Avtor: Janko Maček

stran: 010

Zadnja postaja

Bil je petek, 1. junija 1945. Na celjsko že­lez­niško postajo je iz Velenja pripeljala dolga kompozicija živinskih vagonov, v katerih so bili zaprti vojaki 3. polka Slovenske narodne vojske, vrnjeni iz Vetrinja. Na postaji jih je že čakala enota slovenskih partizanov; nekateri njihovi oficirji so bili na konjih, marsikdo je poleg brzostrelke ali puške imel še bič. Še preden so se vagoni popolnoma zaustavili, jih je preplavilo divje kričanje, iz katerega pa so se vendarle razumele posamezne sramotilne besede in psovke. Partizani so se postavili v bli­žino vagonov in ko so ujetniki izstopali, so po njih neusmiljeno mlatili s kopiti pušk in z biči.
Komaj so domobranci prišli skozi ta špalir udarcev in se postavili v kolono, se je med psovkami zaslišal ukaz: »Oficirji in podoficirji naj izstopijo iz kolone!« Med prvimi sta se temu ukazu odzvala stotnik Lojze Bastič in njegov prvi podčastnik Jože Kavčič, oba iz Horjula. Bastič je bil pred odhodom na Koroško poveljnik 43. čete Slovenskega domobranstva, ki je bila stacionirana v Šentjoštu in imela en vod v Horjulu. Sestavljali so jo v glavnem domačini teh krajev. Ob prihodu v Celje je Bastič imel na sebi oguljeno angleško bluzo, h kateri se domobranske epolete s tremi zvezdicami niso kaj prida podale. Med skoraj dvodnevnim postankom v Slovenj Grad­­cu so ga namreč ločili od čete in fantje so že mislili, da ga ne bodo več videli. Šele ko so se 31. maja pripravljali za odhod skozi Hu­do luknjo, se je spet pojavil med njimi. Eden redkih preživelih iz 43. čete se spominja, da so takoj opazili njegovo oguljeno, nekoliko premajhno bluzo in epolete na njej. Niso se čudili temu, saj so vedeli, kako tudi ob prihodu v Pliberk ni skril svojih častniških znakov. Bili so opogumljeni, ko so videli, da je kljub vsemu ostal miren in dostojanstven.
Janez Zdešar pripoveduje v knjižici Spomini na težke dni, ki jo je napisal leta 1946, kako je že na praznik sv. Rešnjega Telesa prišel v Te­harje z 2. polkom. Ker so celo pot od Pliberka do Celja naredili z vlakom, so v teharsko taborišče prišli pred onimi, ki so bili iz Vetrinja odpeljani 28. in 29. maja, pa so jih potem zadržali v Slovenj Gradcu in so morali pot od tam do Velenja prepešačiti. Ko je torej Zdešar 1. junija zvedel, da so prišli v taborišče domobranci 3. polka, je šel iz barake in med Horjulci kmalu našel Pavla in Karla Bastiča, Lojzetova brata. Pavle, bogoslovec 4. letnika, mu je pojasnil, kako se je brat sam javil in povedal, kdo je (J. Zdešar, Spomini na težke dni, str. 31.). Vedel je, da mu fantje zaupajo, zato je tudi v tej težki situaciji hotel biti z njimi. Ko so ga potem na postaji v Celju od njih ločili, je Pavle prevzel dolžnost, da ga nadomešča, vsaj kar se tiče vlivanja poguma in tolažbe.
Jože Kavčič, po domače Modrijanov Jože, je bil ob vrnitvi iz Vetrinja star komaj dvajset let. Svoje mlado življenje je preživel na rojstni domačiji na samotnem obronku Lipalice, nedaleč od horjulske vasi. Pomagal je staršem pri delu na skromni kmetiji, nekako eno leto pred vstopom v vaško stražo pa skupaj z nekaterimi sovaščani hodil na delo v opekarno na Vrhniko. Kaj je vplivalo na tega preprostega fanta, kaj ga je oblikovalo, da je tako hitro dozorel, da je usodnega 1. junija na celjski železniški postaji zmogel premagati strah in odločno stopiti pred svoje sonarodnjake, od katerih ni mogel pričakovati nič dobrega. Njegova pot proti Teharjam se ni pričela v Vetrinju, ampak že nekaj let prej, ko se v domači dolini ni pridružil nosilcem komunistične revolucije, ki so sami sebe imenovali borce proti okupatorju.

stran: 011

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vzhodni del Horjulske doline – Vas Zaklanec s Koreno in Slevnico v ozadju – Na skrajni desni taborska cerkvica sv. Urha

Naslov naše rubrike je Kako se je začelo. Ko pred nami stoji podoba Lojzeta Bastiča, Jo­žeta Kavčiča in njunih sotrpinov, nas zanima, kako se je začelo v Horjulski dolini, kaj se je zgodilo, da se je del njenih prebivalcev znašel na »pravi strani«, drugi pa na »napačni strani«. Zmagovalna »prava stran« je o tem napisala debele knjige z natančnimi datumi dogodkov in seznami njihovih udeležencev, druga stran pa za tako pisanje skoraj ni imela časa, ker je bila njena pot od začetka do zadnje postaje prekratka. Toda resnica, čeprav dolga desetletja zamolčevana, se zaradi tega ni spremenila in naša pravica in dol­ž­nost je, da se dokopljemo do nje.

Novo ognjišče pod zvonom sv. Marjete

Marsikdo bo pričakoval, da bomo v tem poglavju opisali kako trdno horjulsko družino, ki je v dolini že zdavnaj pognala korenine in v njej vzdržala v dobrih in hudih časih. Gotovo bi bilo tako prav, toda odločili smo se drugače. Povedali bomo nekaj o priseljenski dru­žini, iz katere je izšel domobranec Jože Kavčič, ob tem pa skušali prikazati življenj­ski utrip doline v času med obema vojnama.
Jože Kavčič, oče našega domobranca, je bil rojen na osamljeni kmetiji pri Mraku na Ži­rovskem vrhu nad Lučinami. Bil je prvorojenec in zato po takratnih navadah že vnaprej določen za dediča domačije. Brez dvoma bi bilo tako, če se leta 1914 ne bi začela prva svetovna vojna. Oba Mrakova sinova, Jože in Jakob, sta bila vpoklicana. Jožeta so kmalu poslali na fronto v Galicijo in konec leta 1914 je že prišel v rusko ujetništvo. V ujetniškem taborišču v Sibiriji je zbolel za tifusom in se potem zdravil v bolnici v Petrogradu in v Moskvi. Bil je v Petrogradu, ko so množice spre­jele Lenina in vzklikale: Za mir, za kruh, za svobodo! Po ozdravitvi je prišel na Kavkaz in živel na področju, ki ga je še obvladovala carska vojska pod vodstvom generala Vrangla. Sodoživljal je trpljenje domačinov, ko so tudi to področje zasedli boljševiki, in se na lastne oči prepričal, kako kruta zna biti revolucija. Skoraj devet let je že preteklo od njegovega odhoda od doma, ko je končno dobil mož­nost, da si preko jugoslovanskega konzulata pris­krbi dokumente za vrnitev v domovino.

