Avtor: Neoznačeni avtor

stran: 079

stran: 080

V knjigi »Na tujem v domovini,« ki je izšla jeseni 1999 pri Mohorjevi založbi v Celovcu, izžarevate veliko domoljubje in obžalujete krivice, ki vas in vaše somišljenike prizadevajo še danes. Dovolite najprej nekaj vprašanj v zvezi z dogodki, ki jih v knjigi ne omenjate. Zakaj ste bili že kot mlad študent internirani v Gonarsu? Komunisti so trdili, da so žrtve za Gonars izbirali belogardisti, preoblečeni v italijanske uniforme v domobranski vojašnici.

Z namenom, da preprečijo novačenje v partizane, so Italijani v Ljubljani množično lovili mlade moške in jih internirali v taboriščih v Italiji, največ menda v Gonarsu. Zablokirali so izmenoma mestne dele in preiskali vsa poslopja. Mene so odpeljali iz stanovanja, ustavljali pa so tudi ljudi, ki so odhajali od nedeljskih maš. Peljali so me v vojašnico na Metelkovi ulici in tam me je nekdo, ki je gledal skozi majhno lino, določil za internacijo. Govorilo se je, da so imeli pri tem določanju besedo slovenski komunisti, ki so se znali prikupiti Italijanom, in to je verjetno, saj so bili pošiljani v internacijo v glavnem le nekomunisti. Pomenljivo je tudi, da so skoraj vsi, ki so jih zajeli partizani, ko so napadli vlak na Verdu eno noč pred mojim odvozom, uhajali partizanom in bili mnogi tudi pobiti.
Komunisti so trdili, da so lahko odšli iz Gonarsa samo tisti, ki so dali Italijanom izjavo, da bodo odšli v vaške straže.

Ko sem bil izpuščen iz internacijskega taborišča, nisem ne prej ne pozneje dajal nobene izjave, tudi ne o vstopu v vaške straže. Vtis je bil, da so Italijani hoteli postopno odpuščati internirance in so izmed njih izbirali naključno. Po vsej verjetnosti so upoštevati tudi listo, na katero je škof Rožman vpisoval vsakogar, za kogar je kdo zaprosil, naj zanj posreduje, da ga izpuste. Sicer pa ne bi videl nič slabega v tem, če bi se kdo prijavljal v vaške straže, saj so bile straže namenjene varovanju slovenskih ljudi, k čemur so bili sicer po mednarodnem pravu zavezani okupatorji, pa te dolžnosti niso znali ali niso hoteli izpolnjevati.
Zakaj ste se priključili vaškim stražam?

Načelno sem zavračal materialistični pogled na svet in komunistično pojmovanje človeka in družbe. Zavedal sem se, da je nastop komunistov revolucija, in sem jasno razlikoval med uporom okupaciji in vstajo proti domačemu redu. Teror partizanstva je postajal vse bolj nevzdržen in to me je nagnilo, da sem se odločil za udeležbo pri aktivni obrambi. Posebej sem računal na učinek pri ljudeh s podeželja, ko bodo doživeli solidarnost meščanov in jim bo to povečalo občutek, da niso osamljeni pri obrambi domov in življenja ter da ima njihov nastop širši pomen.
Kako ste vaški stražarji gledali na okupatorja in zaveznike ter na prihodnost Slovenije?

Italijanski okupator nam je bil prej in slej tujec, ki je nasilno podvrgel del domovine. S tem se notranje nismo nikoli sprijaznili. Zaradi načrtnega divjanja komunistov proti svojim ljudem pa so za večino prebivalstva razmere postajale nevzdržne, zato se je spontano razvila samoobramba. Okupator ni zagotavljal varnosti prebivalstva, zato je dopustil domačo obrambo, ki je imela vso upravičenost po mednarodnih pravilih. V Sov­jetsko zvezo nismo imeli zaupanja, od zahodnih zaveznikov pa smo pričakovali, da nas bodo imeli za svoje zaveznike, saj smo priznavali begunsko vlado, v kateri so bili slovenski ministri. Podtalno smo bili povezani v legijah in smo vzdrževali vezi z jedri, ki so odgovarjala Jugoslovanski vojski v domovini. Sloveniji smo želeli samo mir in zagotovljen narodni razvoj. Jasno je, da je to vključevalo svobodo pred tujim vojaškim in političnim nasiljem. Razumljivo pa je, da v boju za golo preživetje ni bilo priložnosti za daljnoročno načrtovanje.
Kakšen je bil odnos Italijanov do partizanov in do vaških straž, posebno ob kapitulaciji Italije?

