Avtor: Vanja Kržan

stran: 020

stran: 021

Iz Dolenjske, Suhe krajine, Notranjske in okolice Ljubljane so se v začetku maja 1945 skozi Ljubljano vlekle procesije beguncev civilistov in se preko Gorenjske in Ljubelja umikale na Koroško.
Pravcata zmešnjava je v tistih dneh vladala tudi pri Kocmurjevih v Ljubljani, v Mostah. Vsi so jih silili, naj bežijo še oni. Oče Alojzij Kocmur je bil ravnatelj Vincencijeve konference, ki je tudi med vojno pomagala re­ve­žem in mnogim proletarcem, ki so pozneje postali komunisti. Bog ve, ali se je komu zameril, ker mu ni dal zadosti? Dva sinova Sebastijan in Lojze sta bila domobranca, prav tako moža dveh Kocmurjevih hčera. Eden od obeh zetov, Miro Seibitz, poročen s hčerko Justo, je bil domobranski oficir. Njemu je posvečena današnja zgodba in seveda posredno tudi njegovi ženi Justi, saj so ju prav vojna leta neločljivo povezala v ljubezni zakona in konec vojne za vedno ločil, kljub upanju, da ju bo odslej življenje le še združevalo in utrjevalo v medsebojni ljubezni.
Gospa Justa se spominja, da je bilo 5. maja 1945, ko so se, v vsesplošni zmešnjavi in stra­hu pred partizanskim pobijanjem, pri Kocmurjevih odločili za beg. Šest tednov staro deklico in nekaj cunj je naložila v globok otroški voziček, ki sta ga z mlajšo, štirinajstletno sestro porivali proti železniški postaji, mama je dala nekaj stvari na diro, oče je vzel kolo. Ko pa pridejo na postajo, zvejo, da je vlak samo za vojsko. Pred postajo jih je slikal brat Marjan, poklicni fotograf, in na fotografiji se dobro vidi obup v očeh mlade žene, ko so zvedeli za to novico. Brata domobranca sta prišla na Koroško s svojima vojaškima enotama. Sebastijanu je uspelo, da se ni z ostalimi vrnil na slovensko morišče, Lojza pa so pri povratku ubili že v gozdu pri Jesenicah, kot so Kocmurjevi izvedeli kasneje.
Izpred železniške postaje so odšli peš do Šentvida, toda tudi tam jih niso pustili čez mejo, zato so se vrnili, spet peš do Črnuč in od tam v Gameljne nad Ljubljano k očetovim znan­kam, trem starejšim gospodičnam. Odstopile so jim sobico. »Imela sem občutek, da živi­mo v grozi,« se danes spominja gospa Justa. »Ma­ma je bila tako zbegana, da je v nekem trenut­ku prezrla sveženj z mojo deklico in nanj po­ložila žimnico. Ob potoku sem prala pleničke in ko se vrnem v sobo, ni bilo deklice nikjer. ‘Kje je Lučka?’ sem vpila kot iz uma. Ko smo jo povlekli izpod žimnice, je komaj še dihala.«
Oče in brat sta si prizadevala, da bi za ženske dobila voz in bi odšli čez Ljubelj. Ni jima uspelo. Sprva oče brez njih ni hotel oditi, vendar ga je brat pregovoril, saj sta se oba to­lažila, da se ženskam ne more ničesar zgoditi. Njima pa vest ni ničesar očitala in prepri­čana sta bila, da se bosta kmalu vrnila. V Spittalu je oče umrl, zadet od nenadne kapi, saj je bilo za sedemdesetletnega astmatika pešačenje čez Ljubelj prehud napor. V zadnjem pismu je pisal materi: Vrnil se bom, saj nisem nič kriv … Sin fotograf je zvedel za poboje, zato je za edinim preživelim bratom še on kasneje odšel v Argentino.
Kocmurjeva mama in obe hčerki (najstarejša hčerka se je medtem s sedem- in petletnima otrokoma dan in noč skrivala po Golovcu, ker je bil tudi njen mož domobranec; kasneje se je rešil v Argentino, a sta ostala vse živ­ljenje ločena) so se po enem tednu vrnile domov v Moste, saj so partizani v Gameljnah na sestanku terencev zagrozili vsem, ki skrivajo begunce. Kocmurjeve niso hotele ogrožati svojih dobrotnic in so se odpravile domov.
Medtem ko so bili v Gameljnah, je Miro Seibitz kot iz uma begal po Mostah in iskal ženo Justo in šesttedensko hčerkico Lučko. Najprej je bil v njunem stanovanju v Mostah, potem pri Kocmurjevih, nazadnje pri svoji se­stri, in ta mu je povedala, da so odšli prav vsi. Kam? Zakaj? Ni ju utegnil iskati naprej, nje­gova enota je odhajala na Koroško. Ali je prišel k ženi in hčerkici po slovo ali pa ju je mor­da nameraval odpeljati kar s seboj na Koroško? Kako bi bilo, če bi ju našel doma? Morda pa bi jim uspelo skupaj pobegniti in se iz Koroške rešiti, npr. v Kanado, kot je to storil Mirov prijatelj s svojo ženo? Sama vprašanja, ki glodajo v človeku še po tolikih letih, pa nanje gospa Justa nikoli ni dobila odgovora.
Naj bralec oprosti, če se za kratek čas še pomudim ob gospe Justi, ženi Mira Seibitza, preden preidem k pripovedi o njem, saj se je njuno življenje najtesneje prepletalo; za našo zgodbo pa tudi ni tako nepomembno, kakšno življenje je čakalo žene domobrancev po vojni. Tudi njihovim materam se ni godilo bolje.

