Avtor: Zora Graziani
stran: 061
stran: 062
Objavljamo kratek odlomek iz spominov gospe Zore Graziani (Hvala), ki sedaj živi in deluje v Gorici. Bila je dvakrat zaprta, enkrat med vojno, enkrat pa takoj po vojni. Prvič je bila aretirana 22. februarja 1943 ob 1 h ponoči. Najprej je bila v zaporih v Gorici, nato v Kostanjevici in nato spet v Gorici. Konec julija so jo premestili v tržaške ženske zapore »Pri jezuitih«, od koder so jo po kapitulaciji Italije izpustili. Dolžili so jo, da je bila partizanska kurirka. »Pa nisem vedela, da sem. Nadrejeni, kateremu sem nosila pisma, je bil aretiran in je pri zaslišanju povedal moje ime. Pri soočenju je bila prečitana njegova izjava s podpisom. Seveda nisem ničesar priznala.« Drugič pa jo je aretirala JA 3. maja 1945 okoli 7 h zjutraj. Od maja 1944 pa do aprila 1945 je bila upravnica glasila primorskih domobrancev Goriški list. V Gorici je bila zaprta v istih prostorih kot pred letom dni. Ko jo je zagledala nuna madre Perina, ki jo je poznala še iz prvega zapora, se je začudila: »Gospodična, tudi vi! Sedaj pa res ne razumem ničesar več.« Iz Gorice so jo prepeljali v idrijski grad in potem za nekaj dni v Ajdovščino, od tu pa spet v Gorico. Tu so jo Amerikanci iz zavezniške vojaške uprave 27. junija 1945 izpustili.
– Vsi na dvorišče!
Ukaz, večkrat ponovljen s krepkim zadrtim glasom, doseže vse prostore. Do kosila, ko bomo z menažkami pohiteli na dvorišče po edini dnevni obrok hrane, manjka še nekaj. Le kaj hočejo ob tem nenavadnem času? Da jim nista padla v kremplje pobegla pripornika? Ne poznamo ju niti na videz, vendar smo zanju v nemajhnih skrbeh, odkar smo navsezgodaj zvedeli za njuno pogumno, a tvegano dejanje.
Zberemo se polkrožno. Najmanj trideset nas je v tej nenavadni ajdovski areni, podobni tistim, v katerih so v rimskem cesarstvu izpostavljali kristjane zverem.
Po krajšem napetem čakanju se pojavita dva partizana z živim ulovom; naš strah ni bil neupravičen. Nesrečnika sta mlada, eden še najstnik.
– Le oglejte si junaka!
Glavo morata držati pokonci, roke so zvezane, na zabuhlem, modric polnem obrazu oči skoraj ni videti.
Z vidnim ponosom nad uspelim lovom se pogledi tovarišev izmenoma pasejo po žrtvah in po nas. Ko se nadrejenemu zdi naslade dovolj, porogljivo začne:
– Sinoči sta poskusila pobegniti, ptička! Pri nas se pa beg nikomur ne posreči.
Premor. Z očmi išče pri prisotnih odziv na svoje besede in ga tudi najde. Stojimo povsem brezbrižno. Je razočaran? Menda, saj jezno z menjajočim se ritmom in z ustreznimi odtenki glasu okrepi svoj nasvet in grožnjo:
– In dobro si zapomnite vsi, od prvega do zadnjega: kot tema dvema, se bo zgodilo vsakemu, ki si bo drznil pobegniti!
Razidemo se molče. O nesrečnih mladeničih se ne menimo ne ta dan ne pozneje. V naših srcih sta. Taka, kakršna smo videli v areni, ko sta ju partizana sramotila in ko so nekje v bližini, a nam skrito, padali po njima udarci. S pestmi? Z biči? S palicami?
Nesrečnika dobro vesta, da nam je hudo zavoljo njunega ponesrečenega bega in posledic. Zavedata se, da smo vsi zaporniki na njuni strani. Partizana pa najbrž tudi čutita, kaj sta v naših očeh onadva in kaj obe žrtvi partizanskega nasilja.
In da njim ne more nihče pobegniti? Kaj pa Ernesta, lepa blondinka modrih oči, povratnica iz Hitlerjevih taborišč?