stran: 012

Jožetov mlajši brat Jakob je prišel domov takoj po koncu vojne in se kmalu poročil. Leta so tekla in Jožeta so imeli za pogrešanega, ker od njega ni bilo nobenega glasu. Ja­kob je začel pritiskati na očeta, naj mu izroči posestvo. Oče je bil v dilemi. Po eni strani je čutil dolžnost do starejšega sina, po drugi pa vsak dan znova videl, kako dom potrebuje gospodinjo, kajti mati je že več let pred začetkom vojne umrla. Po daljšem oklevanju je posestvo le prepisal na mlajšega sina. Da bi ublažil grenkobo, ki jo je zato Jože občutil ob vrnitvi na Žirovski vrh, mu je oče kupil zapuščeno domačijo blizu Horjula. Naslednje leto se je Jože poročil s Frančiško Luznar iz Lu­čin, s katero se je spoznal že pred za­čet­kom vojne in ga je celih devet let zvesto čakala. Uredila sta si družinsko og­njiš­če v Hor­julu, se kmalu vživela v življenje v dolini in z marljivim delom izboljšala kmetijo. Že leta 1925 se jima je rodil sin Jože, za njim pa sta prijokala še dva bratca in ena sestrica.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Oče Jože Kavčič

Oče Jože je imel veliko skrbi z družino in s kmetijo, zato mu je ostalo le malo časa za sodelovanje pri javnem življenju v fari in v občini, ki je bilo v letih pred drugo svetovno vojno zelo razgibano. Lahko si mislimo, da ga je zanimala Kmečka zveza, ki so jo ustanovili leta 1936 in jo je vodil Tone Bastič, absolvent Kmetijske šole na Grmu. Še preden si je Jože spletel gnezdo v dolini, je takratni župnik Pristov na Lešnjakovi kmetiji onkraj Samotorice ustanovil živinorejsko zadrugo. Njeni člani so postali tudi kmetje izven Horjulske doline. Pristovov naslednik Franc Nastran je veliko svojega časa posvetil delu z Orli, ki so bili v Horjulu zelo delavni in jim je uspelo vključiti v svoje vrste večino mladine. Sokoli so imeli le malo pristašev, vodil jih je pa učitelj Uršič, ki je bil več let tudi šolski upravitelj. Če vse to vemo, lažje razumemo njegove glasne razgovore z župnikom Nastranom, ki so ohranjeni v zapisnikih sej horjulskega šolskega odbora, katerega član je bil seveda tudi župnik, saj je v šoli poučeval verouk.
Ko govorimo o horjulski šoli, ne moremo mi­mo številnih izobražencev, ki so v njej začeli svojo pot do učenosti. V desetletju pred drugo svetovno vojno in že prej so se nove maše v Horjulu kar vrstile. Med izobraženimi laiki so bili odvetniki, kot na primer dr. Aleš Stanovnik, profesorji, inženirji in drugi. Med nji­mi naj posebej omenimo Ceneta Logarja, ki je študiral filozofijo na univerzi v Pragi in v Parizu in študij zaključil z doktoratom. Seveda v našem sestavku ne bomo govorili o njegovem znanstvenem delu, kajti zanima nas začetek komunistične revolucije v Horjulski dolini, h kateremu je prav on v neposredni povezavi z Borisom Kidričem in centralnim komitejem slovenske partije veliko pripomogel.
Mladi dr. Logar se je konec leta 1940 vrnil v domovino. Ker ni dobil službe, je živel na rojstnem domu v Horjulu. V tem času je ne­kaj­krat poiskal Jožeta Kavčiča, za katerega so vsi vedeli, da je devet let preživel v Rusiji, in se z njim zapletel v razgovor o ruski revoluciji. Nekdanji ujetnik je brez olepšavanja govoril o trpljenju in strahotah, ki jih je bil doživel zaradi boljševiške revolucije. Mladi učenjak po takem razgovoru ni nikoli pokazal, da ne bi verjel v resničnost sosedove pripovedi. Iz literature, ki jo je med študijem v tujini redno dobival predvsem od Kidriča, je o življenju v Sovjetski zvezi imel povsem drugačno predstavo. Ko se ga je nekoč polastil dvom o objektivnosti te predstave in se je zaupal Kidriču, ga je ta z veliko ihto in brezobzirnostjo poučil, da je Sovjetska zveza na najboljši poti (Borec 1983/4–6, str. 280.).
Večina prebivalcev doline je živela od kmetijstva in bila navezana na zemljo, pri tem pa si je prizadevala za napredek. Kmetijska zadruga, hranilnica in posojilnica, mlekarna in podobne ustanove niso bile namenjene bogatenju posameznikov, ampak izboljšanju gospodarskih razmer in življenja vseh kmetov, ki so bili pripravljeni sodelovati.

stran: 013

Omenili smo že, da je nekaj horjulskih fantov hodilo na delo v opekarne na Vrhniko, drugi pa so delali v Ljubljani, kamor so se ali vozili ali pa si poiskali stanovanje bližje delovnega mesta. Le nekateri od teh delavcev so, poleg bolj ali manj skromnega zaslužka, začeli z dela prinašati tudi ideje o novem družbenem redu, ki da je že uveljavljen in preizkušen v Sovjetski zvezi, drugi pa so tudi kot delavci obdržali svoje prepričanje in ostali člani Fantovskega odseka in prosvetnega društva. Povojna zgodovina je prve naštela po imenih in jim pripisala velike zasluge za napredek doline, drugih pa največkrat ni niti omenila ali pa jih omenila le v slabem.
Leta 1936 so Horjulci na hribu nad farno cer­kvijo sv. Marjete postavili evharistični križ, ki naj bi tudi na zunaj kazal njihovo pripadnost krščanskim izročilom, globoko zasidranim v slovenstvu, ki je prav v tistih letih do­življalo svojo pomlad. Zdelo se je, da je ta zgrad­ba dovolj močna in sposobna kljubovati viharjem, toda kaj kmalu se je pokazalo, da je nje­na trdnost samo navidezna. Že ob prvih sunkih vi­harja se je zgradba nevarno zamajala.

Dolina v spremenjenih razmerah

Velikonočni prazniki leta 1941 so bili dokaj mirni. Kolon italijanskih vojakov, ki so zadnje dni velikega tedna prihajale po cesti od Šentjošta in nadaljevale pot proti Dobrovi in Ljubljani, ni bilo več. Fantje in možje, ki so bili mobilizirani, so se že prej vrnili iz razpadle jugoslovanske vojske. Med prostovoljci, ki so v začetku tedna odšli proti Zagrebu, da bi jih tam vključili v vojaške enote, sta bila tudi osmošolec Pavle Bastič in Miha Lukan iz Ljubgojne pri Horjulu. Njihova pripravlje­nost je bila seveda zaman in za praznike sta bila ljubgojnska prostovoljca že doma. Pavle se je po praznikih vrnil v svoj razred na klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer so že začeli priprave za maturo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Horjulski Orel julija 1925, v sredini kaplan Janez Dovč