stran: 022

Moščanski terenci so bili o njihovem prihodu obveščeni. Vsi ljudje so bili na ulici, že pred vojno je bila to Društvena ulica, jih pljuvali in psovali, neka stara ženska pa je zagrozila materi gospe Juste: »Materam domobrancev bomo jermene iz pleč rezali!« Nek terenec pa se je oglasil: »Pri Kocmurjevih so ostale same babe. Se bomo pa nad babe spravili!« Seveda so bili med njimi tudi taki, ki so molčali, a so morali na ulico.
V Kocmurjevi hiši je bil partizanski štab. Ostalo jim je le nekaj prostora pri dedku v pritličju. Kar naprej so delali hišne preiskave. Le kaj in koga so iskali? Prihajali so z naperjenimi puškami. Ko je nekega dne gospa Justa, po vojni ji je bilo komaj enaindvajset let, ravno dojila hčerkico, so prišli ponjo. Prišla je v kuhinjo in držala deklico v naročju. »Pojdite z nami!« so ji ukazali. Mlada žena in mati je stala ravno pod razpelom Križanega in se počutila močna. »Z dojenčkom ne grem nikamor. Če pa me odpeljete samo, se mi bo mleko posušilo in umrli bova obe. Tukaj me imate in me z otrokom vred ustrelite. Bogu bom hvaležna, če bom mrtva.« Za nekaj trenutkov so se šli posvetovat v vežo. Takoj so bili nazaj: »Če vi ne greste, naj gre mlajša sestra z nami!« Štirinajstletna! Tedaj izbruhne mama: »Mojih hčera ne boste nikamor vlačili! Če mislite, da morate koga mučiti, odpeljite mene!« Brez obotavljanja so jo odpeljali. Čez dva meseca se je vrnila domov. Gospa Justa je ni prepoznala, ko je iz vrta zagledala neko koščeno postavo, ki se je vlekla po ulici. Sodili so ji, ker je bila mati domo­bran­cev. »Bili so polnoletni fantje, dobri in naivni in odhoda jim nisem mogla preprečiti.« »Ste pa bili v Marijini družbi in vam bomo zato sodili.« »Tudi tega me ni sram. Sploh pa to ni noben zločin. Hvala Bogu, da sem bila.«
Zatem je postarana in do kosti izmozgana mama morala hoditi na ‘družbenokoristno delo’ in je plela Zaloško cesto, Justa pa je morala cele dneve v urah med dojenjem brez higienskih pripomočkov čistiti do vrha polna stranišča v vojni bolnici. Vse so bile ob držav­ljanske pravice in zato brez možnosti za zaposlitev. Zaradi stradanja je mlada Justa pričela bolehati za jetiko na ledvicah. Posledice trpi še danes: že skoraj dve leti živi brez obeh ledvic in že nekaj let samo s pomočjo dialize in občasnih transfuzij.
Z njej lastno energijo se je vrgla v borbo za preživetje. Ima še hčerkico in mamo in obe je treba preživeti. Bila je zelo sposobna in nadarjena šivilja z mojstrskim izpitom, ki ga je opravila tik pred koncem vojne. Leta 1947 so jo zaposlili pri Kroju, kjer so iskali pri­kro­jevalko po meri. Iz čistega veselja po ust­var­janju je poleg službe naredila še šolo za obli­kovanje v Križankah. Njen talent, okus in prid­nost so ji omogočili, da je čez nekaj časa na šoli odprla oddelek za modno oblikovanje in trinajst let v njem vzgajala modne kreatorke. Žal se je morala veliko prezgodaj upokojiti, ker ji je odpovedalo zdravje.
Ves čas po vojni in še nekaj let je bila gospa Justa kot obsedena od misli, da poišče svo­jega moža Mira. Kje sploh je? Ali so ga res ubi­li? … Oglejmo si, kdo je bil njen mož. Za­kaj še vedno živi v njej?

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pred cerkvijo Sv. Družine 1940 – V sredini Justa Kocmur (16), Zina in Nada na desni in levi

Rod Mira Seibitza izhaja iz Koroške, njegov ded in oče sta bila Korošca, odtod nemški priimek za družino, ki je bila sicer slovenska. Mirov oče Franc Seibitz je moral, podobno kot takrat večina mladih fantov, ki jih zemlja ni mogla preživljati, s trebuhom za kruhom. Iskanje zaslužka ga je zaneslo v Slovenijo. Poročil se je z Gorenjko Francko Podbrega iz Selške doline in se zaposlil kot kurjač na železnici. Delo je bilo naporno, dohodki skrom­ni, toda redni, ker je bila služba na železnici državna. Dobila sta podnajemniško stanovanje v delavski četrti Ljubljane, v Zeleni jami. V zakonu se jima je rodilo pet otrok, Miro je bil najmlajši. Rojen je bil 5. oktobra 1918 v Ljubljani. Nesrečno naključje je hotelo, da je oče po operaciji rane na želodcu umrl, ko je bilo Miru šele štirinajst let.

stran: 023

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zakonca Miro Seibitz in žena Justa

