Avtor: Blaža Cedilnik

stran: 088

Ja, ja, čas pa res hiti. Komaj smo preboleli tisti čudni rompompom v parlamentu po prejšnjih volitvah. Najprej se je pokazalo, kdo vse je v neformalni koaliciji z Drnovškom, skratka, vsakemu idiotu je postalo jasno, da LDS (komsomolci), Združeno listje (komunisti), Desus (borci), Jelinčič (praznina v slovenskem političnem prostoru) in obe narodnosti (rezultat dejstva, da imajo nekateri držav­ljani dva glasova) pihajo v isti rog. Pa vsa ta druščina ni bila dovolj. Manjkal je en glas. Potem se je pojavil Pucko in Drnovšek bi pravzaprav lahko sestavil iz vsega tega drobiža eno prav hecno vlado. Kot sem takrat zapisala, bi bilo tako razmerje sil pravzaprav bolj v prid opoziciji, oziroma v tistem konkretnem primeru pomladnikom. Pozicija tudi z mezincem ne bi mogla migniti, ne da bi imela soglasje opozicije. To so bili res našponani trenutki. Že ob sami misli oziroma predstavi, kako bi to izgledalo in kaj bi se dogajalo v parlamentu, sem uživala kot prasica v mla­kuži. Pa mi niso privoščili tega veselja. Sicer pa, če je vse skupaj jasno eni ženski s fundamentalistično pametjo, je moralo biti jasno tudi gospodu doktorju, ki je edini sposoben voditi vlado v naši ljubi domovinici. In jasno tudi enemu in edinemu in edinstvenemu predsedniku države, ki ga je kljub temu, da izbrani mandatar prvič ni dobil večine v parlamentu, še v drugo predlagal oziroma postavil za mandatarja. Ne vem, kaj je slednji obljubil bratoma Podobnik, najbrž kaj takega, da nista mogla reči ne (v mafijskih zgodbah je to ponavadi pištola, vperjena v glavo) in mu veselo držita štih vsa ta leta. Vsake toliko časa napravita eno manjšo rabuko, ampak svet se niti ne zatrese, kaj šele, da bi se začelo kje kaj podirati. No, seveda, zaradi te koalicije neformalci niso bili nič užaljeni. Saj smo samo naši in vse ostane v družini, bi se reklo. Oblast je v naših rokah in če ga Podobnika kaj biksata, se pravi, hočeta kaj po svoje, pa zašpilajo neformalci, pa zadeva deluje. Od časa do časa se v zvezi s kakšno zadevo, ki ji mediji seveda namenijo gromozansko pozornost, neizmerno dolgo usklajujejo in vsi vemo, da zadeva ne gre nikamor, ker zavlačujejo Podobniki. In tako se tisti, ki so skoraj zapriseženi Ljudski stranki, počasi premikajo v smeri Krščanskih demokratov, pomladanskih socialdemokratov, ali pa imajo vsega dovolj in naslednjič ne bodo šli na volitve, saj ne gre nikomur zaupati, saj so vsi enaki, saj gre vsem samo za oblast in denar in tako dalje naprej.
Precejšen cirkus v parlamentu in v medijih je povzročila pobuda oziroma referendum za večinski volilni sistem (o samem referendumu bom, upam, enkrat napisala nekaj več). Vsa leta tega mandata so si poslanci, predvsem tisti vseh odtenkov rozaste barve, izmišljali nove in nove ideje in ukane, kako čim bolj elegantno izigrati najprej voljo ljudi, ki so podpisovali za referendum, pa potem izid referenduma, čeprav je bil referendum že sam po sebi milo rečeno, tak kot je bil, kozlarija (za to so poskrbeli njegovi organizatorji), pa končno še odločbo ustavnega sodišča, pa potem še odločbo ustavnega sodišča v novi zasedbi, ko so pravkar omenjeni rozniki pobožno upali, da bo nova zasedba preklicala odločitev prejšnje zasedbe in bi tako crknili dve muhi na en mah; po eni strani bi lahko uvedli kakršen koli volilni sistem, po drugi strani pa bi se izkazalo, da je odločitev ustavnega sodišča odvisna od trenutne zasedbe in bi njegova kredibilnost oziroma verodostojnost padla na ničlo in ga v bodoče ne bi bilo treba kaj prida šmerglati. To dogajanje me spominja na našega bivšega direktorja, ki je še moral za svoje odločitve dobiti soglasje delavskega sveta. Zadeve se je lotil tako, da je delavski svet najprej seznanil s svojo odločitvijo in z nekaj splošnimi argumenti in če je šlo »skozi«, je bilo v redu, seja je bila končana in vsi so šli veselo »na morje«, pravzaprav domov. Če pa so glasovali proti, jih je prepričeval, navajal nove argumente, obračal stare argumente, imel nekakšen govor in po­tem so ponovno glasovali. In, če so bili spet proti njegovi odločitvi, si je mirno vzel čas in ponavljal vajo toliko časa, da se je začelo nekaterim muditi domov, drugi so imeli vsega zadosti, tretji so imeli, bogve, kakšen nu­jen opravek, skratka, na koncu je ne glede na voljo in pamet in prvotno odločitev ljudi dobil žegen za tisto svojo odločitev. Če bi bil on predsednik vlade, bi vse teklo, kot po maslu.