Pavletov oče Ivan Bastič je v Horjulu tudi po italijanski zasedbi obdržal funkcijo župana, ki jo je opravljal že več let s presledkom v času Aleksandrove diktature, ko je bil odstavljen, potem pa leta 1936 ponovno izvoljen. Vedel je, da bo županovanje v času vojne in okupacije težje kot prej, toda sprejel je to breme, da bi ljudem pomagal prebroditi težki čas. Že v prvih mesecih okupacije je horjulska občinska uprava imela skrbi z begunci, ki so pribežali pred Nemci s Štajerskega in so jih iz Ljubljane poslali v Horjul, kjer so tedaj gradili cestni odsek Horjul – Zaklanec – Podolnica. Karabinjerji, ki so se namesto prejšnjih orožnikov naselili v Horjulu, niso povzročali posebnih težav in življenje se je v glavnem odvijalo po ustaljenem redu.

stran: 014

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Horjulska Prosveta poleti 1935

Niti domačinom v Horjulu niti Italijanom se ni zdelo čudno, ko so poleti 1941 na Samotorico in na Koreno nad Horjulom začeli zahajati nepoznani turisti. Niso se čudili, ko so včasih med turisti opazili tudi dr. Logarja, saj so si predstavljali, da mu je po več letih bivanja v Pragi in v Parizu obzorje v domači vasi pretesno. Na podoben način so »opravičevali« tudi njegova kar pogosta potovanja v Ljubljano.
Omenili smo že, da je bila revolucija v Horjulski dolini v začetku vodena neposredno iz Ljubljane. Kako je prišlo do tega? Dr. Cene Logar pripoveduje v svojih spominih, kako je leta 1936 odšel na študij v Prago in se tam srečal s Kidričem, ki je nekako ob istem času prišel iz Moskve. Dogovorila sta se in študent Logar je potem emigrantu Kidriču vzdrževal stike z domovino in mu redno dajal del svoje štipendije. Tudi v Parizu je bil Logar v stalnem stiku s Kidričem in njegovo ženo in je pod njunim vodstvom delal za partijo. Sam pove, da je pri tem doživel marsikatero gren­ko izkušnjo, toda v svoji naivni veri v Sovjetsko zvezo in socializem je mislil, da je to nekaj normalnega. Razpad Jugoslavije je doživel v domači vasi, kamor se je vrnil jeseni 1940, kot smo že omenili. Kidrič je odšel iz Pariza že pred prihodom Nemcev (Borec 1983/4–6, str. 279–282.).
Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo je dr. Logar spet vzpostavil redno zvezo s Kidričem; od njega je dobival navodila za organizacijo OF v dolini in njemu je poročal o svojem delu. Kidrič ga je sprejel v partijo in mu naročil, naj v domačem kraju ustanovi partijsko celico. Do tedaj je menda bil edini komunist v dolini Viktor Korenčan, delavec v ljubljanski tovarni kleja, kjer je že pred vojno bila močna partijska organizacija. Njegov brat Lovrenc, ki je kasneje umrl v Ameriki, je bil že leta 1920 pri volitvah v državni zbor varuh skrinjice komunistične stranke, ki je tedaj v Horjulu dobila 18 glasov. Med prvimi člani nove celice je bil šolski upravitelj Uršič, o katerem je dr. Logar zapisal, da je bil »velik organizator sokolstva in sploh vsega, kar je bilo liberalno in protiklerikalno«. Z njim so k OF pristopili vsi njegovi sodelavci iz sicer maloštevilnega sokolskega društva. Dr. Logar je v začetku bil sekretar partijske celice in obenem sekretar rajonskega odbora OF. Formalno sta obe novi organizaciji spadali pod vrhniško okrožje, zato so konec septembra predstavniki okrožja prišli v Horjul in ju na sestanku v šoli potrdili. Kljub temu je dr. Logar še naprej ostal v direktni zvezi z Ljubljano.

stran: 015

Ta povezava se je še okrepila, ko se je na Lešnjakovo domačijo v Samotorici, ki je bila last horjulske živinorejske zadruge, zatekla rašiška partizanska četa. 20. septembra 1941 so namreč Nemci udarili po partizanih, ki so se že nekaj časa zadrževali okrog Rašice pri Ljubljani. Celo vas Rašico do zadnje hiše so Nemci tedaj požgali, ljudi pa odpeljali v taborišča. Skupina 24 partizanov rašiške čete se je umaknila proti Smledniku, prešla Savo in po ukazu iz Ljubljane odšla na Samotorico, kjer naj bi se spopolnila z novimi močmi iz Ljubljane in nato spet odšla na Gorenj­sko. Najbrž so že »turisti«, ki so poleti 1941 hodili na Samotorico in Koreno, ugotovili, da je Lešnjakova domačija primerna za nekakšen zbirni center ali šolski logor, kot so ga imenovali. Za horjulsko partijo in OF so se s tem začele nove skrbi. Iz Ljubljane so pri­hajali novinci, ki jim je bilo treba pokazati pot v taborišče, prišli pa so tudi člani centralnega komiteja in glavnega poveljstva, kot Luka Leskošek, Marjan Brecelj, Cene Kristan in drugi. Moštvo v Lesu je potrebovalo hrano, obleko in orožje. Veliko tega je s konjem in vozom pripeljal iz Ljubljane brat dr. Logarja, ki s tem ni zbudil posebne pozornosti, ker je bilo videti, da vozi blago za svojo trgo­vinico. Pri teh prevozih je veliko pomagal tudi šofer avtobusa, ki je vzdrževal redno zvezo z Ljubljano. Z avtobusom je navadno prispel v Horjul tudi Slovenski poročevalec in druga literatura, med katero je obvezno spadala Zgodovina Vsezvezne komunistične partije boljševikov.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kraj, kjer so komunisti umorili župana Ivana Bastiča in njegovo ženo Marjano

V spomin na konec prve svetovne vojne in začetek Jugoslavije so v Horjulu 28. oktobra 1941 zvečer pri evharističnem križu nad vasjo zakurili kres, na križ pa obesili jugoslovansko zastavo z veliko rdečo zvezdo. Iz taborišča so v vas prišli partizani, da bi ostrigli dekle, ki je hodilo z italijanskim financar­jem. Zaradi dekletovega kričanja je financar prišel iz svoje sobe, stanoval je namreč v isti hiši, in partizani so ga ustrelili. Partizani so se vrnili v taborišče, z njimi je pa odšel tudi domačin Stane Stanovnik, ki je sodeloval pri obešanju zastave in kurjenju kresa. Italijani so naslednji dan začeli preiskavo. Prijeli so več vaščanov, med njimi vso Prebilovo dru­žino: očeta, mater, pet sinov in dve sestri. Vseh pet bratov Prebil in še štiri druge hor­julske fante so potem odpeljali v Gonars. Dr. Logar je v spominih zapisal, da je manifestacijo pripravil po navodilih iz Ljubljane. Ali je bilo le naključje, da je zastava z rdečo zvezdo vihrala na evharističnem križu? Ali je scenarij iz Ljubljane predvidel, da bodo manifestaciji sledile italijanske represalije? (Borec 1983/4–6, str. 279–282)
Samotoriška četa se je v noči na 30. oktober 1941 po predvidenem programu odpravila čez mejo na Gorenjsko. Ker so jo že naslednji dan na Ožboltu blizu Škofje Loke napadli Nemci, se je vrnila na Samotorico. Iz Ljubljane so spet začeli prihajati novinci. Ko je četa 5. decembra sodelovala pri napadu na že­lezniški most pri Preserju, je menda štela že okrog 60 mož. Nato se je četa razdelila: večji del je šel čez mejo na Pasjo ravan in se vklju­čil v Cankarjev bataljon, manjši del pa se je zatekel na Samotorico in spet čakal na okrepitev iz Ljubljane. Kmalu po novem letu sta v četo prišla tudi dva novinca iz Horjulske doline. Konec januarja je bila ta skupina poslana na Notranjsko v Šercerjev bataljon, v samotoriškem taborišču pa so se spet zbirali novinci.
Čeprav je bila Lešnjakova domačija le dobro uro hoda oddaljena od Horjula in Polhovega Gradca, Italijani v petih mesecih niti enkrat niso prišli na spregled, niti enkrat niso opazili pošiljke hrane in druge opreme, ki je skozi Horjul potovala v taborišče. 9. februarja 1942 so še ponoči prišli sardinski grenadirji z Vrhnike in obkolili nekaj hiš v Horjulu, med njimi tudi rojstno hišo dr. Logarja. Medtem ko so Italijani v hudem mrazu čakali okrog hiš, da se zdani, so po hišah v temi pos­prav­lja­li sumljive predmete. Pri Logarjevih se jim je posrečilo sežgati vso zalogo literature – Slovenskega poročevalca, več izvodov Zgodovine Vsezvezne komunistične partije in kup letakov, ki so jih pred kratkim dobili iz Ljubljane. Tako Italijani med preiskavo niso našli ničesar sumljivega. Vendar so tedaj aretirali Jakoba Logarja in več drugih, med njimi tudi gostilničarja Muho in župnika Nastrana. Župnika in gostilničarja so kmalu izpustili, druge pa odpeljali v internacijo.

