Avtor: Justin Stanovnik

stran: 001

Mogoče se bo kdo kdaj potrudil in zbral besede in besedne zveze, ki jih postkomunistična levica pošilja v politični in kulturni prostor že od konca osemdesetih let. Ko jih bomo imeli tako zbrane in bomo morda še vedeli, v kakšnem časovnem zaporedju so te ptice – posamič in v jatah – pristajale med nami, bomo vsaj nekoliko tudi že vedeli, ali so jih pošiljali v skladu s kakšnim dolgoročnim načrtom ali pa samo tako, kakor so zahtevale potrebe. Med prvimi ali celo prva je bila iznajdena beseda revanšizem. Skoraj v celoti je opravila delo, ki ji je bilo odkazano, in v laboratorijih, iz katerih je prišla, so z njo gotovo nemalo zadovoljni. Niso je sicer še upokojili, a ko pride čas tudi zanjo, da se preseli na zelene orwellovske pašnike, ji ne uide častni znak. Pa tudi besedam, ki so sledile, ni treba povešati glave. Pomislite samo, kako hitro se je prijelo geslo, da se pravi človek ne meni za preteklost, ampak usmerja svoj pogled v prihodnost, strmo in naravnost. Ali pa na to, koliko ljudi se je nenadoma prestrašilo, da se bodo pri popravljanju starih krivic delale nove. Skratka, sama uspešna besedna podjetja. Včasih se je programerjem v ideoloških birojih, pohujšanim od uspehov, že zavrtelo v glavi, tako da se je za hip zdelo, da so šli predaleč. To je bilo na primer takrat, ko se je na panojih govoric izpisal stavek, da Pučnik ne more biti predsednik države, ker je bil zaprt. Že se je zazdelo, da se bo sistem zamajal in zrušil – da bodo ljudje le malo pomislili – a je le v tramovju nekaj časa malo škripalo, potem pa je vse utihnilo. In ko so pritekli merilci, da bi pogledali, če se je naredila kakšna škoda, so lahko z zadovoljstvom ugotovili, da je stavba slovenske pameti tudi ta sunek dobro prenesla. Da stvar deluje. Nekatera gesla, s katerimi hoče nova levica zasesti usmerjevalna središča narodove zavesti, se predvajajo tako vztrajno, da ni mogoče dvomiti, da so jim njihovi snovalci namenili mesto v železnem repertoarju svojih predstav. Takšno kanonsko dostojanstvo je očitno dosegla znamenita teza o prednosti stroke pred politiko. Teza pravi, da je zanesljivo samo akademsko strokovno vedenje; politične ustanove so sicer suverene, a ker jih ne vodi čisti razum, niso zanesljive in varne. Zanesljiva je samo stroka. Politika ni zanesljiva, politične stranke niso zanesljive. Zanesljivi pa so strokovnjaki za politiko – politologi, so­ciologi in ostali prebivalci družboslovnih fa­kultet. Oni se uklanjajo razumu, politika pa življenju – nečemu, kar je zelo nepregledno, neprečiščeno in sumljivo in zato njegovim nepreiskanim vzgibom ni zaupati.
Zahteva, da je treba stvari prepustiti strokov­njakom, se najpogosteje pojavlja na področju zgodovine. Novi levici je veliko do tega, da bi zgodovinarji dobili izključni mandat za rekonstrukcijo preteklosti: kako so se reči godile in zakaj so se godile, kakor so se, in ne drugače. V zahtevi postkomunistične levice, da je treba prenesti težišče zanimanja iz preteklosti na prihodnost, je velika dvoličnost. Ta zahteva naj bi namreč veljala za ljudi na sploh – za porabnike, takorekoč – za levico in njene protagoniste pa ostaja preteklost interesno področje prvega reda. Kot vsaka politična sila, ki hoče veljati za zgodovinsko, mora tudi nova levica biti v stanju, da se legitimira: da pokaže papirje, na katerih stoji, kaj ji daje pravico do obstoja. Nova levica lahko sestavi besedila za svoje legitimitetne dokumente samo na terenu preteklosti. In zakaj izganja iz nje druge ljudi, ljudi na sploh? Za to ima dva dobra razloga: prvič ji prazen teren omogoča, da preko strokovnja­kov preteklost oblikuje in preoblikuje, drugič pa postanejo ljudje, ki so bili iz preteklosti iz­gnani, ljudje brez spomina in ljudje brez iden­titete: ne več zgodovinski ljudje, ampak ljudje na katerih je mogoče delati politiko.
Nova levica torej dopušča vstop v preteklost le sebi in strokovnjakom – zgodovinarjem. In zakaj zgodovinarjem? Zato, ker večinsko pri­hajajo iz institucij, ki jih je sedanja levica ne­koč obvladovala tako, kakor so ji dovoljevali totalitarni vzvodi, s katerimi je razpolagala. Zato sklepa, da jim lahko zaupa. V tem jo podpirajo tudi zgodovinarji, ki si na prehodu med dvema sistemoma – med dvema služ­bama – niso postavili vprašanj, ki bi dosegala monumentalnost tega prehoda – vprašanj, ki bi bila tako radikalna in celostna, da bi mo­rali narediti kopernikanski obrat. Da do tega obrata ni prišlo, je poleg let, prebitih v institucijah pod totalitarno kontrolo, kriva še druga stvar. Ljudje, v katerih bi se bil obrat moral zgoditi, so bili zvečine v poudarjenem pomenu novoveški ljudje. Ni jih nosil vzgon integralne civilizacije, ampak so se povsem izročili prosvetljeni moderni. To pa je bil svet, v katerem je totalitarizem komunističnega tipa nastal: ni bil njegov legitimen proizvod, a je vseeno iz njega izšel. Prosvet­ljena moderna in totalitarni komunizem se na formalni ravni med seboj izključujeta. Toda zaradi temeljne istoizvornosti je totalitarni komunizem za prosvetljeno moderno samo »neka druga možnost«. Zato um, ki ga nosi samo novoveški vzgon, ne more dovolj opaziti civilizacijske tujosti, moralne zavrže­nosti in človeške nesprejemljivosti komunističnega totalitarizma. Sicer ga odklanja, a ne tako, da ne bi hkrati v njem slišal glasov, ki ga opominjajo, da je kljub vsemu njegova večna druga možnost. To je bil tisti globoki vzrok, da je slovenski liberalizem – nikoli se temu paradoksu človek ne more dovolj načuditi – pomagal komunizmu, da izpelje svoj pro­jekt. To je bil tisti globoki vzrok, da ev­ropski intelektualec ni pripravljen izdelati duhovnega, moralnega in političnega rentgenograma fenomena komunizem – še sedaj, po njegovem koncu. To je tisti globoki vzrok, da sedanji slovenski zgodovinarji – večinsko, seveda – nimajo moči, da bi z dramatično in vsem vidno gesto dokončno in suvereno raz­trgali nekdanjo pogodbo.