stran: 089

Zakaj vse to govoričenje o preteklih volitvah. Na vsakem koraku se že pozna, da se bližajo nove volitve. Nekateri stari znanci, ki se že nekaj časa niso pokazali v javnosti (odvetnik, mož generalne državne tožilke, bolj znan kot v mladih letih eden naših najuspešnejših telovadcev, Cerar, bi rekel, da so se medili), imajo kar naenkrat »pomembne« izjave po vseh medijih, čeprav bi njihove izjave lahko navedli novinarji oziroma televizijski reporterji, kar bi tudi storili, če bi šlo za človeka kakšne druge barve ali drugačnega pedigreja. Seveda pa bi morala biti njegova izjava ali njegov prispevek vse kaj drugega, kaj takega, čemur se mediji res ne bi mogli lepo izogniti, da bi to njegovo izjavo sploh omenili, kaj šele, da bi omenili človeka z imenom in priimkom, in končno, kaj šele bi moral storiti, da bi ga pokazali po televiziji. Za prej omen­jene znance pa seveda to ne velja in iz njihovih izjav po televiziji lahko ugotovimo, da se niso medili kar tam nekje, kaj vem kje, ampak so bili ves čas na pomembnih polo­žajih v bližini vlade, kjer so imeli moč in vpliv in zveze, skratka bili so pri koritu in so imeli približno take dohodke kot ministri in jim ni bilo hudega. Brez vseh teh ljudi bi naša dr­žava nikakor ne zmogla vseh obveznosti, ki čakajo mlado državo, posebej še, če si ta za vsako ceno želi v Evropsko zvezo. In zdaj so tudi v medijih, čeprav so bili ves čas prisotni na neviden način in so skrbeli za nas in za našo lepšo prihodnost. Seveda pa so vsi od kraja na pravi strani. Svetujem vam, da poskusite skozi mojo optiko gledati take televizijske prispevke, pa vam bo jasno, kdo bo na naslednjih volitvah izvoljen, če pa bo slučajno izvisel, se bo pojavil na ministrskem stolč­ku, skratka, »ma namorš falit, namorš mu uteč«, bi zapel Iztok Mlakar. Pa še nekaj je. Pomladnikom bo zmanjkalo časa, da bi inavgurirali nove obraze, da bi jih ljudje spoznali, prepoznali in mogoče celo šli na volitve prav zato, da bi jih volili. Tako se le-ti ves čas nekaj združujejo, povezujejo, hkrati pa si skačejo v hrbet, to počno kar se da javno in mediji seveda obširno vse skupaj pri­kazujejo češ, le glejte kakšni osli so to. Taki pač niso sposobni voditi države. Tako se uradu za dezinformacije niti ni treba posebej truditi, da bi pri njih našli kakšne napake, da bi jih lahko pokazali v slabi luči. Seveda pa je tu še drug problem. Mediji so še vedno takšni, kakršni so, kakršni so bili »teh naših petdeset let«. Namreč, ni posebno lahko spraviti neko osebo ali nek dogodek na televizijo ali pa v kak drug medij, pa čeprav je oseba ali dogodek silno pomemben. Mora biti namreč prave barve, sicer mora biti nekaj neizmerno izjemnega, vsaj hoja po trepalnicah, če že ne kaj hujšega.
Budno smo spremljali volitve na Hrvaškem in se veselili, da zmagujejo »naši«. Eden najlepših in najlepše oblečenih Slovencev, ki vodi pogovore na Primorskem, je takoj povabil favorita med predsedniškimi kandidati, starega prijatelja iz časov skupne države, Mesića. Kot bi že vnaprej vedel, da bo izvol­jen. Pogovor je bil prisrčen, kot le kaj, prisotni so ploskali sleherni njegovi izjavi in jasno je postalo, da bomo od sedaj naprej vsa nerešena vprašanja med Hrvaško in Slovenijo rešili, tako rekoč, mimogrede, v prijateljskem ozračju. Tako kot v dobrih starih časih, ko je Kardelj menda med nekim prijateljskim razgovorom prepustil Bakariću (se pravi, Hrvaški) del slovenskega ozemlja v Istri tako, da sta mejo z reke Mirne premaknila na reko Dragonjo. Zdaj nam bodo najbrž Hrvati brez problemov prepustili Piranski zaliv, zdaj, ko bodo na oblasti stari prijatelji, prijateljske stranke, ali pa še bolje, morda bomo zdaj kar mi njim prepustili Piranski zaliv (kot takrat v dobrih starih časih), saj smo prijatelji in nam ne bodo delali težav (kaj bo pa za nami – Apres moi (nous) le deluge – za nami potop).
Seveda smo budno spremljali tudi volitve v sosednji Avstriji. Heider zna izkoristiti sle­her­no napako političnih nasprotnikov in tako se je znašel v vladi. Ne sicer osebno, on je pač prepameten za kaj takega, ampak njegova stranka. Sicer pa, kaj pa fali temu Heiderju, prav čeden je, ima plave oči, nastop ima, da se lahko vsi naši in še kateri politiki skrijejo pred njim, govori, kot bi sadil najlepše rožice in vsakomur reče tisto, kar želi slišati. Pred časom, ko je bil pri nas v Planici, je novinarje tako navdušil, da so mu vsi od kraja začeli lesti v rit. Tisti, ki danes protestirajo, mu bodo jutri ploskali. In ker je pameten, je ostal le Koroški deželni glavar in evropske države in državniki, ki mu nasprotujejo, mu dajejo karizmo. V obdobju, ko bo njegova stranka v vladi, bo seveda teklo vse po starem, zato bo izgubil fašistični prizvok, karizma bo pa ostala in bo prej ali slej postal kancler, takrat pa bo pokazal zobe in bo za vse skupaj prepozno.