Italijani so vaške straže tolerirali, predvsem zaradi svojega interesa. Organizacijsko in operativno povezovanje med stražami so dopuščali le izjemoma. Vaške straže so oskrbovali z zelo zastarelim orožjem, drugega so si morale skrivno poiskati ali priboriti same. Ob kapitulaciji so Italijani prepustili vaške stražarje samim sebi, ponekod so jih pa celo izdali partizanom, s katerimi so se sporazumeli za varen odhod. Neodpustljivo je, da so partizani dopustili miren odhod vsej italijanski vojski in da niso niti poskušali zadržati vsaj nekaterih povzročiteljev vojnih hudodelstev in zločinov proti človeštvu.

stran: 081

Zakaj ste se ob koncu vojne umaknili na Koroško? Kaj ste takrat upali in pričakovali? Ali ste si mislili, da je to vaša pot na tuje, kjer boste ostali do konca življenja?

Prav je, da že v vprašanju označujete odhod na Koroško kot umik, ne kot beg. Slovenska narodna vojska, katere glavnina je bilo domobranstvo, se je umaknila iz politično-strateških razlogov, in ne ker bi bila v slabšem bojnem položaju. Umik se je izvršil bolj ali manj urejeno. Iz Ljubljane sem odšel peš 8. maja 1945, to je bilo zadnji dan umika, in sicer skupaj s prejšnjim Organizacijskim štabom, pri katerem sem bil član sodnega odseka. Z drugimi sem pričakoval, da se bomo mogli pri zahodnih zaveznikih nanovo formirati in se pripraviti na vrnitev in umestitev demokratičnega režima. Nikakor nisem predvideval, da bo treba ostati trajno v tujini in se celo odseliti na drugo celino za več kot pol stoletja. Še manj si je bilo mogoče misliti, da bo vojska po prevari vrnjena v roke nasprotnikov. Strašna usoda vrnjenih je znana in bremeni še zdaj skupinsko zavest na obeh straneh, tako da eni občutijo stanje neporavnane krivice, drugi pa nemir in strah, morda tudi ogenj vesti. Naj pojasnim, zakaj nisem bil vrnjen tudi jaz. Po začetni razporeditvi, ki je bila v skladu z napovedmi angleških zased­benih sil, da gre za premestitev v Italijo, sta z vetrinjskega polja najprej odšla tehnični odsek in policija, da se pripravi in zavaruje novo taborišče, nato so odhajale trupne enote, nazadnje pa naj bi odšel poveljniški štab. Ko je prišla vrsta nanj, je bilo že nekaj dni jasno, kaj se v resnici dogaja. Vojaška disciplina, ki smo jo prej hoteli vzdrževati, ni veljala več, vendar se je še mnogo vojakov prijavljalo za transporte. Tudi jaz sem bil odločen, da se vrnem, mislim, da ne po resignaciji, temveč iz zavesti, da moram biti zvest sobojevnikom. Ker sem bil oslabljen zaradi bolezni, sem se mogel zbirnemu mestu samo približati, tam pa me je potem še nekaj časa mučil občutek krivde, ker sem ostal živ, in sem se težko srečeval s svojci pomorjenih. Zdaj sem hvaležen za rešitev in za priložnost, da lahko mrtve kličem v javni spomin in po svojih močeh pomagam pri reševanju njihove časti.
Kako ste gledali na vlago Narodnega odbora, ki ji je predsedoval dr. Jože Basaj?

Domobranstvo je bilo kot posebna formacija zunanje pridruženo nemškim vojaškim silam. Položaj v revoluciji je zaradi partizanskega teroriziranja in nemških represalij postajal tako neznosen, da ni bilo videti druge možnosti, kot da se zahteva od okupatorja orožje in oprema za domačo obrambo. Odlo­čitev je bila tvegana pred svetovnim javnim mnenjem, saj se je z njo ustvarjal vtis, da se hoče v kolaboracijo s sovražnikom. A tak bi bil lahko le videz, in res so ga komunistični nasprotniki zelo izraljali. V resnici pa to ni bilo nobeno sodelovanje za skupne daljnje cilje, ampak le za naključne skupne interese. Zato se domobranstvo ni zavezalo nemškemu vodstvu in poveljstvu, tudi ne s prisego, ampak je ohranjalo trdne razpoloženjske in tudi podreditvene vezi s predstavniškimi organi v različnih etapah in sektorjih: z begunsko vlado, s poveljstvom Jugoslovanske vojske v domovini, s slovenskim podtalnim predstavniškim organizmom in njegovimi legijami, na koncu pa je sprejelo razglas 3. maja 1945 na Taboru v Ljubljani in se podvrglo avtoriteti oklicane narodne vlade. Dogodke lahko danes presojamo s časovne oddaljenosti bolj kritično, kot je bilo mogoče ukrepati v tedanji zmedi. Mislim, da je treba tedanjim de­javnikom priznavati požrtvovalnost in dober namen ter upoštevati, da so hoteli reševati Slovenijo sredi revolucije in pod okupatorji, ki so bili nestrpni zaradi izgubljanja na frontah in zato še bolj nevarni. Zahodni zavezniki so bili do naših vodstev nezaupni in so krivično presojali njihove odločitve, še vedno pa je bilo prisotno prepričanje o prikladnosti jugoslovanske državne skupnosti za Slovenijo, in tega prepričanja takrat ni kazalo revidirati. Poskus ni mogel uspeti, zato mislim, da je treba pri tedanjih vodilnih osebnostih gledati bolj na to, kako so si prizadevale, in ne toliko na učinke, ki so jih preprečevale objektivne okoliščine.
Kako ste izvedeli za vračanje domobrancev in civilistov ter njihove poboje?

