Avtor: Ivan Kukovica

stran: 036

Torek 29. maja 1945 je bil že pravi poletni dan, čeprav je do uradnega poletja manjkalo še nekaj tednov, saj je sonce sijalo z vso močjo, obenem pa je bil tudi tretji dan usodnega vračanja domobrancev iz Vetrinja. Prvi transport je tega dne odpeljal zgodaj. Opoldne, ko so se tovornjaki vrnili, sem se drugim domobrancem pridružil tudi jaz. Spominjam se, da nam je mama za slovo skuhala nekakšno mlečno kašo. Slovo je bilo zadržano, saj sem šel na pot v neznano. Nismo pa slutili, da se zvečine vidimo zadnjikrat v življenju.
Brezskrbno smo se posedli na vozila s pesmijo na ustih in tiho molitvijo v srcu. Tovornjaki niso bili veliki, bili so odprti, na njih pa vrste klopi. Z Vetrinjskega polja smo se odpeljali okrog druge ure. Moji so imeli solze v očeh. Nismo se vozili še pol ure, ko se nas je začel lotevati nemir in smo se začeli ozirati drug po drugem. V Celovcu so namreč tovornjaki, namesto, da bi nas peljali proti za­hodu, zavili proti vzhodu. Nihče od nas ni dobro poznal krajev, kjer smo se vozili. V večjem naselju, moral je biti Velikovec, smo ostro zavili na jug. Ne spominjam se, da bi prečkali Dravo, čeprav smo šli čez. Za nekaj minut smo se ustavili pred mostom čez manjši potok. Vojaki, ki so nas spremljali, nam ni­so pustili izstopiti. Na naša vprašanja so ponavljali: »Palmanova, Palmanova!«. Vendar se nam je začelo jasniti, da že ves čas lažejo. Ne peljejo nas v Italijo – pred nami je Jugoslavija! Veselje se je izgubilo z obrazov, pogovor je utihnil, zaprli smo se vase in zamislili nad usodo, ki nas morda čaka.
Vožnja se je končala na travniku pred že­lez­niško postajo v Pliberku. Poskakali smo na tla in videli, da nas obkrožajo Angleži z naperjenimi brzostrelkami. V majhnih skupinah so nas vodili po ozki poti na postajo, ki je bila oddaljena od travnika kakih sto metrov. Na desni strani steze je bila njiva z več kot meter visokim žitom ali ržjo. Že sem premišljal, da bi skočil vanj in se skril, pa me je oviral nahrbtnik.
Postaja je bila ograjena z žično ograjo, ob njej pa je raslo nizko grmovje. Šele ko sem šel sko­zi, sem zagledal prve partizane. Oblečeni so bili v zanemarjene uniforme in bili oboro­ženi z vsakovrstnim orožjem. Na sredi pločnika je stal človek manjše postave v brezhibno zlikani rdeči uniformi. Nekaj korakov pred menoj je bil Dužov Polde (Polde Grum) iz Spodnjega Kašlja. Nališpanega partizana je prepoznal in ga nagovoril: »France, kaj pa ti tukaj? Kam nas peljejo?« Ta je samo skomignil z rameni. Polde je imel še toliko časa, da je zaprosil: »Skrij me kam! Doma imam ženo, s katero sem se pred kratkim poročil.« A že je bil zraven vojak in ga potisnil naprej, mene in skupino za menoj pa ustavil in nam pokazal naslednji vagon. Tako Poldeta nisem več videl, še zdaj pa me mori uganka, kdo bi mogel biti tisti uniformirani postajenačelnik, partizan, ki ga je prepoznal.

stran: 037

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Maturantje VIII. razreda klasične gimnazije v Ljubljani leta 1941, v prvih mesecih italijanske okupacije, ko se je že napovedoval vihar. Spredaj sedijo profesorji Srečko Baučer, Silvo Kopriva, dr. Franc Jaklič, dr. Josip Šmajdek, Vlasta Pacheiner, razrednik dr. Ferdo Kozak, Franc Gnjezda, dr. Ernest Turk. Med dijaki stoji v zadnji vrsti četrti od leve malo nižje France Bučar, pribežnik iz škofijske gimnazije v Šentvidu, Ivan Kukovica je v zadnji vrsti prvi z desne, tudi malo nižje.