Miro se je moral odpovedati želji po študiju gradbeništva, ker ga mati ne bi mogla pre­življati. Po končanih štirih razredih realke se je vpisal na srednjo tehnično šolo, na oddelek za gradbeništvo. Bil je vsa leta odličnjak, poleg tega zelo priročen, delaven in vsestran­sko nadarjen. Seveda takrat še slutil ni, da se mu želja po študiju ne bo nikoli uresničila. V letih odraščanja je zelo pogrešal očeta, njegovo oporo in pogovor, prav tako tudi družbo dobrih vrstnikov. Na tehnični šoli si te ni našel, tudi ni imel nikogar, ki bi mu pomagal razčiščevati tolike zapletene politične in ideološke pojme, ki so že v letih pred vojno lebdeli nad slovenskim obzorjem. Ko je zapustil realko tudi ni bil več član Marijine druž­be in do vstopa v domobranstvo ni bil v nobenem društvu. Versko življenje ga ni zanimalo, niti privlačevalo. V domači družini, pri ma­teri in treh starejših sestrah ni našel spodbude in vzgleda za versko življenje, starejši brat pa z Mirom sploh ni imel nobenega stika.
V najlepšem spominu iz teh let mu je ostalo taborjenje na Zabreški planini zraven Finž­garjeve »Murke« skupaj z revnimi otroki z Gal­jevice, predmestja Ljubljane. Duhovnik sa­lezijanec, ki je taborjenje organiziral, je povabil tudi Mira, ker je tisto leto ostal brez očeta. Do svoje smrti ni pozabil teh dni, živ­ljenja v naravi in lepot narave, ki so se mu takrat prvič razkrile, in jih je njegova mlada, vsega lepega in dobrega željna duša srkala vase.
Po končani šoli in odsluženi vojaščini je dobil zaposlitev na gradbenem oddelku Dravske banovine. Iz fanta se je prebujal v moža in vedno jasneje mu je postajalo, da služba ni vse. Ko mu je bilo 23 let, je pred moščansko cerkvico – v cerkev ni zahajal – ugledal lepo, veselo in prisrčno sedemnajstletno dekle Justo Kocmur iz Most, svojo bodočo ženo. Stanoval je v neposredni bližini Kocmurjevih; imel je navado, da je odprl okno svoje najemniške sobice, sedel za klavir, zaigral in zapel popevko La Paloma, ki je nastala v času španske revolucije in jo je prepevala takratna mladež. ‘Tja v dalj mi poleti beli golobček moj,/ tja v dalj, kjer po meni joka se deklič moj.’ Njegova živahnost, hudomušnost, neposrednost in »iskre v njegovih očeh so v meni že po prvem srečanju vnele zaljub­ljenost. Še danes vem, da se je to zgodilo na sprehodu čez Rožnik, 5. maja 1941, in zaljub­ljena sva ostala do konca življenja,« se še danes spominja spontana in odkrita gospa Justa.
Zaljubljenost mladih dveh je do kraja vzburila vso Kocmurjevo družino, Justine starše in brate. Justi so prepovedali hojo z Mirom. »Brezverec, ofar, v našo družino nima vstopa!« In strogo katoliška Kocmurjeva družina je v Mostah nekaj pomenila! Oče je bil ravnatelj Prvega delavskega konzumnega društva, ki ga je ustanovil J. E. Krek v korist delavcem, ki so v zimskih mesecih brezposelnosti dobivali v trgovini hrano, poleti, ko je bilo več možnosti za zaslužek, pa so za zimske nakupe vračali denar. Mamo je motil celo Mirov nemški priimek, predvsem pa jo je skrbela Justina mladost, naivnost in otroška zaupljivost do ljubljenega fanta. Edini še živi Justin brat ve povedati, kako so jo imeli bratje radi in kako so se zanjo bali.
Zakaj si je Miro ‘prislužil’ vzdevek, da je »brezverec, svobodomiselnež in ofar« iz Zelene jame, kot so ljudje o njem govorili? Leta 1941 je bila vsa Ljubljana za OF, toliko bolj mladi, ki so želeli živeti svoje sanje v svobodi in miru. Kot smo že povedali, Miro ni bil član nobene stranke ali privrženec nobenega gibanja in zato tudi za komuniste nezanimiv, saj so bili l. 1941 že dodobra organizirani. Nje­gova edina »krivda« je bila, da ni hodil v cerkev. Pa je bil zato brezverec? Nadaljnji potek dogodkov nam bo pomagal osvetlili, da so dobrota, resnicoljubnost, poštenje in ob­ču­tek za drugega tiste vrline, ki pomagajo mlademu človeku v še tako zmedenih časih do lastnega prepričanja in odločanja, tudi glede verske opredelitve.