stran: 016

Da bi se zavarovali pred presenečenjem, so partizani iz taborišča pri Lešnjaku, ki je bilo v kotlini, postavili stražo na Korenu, od koder so imeli zelo dober pregled proti Horjulu.
Zaradi precejšnje oddaljenosti od taborišča so bili stražarji nastanjeni na kmetijah v zaselku Ulaka poleg Korena. Tisto leto je bilo konec februarja še precej snega, zato so bili stražarji, ki so se sprehajali po golem korenskem hribu, vidni daleč naokoli. Ni čudno, če so jih opazili tudi Italijani v Horjulu, bolj čudno pa je, da dr. Logar in njegovi ob tem niso nič ukrenili.
3. marca 1942 popoldne se je domačijam na Ulaki približala italijanska patrulja. Nekaj vojakov s seržantom na čelu je zavilo naravnost k hlevu ene od domačij. Seržant je stopil k hlevskim vratom, toda še preden jih je dobro odprl, je odjeknil strel in seržant je obležal v snegu na dvorišču. Še isti dan so Italijani požgali dve domačiji, večino odraslih vaščanov so odgnali s seboj in jih odpeljali v internacijo, nekaj so jih pa izpustili. Naslednji dan so Italijani spet prišli in požgali še preostale domačije na Ulaki. Do taborišča pri Lešnjaku so se spustili šele čez nekaj dni, ko je bilo že prazno in so partizani bili že daleč na Notranjskem.
Tudi po tej italijanski represaliji je dr. Logar še ostal doma in vzdrževal zvezo z vodstvom revolucije v Ljubljani. Sam piše, da je tedaj obhodil vse vasi v okolici in zbiral prispevke za pogorelce. Povsod so ga sprejeli z odprtimi rokami. Ljudje do tedaj večinoma niso razlikovali med partizani in četniki. Seveda četnikov v teh krajih sploh ni bilo. Ko pa se je na Rupah pri Žažarju – na drugi strani Hor­jula – dober mesec po požigu Korena zbrala hor­julska četa, nihče več ni govoril o četnikih.

Pravi obraz Osvobodilne fronte

21. aprila 1942 zvečer so se pri Erbežnikovih v Zaklancu oglasili partizani. Menda so kar nekaj časa čakali pod bližnjim kozolcem, da so iz hiše odšli horjulski karabinjerji. Janez Erbežnik je namreč imel trgovino in neuradno tudi gostilno, poleg tega pa je bil zgovoren in se mu ni nikoli zdelo škoda časa za pogovor z obiskovalcem. Karabinjerji, ki so se verjetno v Horjulu nekoliko dolgočasili, so vse to cenili in so radi prišli v njegovo hišo. V normalnem času to ne bi bilo nič posebnega, leta dvainštiridesetega pa čas ni bil normalen in Erbežnika so zaradi prijaznosti do Italijanov obdolžili izdajstva.
Besede izdajalec do tedaj dolina skoraj ni poznala, sedaj pa je bila naenkrat povsod prisotna. Tisti, ki so tu in tam dobili v roke Slovenskega poročevalca, in teh v dolini ni bilo tako malo, so jo do aprila 1942 že velikokrat prebrali. Čutili so, da se za njo skriva nekaj surovega, nekaj temnega, toda dokler je vse to bilo daleč od njih, se jih ni posebno dotaknilo, niso razmišljali o njeni upravičenosti.
Janeza Erbežnika so torej 21. aprila ponoči odpeljali od doma in naslednje jutro ga je našel domačin, ki se je s kolesom peljal v službo na Vrhniko. Njegovo truplo je ležalo sredi ceste Horjul–Vrhnika, približno 1 km od Hor­jula. To je bil prvi tak umor v dolini. Ljudje so se zamislili in naenkrat so se začeli deliti. Starejši mož iz Zaklanca je srečal sosedo in se ni mogel zadržati: »Ali si slišala, kaj se je zgodilo? Le kakšni ljudje so to, da so Janeza tako ubili!« Ona pa ga je zaničljivo zavrnila: »Kaj pa ti veš, zakaj so ga ubili!«

stran: 017

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Domobranski podčastnik Jože Kavčič

V zapisku o pogovoru načelnika štaba XI. armadnega zbora z visokim komisarjem za Ljubljansko pokrajino z dne 23. aprila 1942 se točka 3 glasi takole: »Umor v Horjulu: visokemu komisarju se je sporočilo, da umorjeni ni bil italijanski konfident, marveč je imel poslovne zveze s partizani. Torej ni podlage za uresničenje prvotne ideje, da uvedemo represalije. Visoki komisar se je strinjal.« Dr. Ferenc, ki je ta dokument objavil v knjigi Fašisti brez krinke, str. 326, je v opombi zapisal: Misli mor­da na Janeza Erbežnika, trgov­ca in posestnika iz Zaklanca 6, ki je bil ustreljen na cesti blizu Horjula 21. aprila 1942.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Miha Lukan v uniformi vaške straže