stran: 002

Ob štiridesetletnici instituta, ki se mu je ob prelomu zdelo potrebno, da svojo pozornost prenese z delavskega gibanja na vso novejšo zgodovino, sta bili na kolokviju, ki je bil posvečen sedanjemu stanju zgodovinopisja v Sloveniji, izrečeni dve oceni o dogajanju v no­vejši zgodovini, ki ju toliko bolje razumemo v luči gornjega razmišljanja.
Prva ocena, tam izrečena, se je dotikala kolaboracije v Sloveniji, druga pa tega, kar se je po vojni zgodilo z vrnjenimi domobranci. Glede kolaboracije je bilo rečeno, da ni bistvene razlike med tisto, ki se je udejanila v Sloveniji, in tistimi, ki so se udejanile v okupiranih državah zahodne Evrope. Glede poboja domobranske vojske pa je bilo rečeno, da tega, kar se je v Sloveniji zgodilo po vojni, ni mogoče imeti za holokavst.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Urejeno in rodovitno Mirko Kambič

Vsaka od obeh trditev nas takoj postavi v središče stvari. Obe se dotikata momentov, ki so bistvenega pomena za moralno, kulturno in politično oceno nekega časa in nekih ljudi in obe sta eklatantno neresnični. Najprej kolaboracija. Nova Slovenska zaveza stoji na stališču, da je govorjenje o dovoljeni in nedovoljeni, o funkcionalni in nefunkcionalni kolaboraciji slabo. Slika je neprimerno stvarnejša in čistejša, če za kolaboracijo postavimo: aut – aut, ali – ali; s kolaboracijo je tako, da je ali pa je ni. Kolaboracija je nedopustno soobstajanje z ljudmi, ki so se s silo polastili tvoje domovine. Zato je vsaka kolaboracija nedovoljena. Dovoljena kolaboracija je contradictio in terminis. Toda okupacija nikakor ne pomeni tudi že konec življenja. Ljudje še naprej obdelujejo zemljo, izdelujejo in prodajajo stvari, opravljajo razne administrativne službe. Ljudje tudi še naprej branijo svoje življenje pred atentatorji – tako kot so to počeli v miru – in še naprej branijo svoj v kulturi pridobljeni red – kot so to delali, ko še ni bilo vojne. Braniti življenje – osebno in druž­beno – je ena od človekovih pravic, ki nikoli ne prenehajo. Filozof dr. Tine Hribar je v ne­kem intervjuju lani šel celo tako daleč, da je dal naslednjo, morda nekoliko tvegano pripombo: »Kajti individualne človekove pravice, katerih prva je pravica do življenja, so pred kolektivno državno suverenostjo.« Okupiranost domovine je za svobodnega človeka velika žalitev, znosna samo v soju upanja, da ne bo večna. Na meji znosnega je jemanje živilskih nakaznic iz rok okupatorja – človeku, ki mi je vzel domovino, dovoljujem, da mi daje hrano – toda če hočem preživeti, moram tudi to vzeti nase in prenesti. Na meji neznosnega je, vzeti iz okupatorjevih rok orožje, da z njim ubranim svoje življenje pred organiziranimi teroristi – a ideja življenja kot zadnje človekove danosti to neznosnost premaga. Tudi tu nam dr. Hribar v že omen­jenem intervjuju hiti na pomoč – nerad, brez dvoma – a se pomoči, če jo že ponuja, ne bo­mo branili. V nekem odgovoru namreč pravi, da je, ne brez duševnih bojev, nazadnje le sprejel Natove napade na Srbijo. Pri tem se je naslonil na rešilni kriterij »manjšega zla«. In natanko za to gre, za kriterij manjšega zla. Okupacija je ekstremna človeška situacija, v kateri se mora človek pogosteje kot sicer odločati med manjšim in večjim zlom. In tisti, ki v času dogajanja ali pa pozneje, v razumetju, ki še daleč ni zadostno, poljubno prestavlja odločitve ljudi v stiski z ene skodelice moralne tehtnice na drugo, dela s tem nekaj nedovoljenega. S takimi je tudi dr. Hribar strog, saj pravi, da »imajo roke še bolj umazane« – »ob navidezno čisti in lepi dušici«.