stran: 024

Miro je upošteval prepoved Justinih staršev, toda vsak dan je zvesto spremljal svoje dekle na poti od doma do šiviljske delavnice, kjer je imela Justa prakso, zvečer pa nazaj. Hotel se je predstaviti Justinim staršem in se z njimi pogovoriti o resnosti svojega namena, pa mu je mama pred nosom zaloputnila vrata. Vztraj­nost in iskrenost sta naposled tega »brezverca« pripeljali na pogovor k moščanskemu župniku g. Mihu Jenku, ki je sicer vsako nedeljo s prižnice opozarjal na zlo komunizma in njegove pogubne posledice, Miro pa je po tem pogovoru v njem pričel gledati, kot je sam rekel, »dobrega človeka«. Morda je tudi župnik v »brezvernem« Miru zaslutil dobrega, poštenega mladeniča in podprl njegovo ljubezen do izvoljenke. Verjetno je g. župnik ob priliki to mimogrede omenil Justinemu očetu, saj je ta nekega dne udaril naravnost: »Justa, povej Miru, da pridem k njim na obisk in se pogovorimo!« In kakšna je bila očetova sodba po tem obisku? »Kar ne­hajte s svojim govoričenjem,« je g. Kocmur zagrmel doma, »več je vreden, kot vi vsi skupaj,« in se ozrl na Justine brate, ki so nemo obsedeli.
Poročila sta se 12. avgusta 1942, čeprav ne brez zapletov. Ko sta bila drugič oklicana, so Mira in dva Justina brata zajeli pri raciji v Mostah in jih odpeljali v Gonars. Mirova starejša sestra je šla celo do Graziolija, da bi Mira izpustili, tudi zato, ker naj bi bil po njenih besedah nepogrešljiv pri gradnji ceste Cajnarje–Ravnik na Bloški planoti, kjer je bil zaposlen pozimi 1941 in pomladi 1942. Seveda sta šli Mirova sestra in zaročenka Justa – kot so hodili mnogi drugi – do škofa Rožmana, da bi še on, kot že tolikokrat prej, posredoval pri italijanski oblasti, čeprav so mu zato komunisti očitali, da se povezuje z okupatorjem. Miro se je res kmalu vrnil, brata šele čez nekaj mesecev. Shujšan, oslabljen in postrižen je stopil pred oltar.
Po poroki so se vrata Kocmurjevega doma Miru na stežaj odprla. Vse, še taščo, je osvojil s svojo prisrčnostjo, vedrino, smislom za humor, delavnostjo in priročnostjo. Videlo se je, kako vesel je bil, da je postal član družine, saj je vseskozi zelo pogrešal družinsko življenje. »No, Miro, boš mene še vedno imel rad?« ga je nekoč vprašala njegova mama. »Seveda,« ji je odvrnil, »toda zdaj je prva žena!«
Pomanjkanje je bilo čutiti na vsakem koraku, predvsem pa so se leta 1942 politične okoliščine drastično spremenile. Najbrž le naj­večjim naivnežem še ni bilo jasno, da OF vodi odkrito komunistično revolucijo, ki je prav v drugem letu dobivala strahovite razsežnosti. Mladi Miro je to očitno vedel že pred poroko, ko je delal na gradbišču ceste Cajnarji–Ravnik na Bloški planoti, toda svojega zaljublje­nega, naivnega dekleta ni hotel obremen­jevati s takimi pogovori, ona pa nikoli ni silila vanj z vprašanji, še manj pa, da bi ga nagovarjala h kakršnikoli odločitvi, kot so ji očitali po vojni. Zato nas toliko bolj zanima, kaj se je dogajalo na Blokah pozimi ¹⁹⁴¹⁄₁₉₄₂ in pomladi 1942. Je imel Miro priliko, da se je seznanil s partizanstvom? Z nastajanjem prvih vaških straž?
Cesta, ki je povezala Cajnarje z Ravnikom na severozahodnem delu Bloške planote in se vije po dolini v smeri od jugovzhoda proti severozahodu, je dolga nekaj kilometrov. Za Bločane ni imela nobenega pomena, tudi za italijansko vojaško upravo ne, le dve osamljeni vasici je vključila v cestno omrežje. Toda v obdobju, ko se je ta cesta gradila in ki mu je bil mladi gradbeni tehnik vsak dan priča, je bilo partizanstvo na Blokah v najbolj grobem razmahu.
Aprila l. 1942 so v Šentvidu nad Cerknico, v vasici, ki leži prav nad dolino z omenjeno cesto, partizani ubili daleč okrog znanega in priljubljenega župana Tekavca in občinskega tajnika. Umor je Bločane zelo pretresel. V Krvavi Peči, vasici v neposredni bližini te ceste, so nedolgo zatem partizani umorili ne­kaj deklet. Toda zločinov še ni bilo konca: po­novno so Bločani v grozi onemeli, ko so ubili uglednega moža, Seljak se je pisal in bil po poklicu ko­vač. Njegova kovačija je bila točno na za­četku te novograjene ceste proti Ravniku.
To strahovito pomlad je zaznamoval tudi prvi požig na Blokah, ko so Italijani požgali Ravnik. Spodnji in Gornji Ravnik sta le kakšnih dvesto metrov oddaljena in na tej poti, ki ju loči, sta se pri belem dnevu srečali italijanska in partizanska patrola. Oboji so pričeli streljati in pri tem sta bila ubita dva Italijana. Čez nekaj ur so se iz italijanske zasede na Ve­likih Blokah pripeljali Italijani, obkolili Ravnik in vas zažgali.
Tako je bila okolica te novograjene ceste žarišče samih grozovitih dogajanj. Po uboju župnika pri Sv. Vidu Karla Žužka – v italijanskih dokumentih je izpričano, da je bil ubit po krivici – se je pomladi 1942 pojavila prva protikomunistična ilegalna skupina v Šentvidu, da je z mitraljezom nadzorovala vas; to je bila ena od prvih vaških straž. V drugi polovici leta pa so že nastajale legalne vaške straže. Najbolj znana je bila na Rudolfovem, kjer je bila doma družina Makovec.

stran: 025

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Grosuplje 1944 – Miro Seibitz, komandant oklepnega vlaka

Partizanski pritisk je naraščal tudi zato, ker so v Šentvidu, ki leži na najvišjem delu planote in je z vseh strani težko dostopen zaradi strmih pobočij, partizani nameravali organizirati komunistično osvobojeno ozemlje. Pri pobojih je prednjačila Dakijeva četa. Zelo dobrodošla je bila bližina Krimske jame, kamor so spomladi 1942 pometali več ljudi, tudi de­kleta.
Trepet na Blokah je bil strahoten, prav nenavadno bi bilo, če ga ne bi zaznali tudi gradbeniki na cesti Cajnarje–Ravnik, saj je bila najbližja okolica priča partizanskih grozodejstev. Ali je zato kaj nenavadno, da je mladi »ofar« Miro Seibitz pričenjal to pomlad politično zoreti in se opredeljevati? Jeseni tega leta je dopolnil štiriindvajset let in v takih vojnih razmerah so mladi hitreje zoreli.
Tudi v Gonarsu je Miro marsikaj spoznal: vedno sestradan je videl, da nekateri zaporniki niso bili nikdar lačni in so bili tesno povezani z Italijani. Podobno kot po nemških taboriščih je bila tudi v Gonarsu partijska celica s slovenskimi komunisti. In Ljubljana l. 1943? Še zdaleč ni bila več »ofarska« Ljubljana, ki jo je Miro poznal iz leta 1941.
Zato ni bilo prav nič nenavadno, da je jeseni l. 1943 Miro nekega dne stopil pred svojo mlado ženo in jo vprašal: »Ali bi imela kaj proti, če bi bil v uniformi?« »Ti veš, da sem pro­ti uniformi, naredi pa kakor hočeš.« »Tvo­ji bratje so taki klerikalci, pobožnjaki, pa sedijo doma in ne gredo k domobrancem, bom pa šel prvi jaz!« Miro se je pri tem s pestjo udaril na prsi. Žena je odločitev sprejela in nanjo ni imela nobenega vpliva, še manj na kasnejše odločitve. Tudi ni nikoli zvedela od moža, kako so strahote, ki so jih partizani počeli med Bločani, vplivale nanj in na njegove odločitve.
Kmalu za njim sta k domobrancem odšla tudi Justina brata.