Samo tri dni pred ubojem pri Horjulu so partizani priredili nočno zborovanje v Šentjoštu. V soboto, 18. aprila zvečer, ko so se vaščani že spravljali k počitku, so začeli trkati po vratih in pozivati na sestanek v gostilno. Lahko sklepamo, da so med organizatorji tega zborovanja bili tisti, ki so kasneje sodili Er­bež­niku. Niso kar tako poudarjali, da je izdajalec, kdor ne sodeluje z OF. Le za las je manjkalo, da se šentjoško zborovanje ni končalo z ubojem, saj so Jakoba Žaklja po sestanku odpeljali v gozd, ga spraševali o beli gardi in o orožju, mu grozili, nazadnje pa vendarle izpustili. Dr. Logar v spominih piše, kako je že poleti 1941 ugotovil, da bo Šentjošt za OF silno trd oreh. In kako je prišel do tega zaključka? Motil ga je misijon, ki so ga malo pred vojno imeli v fari jezuiti, motili so ga šentjoški bogoslovci, ki so kot dijaki bili člani Tomčeve Katoliške akcije, motili so ga kme­tje, zbrani okrog kmetijske zadruge in prosvetnega doma. Poizkus, da bi pridobili Ja­koba Žaklja, ki se je jeseni 1941 z družino vrnil iz Srbije, kamor so ga pregnali Nemci, ni uspel. Neuspešna so bila tako posredovanja z Vrhnike kot iz Horjula. 18. aprila so Žakelj in nekateri njegovi sodelavci že vedeli za Slovensko legijo, toda predstavljali so si jo kot ilegalno organizacijo v času okupacije in ne kot od okupatorja dovoljeno protikomunistično vojsko. Glede OF so pa imeli predsodke in se v njo niso želeli vključiti.
Ob uboju Janeza Erbežnika se je pokazalo, da so ljudje v dolini bili že razdeljeni. Mnogi so verjeli kot tista preprosta žena, ki smo jo omenili, da so partizani imeli neki tehten vzrok za svoje dejanje. Tisti, ki so mislili drugače, so bili prestrašeni in so se bali na glas izreči besedo obsodbe. Čeprav jim OF ni bila všeč, so jo v začetku podpirali, ker so jo imeli za protiokupatorsko; ko so bile požgane domačije na Korenu, so se jezili zaradi nepre­vid­nosti partizanov, obsojali pa Italijane, da so se tako grdo znesli nad domačini.
Kakšne akcije je v tistih tednih in mesecih vodila enota, ki je taborila zdaj na Rupah pri Žažarju zdaj na Ključu in v kateri je bilo precej domačinov? 13. junija zvečer, bil je petek, je komandir Gad s svojo enoto prišel na Brezovico pri Ljubljani. Pri Mravljetovih so ubili očeta in sinova Franceta ter Vinka, Toneta pa odpeljali s seboj na Ključ. Tonetova žena Ton­čka je bila učiteljica v Horjulu in je stanovala pri Bastičevih. V soboto zjutraj se je odpravila na Brezovico, ne da bi vedela, kaj se je prejšnjo noč zgodilo pri Mravljetovih in kaj se bo naslednjo noč zgodilo pri Bastičevih. Marica Cerar Bastič je v knjižici Ljubgojna, draga vas domača podrobno opisala, kako je bilo na nje­nem rojstnem domu v noči na 15. junij 1942, ko so ga partizani popolnoma izropali in od­peljali očeta Ivana in mamo Marjano. Malo manj kot 1 km od doma so ju v zgodnjem nedeljskem jutru pobili ob poti, po kateri so zaobšli horjulsko vas. Na kmetiji v bližini kraja zločina so slišali županove krike in en sam strel. Očeta Ivana namreč niso ustrelili, ampak so ga potolkli z nekim topim orodjem.

stran: 018

Če so bili ljudje prestrašeni že po uboju Janeza Erbežnika, kako prestrašeni so bili šele sedaj. Komaj si predstavljamo, da je bil ta strah tako močan, da si cerkveni pevci niso upali nastopiti pri pogrebu, da bi se s pesmijo poslovili od svojega najstarejšega tovariša in njegove žene. In ta strah se je še poglobil, ko so Italijani teden dni po pogrebu Bastičevih iz Logatca pripeljali osem mož in fantov in jih kot talce postrelili blizu Bastičeve domačije.
V nedeljo, 29. junija, ko je bil obenem praznik sv. Petra in Pavla, so partizani na njegovem domu v Horjulu vzeli kmečkega sina Valentina Lavrišo. Sosedje so videli, kako so ga sredi popoldneva gnali po stranski poti proti žažarskim gozdovom. Kmalu potem se je govorilo, kako kruto so ga mučili in da si je moral sam skopati jamo. Valentin, v Horjulu so mu vsi rekli Valdi, je bil delaven in veren fant. Izučil se je za pleskarja in se potem vozil na delo v Ljubljano. V zadnjem času je med tednom ostajal v mestu in samo ob sobotah prihajal domov. Tako je bilo tudi tisto zadnjo soboto. Na praznik dopoldne je bil še pri maši v farni cerkvi. Bil je cerkveni pevec, v Ljubljani pa menda član Zveze mladih katoliških delavcev – Delavske katoliške akcije. Ali je morda zaradi tega bil tako nevaren »osvobodilnemu« gibanju?
V drugi polovici junija je neke noči izginila tudi romska družina, ki je živela v Lipalici na robu Horjula. Čeprav bi bilo zanimivo zvedeti kaj več o tej družini, se bomo omejili le na nekaj bistvenih podatkov. Ko se je na horjulski občini oglasil Rom Blaž in predložil dokument, da ima v občini domovinsko pravico, je bil župan Bastič v nemajhni zadregi. Poizkusil je prepričati nekega kmeta, da bi občini prodal napol razpadlo bajto in občina bi jo potem dala na razpolago romski družini. Kmet o tem ni hotel nič slišati in županu ni preostalo drugega, kot da na svojem svetu zunaj vasi postavi skromno barako za Blaža in njegove. Tam so potem živeli, pasli po soseščini svoje konje in hodili prosjačit po okolici. Vseh skupaj je menda bilo kakih deset, največ žena in otrok. Po tisti noči ni bilo od njih nobenega glasu več in domačini, ki so vedeli, da se na Rupah dogajajo čudne stvari, so bili prepričani, da se je tam končala tudi pot romske družine.
Ob prehodu II. grupe odredov so bili tudi horjulski Italijani v pripravljenosti. Ko so 1. julija krenili iz Horjula proti Vrzdencu, je po njih zaropotalo iz zasede, ki je bila postavljena v neposredni bližini Ljubgojne. Dva Italijana sta pri tem napadu padla. Zaseda se je takoj umaknila, Italijani pa so podivjali in začeli požigati Ljubgojno. Ker se nekatera poslopja prvi dan niso vnela, so prišli še drugi dan in si vzeli toliko časa, do so temeljito opravili svoje delo. V Ligojni med Vrhniko in Horjulom se je ta zgodba ponovila 8. julija 1942 z eno razliko, da so tam Italijani poleg požiga vasi ustrelili tudi nekaj vaščanov.
Kakšne misli so se podile po glavi glavnemu organizatorju »osvobodilnega« gibanja v dolini, ko je iz skrivališča v gozdu nad Horjulom opazoval ogromne stebre dima in poslušal prasketanje plamenov, ki so požirali nje­mu dobro znane vasi? Ali je bilo tudi to predvideno v navodilih, ki jih je sproti dobival iz Ljubljane in po katerih se je pri svojem delu že celo leto ravnal? Zakaj v svojih spominih nikoli ni spregovoril o uboju Bastičevih in o vzrokih za njuno obsodbo? Župana Bastiča in njegove sinove je omenil le tedaj, ko je govoril o klerikalizmu v domači dolini. Zakaj med maloštevilnimi horjulskimi delavci niti v dobrem niti v slabem ni omenil Valentina Lavriše? Težko verjamemo, da mož, ki je kasneje na zloglasnem P 101 na Golem otoku pokazal iz­redno moč in trdnost, leta 1942 ni videl raz­like med osvobodilnim bojem in revolucijo.
Ko je Lojze Bastič z brati in sestrami nemo stal ob grobu staršev, je na sebi čutil čudne poglede in vedel, da je tudi sam v nevarnosti. Že na poti na pogreb je njega in brate čakala partizanska zaseda. Potem se je odločil: »Kar tako pobiti se pa ne dam! Jaz se bom branil!« Toda kako naj se brani? Štirinajst dni po pogrebu so Italijani požgali njegovo vas in rojstno domačijo, partizani pa umorili sovaščana Valdija. Bilo je videti, da nikjer ni več izhoda, da se bo res moral dati pobiti. Ko je potem zvedel, da so v Šentjoštu ustanovili vaško stražo, je odšel tja in se ji priključil.