V naš vagon so natrpali 80 do 100 domobrancev. Ker sem bil v njem med prvimi, sem ostal pri vratih in s tem napravil napako, saj sem bil prvi na udaru. Po moji sodbi je bila ura okrog šest popoldne, ko so vse z našega transporta spravili gor. Takoj za tistim so začeli obiskovati vagone partizani. Plenili so lahko vse, kar so si poželeli: ure, čevlje, suknjiče in drugo. Sklenil sem, da čevljev ne dam, zato sem jih hitro sezul in se vsedel nanje. Ropanje ni trajalo dolgo, ker se jim je mudilo. Drugače je bilo s tistimi, ki so prišli s prvim transportom. Na njih so se lahko nemoteno pas­li vse popoldne.
Vrata v vagon so kmalu zaprli s kljuko, ki se odpira samo od zunaj. Edine odprtine so bila štiri zamrežena okenca pod stropom v velikosti 30 do 80 cm. Začel sem se razgledovati po prostoru: sami kmečki fantje z Dolenjske. Na veliko presenečenje sem med njimi zagledal so­šol­ca iz Polja, Ivana Lovšeta in Milana Hleb­ša. Mene se je držal ves čas dijak s klasične gimnazije, doma iz Most pri Ljubljani. Pisal se je Bergant, ime sem pozabil. Vsi štirje smo začeli tiščati glave skupaj in tuhtati, kaj bo z nami. Bili smo prepričani, da nas čaka gotova smrt, čim nas bodo prepoznali. Rešimo se lahko samo z begom. Toda kako? Zase sem imel načrt, da bi dobil od kakega partizana čepico z rdečo zvezdo in ponošen suknjič. Tako napravljen se ne bi razlikoval od njih in bi se v morebitni zmedi pomešal mednje. Načrt je šepal, kdo od njih mi bo posodil kapo, a boljšega ni bilo. Vlak je enakomerno klopotal in pel: »Te imam, te imam, te imam … «, jaz pa sem mu odgovarjal: »Ne še, ne še … «
Pod večer se vlak ustavi. Nekdo, ki je pogledal skozi okence, je ugotovil, da smo v Dravogradu, naši prvi postaji v Sloveniji. Nismo še stali pol ure, ko se zopet premaknemo. Bil je že somrak. Vlak je vozil ritensko, torej nazaj, odkoder smo prišli. V glavo mi šine misel: zapeljali nas bodo v gozd in kar tam postrelili. Še enkrat pregledamo vagon. Ven se ne da. Že prej pa sem opazil na vratih prav tam, kjer je pritrjena zaporna kljuka, majhno luknjo. Njej sem posvetil sedaj vso pozornost. V žepu sem imel nožič s kakih šest cm dolgim rezilom. Začel sem jo širiti. V nekaj minutah je bila toliko široka, da sem lahko potisnil roko ven. Otipal sem kljuko in vrata odprl. Milan, Ivan in jaz smo bili takoj pripravljeni skočiti z vlaka. Tudi Bergant je silil za nami. Vendar je bil videti neroden in sem se bal, da si bo pri skoku polomil noge ali kaj drugega. Pregovoril sem ga, naj ostane, saj mu partizani niso imeli kaj očitati. Imel je šestnajst let in sploh ni bil domobranec. Pozneje sem izvedel, da je bil izpuščen in je prišel domov. Drugi sotrpini v vlaku so nam branili. Bali so se, da nas bodo partizani pogrešili in se potem maščevali nad njimi. Časa za premišljevanje ni bilo. Vlak ni vozil hitreje kot 25 do 30 km na uro. Prej kot v eni minuti smo vsi trije skočili in se znašli na svobodi.