Komandant čete na oklopnem vlaku

Miro Seibitz je svoje služenje domobranstvu pričel kot topničar na Ljubljanskem gradu, po enem letu je napredoval do čina oficirja, saj je služil vojsko v kraljevini Jugoslaviji in bil rezervni oficir, verjetno pa tudi zaradi svojih sposobnosti: zanesljivosti, vedrine, delavnosti, priročnosti. Zgodaj jeseni 1944 je bil prestavljen v Grosuplje kot komandant čete na oklopnem vlaku. Pred odhodom je že vedel, da žena pričakuje otroka. Rojen bo spomladi … Morda pa bo takrat že konec vojne … Miro je videl, kako mlada mati hira: podhranjena je še tisto boro hrano, ki jo je použila, zaradi slabosti izbruhala. Med nosečnostjo so se pričele prve težave z ledvicami, zaradi katerih boleha vse življenje. Miro je odločil, da mora žena z njim: na zrak, na krepko kmečko hrano. Kaj zrak, kaj hrana, bližina ljubljenega moža je pomenila ženi vse. Miro je poslal vojake z oklopnim vlakom ponjo in brez oklevanja se je mlada žena odpeljala k možu.

stran: 026

V Grosupljem je bila zelo malo skupaj z njim. Stalno je imel delo. Toda sprehajala se je po pravljično obarvani jesenski naravi in fantje Mirove čete so budno pazili nanjo, ko so jo jemali s seboj na patruljo. Eden ji je pisal pesmi in ji je nekoč prinesel ogromen šopek lokvanjev. Justa jih toliko skupaj ni videla še nikoli. »Le kje si jih toliko nabral?« Peljal jo je do mlake pod gradom. Sami beli lokvanji, se Justa ni mogla načuditi! Pok! Pok! Pok! Streli so bili uperjeni vanju. V hipu zbežita. Le kako sta mogla biti tako neprevidna! Saj je vendar vojna in nima nič skupnega s poezijo, z mladostjo, lokvanji in jesenskimi sprehodi.
Miro je v tistih dneh v ženini bližini marsikaj premišljeval. Zelo se je veselil otroka in bil v takih pogovorih čisto raznežen: »Veš, miška, ko boš imela otroka, mene najbrž ne bo več. Verjetno bom ležal ob kakšnem parobku go­zda. Ampak ti boš imela mojega otroka. Če bo fant, bo vojak, če punčka, pa je ne vzgajaj ta­ko strogo, kot so tebe!«
Vendar ga je osrečevalo spoznanje, da se je ob njem zadržana, a prostodušna vesela deklica, ki ga je prevzela, razcvetevala v zrelo in ljubečo ženo.
Oktobra 1944, ko se je žena že vrnila v Ljubljano, je bil Miro kazensko prestavljen v Šentvid pri Stični. Žena ni vedela zakaj, zato ga je sama obiskala. Kot vedno je bil veder in prisrčen, toda dobila je vtis, da je zadržan in zaskrbljen, kot običajno ni bil. Spominja se majhne sobice, z velikim šopkom jesenskega hrastovega listja na mizi: »Zate sem ga nabral!« Kaj vse bi Miro dal ženi, da bi pokazal svojo navezanost, jo razvedril in ji ne bi bilo treba misliti na vojno, ki ju ločuje. To je bil ženin zadnji obisk pri možu na Dolenjskem.

stran: 027

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Na kolodvor – Z leve mama Frančiška Kocmur, Irena Kocmur z Justino hčerko (šest tednov) v vozičku, Justa Seibitz, Alojz Kocmur