Upor proti nasilju in nove žrtve

Lojze Bastič je bil eden redkih iz doline, ki so se kmalu po ustanovitvi priključili šentjoški vaški straži. Razumel je, da je protikomunistična postojanka v Šentjoštu nastala tudi zaradi dogodkov v Horjulski dolini, oziroma da so ti dogodki njen nastanek vsaj pospešili. Pozornost doline je bila sedaj obrnjena na Šentjošt. Mnogi se s šentjoško samoobrambo niso strinjali. Čeprav so na zunaj kazali, da jih ne briga, kaj počno hribovci, so poslušali glasove iz gozda in nekateri so se celo ude­ležili posameznih nočnih pohodov, katerih namen je bil uničevati okolico komaj nastale postojanke in na ta način spraviti njene branilce na kolena. Niso sicer razumeli, zakaj je za osvobodilno gibanje bolj važen boj proti Šentjoštu kot pa proti Italijanom, zakaj je treba pri tem pobijati zgarane hribovske bajtarje in uničevati njihove skromne domove, toda dali so se prepričati, da so to le posamezne izjave, ki so jih itak povzročili beli s svojo neverjetno brezobzirnostjo.

stran: 019

»Vesti« so 25. januarja 1943 precej obširno poročale o ustanovitvi vaške straže v Hor­julu. Kot datum ustanovitve je naveden 5. november 1942 (AINZ 110 A – 0244449). Iz Šentjošta je prišel Lojze Bastič s skupino stra­žarjev in okrog tega jedra kmalu zbral več domačinov. Nastanili so se v šoli. Od prvega dne je bil član nove posadke tudi Jože Kavčič iz Lipalice, ki je tedaj imel le malo več kot sedemnajst let. Dogodki tistega leta so močno vplivali nanj. V opekarni sta delala skupaj s štiri leta starejšim Mihom Lukanom iz Ljubgojne, ki je aprila 1941 bil med prostovoljci in so ga morda prav zato partizani nekaj mesecev kasneje že prijemali zaradi orožja. Tudi z Italijani je Miha imel slabe izkušnje. Nekoč so ga prijeli in grdo pretepli, ker ga je sodelavka iz opekarne zatožila, da je njo in druge v opekarni nagovoril k petju pesmi Hej Slovenci. Delavci so namreč med malico včasih tudi zapeli. Ta dogodek je Lu­kan kasneje uporabil za zagovor, ko so ga partizani zasliševali in mu grozili. Po smrti Bastičevih se doma ni več počutil varnega, zato je odšel na Svetice nad Karlovcem na Hrvaškem, kjer je njegov starejši brat Andrej, duhovnik Misijonske družbe, pomagal na župniji. Jože Kavčič se je tedaj sam vozil na delo, dokler ni nekega dne že sredi dopoldneva prisopihal domov. Na Vrhniki je nam­reč izvedel, da Italijani pripravljajo ofenzivo in da bodo pobrali vse moške, ki jih bodo našli doma. Na hitro je pripravil nahrbtnik in z drugimi fanti odšel v hribe proti italijansko- nemški meji. Kmalu so naleteli na partizane, ki so jih potem vodili na Ključ. Nekateri od skupine so se tedaj pridružili partizanom, drugi pa so se odpravili domov, takoj ko so izvedeli, da je italijanska hajka končana. Ko je Jože prišel domov, je rekel: »Ne vem, kaj bo, toda v gozd ne grem. To ni zame!« Bil je pretresen, ko je slišal, kaj se je zgodilo z Valdijem, s katerim sta bila dobra znanca. V nasprotju z mnogimi drugimi v dolini je odobraval šentjoški upor proti komunističnemu nasilju, za odhod v Šentjošt se pa ni odločil. Ko pa se je končno tudi v Horjulu ustanovila vaška straža, se je kljub svoji mladosti takoj vključil.

stran: 020

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pripadniki horjulske vaške straže – Stojijo z leve France Pečevnik (Mostarjev z Lesnega brda), Karel Lukan (Balenčev z Ljubgojne), Tomaž Šušteršič (Tomažev iz Horjula), Janez Železnik (Mežnarjev z Vrzdenca), Ivan Velkavrh (Podstajnikov iz Horjula), Stanko Pahole (Lušečka vas pri Poljčanah), sedita z leve France Prebil (Rožnikov iz Zaklanca) in Jakob Rožmanec (Rožmanski z Vrzdenca)