stran: 038

Že ko sem nemočno padal na tla, sem opazil pramen svetlobe, ki je prihajal iz vagona takoj za našim. Ko sem trdo pristal na hrbtu, sem nad seboj zagledal partizane, kako sedijo na vratih in z okovanimi čevlji bingljajo nad mojo glavo. Če bi kdo pogledal navzdol, bi me zlahka opazil. Hitro se mi je bližal še en tak pramen. Bil sem previden in sem se zavalil z nasipa v jarek. Na nesrečo je bila v njem voda in sem si zmočil vso levo stran, kar me je pozneje precej oviralo na begu. Razsvet­ljeni vagon je bil zadnji v transportu.
Kaj sedaj? Domov ali nazaj v Avstrijo? Sam sem že sklenil, da grem nazaj, da se prepričam, ali je družina še tam in da obvestim ostale begunce, kako se hodi v Palmanovo. Tudi Ivan in Milan sta bila hitro za to. Ivan je imel starše še v Vetrinju, Milan pa je bil sam in mu je bilo vseeno, kam gremo. Torej proti severu naravnost v pogozdeni hrib.
Vedeli smo, da so partizani povsod in da se bomo morali vasem in cestam izogibati. Nihče od nas ni imel izkušenj, kako hajkati po neznanih krajih, po gozdu in še ponoči. Približno po eni uri smo pritavali do samotne kmetije. V podstrešju je še gorela luč. Gospodar je odprl okno in hotel vedeti, kdo smo in kaj hočemo. Odgovoril sem mu, da smo begunci in da hočemo v Avstrijo. Povedal je, da je pod hribom železnica z mostom čez reko. Na vprašanje, če je most zastražen, mi je odgovoril, da ne ve, pred njim da je čuvajnica in naj tam vprašamo. V seniku smo se malo odpočili, o spanju pa ni bilo govora. Ob prvem svitu smo nadaljevali pot. Kmalu smo prišli na vrh grebena, odkoder se je videla reka, tik pod bregom na naši strani pa želez­niška proga. Na naši desni je stal železniški most, ki se je vzpenjal čez dvajset metrov široko reko, in cesta, ki se je vila na drugi strani. Reka ni mogla biti Drava, saj je bila premajhna. Lahko je bila samo Meža, že zdru­žena z Mislinjo. Ne vem. Pred mostom smo videli okrogel bunker z zaščitnim betonskim zidom pred vhodom. Na levo od nas je bila obsijana čuvajnica, oddaljena od mostu 500 m. V njej bi lahko stanovala majhna družina. Sklenili smo, da gremo po desni strani bun­kerja. Sezuli smo se, ga brez glasu previdno obšli in naravnost čez most. Na drugi strani smo se obuli in se začeli vzpenjati po pašniku na planoto proti Dobravi. Začeli smo se pogovarjati. Stražar v bunkerju nas je moral slišati in takoj začel z brzostrelko streljati za na­mi. Istočasno se je pognala iz čuvajnice jata partizanov in tudi streljala. Zanje smo bili dobra tarča, ker smo bili na odprtem, oddaljeni od mostu komaj pol km. Tekli smo navkreber proti hiši, vendar se ji izognili, ker je pri njej lajal pes. Zadaj je bil gozd. Zatekli smo se vanj in nadaljevali pot navkreber. Partizani niso šli za nami. Ostali so na progi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ivan Kukovica – Graz december 1947