stran: 003

V nasprotju z gospodom z zgodovinarskega posvetovanja mislimo, da je glede zadržanja Slovencev med okupacijo treba reči: če temu, kar se je med vojno dogajalo v Franciji, Belgiji, Nizozemskem, Danskem, Norveškem, pra­­vimo kolaboracija, potem temu, kar se je med vojno dogajalo v Sloveniji, nimamo pravice reči kolaboracija. Na nič tako zavr­že­nega se Slovenci nismo nikoli spustili. To je in ostane naša čast. Če svet ne bi bil tako pokvarjen – danes pravimo, spolitiziran – bi to lahko zapisali v knjigo naše nacionalne aristeje. Pač pa nekaterim Slovencem nobena notranjost ni branila, da ne bi spočeli blodnih ambicij in da ne bi zagrešili prepovedanih dejanj, ki so druge Slovence prisilila v žaljive in mučne odnose z ljudmi, ki so bili v njihovi domovini tujci in okupatorji. Ne samo, da so jih v to prisilili, potem so jih na to še sramotili. Teh obredov, kot je pokazalo zgodovinarsko posvetovanje, čas še ni umaknil s sporeda.
Druga trditev je zadevala povojni holokavst: da ga v Sloveniji sploh ni bilo. Glede tega, katero besedo smemo ali moramo za to morijo uporabljati, se seveda ne bomo prepirali. Toda eden od stavkov, ki so postali idiomatska sestavina slovenskega jezika, se glasi: Domobrance so pobili. Ta stavek vključuje priznanje, da so pobili vse: da je to bil holocidni umor ali umor celote. Že umori pred začetkom vojaškega upora proti komunističnemu terorizmu so imeli genocidni značaj: žrtve teh umorov so bili namreč domala brez izjeme katoličani. Potem pa so prišli množič­ni umori vojnih ujetnikov na Turjaku in Grčaricah jeseni 1943. Potem pa v silovitem crescendu junij 1945 z dogodki, ki so rodili stavek: Domobrance so pobili. Pobili so jih toliko, da se je lahko reklo: vse. Seveda niso pobili dobesedno vseh. Morda jih je ostalo deset ali petnajst odstotkov. Toda žrtev je bilo še vedno toliko, da se jezik ni upiral, ko se je naredil stavek: Domobrance so pobili. Kot svojevrsten komentar k temu bi lahko služil stavek iz Zgodovine Prešernove brigade Stanka Petelina: »V turjaških zaporih so borci Gorenjske brigade osvobodili vse ujete partizane … .« A zares važno je nekaj drugega. Čému se zgodovinarji čutijo zavezane, da holocidni umor slovenskih domobrancev, pa naj je to bil že holokavst, genocid, politicid ali kaj četrtega, ne priznavajo? Ne priznavajo ga kot dejstvo, še manj pa priznavajo njegovo velikost: moralno, kulturno, politično velikost. Kako to, da niso pripravljeni videti v njem največjo dramo v življenju slovenskega naroda? Zakaj ga načrtno zadržujejo v taki razdalji, da ga prav ne zagledajo? Saj ko bi bili pri njem, bi nujno kaj opazili. V Enciklopediji Slovenije, ki naj bi bila zgoščeno narodovo védenje o sebi, ga skoraj ni. Članek Slovensko domobranstvo se tik pred koncem zgodbe, ki jo pripoveduje, abruptno konča. Pisec članka Domobranstvo ve le, da je to bila »kolaboracionistična vojaška formacija« in da je ob koncu vojne, ko je bila razglašena za Slovensko narodno vojsko, »takoj zbežala iz domovine«. Članek Kočevski Rog pa porabi 155 vrstic za pripoved o partizanskem Rogu, z Rogom kot krajem smrti domo­bran­ske vojske pa opravi v devetih vrsticah. Zakaj ta beg pred zločinom? Zakaj ta kolaboracija z zločinom? Zakaj to prikrivanje? To je sicer ociozna misel, toda ali nikomur ni prišlo na misel, da je prikrivanje zločina pod­vrženo kazenski odgovornosti?