O dogodku, ki se je zgodil v bližini Horjula kmalu po ustanovitvi vaške straže, je le malo napisanega. Bil je tako pretresljiv in težko razumljiv, da so ga nosilci novega reda uvrstili med dogodke, ki naj bi jih čimprej pozabili. 20. novembra zvečer so se v Zaklancu pojavili partizani. Pravzaprav to ni bilo nič čudnega, saj je kar nekaj fantov iz vasi bilo med njimi in s Ključa, kjer so se tedaj največ zadrževali, niti ni bilo tako daleč. Poleg tega so od taborišča skoraj do vasi lahko prišli po gozdu. Njihov obisk je tokrat bil drugačen kot navadno, namenjen trem družinam, ki niso imele nobenega svojega pri partizanih.
Ena od teh družin so bili Dolinarjevi, po domače Kašparjevi. Tisti večer so bili doma 65-letni oče Janez, 57-letna mati Marija, 19-letna hči Ivana in 16-letna Barbara. Sinovi Nace, Jakob in France so bili v internaciji, Tone pri vaški straži v Horjulu, Matija in Janez sta delala v Ljubljani, hči Angela je pa tudi bila v Ljubljani pri stricu Francetu, očetu duhovnika in zgodovinarja Franceta Dolinarja. Vse štiri člane družine, ki so jih našli doma, so partizani odgnali s seboj, v hiši in hlevu pobrali vse, kar je bilo kaj vrednega in je bilo mogoče odpeljati ali odnesti, čebelnjak pa razbili in razkopali. Sosedje so videli, kako je oče Janez šel ob volih, vpreženih v težko naložen voz, po cesti proti Podolnici.
Pri Zalaznikovih, po domače Grampovčnikovih, so vzeli 60-letno mater Ivano in 25-letno hčer Katarino, pri Kovačevih pa 22-letno Marijo Fajdiga. Zalaznikovim so menda že prej grozili, zato sta si Katarina in mati uredili ležišče v podstrešni luknji poleg Katarinine sobice in oče je njuno skrivališče vsak večer zakril z omaro. Kljub temu so ju takoj našli, saj so domačini poznali hišo. Katarino so morali izvleči iz skrivališča, potem pa se je s tako močjo oklenila očeta, da so jo komaj odtrgali od njega. Njegove prošnje, naj mu vendar pustijo ženo in hčer, so naletele na gluha ušesa.
Vseh sedem odpeljanih so še isto noč pobili pri kamnolomu blizu ceste Zaklanec – Polhov Gradec, le dober kilometer od domače vasi. Pravijo, da pri hiši v bližini niso slišali nobenih strelov in ne kričanja. Pokopali so jih kar na kraju smrti: Dolinarjeve v en grob, Zalaznikove in Fajdigovo pa nekoliko vstran v drugi grob.
Naslednje jutro se je zbralo nekaj sosed pri studencu pod vasjo, ko so s škafi in vedri prišle po vodo. Nekatere so že vedele, kaj se je zgodilo ponoči, druge so samo videle, kako je zgodaj zjutraj nekaj vaščanov, obloženih z nahrbtniki in culicami hitelo proti bližnjici, ki se je kmalu za vasjo začela skozi gozd vzpenjati proti Prosci in Ključu. Nekdo je videl Zalaznikovega očeta, ko je taval skozi vas in jokal: »Joj, joj, kaj so nam naredili!« Celo otroci so občutili težo, ki je visela nad vasjo, in se držali domačih dvorišč. Toda radovednost je kmalu premagala strah in podali so se na oglede po vasi. Največje opustošenje so našli pri Kašparju: hišna vrata odprta na stežaj pa nikjer žive duše, v kleti močan vonj po žganju in moštu in vse mokro, hlev prazen, čebelnjak razbit in okrog njega razmetano satje.
Čeprav se je kmalu začelo šušljati, da je grob nesrečnih žrtev za kamnolomom v Prosci, so jih šele spomladi naslednje leto odkopali in pripeljali v Zaklanec. Pretresljiv je bil prizor, ko so vozovi s trupli stali sredi vasi in čakali, da krenejo na pokopališče k taborski cerkvi Sv. Urha. Ob vozovih so bili tudi vaški stra­žarji iz Horjula, ki jih je vodil poročnik Stanko Pahulje. O vzrokih tega nerazumljivega poboja se je tedaj in kasneje precej govorilo. Eni so jih iskali v sosedskih zamerah, drugi v maščevanju zaradi nastanka horjulske vaške straže, nekateri so celo trdili, da so bila dekleta organizirana v Katoliški akciji, ki je vohunila za partizani. Dejstvo je, da je vaška straža v Horjulu tedaj komaj nastala, čeprav so partizani že več mesecev prej pobili Bastičeva in druge. Od kje misel, da je bila v Zaklancu Katoliška akcija? Morda je žup­nik Nastran v svojem dnevniku kaj zabeležil o tem! Zakaj so mu ga potemtakem takoj po vojni vzeli, kot pove dr. Logar? Zakaj niso ničesar povedali o njegovi vsebini?
Po poboju Zaklančanov so bile nekatere družine v okolici Horjula zaskrbljene. Vsako noč so prisluškovale, kdaj bo pobutalo na vrata. V noči na 22. november je bila sredi Zaklanca napadena patrulja vaške straže iz Horjula. Brez izgub so se stražarji umaknili v postojanko. Slabše se je pa izteklo 10. decembra v Lipalici. Horjulska vaška straža se je 28. novembra razdelila: nekaj stražarjev je ostalo v Horjulu, glavni del pa je odšel v Veliko Ligojno. Od tam so pošiljali patrulje v okolico, tudi v Horjul. Tako se je 10. decembra zjutraj 20 mož ligojnske posadke napotilo iz Velike Ligojne proti Horjulu. Ko so pre­hodili približno tretjino poti in prišli iz gozda na odprto polje, se je iz zaklonov na obeh straneh ceste nanje usula prava toča krogel. Že v prvem udaru je imela ligojnska patrulja nekaj mrtvih in ranjenih. Partizanska zaseda je bila skrita v gozdu in tudi drugače je bila močnejša. Ko so v postojanki v Ligojni zaslišali strele, so preko Vrha takoj hiteli na pomoč. Njihova hitra in odločna intervencija je zaustavila nasprotnike, ki so se že pribli­ževali ranjenim in padlim vaškim stražarjem. V tem spopadu so padli trije vaški stražarji, eden je umrl med prevozom v bolnišnico, štirje so pa bili ranjeni. Čeprav je bil kraj spopada od Horjula oddaljen le dva kilometra, so Italijani rabili eno uro in pol, da so se pribli­žali (AINZ–110 A 0244302–303.).

stran: 021

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Izvidnica horjulskih vaških stražarjev – Prvi trije z desne poročnik Stanko Pahole, narednik Jože Kavčič, Miha Lukan

Jože Kavčič je ob odhodu patrulje ostal v Ligojni in je potem med prvimi pritekel na pomoč napadenim. Prizadelo ga je, ko je videl mrtve tovariše, ki so bili eno uro pred tem še polni življenja in mladosti. Prizadelo ga je, ko je videl, kako so Italijani ustrelili težko ran­jenega partizana, ki je obležal na čistini in njegovi zato niso mogli do njega. Dva meseca udeležbe pri vaški straži sta Jožeta močno zaznamovala. Dolinarjeve v Zaklancu je dobro poznal. Z Jakobom sta se večkrat pogovarjala, saj sta oba čebelarila. Ker je bil tisto jesen Jakob v internaciji, njegove čebele v Zaklancu pa je bilo treba pripraviti za prezimovanje, so Kašparjevi prosili Jožeta. Rad je ustregel in skrbno vse uredil. Potem pa so 21. novembra vse razkopali in razbili.
Še marsikatero preizkušnjo je moral prestati mladi vojak Jože Kavčič, preden je prišel do zadnje postaje. 4. marca 1943 je enota dolomitskega odreda obiskala njegov rojstni dom in ga popolnoma izropala. Očetu je bilo posebno hudo, ko je videl, da so iz hleva razen ene kravice odpeljali vso živino. Pred odhodom so mu naročili, naj se za vse zahvali sinu. Poišče naj ga in se z njim resno pogovori. Če se bo fant v osmih dneh javil, bodo vse pobrano blago in živino vrnili, v nasprotnem bodo pa spet prišli na obisk in tedaj se bodo drugače pogovarjali. Oče je res šel v Horjul k sinu in k poveljniku vaške straže. Seveda niso govorili, kako se bi Jože šel javit partizanom, ampak kako bi zaščitili družino. Še isti dan so se potem Kavčičevi preselili v vas pod zaščito in tam ostali do kapitulacije Italije.
Po 8. septembru 1943 je precej članov hor­julske vaške straže odšlo na svoje domove, Jože pa je s tistimi, ki so ostali ob poveljniku Bastiču, odšel najprej v Šentjošt in potem na Vrhniko. Med njimi je bil tudi Jože­tov nek­danji sodelavec v opekarni Miha Lu­kan, ki se je kmalu po nastanku horjulske vaške stra­že vrnil s Hrvaškega. Sedaj sta spet bila skupaj in tudi v nedeljo 30. oktobra sta bila oba v patrulji, ki se je že zjutraj odpravila v Horjul. Bili so že nekaj časa v vasi, ko so nad dolino nenadoma prihrumela nemška letala. Na Horjul, Vrzdenec in Zaklanec so začele padati bombe in med njihovimi detonacijami se je slišalo drdranje letalskih strojnic. Miha je stal na dvorišču sredi vasi in mahal proti letalom, da bi jim sporočil: Ne bombardirajte! Ali ne vidite, da smo mi tukaj? Letalci seveda tega sporočila niso razumeli, najbrž so uniformiranca sredi vasi celo imeli za partizana. Zadelo ga je in obležal je na dvorišču. V Horjulu je ob bombardiranju poleg Lukana bilo ubitih več otrok, v Zaklancu pa neko dekle. Po dolini se je potem šušljalo, da je Lukan Nemcem dajal znake, katere hiše naj uničijo. Komentar k temu najbrž ni potreben.

