Avtor: Justin Stanovnik

stran: 076

Teharje, prva oktobrska nedelja. Prostor, kjer bo letošnja obletna slovesnost, je še skoraj prazen. Razen ljudi, ki pripravljajo oltar ob križu, in teharskih gasilcev, ki razmeščajo klo­pi za starejše ljudi, ozvočevalcev, ki postavljajo mikrofone in zvočnike, ni tu še nikogar. Zdi se, da sem prvi. Hotel sem biti zgoden, da mi ne bi bilo treba preveč hiteti potem, ko bom šel med ljudi in skušal katerega od njih pridobiti za kratek pogovor za Zavezo.
A zdaj še ni nikogar. Zato se malo razgledam. Nebo, kakršno se je naredilo nad nami, ne obeta, da bo s svojo svetlobo spremenilo svet v tisto krasotijo, ki jo zna uprizoriti na lepo jesensko nedeljo. A kaže, da tudi deževalo ne bo.
Potolažen od te misli se usedem na klop ob oltarju k dečku, ki očitno tu čaka, da bo ministriral. Zvem, da je tu res zato, da mu je ime Tomaž in da je iz bližnje vasi. Zaveze ne pozna, a mi obljubi, da jo bo kupil doli ob vhodu, kjer jo naši prodajajo. O Teharjah mu je pripovedoval ata, pa tudi dedek. »Tu so bile grozne reči. Tu so pobijali ljudi.« Njegova govorica me preseneti: mirni, jasni stavki, do konca povedani, tako da si čutil, da za vsakim stoji pika. Pogledam ga, kaj takega redko srečam. Bogve kaj bo še iz njega, pomislim. Nato ga vprašam: »Kaj pa domobranci, kaj za eni ljudje pa so to bili?« »Potegovali so se za našo domovino.« »Kaj pa pravi glede tega šola?« »Šola pa o tem nič.«

stran: 077

Tu je še človek, ki spada k skupini, ki se ubada z mikrofoni. Domislim se in ga vprašam, če je kaka razlika med komunističnimi spominskimi slovesnostmi in tistimi, ki jih prirejamo mi. Saj je nemogoče, da ne bi poznal tako enih kot drugih. Malo pomisli, potem pa pravi, da posebne razlike ne bo, čeprav bi se nazadnje le odločil, da so naše »bolj tihe, bolj občutene, bolj človeške«. Ob tem se spomnim na Rog 1990: trideset tisoč ljudi in odpadkov za en kokakolin karton in od nekaj tisoč smrečic nobena pohojena. Kakor v odmev na svoje misli zaslišim sogovornika: »Kakor da bi bili to drugačni ljudje.«
Izkoristim praznino doli na platoju in stopim gor na levo do nedokončanega spomenika. Pred mano je nekaj visokega in velikega, a ko se vprašam, kaj bi ta reč lahko pomenila, ne najdem pravega odgovora. Tistega, ki jo je naredil, verjetno ni gnala ljubezen. Ali pa ni premogel velikega talenta, saj vemo, da zna velik talent, tudi če ni podprt od ljubezni, ustvariti dela, ki nas potem notranje osvojijo. Moral bi pravzaprav reči drugače. Velik talent je velik v tem, da čuti, da se njegov stvaritelj­ski duh ne more dvigniti v višino, razen če v njem ne vstane ljubezen do tega, kar dela. In za ljudi, ki jim je teharski spomenik namenjen, bi komaj rekel, da občutljivega človeka, kaj šele umetnika, ne bi mogli prevzeti najprej z grozo, potem s spoštovanjem in so­čutjem in nazadnje z ljubeznijo – ki se ne bo ustavila prej, dokler ne zadene ob čisto snov njihove resničnosti.
Potem se obrnem. Pred mano je sedaj planjava na kateri je bilo nekoč taborišče. Kdor bi bil odvisen samo od spomina, bi jo komaj prepoznal. Barak ni več, poti in dvorišč, ki so bila med njimi, ni več, borovcev ni več; predvsem pa ni več dolinice na levi, po kateri je nekoč dol od cerkve Sv. Ane mimo taborišča tekel v ravnino potok. Med tem so dolino zasuli z iperitnimi odpadki, tako da je izginila in se je nekdanji taboriščni plato razširil do hiš na skrajni levi. Z njo je izginil tudi nekaj sto metrov dolg grob, ki je bil izkopan vzdolž levega brega nekdanje dolinice. Ko sem neke julijske nedelje 1945 stal na njegovem severnem robu in so vanj ravnokar padli trije mladi domobranci taboriščniki, je bil zasut z rumeno ilovico že skoraj do konca, tako da je bilo v njem že zelo malo prostora. V tem grobu ležijo domobranski oficirji, taboriščniki tifusarji in drugi bolniki in večina tistih, s katerimi so komunisti v Teharjah prirejali svoje špase.