Na položni vzpetini smo naleteli na smetišče, ki so ga zapustili neznani begunci. Pohojena trava, odvržene cunje, papir in drugo daleč naokrog, zapuščina neznanske množice. Nismo vedeli, da so šli tod dva tedna prej hrvaški begunci. Hiteli smo, da čimprej prestopimo mejo. Brez vsake orientacije, samo naprej proti severu. Hodili smo s hriba na hrib nekje čez Črneško in Libeliško goro. Prišli smo do močnega potoka, ki je bil napeljan do mlina. Danes sodim, da je šlo za Ridlov graben v višini naselja Sobodin. Voda je skakljala proti severu. Odprl se nam je pogled na polje in cesto v ozadju. Ropotanje in šumenje mlinskih koles je bilo slišati že od daleč. Steza ob potoku je bila shojena in prav pred mlinom je peljala čez brv na drugo stran. Previdno smo jo prečkali, kar zagledam na drugi strani partizana, kako z glavo sloni na težki strojnici in verjetno spi. Zaradi hrupa me ni slišal. Hitro se obrnemo nazaj čez brv. Še z večjo previdnostjo smo obšli mlin in kmalu našli kraj, kjer se je dalo prekoračiti potok po skalah, ki so štrlele iz vode. Razen tega mlina nismo naleteli na nobeno vas ali domačijo. Gozd je bil redek, zvečine gaber in jesen, zaraščen s travo in praprotjem do kolen. Sonce je bilo že v zenitu, ko smo prišli do telefonske žice, napeljane pol metra visoko vzdolž grebena, po katerem smo hodili. Zaslutili smo, da je to meja in da po njej pogosto hodijo patrulje, verjetno tudi s psi. Spustili smo se v dolino na drugi strani žice. Zdaj, ko gledam zemljevidno karto, domnevam, da je moralo biti nekje med Skurlejem, Hrastnikom in Završnikom na naši, na drugi pa med Kogelnikom in avstrijskimi Libučami. Morda smo hodili pol ure, ko smo prišli iz gozda na travnato pobočje, na njegovem robu pa naleteli na naselje z nekaj hišami, na Kogelnik ali Knabel. V prvi hiši je bilo veliko hrupa in veselo razpoloženje. Ko so nas opazili, so nas povabili noter. Prostorna kmečka hiša je bila polna. Morali so nekaj praznovati. Na naše prvo vprašanje, ali smo v Avstriji ali v Sloveniji, smo izvedeli, da v Avstriji. Govorili so slovensko. Dali so nam nekaj bobov in flancatov, ki jih je gospodinja cvrla na štedilniku. Povedali so nam še, da cesto nadzirajo An­gleži v džipih in da so partizani na meji v hribu nad hišo in pogosto prihajajo k njim po mleko. Pri tem sem opazil, da se mlado dekle vzpenja v hrib. Zaslutil sem, da gre obvestit partizane. Hitro smo se prijaznim gostiteljem zahvalili za malico in odšli.

stran: 039

Ko smo bili zunaj naselja, smo po hitrem pomenku sklenili, da se razidemo. Milan in Ivan sta se odločila, da se bosta udinjala kakemu kmetu. Delovnih rok je primanjkovalo povsod. Narazen smo šli pri Potočah. Sam sem nadaljeval pot in to kar po cesti, saj angleških patrulj ni bilo. Poiskal sem senik, v njem prespal in se odpočil, naslednjega dne pa zgodaj na pot ob desnem bregu Drave. Opoldne sem prišel v Žvabek, vasico s prijazno cerkvico. Potrkal sem na župnišče. Mlad kaplan Slovenec ni verjel mojemu pripovedovanju, da sem ušel s transporta, ki so ga Angleži izročili Titovim partizanom. Omenil sem, da se bojim, da bodo partizani večino izročenih pobili. Bil je prvi petek in ker sem obhajal pobožnost prvih petkov, sem ga prosil za sveto obhajilo. Ustregel mi je. Ko sem mu povedal, da bi rad čez Dravo, mi je svetoval, naj grem v bližnjo gostilno, katere gospodar je župan, Slovenec a nemčur, vendar dober človek. Res so bili zelo prijazni do mene. Gospodinja mi je dala jesti, gospodar pa mi je obljubil, da me na večer s čolnom prepelje čez reko.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Milan Hlebš, dijak klasične gimnazije v Ljubljani

Obljubo je izpolnil. Tako sem se končno znašel na severni strani Drave pred naseljem Led. Moj cilj je bilo taborišče v Vetrinju in to čimprej, čeprav sem se spraševal, ali je sploh še tam. Izogibal sem se vasi in ljudi. Vse je bilo nevarno. Nemško nisem znal, stik z nem­ško govorečimi pa tvegan, ker bi me javili Angležem. Še slabše pa bi jo odnesel s Slovenci, saj bi me lahko izdali partizanom. Vseeno sem se ustavil pri samotni hiši, kjer ni bilo nobenih gospodarskih poslopij. Spre­jeli sta me mati in mladoletna hčerka. Govorili sta slovensko in sta me bili očividno zelo veseli. Povedali sta, kje sem in da je do Celovca manj kot dan hoda. Postregli sta mi z jedjo in me vabili, naj ostanem pri njima čez noč. Ker pa sta bili le preveč prijazni, jima nisem zaupal. Na hitro sem se poslovil in že pod noč prišel do neke vasi. Zlezel sem v seno v hlevu, ne da bi se komu prijavil. Ob prvem svitu sem bil že na poti. S seboj sem vzel lesene grablje za seno, da bi me angleška patrulja imela za domačina, če bi me srečala. Ker pa sem kmalu ugotovil, da je nedelja, sem jih odvrgel, a sem se vseeno držal le glavne ceste. V Vetrinj sem prišel zgodaj popoldne.