stran: 004

Toda v svetu normalne občutljivosti so posledice holokavsta neznanske – ne samo dejan­je, ampak tudi posledice. Komunisti so si z njim, dokler ga ne priznajo, v vseh relevantnih aspektih te besede, vzeli pravico, da se udeležujejo vsenarodnega kulturnega dis­kur­za – razen kot uzurpatorji. Intelektualci bi morali vedeti, da v senci nereflektiranega Roga ne bodo pripeljali do konca nobenega moralnega boja. Končno pa bi se vsi, ki se ču­tijo pripadnike tega naroda, morali zavedati, kaj veliki umor pomeni za vse: odtok narodove biotične moči, proizvodnja strahu, oslabitev demokratske substance, izguba narodnogospodarskih energij, konec kmečkega stanu: predvsem pa narodova duhovna sproletariziranost.
Trditvi, izrečeni na shodu zgodovinarjev 26. oktobra 1999 – o kolaboraciji in holokavstu – sta šli mimo, ne da bi se komu od prisotnih zdelo potrebno, da ju kakorkoli modificira, si ju ogleda iz razdalje narodovega duha, od katere se pričakuje, da bo izdelovala zanesljive dokumente njegovega spomina. Želimo reči, da je zgodovina kot misel (kot bi rekel Croce) tista sol, ki se nikakor ne sme spriditi, ker sta sicer v nevarnosti jed in življenje. Brez dvoma lahko slovenski zgodovinarji po­kažejo pomembna in morda celo velika dela. (Smešno bi bilo, če bi se postavljal za sodnika, hočem reči le to, da jih ne jemljem v roke brez rešpekta, ki ga lahko občuti bralec). Res pa je tudi, da misli, na shodu povedane, niso bile takšne, da bi večale duhovni prostor in širile obzorje. Marsikaj od povedanega je bilo resnično, a malokaj, kar bi se dvigalo nad raven, ki je običajna za rutino nekega biznisa. Za njimi ni bilo čutiti vprašanj, ki bi misli ukazovala vstopiti v še ne obiskane prostore. Zlasti pa ni bilo čutiti potrebe po temeljnih konceptih, brez katerih se ni mogoče spopasti s kaosom obstoječega. Stavki, ki so bili tam povedani, niso dali slutiti, da je tu prišlo do prehoda – do prehoda iz sence ideologije na prostore odgovorne in suverene svobode. Mogoče pa tam prisotni sploh niso mislili, da so kdaj bili v senci ideologije. Mogoče pa tam nikoli ni bilo nobene potrebe po od­kritju. Ta možnost bi bila od vseh najslabša.
Pomenila bi, da nikomur še dolgo ne bo prišlo na misel, da bo treba na novo premeriti »daljo in nebeško stran«. In da ne bo nobenega kopernikanskega odkritja in da se nam še naprej obeta neveselo življenje province.
Spričo tega stanja nas ne čudi, če dediči nekdanjega sistema stavijo velike upe na zgodovinarje: »Pustimo zgodovino zgodovinarjem!« Zadnjič smo slišali ta klic med parlamentarno razpravo o predlogu zakona o vojnih grobiščih, 16. in 17. februarja letos, s strani nove levice. Ob dejstvu, da se zgodovinarji kličejo za razsodnike v stvareh, ki imajo pomembno vlogo pri urejevanju aktualnih političnih vprašanj – kot je na primer pravica do groba – bi bilo pričakovati, da se bo v njih izostril občutek odgovornosti. Živimo torej v času, ko stvari, s katerimi se ubadajo, niso samo akademske – če smo natančni, niso nikoli – ampak zadevajo življenje mnogih ljudi.
Ko je poslanec Samo Bevk (ZLSD) predlagal, naj se za drugo branje zakona o vojnih grobiščih napravi še analiza o tem, kako je v evropskih državah urejeno »obeleževanje in varstvo grobov okupatorjevih sodelavcev«, bi jezik tega predloga moral globoko vznemiriti vsakega normalno čutečega človeka, posebej pa seveda zgodovinarja, ki je izučen v vprašanjih stvarne in oralne precizije jezika. Razvito besedilo Bevkovega predloga se nam­­reč glasi: Kakor so na zapadu pokopavali okupatorjeve sodelavce, tako bomo mi pokopavali pobite domobrance. Stavek temelji na neki definiciji iz partijskega političnega obrednika: domobranci so bili okupatorjevi sodelavci. Preprosto tako, brez kvalifikacij!
Ko bi zgodovinar citirani predlog prebral, bi moral takoj vedeti, da je pravo vprašanje drugo: kako to, da je partija ravno v Sloveniji in nikjer drugje, že na samem začetku zasegla pravico do upora proti okupatorju in s tem pahnila narod v neizogibno državljansko vojno? Zakaj je bilo ravno v Sloveniji možno, da je partija ljudi, ki se ji niso bili pripravljeni podrediti in delati za njene interese, označila za izdajalce in jih postavila zunaj zakona? Če se to nikjer drugod ni zgodilo, potem je treba to izjemnost na vsak način razmisliti. Utegne nam namreč povedati nekaj zelo važnega o slovenski partiji in slovenskem človeku. Ali se je partija v Sloveniji oblikovala v posebno silo ali pa je bila kultura, na kateri je sklenila uresničiti svoj projekt, takšna, da je njen nastop dopustila; ali je bila partija takšna, da se v njej ni mogel naseliti noben razum, razen tistega, ki je usmerjal njen interes, ali pa narodova kultura še ni dosegla stopnje samosvojosti in samozavedanja, da bi razločevala svoje politične prioritete in interese; ali se je partija iz različnih zgodovinskih in personalnih razlogov razvila do tako visoke stopnje arogantnosti in polaščevalnosti ali pa narod še ni dosegel tiste suverenosti, da bi polaščevalno strategijo partije zagledal, prepoznal in zavrnil?

stran: 005

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: V cvetju in zelenju Mirko Kambič