Avtor slike: Ksenja Hočevar

Opis slike: Zbrani za spominsko mašo Ksenja Hočevar

stran: 078

Gledam ta svet pred seboj in v meni se začenja boj za spomin. Seveda je bilo vse res, a kje so streli, kje je vpitje, kje so kriki; kje je lakota, kje je žeja, kje je strah? Predvsem pa, kje je vonj? Teharje so vendar imele svoj vonj! Kam se je razkadil? To je bil vonj po dokončnem koncu: nahajal se je v megli prahu, ki se je dvigal iz taborišča, in je dišal po neznanih rečeh, kakor da bi ga bila nadihala smrt; prihajal je iz snovi, ki se je vlekla po tleh in je polnila pljuča vojakov – iz ponižanosti in izdanosti. Nikoli ne bi verjel, da imajo te reči svoj vonj. Teharje so to dokazale.
Od tam, kjer stojim, vidim, da prihajajo prvi avtomobili. Torej lahko začnem. Stopimo v Teharje petdeset let pozneje.
Kdo vse prihaja v Teharje in čemu? Najprej zadenem na človeka, ki ni tipičen obiskovalec. To je upokojeni pravnik Janez Lampret, viden član celjske SKD in prizadeven delavec v celjski Teharski komisiji. Ni jih prav veliko, ki bi toliko naredili za rešitev teharskega vprašanja kot on. Marsikaj imam tu priliko slišati: kar je bilo obljubljeno leta 1990, še daleč ni do konca narejeno; ni prave volje ne v vladi kot celoti ne na ministrstvu za delo in socialne zadeve; ni še integralnega slovenskega načrta za urejanje morišč in grobišč; vprašanje je zlasti, ali ima prednost Rog ali Teharje; ni volje, da bi se stvari dokončno rešile, vsaka pravna ovira pride prav, da se rešitev odloži. Nato preideva na splošne reči: od kod slovenska identitetna neobstojnost; dogaja se, da otroci pobitih staršev pozabijo nanje – ne vzdržijo napora, ki ga terja morala spomina; za vsem stoji neavtentičnost demokratične politične elite; vprašujemo se, kje je tenor demokratičnih strank, vprašujemo se, kaj je bil Demos, če je šestdeset odstotkov njegove politične elite šlo na levo. Zdi se, da je zadnja beseda mojega sogovornika potreba po enotnosti na demokratski strani.
Potem se zapletem v dolg in poučen pogovor z mlajšim človekom iz Obsotelja. Na Teharje pride vsako leto dvakrat, na osrednjo slovesnost in na dušni dan. »Tukaj nimam nikogar, a do vseh, ki so bili od tu odpeljani v smrt, čutim veliko spoštovanje.« Po njegovem mnenju so bili ljudje, ki so jih prignali v to taborišče, resnični demokrati. Tisti, ki te ljudi zastopajo, bi morali imeti v državnem zboru svoje mesto. »Po njih bi se moral zaslišati glas teh ljudi. Prej s Slovenijo ne bo nič.« Pripoveduje nadalje, kako natanko pozna komuniste. Čeprav je naredil tečaj za mednarodne voznike, mu niso dovolili voziti v tujino. Kadrovski v podjetju mu je rekel: »Kdor je kristjan, v tujino ne bo vozil.« Zvedeli so bili, da je doma v župnijskem svetu, cerkveni ključar in še marsikaj drugega. Tudi šole se spomni. V Bistrici ob Sotli mu je učiteljica, potem ko ni znal odgovoriti na izbrano težko vprašanje, rekla: »Ti stalno čepiš v cerkvi. Ti si navadna cerkvena miš.« Marsikaj bi še lahko izvedel od tega zvestega človeka, a moram se opravičiti in iti dalje.
Neverjetno, kako hitro in brez vsakega uvoda se tu znajdeš sredi žgočega problema. To dokazuje, s kakšno notranjo napetostjo priha­jajo ljudje na Teharje. Na cesti proti križu srečam dva znana intelektualca, enega iz Argentine, enega z Obale. Takoj smo pri pojmu strahu. Ljudje se še vedno bojijo. To je absurd, da se ljudje danes, po desetih letih demokracije še vedno bojijo. Mogoče pa uporabljamo napačne besede, mogoče pa to ni strah, ampak kaj drugega. Mogoče pa je to strah pred politiko. Kaj pa če smo Slovenci nepolitičen narod? Vse to je mogoče res, a komunistična desetletja so tudi drugod povzročila pravo opustošenje. Kaj pa so komunisti končno bili, da so narodom zapustili tako porazno dediščino? Nazadnje se zedinimo: poglavitna reč je ta, da komunizem še ni bil obsojen. Komunizem še ni prišel pred svetovno sodišče – pred Weltgericht. Za ljudi je to važno. Če ni bil obsojen, mislijo ljudje, komunizem ni mogel biti tako katastrofalno slab. Zločinec, ki ni obsojen, pač ni pravi zločinec. To ljudi moti in vznemirja, to jim brani, da bi se osvobodili povsem.
Na Teharje prihajajo tudi zelo preprosti ljudje, a brž ko z njimi spregovorim, mi že postane jasno, da so o tem, zakaj so se njihovi ljudje odločili proti komunistom, veliko premišljevali in pri tem zadeli na misli, ki me nemalo presenetijo. Ko tako vprašam kmeta iz okolice Ljub­ljane, zakaj misli, da so domobranci izgubili igro, mi pravi: »Toliko nepredvidenih stvari se je spravilo nadnje.« In kaj on misli o njih? »Bili so nedolžni, in so jih pobili. Bili so mučen­ci.«
Kmečki človek iz okolice Ambrusa prihaja sem zaradi dveh bratov, ki so ju od tod od­pel­jali v smrt. Sam je bil premlad za vojaščino, a ima zanimive spomine na medvojne čase. V njihovo vas so pogosto prihajali partizani. (»Pri nas je bilo dosti partizanščine.«) Kakšni pa so bili? Partizani so bili dobri, za komando pa tega ne bi mogel reči. »Kar jim je hodilo v na­poto, so brž pospravili. Tudi v svojih vrstah. Njihovo sodišče je te stvari hitro opravilo.« V njihovi hiši so nekoč sodili štirim oficirjem: dva so obsodili na smrt, dvema pa so odvzeli čin. A tisto sojenje ni trajalo več kot četrt ure. Potem mi pove še poučno zgodbo iz začetka vojne. Nekega dne okopavajo koruzo, ko pride mimo človek, ne domačin, a tudi ne neznan. Oče je očitno imel razloge, da ga je vprašal, za koga se ti novi ljudje v hosti sedaj borijo. Oni se usede na plot in odgovori: »Za Stalina, za Sovjetsko zvezo, za Komunistično partijo, za delavski razred.« Ko je moj sogovornik pred nekaj leti to zgodbo povedal nekemu spomeničarju, je ta pripomnil, da mu je oni prav povedal. »Torej se le niste borili za Slovenijo!«