stran: 040

Hude slutnje, da je moja družina v sredo 30. maja kljub vsemu odšla nazaj v Jugoslavijo, kot je bilo domenjeno, so se izpolnile. Nikogar od njih ni bilo več. Oklenil sem se upanja, da bodo partizani usmiljeni vsaj do družine z majhnimi otroki, do deklet in matere, ki niso zakrivili nič hudega. Žal so bili bolj kruti, kot sem se bal. Taboriščniki so že nekaj dni vedeli za prevaro. Angleži so bili pravi mojstri. Nji­hova zgodba o Italiji se je izkazala za goljufivo pravljico. Begunsko vodstvo je končno le spo­znalo, kar so nekateri sumili že prej, da so šli vsi transporti domobrancev v Jugoslavijo in v grozno smrt. Oči so se jim odprle šele ob sporočilu dr. Janeza Janeža. Iz Vetrinja se je od­peljal v ponedeljek, 28. maja popoldne, torej dan pred menoj. Na postaji v Pliberku se mu je posrečilo uiti, ko so ga imeli partizani že tako rekoč v rokah. V sredo, 30. maja, zgodaj zjutraj je v Velikovcu ponujal denar za kolo, pa mu ga nihče ni hotel prodati. Če bi mu to uspelo, bi se pripeljal v taborišče dovolj zgodaj, da bi preprečil transporte tega dne, ko so v skupini z Rupnikovim bataljonom vrnili tudi našo družino. Tri tisoč nedolžnih ljudi bi se rešilo. Sosedje tam, kjer je taborila moja dru­žina, so mi povedali, da je tega dne približno ob dveh popoldne pridrvel s kolesom iz Celovca g. Lamovšek iz Polja in iskal mojega očeta. Hotel mu je povedati, naj ne gre na pot. Žal je dve uri zamudil. Kakšna usoda! Tako je doletela neusmiljena smrt šest članov moje družine (glej Zavezo št. 6). Zame je bil to duševni pretres, ki me je prizadel v globino duše. Počutil sem se zapuščenega in osamljenega. Človek brez cilja. Ne vem, koliko časa sem preklečal v cerkvi v vročih molitvah, naj Bog našim prizanese.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Železniški most čez Mežo in cesto – pisec članka nam kaže, kje na severni strani mostu je stal

Poiskal sem še profesorja Janeza Gruma iz Spodnjega Kašlja in mu povedal o pripetljaju na postaji v Pliberku, ko je njegov brat Polde prepoznal znanca iz Ljubljane v smešni škrlatni uniformi in s škodoželjnim nasmehom. Dolgo sem mislil, da bi bil to lahko dr. France Bučar, vendar se mi je zdelo čudno, saj bi ga moral prepoznati tudi jaz. Po okupaciji je bil tri mesece moj sošolec v 8. a na klasični gimnaziji. Tedaj smo imeli pouk pri uršulinkah. Na skupinski fotografiji maturantov stoji zadaj četrti od leve. Leta 1991, ko smo praznovali 50-letnico mature, je prišel zraven. Res pa je znano, da se je rad šopiril v impozantnih uniformah. Bučar ne zanika, da je bil takrat na Koroškem. V prvi polovici maja je v Celovcu v »jezuitski kasarni«, kot so rekli samostanu, kjer so bili zapori, zasliševal mojega prijatelja Ivana Prezlja, ki ga je pobrala partizanska patrulja skupaj z drugimi civilisti. Bučar ga je hotel izpustiti, pa se je vpletel Ivanov znanec iz Smokuča, naj ostane. Sledil je transport v Škofove zavode … Sedaj sem prepričan, da je bil v Pliberku nekdo drug, in bi kar verjel, kar trdijo drugi, da je bil najverjetneje dr. France Hočevar (1913–1992), takrat partizanski oficir, ki se je z Angleži dogovarjal o podrobnostih, kako bodo vračali vojake z Vetrinjskega polja. V svojih spominih opisuje, kako je skrit za hišami opazoval predajo domobrancev v Podgorju. Verjetno je bilo to v ponedeljek, 28. maja, naslednjega dne pa ga vidimo v Pliberku. Polde je bil iste starosti (1914–1945). Kot dijaka sta se morala poznati, lahko da sta bila celo sošolca.