Ta vprašanja bi Slovence utegnila pripeljati do spoznanj, prevažnih za naše obstajanje v državi. Mogoče bi se namreč le zgodilo, da bi zaprepaščeni obstali pred tem, kar bi se nam odkrilo: da smo sestavljeni iz takih skrajnosti kot je neproduktivna ideološka zavest in infantilna in sentimentalna politična fantazija. Danes, po petdesetih letih, je čas, da bi se, ko se oziramo nazaj, vprašali: Kako je bilo to, kar se je zgodilo, sploh mogoče? Samo dejstvo, da se je zgodilo, nam brani reči, da se kaj takega pač ni moglo zgoditi: da se je toliko ljudi, po tisočletnem obstajanju v civilizaciji, moglo zapisati tuji učenosti (zmesi znanosti, utopije in nasilja); da je toliko ljudi, po tisočletnem obstajanju v civilizaciji, bilo pripravljeno tej učenosti verjeti in ji služiti. Kaj jih ni bilo že takrat groza, ko so videli, v kaj jih spreminja? Če bomo Slovenci kdaj uvideli, da moramo priti k sebi, nam bodo ta vprašanja kazala pravo smer. Na koncu naporne poti nas bo čakala zrelost kot plačilo.
Toda vprašanja kakor so ta, ki smo jih nakazali, lahko razvijejo svojo moč samo v kulturi, ki raste iz premis, ki jih zapisuje normalni človek. Normalni človek je cel človek. Njegova celost se vzpostavlja na priznanju vseh prvin njegove bitnosti, urejenih v nomosu obeh evropskih jezikov: božjega in človeškega. Nobena od prvin, v človeku najdenih, ne ostane v svoji divji prvinskosti, ampak ji je celota, ki jo je sprejela, kaj dodala ali kaj odvzela, tako da more z njo sobivati: v svobodi, za katero se ve, da je ni, če ni tudi meje. To je v nekaj potezah zgodba o normalnosti, ki nosi kulturo.
Zakaj samotni upor slovenskih katoličanov proti komunističnemu terorju v letih 1941, 1942, 1943 še danes ni spoznan za to, kar je bil? Zakaj ubijanje slovenske domobranske vojske v prvih junijskih dneh leta 1945 nikogar ne ustavi, zadetega od njegove velikosti in neznanskosti? Zakaj hodijo ljudje gledat Hamleta, Macbetha in Antigono, temu, kar se je zgodilo z ljudmi njihovega jezika in naroda, pa se niso pripravljeni duhovno izpostaviti, da bi jih doseglo in prevzelo? Verjetno je del odgovora v tem, da so to ustrojeni ljudje – od ideološkega žarčenja iz nekdanjih in sedanjih totalitarnih naprav. V resnici pa je tako, da so se iztrošile energije, ki napajajo moralne in duhovne senzorje ljudi sedanjega časa. Vprašanje dobrega in slabega se ne postavlja več. In, ker ni resničnosti, tudi drame ni več. So samo še igre, ki jih v izpraznjeni areni prirejamo za zabavo. Ljudje hodijo gledat Hamleta, Macbetha in Antigono – za za­ba­vo. V takem svetu stvari, po katerih smo se spraševali v uvodnih stavkih, ne bomo rešili. Ne smemo sicer nanje pozabiti, a v zadnji ana­lizi bo treba začeti delati za novo kulturo.