Kako pa so doživljali svojega poveljnika Mira Seibitza njegovi podrejeni vojaki? Gospod Pavle Kogej ima to obdobje, kljub vojni, v prijetnem spominu, še posebej zaradi »njihovega Mira«.
»Na oklopnem vlaku sem bil od prvega dne njegove ustanovitve, jeseni leta 1943. Naša enota je bila nadvse zanimiva združba. Jedro enote, predvsem podoficirji, so bili preizkušeni borci iz znanega Štajerskega bataljona, druga skupina smo bili dijaki in študentje. Naš prvi poveljnik je bil poročnik Kozina, doma iz okolice Ribnice. Bil je odličen starešina in zelo smo bili prizadeti, ko je bil v za­četku l. 1944 z več drugimi fanti ubit v nesreči pri streljanju z minometom. Zamenjal ga je poročnik Miro Sebitz. Tudi on je bil odličen poveljnik: takoj smo ga vzljubili in z njim nadvse prijateljsko sodelovali.
Vsa naša enota je bila v večini izredno narodno zavedna in sovražno razpoložena do Nem­cev. Veselili smo se vsakega zavezniškega uspeha. Vedeli smo, da bo vojne kmalu konec in da bodo Nemci poraženi. Na vsak način smo se hoteli čim prej odlepiti od njihovega tutorstva. V jeseni 1944 smo se začeli resno pripravljati za odhod v ilegalo, da bo­mo kot samostojna vojska pričakali zahodne zaveznike. Izdelali smo podroben načrt, kje in ka­ko bomo uničili oklopni vlak in težko orožje ter le z lažjo oborožitvijo odšli v gozd.
Toda vse te priprave so bile izdane. Skoraj vse enote so imele v svoji sredi agente VOS-a, ti so bili tudi v glavnem štabu domobranske vojske. Vsem dobro znani končni izid je bil ta, da so vse višje oficirje, ki so bili vpleteni v te priprave, poslali v Dachau. Tudi med nami so začeli delati Nemci red. Prepričan sem, da je bil to vzrok, da so poročnika Seibitza prestavili v Šentvid pri Stični v udarni bataljon. Razbili so tudi našo enoto. S skupino drugih fantov sem bil prestavljen v Kočevje. Tam smo preživljali hude mesece pozne jeseni, zime in zgodnje pomladi ¹⁹⁴⁴⁄₄₅. Tako sva se s poročnikom Seibitzem razšla in sva se srečala šele v Vetrinju maja 1945.«
Podobno kot Pavle Kogej ima svojega poveljnika v najlepšem spominu tudi Uroš Žitnik. Leta 1944 je bil iz bataljona kap. Stamenkovića v Višnji gori prestavljen na oklopni vlak na Grosupljem.
»Bila sta dva oklopna vlaka s tremi posadkami. Vzdušje v enoti je bilo odlično. Komandant enote je bil poročnik Miro Seibitz. Bil je človek idealov, pravi Slovenec in nepopustljiv v svojem prepričanju. S svojim zgledom je v enoti dosegel izredno disciplino in borbenost. Bil nam je oče in vzgojitelj. Predajal se je svojim »fantom«. Spremljal nas je na vsaki poti našega boja. Dajal nam je navodila in nasvete v naši dejavnosti.
Spominjam se, da smo v enoti imeli nekakšno kulturno skupino. V njej smo sodelovali Odon Peterka, Pavel Kogej (oba pesnika) in jaz kot slikar. Poročnik Seibitz je podpiral naše delo.
Jeseni l. 1944 je prišlo povelje, da je naš komandant prestavljen v Stično. Zbrala se je vsa enota in določili smo delegacijo, ki je šla h generalu Rupniku in ga prosila, naj nam pusti našega Seibitza. V delegaciji smo bili Odon Peterka, Sandi Zupan in jaz. General Rupnik nas je prijazno poslušal. Ko smo mu vse navedli, zakaj bi radi imeli še naprej našega komandanta, je začel pojasnjevati, zakaj je prestavljen v Šentvid pri Stični. Takega človeka, kot je Seibitz, hrabrega, odločnega in človeškega, rabijo v Šentvidu pri ustanovitvi artilerije.
Ko smo se vrnili v enoto in pojasnili generalovo odločitev, je bila premestitev sprejeta z odporom. Seibitz pa nas je miril in nam dal vzgled vojaške discipline: brez ugovora je odšel v Šentvid pri Stični.«
Poročnik Sebitz in žena Justa sta se ponovno videla, ko je žena 29. marca l. 1945 rodila hčerkico Lučko in čez tri tedne ju je prišel še enkrat pogledat. To je bil njegov zadnji obisk. »Moj levček,« je ogovarjal deklico, ki je v joku na široko odpirala ustka, »čisto meni je podobna. Tako glavo ima kot jaz.«
»Res je bilo hudo«, se spominja žena »preden sva se poročila, ko so nama tako nasprotovali, hudo je bilo, ko ga ni bilo več, ampak tri leta sva bila pa srečna, čeprav sva bila lačna. Kar zaigral je na orglice, z drugo roko pa me zasukal po sobi. In sva plesala, se smejala in za nekaj trenutkov pozabila na vojno.«
»Smilila sem se mu, ko je videl, v kakšni revščini živim, pa saj tudi on ni imel ničesar. ‘Nobenega darila nimam zate,’ se je raz­ža­lo­stil za moj dvajseti rojstni dan.« Pa je nekje iz­brskal svetleči papir in mi naredil veliko vazo, jo povezal z žico in vso porisal. Tudi oblikoval jo je tako, da je bila dvakrat izbočena. Potem je iz raznobarvnega krep papirja ust­varil še rože in jih vtikal v vazo. Pravcati šopek! Kje se je tega naučil, ne vem! Tolikokrat sem imela vtis, da vse zna in vse zmore, še posebno, kadar bi me rad razveselil. Ne vem, katerega šopka sem bila bolj vesela: tega papirnatega ali onega iz osemnajstih nageljnov, ki mi ga je poslal naravnost v šiviljsko delavnico. Seveda je prišel za moj osemnajsti rojstni dan z Blok v Ljubljano, prav zaradi mene … «