stran: 079

Mnogim od teh, ki prihajajo sem, se zdi, da se stvari pri nas prepočasi spreminjajo. Občutek imajo, da nam sedanja zgodovina ni naklon­jena. So pa seveda tudi izjeme. Takšna je bila gospa, ki sedaj živi v Ljubljani, doma pa je iz Št. Lovrenca z Dolenjskega: »Hvalabogu, da se je vsaj toliko spremenilo, da lahko prihajamo sem. Hvalabogu! Vselej sem govorila, da bi le še to doživela, potem pa lahko umrjem. Vidite, stara sem že, pa mislim, da bom doživela še velike spremembe.« (Kaj pa Zaveza? Obljubi mi, da jo bo naročila.)
Potem se pogovarjam še z mnogimi drugimi. Z gospo, za katero vem, da je bila leta 1945 tu v Teharjah. Skupaj premišljujeva: Kako to, da nismo bolj pretreseni, ko stojimo na tem kraju? Pa mi pravi: »Med tem sedaj in tem, kar je bilo takrat, je veliko časa in veliko stvari. A včasih iznenada pride name in se spomnim in se razjokam.« Potem srečam dva Slovenca iz Argentine. Gospod je tukaj v Teharjah kot mlad domobranec doživel svoj šestnajsti rojstni dan, gospa pa je kot petnajstletna deklica leta 1945 bežala čez Ljubelj z mamo, brati in sestrami – vseh je bilo deset – oče pa je spremljal ranjene domobrance do Lesc, kjer so ga komunisti zajeli, poslali nazaj v Ljubljano v Šentvid in nato neznano kam.
Mnogi od tistih, ki jih skušam vplesti v pogovor, so člani Nove Slovenske zaveze. Razveseli me, ko opazim, da so prijetni ljudje: dobri, razumni, zvesti. Dolgo se pogovarjam z dvema sestrama z Dvora pri Žužemberku. Tu v Teharjah je bil njun oče zadnjič viden. Bil je že nekoliko starejši (letnik 1902) in sosed, ki je zadnji z njim govoril, je vedel povedati, da je bil že zelo izmučen. Ko so začeli domobrance odvažati, je sina pustil v Vetrinju, sam pa je – z veseljem – šel »v Italijo«, da bi bil bliže veliki družini, ki jo je pustil doma na Dvoru. Nikoli več ga niso videli. Njima pa se je godilo, kakor se je pač godilo domobranskim sirotam. Ko so nekoč v šoli izbirali otroke očetov, ki so ostali v vojni, za neko kolonijo, se je javila tudi mlajša od obeh sester (1942), ker je pač tudi njen oče »ostal v vojni«. Ko je doma povedala, kaj je naredila, ji je mati rekla: »Drugi bodo že šli, ti pa ne boš.« Sploh jim je doma mati vedno govorila: »Tiho bodite in delajte!« Sestri povesta, da je mati sedem let čakala, da se mož vrne. Vsi so trdo delali, da bo oče našel kmetijo takšno, kakršno je pustil. »Najhuje je bilo to, da smo morali ves čas o vsem molčati.«