stran: 022

Lukana so pokopali kot domobranca. Tedaj je namreč že bilo ustanovljeno Slovensko domobranstvo in vanj so se vključile tudi vaške straže, ki so se po 8. septembru zbrale na Vrh­niki. V Horjul so domobranci prišli v začetku decembra 1943. Poleg Jožeta Kavčiča je bil med njimi tudi njegov dve leti mlajši brat Karel, ki je tisto leto dopolnil še­le šestnajst let. Zakaj so tako mladi fantje morali postati vojaki? Že pred nemškim bombardiranjem Horjula so se v dolini pojavili partizani in nagovarjali može in fante, naj se jim pridružijo. Ker prostovoljcev skoraj ni bilo, so določili, kdo mora iti z njimi, in jih potem odpeljali proti idrijskim hribom. Tisti, ki jih ta mobilizacija ni zadela, so se bali, da bo kmalu sledila še druga, slišali pa so tudi, kaj delajo Nemci na svojih pohodih za partizani. Da bi se izognili prvi in drugi nevarnosti, so možje in fantje, ki so bili še doma, odšli na Vrhniko, kamor so že v septembru z vaškimi stražarji odšli tudi nekateri civilisti. Tako je na Vrhniko prišel tudi Karel in kmalu so ga vtaknili v domobransko uniformo.
Spomladi 1944 je več mlajših domobrancev iz horjulske posadke opravilo na Vrhniki ne­kakšen tečaj, nato pa so jih poslali na Rakek, kjer so tedaj zbirali moštvo za formiranje II. udarnega bataljona, ki je kasneje dobil ime po poveljniku Rupniku. Karel Kavčič, eden od horjulskih tečajnikov, je bil med spopadom njegove enote s partizani na Slivnici težko ranjen in je po nekaj dneh umrl v ljubljanski bolnišnici. 28. junija 1944 so ga pokopali v Horjulu.

stran: 023

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Skupina horjulskih vaških stražarjev – Stojijo (začenši z drugim) Franc Velkavrh (Podstajnikov iz Horjula), Janko Končan (Tajnikov iz Horjula), Stanko Pahole (Lušečka vas pri Poljčanah), Tone Logar (Krvincov iz Horjula), Miha Lukan (Balenčev z Ljubgojne), France Prebil (Rožnikov iz Zaklanca), na tleh z leve Jože Celarc (Klamov z Vrzdenca), Tine Ravnohrib (Petrovcov iz Zaklanca) – Ime prvega z leve nam bodo sporočili prijazni bralci

Jože Kavčič je leta 1944 v Ljubljani opravil tečaj za domobranske podčastnike. Tako tečaj kot bratova smrt sta gotovo vplivala nanj in pospešila njegovo zrelost. Sicer pa se je s hitrimi koraki bližal maj 1945. Na prvo soboto v tem najlepšem mesecu leta je prihitel Jože sredi popoldneva domov, da bi se poslovil. Ni imel veliko časa, kajti domobranci in civilisti v Horjulu so bili že pripravljeni na odhod. »Upam, da se bomo kmalu vrnili,« je še rekel, ko je zapuščal domače dvorišče, kjer so vsi domači gledali za njim. Oče na te sinove besede ni nič pripomnil, na obrazu se mu je pa bralo, da jim ne verjame. Preveč živa je bila tisti trenutek pred njegovimi očmi slika, kako dolgo so v času boljševiške revolucije ljudje na Kavkazu upali na pomoč Angležev, pa je nikoli ni bilo. Jože je zadnjikrat stopal med njivami, ki naj bi jih oral, in travniki, ki naj bi jih kosil, in vdihaval njihov vonj, vonj pomladi in življenja. Na kaj je mislil slab mesec kasneje, ko je na celjski železniški postaji stal med trideseterico domobranskih častnikov in podčastnikov, ki so se sami javili? Morda tudi na očetov pogled ob slovesu in na tisto zadnjo pot med domačimi njivami in travniki.

Zaključek

Bralec, ki nekoliko bolje pozna bližnjo preteklost Horjulske doline, bo seveda pripomnil, da smo ta ali oni dogodek izpustili ali ga preskromno opisali, da smo več pozornosti posvetili samo nekaterim udeležencem teh dogodkov, čeprav bi jo zaslužili tudi drugi. Res je, toda že v začetku sestavka smo omenili, da bomo iskali resnico o tistem času, nismo pa imeli namena pregledati celotne zgodovine.
Justin Stanovnik je v knjižici Ljubgojna, draga vas domača, ki jo v sestavku omenjamo in kjer je veliko povedanega o tem, kako se je v dolini začelo, spregovoril o vdoru besov: »Vse bi ljudje še potrpeli, z vsem bi se sprijaznili, ko ne bi nekega dne udarilo v dolino: prišli so in ga ubili! V dolino je stopil umor. Tedaj se je dolina dokončno razdelila. Za večino je bil umor točka, ki ni dovoljevala iti naprej, nekateri pa so tudi to mejo prestopili in se na ta način zapletli in zaznamovali za vselej. – Z umorom je nad dolino dokončno zagospodaril strah. Postalo je jasno, da so tu ljudje, ki se ne ustavijo pred ničemer in pred nikomer. – Do odločitve seveda ni prišlo v dolini, ukaz je prišel od drugod. Toda svet je bil že vržen s tečajev in v zmedi in neredu so se našli v dolini ljudje, ki so bili pripravljeni na vse. – Na drugi strani pa so tisti, ki niso ne mogli ne hoteli iti čez črto, ki jo je bil zarezal uboj, uvideli, da se morajo braniti. Začela se je državljanska vojna in potem je med tistimi, ki so se uprli besom, izgubilo življenje mnogo ljudi.«
Še posebno veliko žrtev je nasilje zmagovalcev zahtevalo po koncu vojne, ko so se odločili odstraniti svoje idejne nasprotnike, pa tudi razna znamenja, ki bi nanje in na drugačno življenje v bližnji preteklosti lahko spominjala. Eno takih znamenj so bili evharistični križi po hribih nad vasmi. Niti horjulskemu niso prizanesli, čeprav bi ga lahko naredili za spomenik, saj je že leta 1941 na njem visela njihova zastava. Zrušene križe so potem še razžagali in razbili, da bi vnaprej preprečili vsak poizkus obnovitve.
V zadnjih nekaj letih po hribih in holmih nad našimi vasmi spet vstajajo križi kot spomin na nekdanje evharistične križe in na veliko trpljenje našega naroda v zadnjih šestdesetih letih. Naj pomagajo k vzpodbujanju našega zgodovinskega spomina.