Avtor: Mirko Kunčič

stran: 044

Sinko, še veš,

kako sva po sivih obalah hodila,

vsak svojo bolečino v srcu nosila,

strmela tja čez –

sinko še veš?

Na morju pesem južnjaško hrupna,

krog naju tišina topa, brezupna,

nad nama nebo – razbeljena plošča

kovinsko brnenje stroja – hrošča.

Si z mislijo plaho že tipal do groba?

Na bledem obrazku prečudna resnoba,

zasenčena žalost v otroških očeh.–

Joj, sinko, tvoj oče postal je vampir!

zasejal ti je v dušo črn nemir,

izpil ti je z usten mladostni nasmeh.

Kot gora težak je bil moj greh –

Sinko, zdaj sva domá, domá,

izpila sva kupo trpljenja do dna.