stran: 006

Ko so lani za petdesetletnico začetka izha­ja­nja revije Der Monat izdali knjigo z naslovom Orwell, Koestler in vsi drugi, so naprosili nekdanjega urednika te znamenite publikacije Melvina Laskyja, da za knjigo napiše esej o kulturi. V njem je ta, morda najvidnejši urednik svobodne zapadne periodike – tiste, ki se ni podredila večinski prokomunistični inteligenci – razvil nekaj misli o kulturi, ki človeka razveselijo s svojo kompetentnostjo. Izbrali smo dve, ki se bosta slovenskim bralcev gotovo zdeli domači. Obe nakazujeta tudi ozko povezanost med jezikom in kulturo.
Prva misel je o tem, kako se je jezik razrahljal v popolno poljubnost: »Ne moremo več tajiti vtisa, da imamo opraviti s težkim napadom na jezik – z namenom, da se mu naredi škoda, ki daleč presega vprašanje primernosti in neprimernosti.« Druga pa nas opozarja, da je sedanja kultura izgubila precizijo, s katero bi mogla jasno govoriti o svetu: »Govorim o sodobni krizi kulture, ki je spremenila javni diskurz; o tem, da bomo v svoji jezikovni nemoči kmalu nesposobni, da bi natančno, za vse veljavno in jasno govorili, pisali in razpravljali o nasilju, vojni in genocidu, ki ogro­žajo naš nestabilni globalni mir. Morda je že danes tako. Vedno pa ni bilo tako. Pred pol stoletja je še bilo mogoče govoriti o kulturi in njenih odlikah na jasen in koherenten na­čin.«
Tudi specifična kriza slovenskega jezika in slovenske kulture je ta, da je o vseh rečeh, tudi najvažnejših, mogoče reči karkoli. Mož­no pa je tudi, da se o njih sploh nič ne reče. Ko se je skupina razpravljalcev 15. februarja odločila, da na Radiu Slovenija spregovori o holokavstu, je eden od drugih dveh nekaj zamomljal v brado, kakor da ni bilo prav, drugi pa je komentar sploh odklonil. Medvojni genocidni umori pa sploh niso bili omenjeni.
Groteskno deluje ob tem časopisna vest o ta­ko­imenovanem nanoškem orlu. Na pobočju Nanosa so našli razpadajoče truplo planinskega orla. Lovci so kosti skrbno zbrali, uredili, popisali in jih po strokovni obdelavi shranili. Kaj naj človek reče, katere besede naj poišče, da bi vsaj približno izrazil žalitev, s katero so bili tako prizadeti tisti tisoči, ki ležijo nekje v tej deželi, nepokopani, nepopisani, pozabljeni. In nismo slišali za nikogar, ki bi se ustavil in se v grozi vprašal: Ljudje, kaj pa se z nami dogaja! Res, kaj se z nami dogaja? Delov novinar Marko Crnkovič se je nedavno domislil trditve, da »smo imeli tožilca, ki je bil velik odvetnik nacističnih kolaborantov«. Lahko bi rekli: če je pisec pokvarjen, je to njegova stvar, a kaj mu dovoljuje, da je žaljiv? Kultura, kakršna je, mu to dovoljuje. Novinar je dobro vedel, da ne bo protestirala in je varen.
Bistvo kulture je v tem, da se, tam kjer je, ne more zgoditi karkoli. Nekaterih stvari kultura ne prenese. V njej so neke prvine, ki preprečujejo, da bi prestopila določene meje bodisi posameznik bodisi skupnost. V starogrški kulturi, je ta prvina imela ime aidós – sram, ki je povezan s spoštovanjem. Človek določenih reči ne počne ali iz sramu pred seboj – sram ga spodbuja k popolnosti ali pa ga svari pred tem, da popolnosti ne bi dosegel – ali pa iz sramu in spoštovanja pred drugim in drugimi. Sram je tako primarna nravstvena sila v posamezniku in družbi. Z družbenim razvojem so se pozneje sramu pridružile še druge iz razuma izhajajoče prvine: pamet, pravica, mera.
Kakšno vlogo je imel sram pri nastanku in konstituciji človeške družbe, se nam nekoliko odkrije iz neke zgodbe, ki nam je ohran­jena v Platonovem dialogu Protagoras. Takole gre ta znamenita pripoved: Potem ko je Pro­metej ukradel Hefajstu in Ateni ogenj in tehnično znanje, so ljudje sicer živeli bolje, toda družbe – mesta – niso znali ustvariti, ker niso še imeli v lasti politične umetnosti. Bili so že na robu izumrtja. Ko je Zevs to videl, je poslal po Hermesa in mu ukazal, naj nese ljudem sram in pravičnost. Ti dve naj bi jim uredili mesto in jih prijateljsko povezali. Preden pa se je Hermes odpravil na pot, je še vprašal, kako naj sram in pravičnost razdeljuje: ali tako kot se je prej razdeljevalo tehnično znanje – tako da je vsak dobil drugačno – ali pa naj sram in pravičnost razdeljuje tako, da ju bodo dobili vsi. Zevs je odločil, da morajo sram in pravičnost dobiti vsi. Zato je na svetu tako, da ima tehnično znanje vsak drugačno in hodijo ljudje ponj samo k tistemu, za katerega se ve, da ga ima; politično umetnost, ki jo urejata sram in pravičnost, pa ima­jo vsi in ju ljudje sprejemajo od vseh, »zakaj misli se, da ima vsakdo to vrlino, sicer mesta ali države sploh ne bi bilo«.

stran: 007

Ko preberemo to zgodbo, povedano pred več kot 2400 leti, in dojamemo njeno sporočilo, se nam nikakor ne zdi zastarela. Čut za to, kaj se spodobi, ima še danes veljaven druž­beni smisel. Kot temeljno antropološko dejstvo je sram, kot pravi nemški fenomenolog Max Scheler, še danes nujno za skupno živ­ljenje posameznikov. Zmožnost zardevanja ima­mo upravičeno za dokaz človekove naravnosti in nedotaknjenosti. Sram, ki smo zanj rekli, da je ozko povezan s spoštovanjem ali rešpektom, človeka ustavi, še preden prestopi določeno mejo – še preden zagreši hybris – stopi v polje, ki je človeku prepovedano. Sram je, moramo še enkrat povedati, nekaj pr­vinskega, predrazumskega, predanalitskega.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Razkošje beline Mirko Kambič

