podobnega, s čimer bi dosegli spravo med vsemi Slovenci, da bi se končala razklanost naroda, ki je posledica te nesrečne državljanske vojne, ki je potekala hkrati z okupacijo narodovega ozemlja in vojno. Tako nekako sem sama razumela to misel. Da bi se enkrat napisala vsa zgodovina tega nesrečnega naroda, da bi se končalo to prekletstvo, ki visi nad vsemi nami, da bi se očistili tega izvirnega greha. Seveda se je začel pogrom. Orkester je pod nevidno taktirko zaigral tako ubrano, kot igra še danes. Isti orkester pod isto taktirko. Kadar izreče (napiše) kdo kaj bogokletnega v smislu »popravljanja« zgodovine ali karkoli, kar ni v prid tistim, ki vladajo že petdeset let in več, oziroma njihovim dedičem. Seveda smo bili vsi na njeni strani in mene je silno mikalo, da bi se srečala z njo, da bi »usekali« eno debato, obe približno enako stari, ona, hči partizana, in jaz, hči domobranca. Nisem je poklicala, ker mi je neki notranji čut to preprečeval. Vendar sem še nadalje skrbno prebirala nje­ne sestavke (kar je bilo pač objavljeno in to niti ni bilo tako malo), potem pa se ji je nenadoma zapisalo, da nihče ne more biti demokrat, če ni imel v življenju stalinističnega obdobja. Mha, to je to, torej me tudi tokrat notranji občutek ni varal. Ves čas se mi je zdelo, da je nekaj narobe. Ampak kaj. Napisane misli so zvenele lepo, morda skoraj prelepo. Narodova sprava je vendar nekaj veličastnega in kdor se bori za tako lepo stvar, mora biti pošten. Skoz in skoz. Po teh besedah pa sem začela brati njene sestavke skozi drugačno optiko. Moj matematični razum je spet delal. Analiza. Avtomatična analiza, pogled na stvar z vseh strani in kar naenkrat njene besede niso več zvenele tako blagoglasno. Sprava ni bila več SPRAVA, ampak napihnjen balon. Videti je veliko, v resnici ni pa nič. Navidezna sprava. Image. Taka sprava ne bi prinesla očiščenja. Pa še vedno sem se bala glasno izreči te misli; rekla sem le, kadar me je kdo kaj vprašal v zvezi z njenimi članki, da me pač nekaj moti. Če je kdo vrtal vame, sem omenila tisto o stalinizmu. Več pa ne. Potem pa je napisala znamenito pismo Kučanu, naj v imenu demokracije in higiene (moje besede) odstopi. Takrat je zažgala. Cela vrsta mo­jih prijateljev je planila vame: Kaj praviš pa zdaj, kaj te pa zdaj moti, kaj pa zdaj misliš o tem. In bleknila sem tja v tri dni, ne da bi zavestno pomislila, kaj pravim: moj avtomatični racio je to sproduciral. Najbrž bi se rada dobro prodala. Kako moreš biti tak cinik, kako da nikomur ne verjameš, nikomur ne zaupaš. Pa ni bilo treba dolgo čakati. Izšel je časopis Predsednik. Z njenim člankom. Pa kako, hudiča, moraš ti imeti vedno prav, mi je skoraj zabrusil eden od prijateljev. Zato, ker sem pametna punca, sem spet bleknila. Pa smo se smejali, čeprav vse skupaj ni bilo zares smešno. Za koga že mogoče, žal pa ne za tistega, ki ima Slovenijo rad. Naslednji njen mejnik je bil članek o odkopavanju kosti, pa o ustavljanju desnice, pa podobno (naštela sem samo tista dva, ki sta najbolj globoko zasekala med ljudi, ki sta zasejala in poglobila razdor, ki sta najbolj »sektašila«). Tako se je počasi prigrebla na mesto razsodnika, vrhovnega arbitra, ki ve natančno do pikice, kaj je prav in kaj ni prav. In ki se vsake toliko časa oglasi, vzvišeno kot s kakega prestola in deli pravico na vse strani. Okrca zdaj tega, zdaj onega. In vsak tak članek poglablja razdor, sektaši med ljudmi. Seveda nekatere ošvrkne blago in nežno (se-ve-koga), drugega pa pohodi kot smet. Prav ob tistih telefonskih klicih, takšnih in drugačnih, vsekakor diametralno nasprotnih, bi se morala zamisliti, morala bi iti vase. Morda pa sama s svo­jim pisanjem poglablja razdor in sovraštvo med ljudmi, ali pa ga celo neti tam, kjer ga prej sploh ni bilo. Ob vsakem njenem članku, prav tako ob branju dnevnika se mi porodita dve asociaciji. Karl May (jaz, jaz, jaz, samo jaz vse vem, samo jaz vse znam, vsi drugi so bedaki, nepošteni ipd.) in »doktors romani« (lahkotno, enostavno branje o lepih, dobrih, prisrčnih ljudeh). In človek, ki nima lastnega mne­nja, ki o sebi misli, da on pač ni tako učen in razgledan, prevzame to njeno mne­nje in spor s tistimi, ki mislijo z lastno glavo, je neizbe­žen.