stran: 041

Zaman sem iskal še druge prijatelje ali znance, nikogar ni več bilo. Čeprav sem ostal živ, me je skoraj zapustila volja do življenja. Edini nagib, da nisem popolnoma obupal, je bil sklep, da bom življenje posvetil temu, da bom pomagal razkrinkavati lažni obraz komunizma. Žal se ta po več kot 50-ih letih še vedno bohoti na oblasti. Zame božji mlini meljejo prepočasi.

Epilog

Prva vesela novica zame je bila, da je moj mlajši brat Andrej, star 14 let, v begunskem taborišču v Serviglianu pri Trevisu. Na lastno pest se je v družbi drugih vajencev iz Vajeniškega doma v Ljubljani podal preko Avstrije v Italijo in tako ni bil vrnjen. Šel sem ponj. Kasneje se je skrival pri meni v študentskem taborišču v Gradcu. Jugoslovanske oblasti so ga preko Rdečega križa iskale in ga hotele kot mladoletnika repatriirati. Pozneje se je izselil v Argentino, odkoder sem ga jaz dobil v Kanado. Zdaj živi z družino v Torontu, poročen s Tejo Puc. Sam sem po dveletnem študiju v Gradcu emigriral v Kanado. Po enoletnem obveznem delu v gozdu sem se ustalil v Guelphu, kjer sem se zaposlil kot tehnik na tamkajšnji univerzi. Že leta 1949 sem se poročil z Marijo Robas. Plača je bila premajhna za prehrano devetih otrok, zato sem pustil službo in se vpisal na univerzo. Po dveh letih sem končal štiriletni tečaj in diplomiral leta 1964. Vzel sem še eno leto in dokončal študij za magisterij, nato pa nastopil službo kot učitelj na gimnaziji, kjer sem ostal do upokojitve. Sedaj živim na majhni farmi v bližini Guelpha.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Štirideset let po avanturi čez Karavanke – Sošolca Milan Hlebš in dr. Maks Rak z ženo

Druga novica pa je bila, da sta najmlajši sestri Jerca in Lenka skupaj z bratcem Mar­kom preživeli morijo na Teharjah in so v oskrbi pri polbratu Filipu v Vojniku. Marko je pred desetimi leti umrl v Oplotnici. Jerca in Lenka pa sta prišli za menoj v Kanado.
Milan Hlebš se je v jeseni leta 1945 še enkrat vtihotapil domov. Družbo mu je delal Maks Rak iz Vevč. Na noro pot čez Karavanke sta šla po spričevala in jih tudi dobila. Nekaj dni sta se skrivala na Milanovem domu v Zadobrovi, potem pa po isti poti srečno pritavala nazaj. Milan je vstopil v semenišče in postal duhovnik. Preselil se je v Kalifornijo in tam župnikoval do upokojitve. Potem se je vrnil v domovino in pomaga cerkljanskemu žup­niku na podružnici v Lahovčah. Zdravnik dr. Maks Rak živi v Clevelandu.
Ivan Lovše je še nekaj časa ostal na slovenski kmetiji na Koroškem, ker se je dobro razumel s kmetovo hčerjo. Vendar se ni toliko ogrel, da bi hotel ostati. Uspelo mu je, da so ga sprejeli v Kanado. Po raznih službah v za­hodni Kanadi se je usposobil za geometra. Leta 1998 se je upokojil in živi v Calgaryju.
Omenil sem že, da je Bergant preživel. Kasneje mi je povedal, da je na Teharjah srečal naše. Izvedeli so, da sem srečno ušel z vlaka. V zmedi in stiski taborišča so bili te vesti gotovo zelo veseli. To pa je žal tudi vse. Kar za šest od njih, za dva brata, dve sestri in mamo so bile Teharje postaja pred smrtjo, pa tudi za očeta, vendar so ga prej še linčali v Polju in je zaradi posledic umrl v zaporu.