Moderne totalitarne polastitve in moderne ideološke revolucije so lahko izvedli samo ljudje, ki so iz kakršnihkoli razlogov izgubili sram kot temeljno varovalko tega, kar človeku pristoji. Ko se neka majhna skupina od­loči, da se polasti mesta, ga postavi na drugač­ne temelje in na njih uvede novo življenje, je že dokazala, da je prej iz nje izginil sram. Odsotnost sramu je pogoj za glagol »dvigniti se«, ki ga poznamo iz svetopisem­ske zgodbe o Kajnu in Abelu. »Dvigniti se« je vedno povezan z nasiljem, manjšine proti večini, podtalno pripravljanim in rafiniranim, pa tudi z nasiljem radikalno novega proti avtoriteti tradicije in zgodovine. Ko so se komunisti »dvignili« proti večini in proti postavitvam »objektivnega duha«, so se raz­krili v tem, kar jih je najbolj določalo – v svoji ne-sramnosti.
Toda revolucija je ena reč. Zanjo najdemo nazadnje, če ne opravičila pa vsaj razloge: da je prišlo do nje zaradi opojenosti – da so se nekateri ljudje »napili šnopsa«, kot bi rekel Cankar, ali pa jih je ugriznila tarantela, kot pravi neki zgodovinski vir iz Južne Italije. Možno bi bilo torej reči, da so svet vrgli iz tečajev ljudje, ki iz nekih razlogov niso bili »pri sebi« – ker so jemali določena farmaka ali določena zelišča – ker so brali določene knjige. To bi bilo mogoče reči, ko ne bi bilo nekaj drugega. Ko ne bi potem, ko so bili izgnani iz raja, ki so ga bili okupirali in opustošili, potem ko jim je zgodovina sama ukazala oditi; ko ne bi potem izostalo to, kar smo vsi pričakovali – véliko samospraševanje. O pijanosti sedaj ni bilo mogoče več govoriti. En sam slovenski komunist je v trenutku lucidnega uvida v preteklost iztisnil iz sebe: Le kaj smo naredili ljudem! (Upamo, da so ta stavek analisti zapisali, v čast njemu edinemu.) Osta­li pa, kakor da je tam v sredini, od koder prihajajo ukazi za sram, bila praznina; ali pa ni bilo nobene praznine, ampak neka, ljudem sicer neznana snov, ki sramu ni dovoljevala.

stran: 008

Ko se je letos februarja med državnozborsko razpravo o zakonu o vojnih grobiščih debata – naravno in nujno – razširila v razpravo o zgodovini, je poslanec Vincencij Demšar (SKD) v podporo svojih predlogov k besedilu zakona podal kritično oceno revolucije in enobeja. Na njegova izvajanja se je odzval poslanec Miran Potrč (ZLSD) in navedel odlomek nekdanjega Demšarjevega pisanja v Loških razgledih, iz katerega je bilo mogoče razbrati pozitivno gledanje na OF. Demšar se je branil – natanko tako, kakor so se branili ob­dol­ž­en­ci na Božičnem procesu leta 1945: da so se borili samo proti komunistom, ne pa proti Osvobodilni fronti. Demšar je seveda imel še drugo možnost, ki pa je ne vem iz katerega razloga ni uporabil. Lahko bi poslancu Potrču povedal, da je s svojo intervencijo prestopil mejo okusnega. Kot nekdanji partijski funkcionar je tudi on vzdrževal nasilje – vzdrževal bi ga bil tudi kot navaden partijec zaradi katerega je Demšar moral tako pisati in govoriti, kot je pisal in govoril, če je hotel delovati kot zgodovinar. Tisti prizor v Držav­nem zboru je bil pošasten v svoji izpre­vr­ženosti, a ni kazalo, da bi ga kdo od prisotnih videl in razumel: Demšar je bil nekoč žrtev partijske politike in tu mu sedaj eden od izvajalcev te iste partijske politike očita, da je bil žrtev – in ga zraven še obdolžuje »spreneve­danja in neokusnosti«. Včasih so temu rekli cinizem. Sprašujemo se, če nekdanje besede še zadoščajo za prizor, ki se je tu odigral.
Kako je mogoče, da neka slovenska novinarka govori o 3197 umorjenih in izginulih ljudeh, s katerimi bremenijo čilskega diktatorja Pinocheta, ne da bi jo pri tem nekaj udarilo. Kaj? Misel, pamet, jezik, dostojnost. Ali sme kdo tako govoriti, ne da bi vsaj nakazal, da obenem ve, da v njegovi lastni domovini in njegovi lastni državi leži na tisoče »umor­jenih in izginulih«, ne da bi bil kdo zanje odgovoren? V Čilu je zoper diktatorja Pinocheta vloženih šestdeset tožb. Koliko pa jih je vloženih v Sloveniji? Ali se novinarka ni vpra­­šala, zakaj ni vložene nobene? Novinarka nadalje pravi, da so ministra Strawa pri njegovi odločitvi, da dovoli Pinochetu odhod iz Anglije, vodili »politični računi«. Kateri računi pa so vodili njo? V »republiki razuma« ni mogoče tako govoriti, pač pa je mogoče tako govoriti v republiki ideologije. Ideologija je zainteresirana za kon­­veksno podobo sveta.
Pisatelj Lojze Kovačič je nekoč rekel, da bo bodoči revolucionar, sedaj skrit nekje v ljudstvu, uspel, če bo dobil na svojo stran »druž­be­ne kristale, ki obstajajo večno – vojsko, duhovščino, birokracijo«. Kovačič se moti. Po njegovem vzorcu delajo latinskoameriški primitivci, ki jih že čez deset let vse polovijo. Moderni revolucionar evropskega tipa pa bi najprej zamajal ljudstvo – danes se to dela preko medijev – in »družbeni kristali« mu bodo navrženi.
A pojdimo naprej. Predsednik Republike Slovenije je 19. februarja letos dal za dnevnik Večer intervju. V njem je govoril o marsičem, težišče pa je, se zdi, vendarle postavil na tisto mesto, kjer se odziva na kritiko svojega nastopa v Stockholmu na konferenci o holokavstu. Njegov govor je Nova Slovenska zaveza – v kolikor sega v njeno kompetenco – že ocenila v posebni izjavi. Tu bomo navedli samo tisti stavek, za katerega mislimo, da ga je mogel izreči samo v odsotnosti temeljnega rešpekta do resničnosti. Predsednik je nam­reč rekel, »da je okupatorju Slovence uspelo spreti in naščuvati na bratomorno vojno«. Šokantnost tega stavka ni samo začetna, ampak postaja tem večja, čim bolj skušamo razumeti njegov pomen. Stavek je neresni­čen in žaljiv. Neresničen je zato, ker je okupator Slovence združil in ne sprl. Sprla pa je Slovence KPS, ki je sredi okupacije udarila s terorjem in lansirala totalitarni pro­jekt. Žaljiv pa je ta stavek zaradi strašne ob­dol­žitve, ki jo je svojemu narodu obesil predsednik njegove prve države. Stavek namreč lah­ko pomeni samo tole: ko je prišel okupator, so nekateri Slovenci zagledali svojo prihodnost v njem; v tem, kar je bil in kar je delal in kar je hotel: teh je bilo toliko, da se je začela bratomorna vojna s tistimi, ki so hoteli ostati to, kar so vedno bili. Žaljiv je ta stavek zato, ker implicitno označuje Slovence za renegat­sko ljudstvo. V resnici pa je vsa podoba, da se v Sloveniji nikoli ni zgodilo nič primerljivega s tem, kar se je zgodilo v Franciji, Belgiji, Nizozemskem in tako naprej. V Sloveniji – v izjemni meri – ni bilo kolaboracije in kolaboracionistov, bilo pa je specifično soobstajanje z okupatorjem, ki pa ga ne bi bilo, ko ne bi bilo izdaje, ki jo je organizirala in s sopotniki izvedla Komunistična partija Slovenije. To je najgloblja resnica medvojnega sta­nja, le da ga nekdanji predsednik Zveze ko­m­u­nistov ne more priznati. V tem ga tudi mi razumemo.
Ko se je dr. Alenka Šilih z nekim prispevkom v Delu pritožila, da novinar TV njenega na­sto­pa v oddaji o škofu Rožmanu ni v celoti in pravično predstavil, je med stvarmi, ki jih je novinar »zamolčal«, navedla tudi poseben dokument francoske vlade, v katerem je bil opredeljen zločin »nacionalne nevrednosti«. Tega zločina je bil kriv tudi vsakdo, ki »je napadel enotnost naroda ali svobodo Francozov ali ki je napadel enakost med Francozi«. Dr. Šilihova pripominja: »Ko razpravljamo o morebitni kolaboraciji ali nekolaboraciji posameznikov v naši lastni preteklosti, bi bilo prav, ko bi imeli v zavesti in spominu tudi te izkušnje demokratičnih držav.« K njeni pripombi dodajmo še našo: Če stavek iz dokumenta o »nacionalni nevrednosti« prevedemo v slovenske razmere, bi se glasil: Tega zločina je bil kriv tudi vsakdo, ki »je napadel enotnost naroda ali svobodo Slovencev ali ki je napadel enakost med Slovenci«. Natanko tega je kriva »neposredno ali posredno« Komunistična partija Slovenije.