stran: 068

Torej Dnevnik. Med lahkotnim kramljanjem o sebi, o problemih, ki jih je imela zaradi svoje poštene misli in drže, o zaslugah, ki jih ima za demokratične spremembe v Sloveniji in tudi nasploh, o svojih dobrih delih, ki so jih deležni vsi okrog nje, o svojih čustvih in odnosih do moža, do hčera, do prijateljev in znancev, ki spominjajo na tako imenovano literarno plažo in so zaradi tega blizu preprostim ljudem in bi vsekakor sodili prej v Nedeljca kot v Sobotno prilogo Dela, skuša ljudem zlesti pod kožo. Med tem kramljanjem pa jih dobesedno zaliva s kačjim strupom nestrpnosti (pa nas vendar ves čas skuša prepričati o nasprotnem), ko govori o ljudeh, ki mislijo drugače, ki so jo spregledali, ki pripadajo drugačni politični opciji in te ljudi tako rekoč, kot sem že rekla, pohodi kot smet. Pa kaj govorim. Saj to je najbrž »stvarna« ugotovitev, to vendar ni žaljivka ali celo zmerjanje, če reče, da je Janša postal politična »mizerija«. Pa tisto z njegovo »sramotno izključitvijo« iz Socialistične internacionale – po njegovi izjavi v medijih (sama pač nimam drugih virov) jo je sam zapustil, ker so vanjo kar v paketih sprejemali prenovljene in prebarvane bivše komunistične partije iz bivših realsocialističnih držav. Kdo tukaj laže, kako naj vem. Ampak človek se nagiba k misli, da je bolj verodostojen tisti, ki je pokončen in ne … Prav tako je najbrž »stvarna« ugotovitev, to vendar ni žaljivka ali celo zmerjanje, če govori o »podpolitiku cicibančkaste lepote in videti je, da tudi pameti«. Prav isto najbrž velja za Cerkev, ki se je v prejšnjem režimu delala mučenico, pri tem se je pa tako lepo instalirala v sistem, da je živela kot »bubreg u loju«. Prav zanimiva je misel o Mahniču. Pred nekaj dnevi sem po radiu poslušala neke njegove ortodoksne misli. Najbrž so bile iztrgane iz konteksta, ampak slišale so se kot kaka Kardeljeva navodila komisarjem v NOB. Pa drugih komunističnih veljakov v tistem času. Tudi to bi moral poznati vsakdo, ki hoče razumeti, kako se nam je mogla zgoditi taka narodna tragedija med vojno in po njej. In kdor bi hotel res razumeti, kaj apel za spravo sploh pomeni, da pomeni v prvi vrsti politično, etično in moralno ovrednotenje preteklih dogodkov in njihovih tvorcev (drugo ime za to je lustracija), če pa hočemo to doseči, je najprej treba ugotoviti, kaj se je V RESNICI zgodilo, ne pa da ven in ven ponavljamo (ponavljajo) stare stokrat prežvečene štorije (laži in polresnice), brez sleherne slabe vesti, o NOB in revoluciji, da bi končno že enkrat postale sveta in zveličavna resnica. Pred nekaj dnevi je bil v Studiu ob sedemnajstih pogovor o domobranstvu in drugih skupinah, ki so bile proti komunizmu in revoluciji. Končno so tudi zgodovinarji nehali kot trop papagajev ponavljati te laži in polresnice in počasi ugotavljajo, da je bil to odpor proti komunističnemu terorju, ki je silovito zadivjal med ljudmi v času, ko je bila njihova dežela okupirana. Eppur’ si muove! Čeprav razstava o slovenskem domobranstvu še vedno najbolj spominja na povojne agitpropovske razstave. Ampak počasi se bo tudi za to področje nabralo dovolj gradiva in kot čudovito ugotavlja avtorica: »Ko bomo znali dojeti in vzeti nase, da obstajajo temne in svetle strani v naši zgodovini, da vanjo spadajo tako domobranci kot partizani in obratno: tako partizani kot domobranci, bomo živeli spravno. Bomo znali biti ponosni na vredne stvari in bomo znali obžalovati žalostne.« To obžalovanje žalostnih stvari mi je priklicalo v spomin knjigo Črna maša, ki še vedno in še zdaleč nima svojega mesta v naši literaturi.