Avtor slike: Ksenja Hočevar

Opis slike: Škof Jožef Smej govori Ksenja Hočevar

stran: 080

Na mojem rekorderju se je nabralo še več takšnih zgodb, utrinkov, misli. Sestra domobranca bogoslovca, Grozdetovega sošolca, mi je povedala, kako si brat ni upal materi povedati, kaj se je zgodilo z Grozdetom, da se mati ne bi še bolj bala zanj. Govoril sem s šolsko sestro iz Mirne Peči, ki sedaj v Petrovčah skrbi za tiste sestre, ki same zase ne morejo več, a prihaja v Teharje vsako leto v spomin na svo­jega brata, ki je bil tu, a ostal živ in prišel domov. Vprašam, kaj misli o domobrancih: »To so bili pravični ljudje. Bojevali so se za vero in domovino.«
Zadnji pogovor mi prinese presenečenje. Ko so pevci gori pri oltarju že peli vstopno pesem in sem hotel pobrati še en kamenček za teharski mozaik, mi gospa, ki jo nagovorim, odgovori v nemščini. Izkaže se, da je tu zato, ker je njen mož Slovenec. Njegovega brata so pokončali ali tu ali v Rogu. Vsako leto prihajata na oba kraja. Ne morem si kaj, da ne bi, preden odidem, še vprašal, kako se Slovenci obnesejo kot možje. »Ganz in Ordnung, ganz in Ordnung,« se smeje. Kaj pa naj reva reče, si mislim, a se mi vseeno dobro zdi.
Sedaj pa je bil že skrajni čas, da sem nehal. Pevci so odpeli in od oltarja dol sem zaslišal glas škofa dr. Jožefa Smeja: V imenu Očeta, Sina in Svetega Duha. Začela se je maša.
Najprej nas je teharski župnik opozoril, da moramo na začetku resno razmisliti, kako je z nami. Potem so prebrali berilo. Začelo se je s tistim slovesnim stavkom: Jaz, Janez, sem videl novo nebo in novo zemljo. Pri evangeliju so nam prebrali zgodbo o tem, kako so hudobni vinogradniki ravnali z gospodarjevim Sinom. Pomislili smo, da to ni samo ena od prilik, ampak pripoved, ki po svoje zajema celotno krščanstvo. Pridigal je maševalec škof Smej. Ponovno smo ugotovili, kar smo vedeli že prej: da je pesnik in izobražen človek. Povedal je dve od misli, ki jih je na Teharjah mogoče izreči: Tukaj počivajo Kristusovi udje in Ni res, da o njih ni dokumentov – vpisani so v knjigo življenja.
Pel je združeni zbor celjske dekanije. Kot solist nas je razveselil Marko Fink. Med spominsko slovesnostjo po maši smo bili deležni pozdrava predstavnikov Teharij in Celja. Potem pa so sledili govori vidnih slovenskih politikov: predsednika SLS in podpredsednika vlade Marijana Podobnika, podpredsednika SKD Lojzeta Župančiča, poslanca državnega zbora Jožeta Jerovška. Osrednji in slavnostni govornik pa je bil dr. Jože Bernik. Njegov govor objavljamo v celoti. Slovesnost je z izbranimi besedami uvedla in zaključila Marija Zgonc. Za konec so pevci zapeli še domobransko himno Oče, mati, bratje in sestre. Poslušali smo jo tiho in stoje in mogoče ni bilo nikogar, ki bi mu ob tem ne zatrepetala notranjost.