stran: 028

»Na božični večer l. 1944 sem zaslišala, da nekaj nese po strmih in ozkih stopnicah do najinega podstrešnega stanovanjca. In že se pojavi na vratih, žareč in nasmejan, s prekrasno zibko v naročju: »Poglej, miškica, božič­no darilo za najinega otročka sem naredil. In to kar sam!« Na Dolenjskem je Miro večkrat delal pri mizarju in ta mu je omogočil, da je po svojem načrtu naredil ta prekrasni izdelek. To je bil prvi in zadnji božični večer revne družinice v podstrešju, z ivjem po stenah.
Od obiska tri tedne po Lučkinem krstu se Miro ni več javil. 5. maja 1945 so Kocmurjevi bežali, kot smo zvedeli iz začetka pripovedi. Kaj naj bi čakali, saj je bežala vsa Dolenjska! Vse, kar je od takrat dalje lahko žena izvedela o njem, so ji po drobcih in še po mnogih letih povedali drugi: kot kamenčke v mozaiku jih je sestavljala v podobo, ki jo o svojem možu hrani v srcu.
Najprej je žena hodila poizvedovat za njim pred prisilne delavnice, kjer so imeli zapornike. Koliko prepadenih obrazov je strmelo vanjo z oken in ona v njih, da bi v katerem prepoznala ljubljene poteze! Nekoč se ji je že zazdelo, da vidi obraz, ki bi bil lahko tudi možev … Spraševala je stražarja, kdo je moški z brki, pa se ji je samo režal, saj je vedel, da Mira Seibitza ni v zaporu.
Odšla je tudi v Šentvid pred poslopje gimnazije, ki so jo spremenili v mučilnico domobrancev, in tam srečala nekdanjega Mirovega kolega iz službe, ‘Meksija’, kot so mu pravili, vsega bleščečega v činih. »Kako pa to, da ste še živi?« »Zakaj pa naj ne bi bila?« »Vsaj zaprti bi morali biti?« se je čudil naprej. »Kaj pa sem naredila takega, da bi morala biti v zaporu?« Pričel je vpiti nanjo: »Vi in vaša družina ste krivi, ker ste ga speljali k domobrancem. Miro je delal za nas v partizanski celici, nosil sem mu Poročevalca, potresal je listke po terenu. Potem pa je kar naenkrat stopil pred nas in zabrusil: ‘Ne bom več delal za vas! Spregledal sem, spoznal sem resnico!’ No, kdo ga je k temu nagovarjal?« Justa se je branila, da ona prav gotovo ne, saj vsega tega še vedela ni. »Saj smo mu tudi zagrozili, da bomo pobili vso Seibitzevo in Kocmurjevo dru­žino, če nas izda,« se je izprsil kapetan »Mek­si«. Izda kaj? Njihova ‘herojska dejanja’?
Zbrala se je, da je lahko čim bolj neprizadeto vprašala: »Kje imate mojega moža?« Kapetan je odšel v poslopje ‘poizvedovat’, kar je takrat že vedel. Čez čas se je vrnil in postavil pred ženo: »Bil je tu notri, pa ga ni več. Kaj mislite, kaj bi z njim naredil, če bi ga dobil takrat, ko smo ga lovili v Šentvidu pri Stični? Saj je golo r-t odnesel od tam, ko smo jih ujeli sredi kosila.« Žena je odgovorila: »Najbrž bi ga ubili.« »No, sami ste povedali … «

Epilog brez konca

»Dolgo sem živela kot omotična in nisem hotela verjeti, da so moža ubili. Obsedena sem bila od želje, da poiščem moža. Vsi so me prepričevali, da so vse pobili v Rogu. A v meni je živel, zato se nisem mogla sprijazniti, da ga ni več. Prišlo je leto 1946 in še vedno sem se občasno zjokala kot nora. Ko sem se zjokala, sem spet upala. Upala sem v brezupu: nisem ga videla mrtvega, zato sem kar naprej upala, da še živi. Kako hudo je bilo, ker nisem smela dati duška žalovanju, njim pa nisem hotela pokazati, kako so me prizadeli.«
»Leta 1946 sem šla poizvedovat na Udbo. Napotili so me kar k samemu tovarišu Mitji Ribičiču, a takrat nisem vedela, da je to on, niti kdo je on. »Zakaj mi ne poveste, ali je moj mož živ ali ste ga ubili?« Sadistično se mi je zarežal v obraz: »Kar trpite v negotovosti!« Ali je sploh mogoče, da bi vedel, kakšno trp­ljenje je bila ta negotovost! Kot da bi se ta njegova hudobna privoščljivost na meni ures­ničevala … «

stran: 029

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vlaka ni – Justa Seibitz

Tri leta po ‘osvoboditvi’ je prišla h gospe Justi v šivalnico popolnoma neznana ženska, jo poklicala ven in vprašala, če je ona Justa Seibitz, kot se po možu piše. Rekla je: »Ne poznate me in ne sprašujte, kdo sem. Prišla sem vam povedat samo to, da so vašega moža junija 1945 ustrelili in pokopali v Podutiku.« Čeprav je žena zdaj vedela, kaj se je z njim zgodilo, jo je bilo še vedno groza ob misli na ubitega moža.
»Šele po šestih letih, ko so se preživeli vračali iz zaporov, mi je Mirov bratranec Francelj Seibitz iz Kranjske Gore povedal, da je videl mojega moža v Škofovih zavodih v Šentvidu na stranišču. Bil je do nerazpoznavnosti pretepen. »Zdaj je po meni! V roke me je dobil kolega in mi obljubil šus v tilnik.« Od takrat ga Francelj ni več videl. Še prej mu je zaupal tudi to, da je pobegnil, ko so jih vrnili iz Vetrinja in gnali iz Slovenj Gradca proti Te­harjem. Po nekaj groze polnih dneh in nočeh se je priklatil v Gameljne, ker je mislil, da se žena, hčerkica in Kocmurjevi starši še vedno zadržujejo tam. Prespal je na seniku neke terenke, ki ga je takoj naslednje jutro ovadila partizanom. Prišli so ponj in ga odgnali v Škofove zavode.«
Iz zaporov v Sarajevu se je vrnil tudi Pavle Kogej. Povedal ji je, kako sta se z njenim možem ponovno srečala v Vetrinju. Kako zelo je Miro hrepenel po ženi in njuni deklici …
V zaporih l. 1949 je Pavle Kogej svojemu nekdanjemu komandantu spesnil tudi več pesmi.
Sovražnik nas na tuje je pregnal …

doma ostala ti je žena sama

s pravkar rojeno deklico Lucijo.

»Tako lepo se očke ji smejijo –

obrazek moj ima in ne kot mama … «

si pravil mi, ko skoz šumeče bore

sprehajala sva se kraj samostana,

kjer dvignili smo pisane šotore.

»Saj daleč ni tako strašnó Ljubljana,

da ne bi več vrnili se nazaj !

Pa tudi tukaj bi bilo lepo –

poglej, kako se razcvetel je maj !

Samo, da bi s seboj imel ženó

in zlato Lučko, moj prelepi raj !«

Poznal je bajer že o Lučki glas,

ki slikal v vodi najin je obraz

in pesem pel o njej je lipov gaj.