stran: 069

Krasna misel. Ko le ne bi bilo iz vsega ostalega pisanja razvidno, kaj je svetla in kaj temna stvar! Zato bi sama k tej misli dodala le to, da je treba te svetle in temne strani raziskati profesionalno (strokovno, znanstveno) brez subjektivnega čustvenega naboja, ki se je načrtno vcepljal povojnim generacijam, da danes ne ločijo med dejstvi in čustvenim odnosom (vcepljenim) do ljudi in dogodkov iz tega časa. Sama sem že večkrat rekla in napisala, da zame ni odločilno dejstvo, da so ubili mojega očeta; to, kar ima težo, so pobi­janja ljudi (velika večina nič krivih, nedolž­nih) med vojno in po njej. Masovna pobijanja. Morilska industrija. In ne samo lastne ljudi, tudi druge, četnike, ustaše, kozake, kaj vem, koga še. In koliko. In kdo je vse skupaj organiziral in vodil. Imena pobitih in imena organizatorjev! Saj ni raziskano. Resnica bo (kot pravi Clark v Vesoljski odisejadi) kot vedno, osupljiva.
Kam me je zapeljala misel iz Dnevnika o Mahniču! Avtorica članka pa iz tega izvede, da je Cerkev kriva za takratni razdor in za to, kar se danes dogaja, za sovraštvo, ki se vzbuja in kopiči, najodgovornejši pa je seveda nadškof in metropolit g. dr. Franc Rode. O njem sem že kar precej napisala. Zato se mi zdi na mestu samo en stavek iz govora ob začetku sinode. Ta »sektaški« Rode pravi ne­kako v tem smislu: Tu smo zbrani otroci domobrancev in otroci partizanov. Mi smo že dosegli spravo.
In prav zaradi pisanja o nadškofu Rodetu, sem se med takimi ljudmi, ki jih pohodi kot smet, tudi sama znašla, in sicer, najbrž skupaj s sorodno mislečimi, pod imenom »fundamentalistična pamet« (človek bi rekel, da je to zmerjanje?), ki v Kučanu ne vidi na svobodnih demokratičnih volitvah izvoljenega predsednika države, ampak le (tudi!) nek­dan­jega partijskega funkcionarja. Njegov govor na spravni slovesnosti ni bil toliko prevara kot svoje vrste aroganca ali pa cinizem, že sam nastop, pa tudi vsebina govora. V njem ni povedal niti trohice tistega, kar so čutili tisti, ki so prišli na simbolični pogreb svojcev v Rog. Še bolj pa so bili drugi komunisti (bivši ali sedanji, kakorkoli že vzamemo), posebej tisti z rokami v žepih in sploh s pozo, ki se ne spodobi ob taki priliki in ki je žalila čustva navzočih. Kako more kdo, ki zase pravi, da pove, kar misli (v smislu resnicoljubnosti in poštenosti), očitati metropolitu dr. Rodetu, če tudi on pove po resnici in pravici. Kako naj si to drugače razlagam kot tako, da ima nekdo resnico in pravico v zakupu; kdor drugače misli in to tudi pove, pa je fundamentalist, totalitarist in sektaš. To je narobe svet, to je popolnoma skregano z demokracijo in z zdravo pametjo.
»Narodnoosvobodilnega boja« ne moremo unovčiti, ker nimamo raziskanega, zgodovinsko opredeljenega z vsemi pozitivnimi in negativnimi stranmi tako, kot bi bilo treba. Kdo je začel bratomorno vojno in kdo je izzival okupatorje, da so požigali in streljali talce. Tak boj, kot je sedaj, sproduciran na ideji tistih, ki so na njegov (kar koli je že bil, držav­ljan­ska vojna, revolucija, prevzem oblasti na ta ali drug način) račun prišli na oblast in si tako pridobili »čast in last«, ki sta z njo povezana, ima cel kup napak in bi nam bil prej v sramoto kot v ponos. Zločini, ki so bili stor­jeni v imenu »narodnoosvobodilnega boja«, one­čaš­čajo tudi njegove pozitivne strani in tiste, ki so iz domoljubnih namenov sodelovali v njem.
Zato bi bilo treba nadaljevati zgodbo o obelisku in spravi za začetek z eno samo, dolgoročno zelo pomembno mislijo: Za začetek sprave je treba napisati Črno knjigo komunizma samo za Slovenijo. Pa ne zato, da bi delali razdor med ljudmi, ampak da bi z resnico, ki ni RESNICA, ki temelji na lažeh, polresnicah in prevarah, s pravo resnico, znali in zmogli dojeti in vzeti nase, da obstajajo temne in svetle strani v naši zgodovini, da vanjo spadajo tako domobranci kot partizani in obratno: tako partizani kot domobranci (da ne bodo eni temni in drugi svetli, ampak bomo vedeli, da so tako eni kot drugi svetli in temni); in tedaj bomo živeli spravno. Tedaj bomo lahko ponosni na vredne stvari in bomo znali obžalovati žalostne.

stran: 070

Ampak, žal, zagotovo se bo spet našel kdo, ki si lasti pravico in resnico, ki edini ve, kaj je prav in kaj ni prav v tej naši ljubi domovini, ki je strasten privrženec demokracije in z njo povezanega dejstva, da je prav, da ima vsakdo pravico povedati svoje mnenje, seveda samo, dokler se to mnenje vsaj v grobih obrisih ujema z njegovim. Našel se bo kak zakupnik resnice in me spet ozmerjal s fundamentalistom, totalitaristom in sektašem. Pa bi bilo dobro, da bi se pogledal v zrcalo – morda (človek pač mora verjeti, da se bo kaj takega zgodilo) bo pa le opazil, da ti pridevki pravzaprav pritičejo njemu.