stran: 090

Torej, pri nas je vse bolj veselo v smislu bližajočih se volitev. Po eni strani se bije bitka za volilni sistem in za okraje, po drugi strani pa penzionisti »hočejo dobrega predsednika«, seveda v tem primeru ne gre za predsednika države, kajti Kučanov mandat se namreč še ne izteka, ampak predsednika nove stranke, prave stranke, ki nas bo popeljala novim delovnim zmagam naproti, v nove zarje Vidove. Kajti dr. Drnovšek je preveč pragmatičen, poleg tega pa mu pri predvolilni kampanji na svojevrsten način »pomaga« nadškof Rode. V intervjujih na vse pretege hvali njega in predsednika države, da bodo na koncu njuni lastni ljudje posumili, da je z njima nekaj narobe. Seveda pa Ku­čan ni priplaval po prežgani župi in je temu ustrezno reagiral. Ampak do volitev bo že kaj stuhtal in kakšno zakuhal. Drnovšku pa naj bi se stranka sesuvala, pa bo najbrž daleč od tega. Ko bo napočil čas, bo orkester zašpilal, rozniki pa bodo v prijateljskih ob­jemih zaplesali. Sami »naši«, vsi »naši«. In nastalo bo sploš­­no ljudsko rajanje.

Pa še pravljica za lahko noč.

Z znancem sva se zadnjič pogovarjala o volitvah in beseda je dala besedo in kar naenkrat sva prišla na tiste slavne volitve po drugi svetovni vojni, ko so metali kroglice v skrinjice, no, ja, ves vic je bil v tako ime­nova­ni črni skrinjici. Rekel je, da je vrgel kroglico v črno skrinjico. A je zaropotalo, sem ga vprašala. Niti ne, je rekel. Pač pa je zraven skrinjice sedel tak in tak možakar, ki je ves čas nekaj pisal. Potem ste volili na Viču, sem rekla. Kako pa to veste, me je vprašal. Takrat sem bila sama še čisto majhna, ampak dobro se spomnim, ko sta se o tem pogovarjali moja mama in moja teta, ki je živela na Viču. Moja mama pa je povedala, da je pri nas sedel zraven črne skrinjice prav tako določen moža­kar, ki je jedel »šunken­žemljo«, kar je bilo za tiste čase neznanski luksuz in so se vsakomur sline pocedile že ob sami misli na to, kaj šele, da bi nekoga gledal, kako se baše s čim takim, seveda pa je ves čas budno pazil, kdo je vrgel kroglico v skrinjico, ki jo je nadzoroval.
Kaj ni smešno, čudno, ali kaj vem kaj, da se vsak pogovor o volitvah v današnjem času sprevrže v pogovor o tistih volitvah, ko so prisluškovali, kam je kdo vrgel kroglico, ko so imele skrinjice tako dno, da je odmevalo po celem prostoru, da so vsi slišali, da je nekdo vrgel kroglico v črno skrinjico, ko so končno prelivali kroglice iz črne v drugo skrinjico ali pa kar zamenjali obe skrinjici. In če na to še danes beseda kar sama nanese, pomeni, da je veliko ljudi takih, ki še vedno ne verjamejo v poštenost volitev. Zato jih čedalje manj hodi na volitve. Saj je vseeno, koga voliš. Na koncu bo izvoljen tisti, ki je že vnaprej določen. Ali je res tako ali ne, nimam pojma. Pri nas je vse mogoče. Ampak človek ne sme izgubiti upanja, da bo nekoč vendarle drugače. Da bo morda zmagala »črna skrin­jica«.