Tudi Pavle Kogej je povedal ženi Justi o pobegu njenega moža. »Bilo je med Mislinjo in Velenjem, nekje v Hudi luknji. Skupaj smo se vračali v objem partizanske Slovenije. Nisva pa skupaj hodila. Stražili so nas ‘Hercegovci’, tako smo jim pravili. Morda niso bili iz Hercegovine, lahko so bili tudi Dalmatinci. Tam nekje v najožjem delu doline nam je stražar rekel: ‘Momci, begajte! Evo vam ranac! Imam leba unutra!’ Takrat so mnogi zbežali, a nobenega strela se ni slišalo.« Za pobeg Mira Seibitza je zvedel šele naslednji dan.
V spomin na ta dogodek je v sarajevskih zaporih nastala tudi tale pesmica:
Nazaj smo vračali se kot jetniki,

da nas zagrebejo v domačo prst.

Nenadoma v zmešnjavi si veliki

izginil v noč iz naših gostih vrst.

Takoj sem slutil, kam te želja žene:

rad stisnil bi še Lučko na srce,

poljubil ženo in ji dal rokó

prej, preden greš … Nevarnosti nobene

se nisi plašil, kot divja zver,

če skušajo odnesti ji mladé.

Kdo ve, čez koliko si šel ovir –

in že zagledal si Ljubljano belo

in v mislih sliko: snidenje veselo.

Le kratka pot od njih te je ločila:

še isto noč bi v sreči bil sprejet.

A zopet te obišče vražja sila:

izdan si bil in tik pred domom ujet.

Čez nekaj časa se je na življenjsko pot mlade vdove zopet pritrkljal droben kamenček, ki ga je hvaležno vgradila v podobo svojega ubitega moža.
»Po mnogih letih, morda je bilo šest ali sedem let po vojni, mi je znanka, ki je spremljala ranjence na vlaku, povedala za takratnega domobranskega bolničarja Srečka Zajca, ki je potem, ko je prišel iz zapora in s prisilnega dela, končal semenišče in postal kaplan v Mengšu. Morda bi on kaj vedel o mojem možu? Skupaj sva šli k njemu. Seveda je vedel, saj sta bila z Mirom zaprta v isti sobi! V njej je bil celo klavir! »Kar naprej je vaš mož sedel za klavirjem in preigraval pesem in pel: ‘Tja v dalj mi poleti beli golobček moj,/tja v dalj, kjer po meni se joka deklič moj.’ Samo na vas je mislil in o vas govoril!« je srečen ob tem zagotovilu pripovedoval gospod Zajc.«
La Paloma … da, to je bila ‘njuna pesem’: pesem njune mladosti, njunega tako kratkega zakona, in zdaj še pesem njunega slovesa …
Ali bo kdaj podoba njenega moža v srcu gospe Juste dokončno izklesana in izpeta?
»Bilo je tisto poletje v letu 1945 ob desetih zvečer na god sv. Ane, ko se mi je prikazal. Stanovala sem pri mami. Vso vojno me ni bilo strah samote, po vojni nisem več zdržala sama. Obe sva bili že v postelji, sestri tudi, Luč­ka v zibki. Ne vem, ali sem že spala ali ne, ko naenkrat zaslišim zvonec. V sanjah sem se znašla na vhodnih vratih. Zagledam njegov shujšan, podplut obraz, oči so mu žarele v taki grozi, da tega ne morem opisati. Zakri­čala sem: ‘Mama! Miro se mi je prikazal!’ Prepričana sem, da se je prišel poslovit in da so ga takrat zverinsko ubili!«

stran: 030

Kdo bi lahko to z gotovostjo potrdil gospe Justi? Pred tremi leti je bila na počitnicah v obmorskem zdravilišču. K njeni mizi je prisedel znanec iz dekliških let, nekdanji Moščan. Tokrat ji je prvič pripovedoval, da je bil tudi on po vojni zaprt v Škofovih zavodih. Ves solzan se je vedno bolj razvnemal v pripovedi, da je moral večkrat kopati grobove, da si je za­slu­žil kakšen kos kruha. »Morda pa je moral kopati tudi grob za mojega moža, pa mi tega ni hotel povedati?« se danes sprašuje gospa Justa.
»Kar trpite v negotovosti!« je dolgo odzvanjalo v njenem srcu. Prav gotovo je trpljenje domobranske vdove zaradi negotovosti in nezmožnosti, da si da duška v javnem žalo­vanju, zelo veliko in nikoli končan proces. Nekoč je gospe Justi rekla partizanska kapetanka: »Žal mi je za vas, ker ste mladi, lepi in sposobna modna oblikovalka. Vam bi morali povedati resnico, da bi si lahko ustvarili novo življenje … Nekaj drugega je, če govorimo starim materam, da so njihovi sinovi in mož­je po taboriščih.«
Ali je mogoče domobranski vdovi po vsem tem pričeti novo življenje?
Njeno življenje po l. 1945 je kot epilog brez konca, s samimi nadaljevanji: kaj še, od koga še bo izvedela kakšen drobec iz zadnjih trenutkov življenja svojega ljubljenega moža?
Pa vendar življenje gospe Juste, vdove Mira Seibitza, poteka v mirnem pričakovanju konca. »Kljub vsemu hudemu se še danes spo­min­­jam trenutkov, ko sem pozno zvečer nehala goniti šivalni stroj in drgniti z likalnikom po tkanini. V nočnem miru sem sedla na balkon, gledala smreke v vrtu in čutila, da me varuje Božja roka, ker sem ostala živa. Čutila tudi globok mir ob spokojnosti, ki jo uživajo moj mož, moj oče, moj brat. Pripravljam se na od­hod za njimi … «

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vetrinj – V sredini Miro Seibitz