Avtor: Blaža Cedilnik
stran: 052
(Malo za šalo, bolj pa zares)
stran: 053
Slovenci menda nikoli nismo imeli kaj dosti svoje aristokracije. Večina aristokratov so bili menda tujci, potem pa je prišel komunizem, jim premoženje pobral in ga dal delovnemu ljudstvu oziroma delavskemu razredu, pravzaprav njegovi avantgardi. Ti tujci bi zdaj radi to nazaj. Ni šans. Kar še ni, pa še bo. Bolj prej kot slej bomo pridelali svojo lastno aristokracijo. Pravzaprav bo za to poskrbela prej omenjena avantgarda delavskega razreda oziroma njen podmladek oziroma komsomolci.
Ko sem zadnjič slišala po televiziji za neke vrste znameniti zajtrk pri gospe Potočnikovi, sem rabila kar nekaj časa, da sem ugotovila, kdo je ta pomembna gospa. Ni čudno, saj so bili vsi ti gospe in gospodje še tako rekoč včeraj tovarišice in tovariši. Potem pa so čez noč postali gospe in gospodje, pa ne samo to. Čeprav so postali gospe in gospodje, so še vedno imeli taka delavska, da ne rečem plebejska imena, Vika, Maks, Jože. Prav tako čez noč je »vaša Vika« postala gospa Viktorija Potočnik. Ja seveda, nomen est omen. Saj nismo neki ubrisani Amerikanci, ki rečejo svojemu predsedniku kar Bill, da ne govorimo o papežu, ki ga prav tako samo v strogo protokolarnih zadevah imenujejo z uradnim nazivom. Namreč, ti ljudje ne rabijo vseh mogočih imen, da bi postali veliki. Ti ljudje so veliki sami po sebi. Našim ljudem pa nekaj manjka in bi lahko kdo slučajno pomislil, da so to kakšni tovariši in tovarišice. Zato so zdaj privlekli iz naftalina imena, ki že sama po sebi vzbujajo spoštovanje in vzvišenost. In Vika je postala Viktorija.Viko zlahka tikaš, imela sem teto Viko in še na misel mi ni prišlo, da je to neka imenitna oseba, ki bi jo morala spoštljivo vikati. Ampak Viktorija je pa nekaj posebnega. Kraljica Viktorija, Viktorijini slapovi, Victoria station. Tovarišica Viktorija ali, ti, Viktorija, se nekako ne sliši. Gospa Viktorija, to pa že. In Maks je postal Maksimilijan. Tudi stric Maks ni bil kakšna imenitna oseba. Nona, njegova mama oziroma moja stara mama, se je vedno jezila nanj, ker je kradel korenje iz juhe. Maks, nič posebnega, pač pa zelo nespoštljivo zveni tovariš Maksimilijan oziroma, ti, Maksimilijan. To ne gre. Je pa že treba reči gospod Maksimilijan. Saj se ob tem imenu človek spominja na cesarja Maksimilijana, torej ime že samo po sebi vzbuja spoštovanje. Podobno velja za Jožeta. Jože iz tovarne. Hej, Jože, kako se kaj imaš? Ne moreš pa reči: Hej, Jožef, kaj počneš, kam greš? Vsekakor gre skupaj, gospod Jožef, nekako tako, kot sveti Jožef ali pa kot Jožef Plečnik, ki je bil velik gospod.
Tega je še dosti. Počasi se tovariši s plebejskimi imeni preobražajo v gospode z aristokratskimi imeni. Pravzaprav niti ni čudno, saj, kot sem že zapisala, jih je osamosvojitev in z njo zakon o razprodaji stanovanj zatekel v lepih, velikih stanovanjih v najbolj imenitnih predelih Ljubljane. Vozijo se v imenitnih službenih vozilih, zanje skrbijo do zob oboroženi varnostniki, na službene stroške, se pravi za denar davkoplačevalcev (to je danes tako moderno reči), potujejo po vsem svetu in se učijo demokracije ali česa podobnega in se sestajajo z imenitnimi ljudmi iz mogočnih evropskih držav. Plače imajo velike, če seštejemo vse dodatke na to in ono komisijo, odbor ali poslansko skupino, in kar je še takih reči, ki nosijo dodatke k plači. Torej ni čudno, če se počutijo vzvišene nad ubogim plebsom, za katerega so ugotovili, da lahko preživi s kakšnim več kot dvajsetimi jurji na mesec. Prava aristokracija, z božanskimi lastnostmi, nezmotljivostjo, vsegamogočnostjo, vsevednostjo. Odločajo o našem bitju in žitju, o življenju in smrti.
Kaj ne bi zvenelo imenitno, da ne rečem aristokratsko, če bi se tudi sama začela podpisovati z originalnim imenom, ki ga uporabljam samo za strogo uradne zadeve. Če bi se začela podpisovati Blažena Marija. To zveni vsaj tako imenitno kot Viktorija ali Maksimilijan. Ampak za prijatelje sem in bom ostala Blaža, kajti domišljam si, da so vsi, ki berejo moje umotvore v Zavezi, moji prijatelji in bi jih skoraj lahko tikala, tako kot bi najbrž tudi oni lahko mene.
Zato še naprej ostajam vaša
Blaža