stran: 010

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Osvežitev Mirko Kambič

Predsednik Milan Kučan je dal slutiti, da je tudi dogmatik. Množični poboji, ki so se zgodili v Sloveniji med vojno in po vojni, »nimajo nobene zveze s holokavstom in genocidom«. In zakaj ne? Ali samo zato, ker so jih uprizorili komunisti?
Jeseni so volitve. Takorekoč pred vrati. Novodemosovska pomladna koalicija ima ne­kaj možnosti, da na njih dobi v roke krmilo države. Videti je, da je v krogih, v katerih se je rodilo geslo »Dovolj je bila ena revolucija« – bolj kot sto razprav je pokazalo globino nerazumetja politike in zgodovine – prišlo končno do pravih uvidov. Lojze Peterle, pred­sednik SKD, je v enem zadnjih Virov zapisal, da se končuje osemletno obdobje mešanega vladanja, ki je med drugim dokazalo tudi to, da ne deluje. Ali je res bila potrebna, pomisli človek, tako dolga učna doba? Trajala je skoraj celo stoletje. Ko se na začetku leta 1997 ne bi bilo zgodilo, kar se je zgodilo, bi demokratske sile že imele v rokah Državni zbor ali pa bi ga dobile na teh volitvah. Tako pa zmaga ni gotova, sploh ni gotova. Toda tudi če jeseni zmage ne bo, ni še nič izgubljenega. Če seveda vodilni ljudje teh strank ne bodo samo čakali vsa nadaljnja štiri leta, ampak jih bodo napolnili z intenzivnim delom za duhovno, moralno in politično prenovo sebe, svojih strank in tistega dela slovenskega naroda, ki jim pripada. Tu je sedaj morda mesto za besede, ki jih je lani poleti povedal Václav Havel: »Moč duha lahko doseže spremembe brez nasilja in krvi. Zmaga nad totalitarnimi silami je možna, če je človek zavezan temu, kar je dobro in prav. To pa zahteva samo­žrtvovanje in poglobljeno mišljenje.«
Potrebno bo trdo in odgovorno delo. Sicer se lahko zgodi, da bo postkomunistično liberalno obdobje trajalo pet desetletij – toliko kot komunistično. Ne pozabimo, da so se Slovenci nekoč odločili, da ne bodo volili Pučnika za predsednika države – ker je bil zaprt!