Ko smo se utaborili na Vetrinjskem polju, sem se zavedal, da moram ostati vklopljen v vojaški sistem in biti dejaven na področju, na katero sem bil določen od prej. Čeprav ni bilo jasno, kakšen položaj so nam pripisovali zavezniki, ali smo namreč razorožena vojska »na razpoloženju«, vojni ujetniki ali begunci, smo med seboj ohranjali organizacijske odnose in službe. Tako je hotel delovati tudi sodni odsek štaba v disciplinsko-kazenskem oddelku. Ko so se pojavile prve govorice, da Angleži usmerjajo transporte proti jugoslovanski meji, smo domnevali, da bo morda Slovenija tranzitno ozemlje za pot v Italijo. Vestem, da transporte prevzemajo partizani, nismo verjeli in smo sumili, da so med nami na delu agenti, ki hočejo sejati defetizem in nas moralno slabiti. Kot sodni izslednik sem moral opravljati poizvedbe, da se odkrijejo agenti in mreže ter onemogoči njihovo delovanje. Od dne do dne pa je postajalo jasno, kaj je resnica, in je moja služba postajala brez­pred­metna. Razglašena je bila odveza vojaške pokorščine, vendar je l’esprit de corps ostajal zelo močan, tako da se je vrnilo preveč vo­jakov, čeprav je tudi res, da bi se v uniformah težko množično razbežali in poskrili.

stran: 082

Kakšna je bila vloga Organizacijskega štaba in šefa Krenerja? Slišijo se očitki, da so vojsko odpeljali iz domovine in pustili, da so jo razorožili in pobili.

V etični naravi človeka je, da pri nesrečnih dogodkih redno hoče ugotavljati, kdo jih povzroči in je zanje moralno odgovoren. V prejš­njih dobah so obsojali in kaznovali zgolj za učinek, zdaj pa že dolgo razlikujemo med objektivno odgovornostjo in subjektivno krivdo. V našem primeru si ne upam nikomur pripisovati moralne odgovornosti, ker ni bilo ne nemoralnega ne protipravnega ravnanja, ker tragedije ni bilo mogoče odvrniti in ker ta sploh ni bila predvidljiva. Sicer pa med ravnanjem vojaškega vodstva in tragičnim koncem ni vzročne zveze. Vojska ni bila »odpeljana iz domovine«, ampak je bil dan ukaz za umik iz strateških razlogov, mnogo enot pa je odhajalo po skupinskem raz­po­loženju in odločitvi krajevnih poveljstev. Da vojska ni bila odpeljana in prepuščena usodi, je videti iz tega, da se je v Vetrinju ohranjal vojaški ustroj ter se je preučevala nova notranja razporeditev in se oblikovala dokončna slovenska formulacija povelj. Pred celotnim zborom so bile nedeljske maše. Da se vzdrži vojaška morala in odvrne razvrat zaradi brezdelja, so bile zapovedane celo vojaške vaje, česar nekateri pozneje niso odobravali. Če zdaj morda precenimo, da kako ravnanje ni v celoti ustrezalo odgovornosti, je treba upoštevati, da človek v ekstremni situaciji, posebno če ne ve niti za svoj položaj, ni v vsem gospodar svojih odločitev in mu je zato treba oprostiti, kar se pozneje pokaže kot manj primerno in zmotno. Očitek, ki je izra­žen v vprašanju, gre v isto vrsto s puhlico, da so bili domobranci strahopetci, ker so zbe­žali.
Kako gledate na ameriško pobudo o paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo? Iz člankov v vaši knjigi je jasno, da ste že v sedemdesetih letih pisali o samostojni Sloveniji in o njej sanjali že prej.

Za Slovenijo želim, da se potrdi kot srednjeevropska država. Na Balkan ne spada ne geografsko ne zgodovinsko ne kulturno-civilizacijsko in sploh ne etnično. Zato je treba, da se znebi hipotek, ki jo delno še bremenijo iz bližnje preteklosti, posebno v miselnosti in razvadah, in to seveda v veliki meri tudi zaradi politične ideologije. Svetovne sile, ki jih skrbijo razmere na Balkanu, bi hotele v svoja prizadevanja pritegniti tudi Slovenijo, prej s SECI, zdaj s paktom o stabilnosti. Slovenija se temu ne more izogniti in je prav, da sodeluje. Vendar naj skrbno pazi, da bo sodelovala kot dejavnik na zunanjem obrobju konfliktnega območja in naj se ne predaja preveč vabilom k vlogi posebnega poznavalca balkanskih razmer. To jo lahko poriva v družbo na jugu. Oprime naj se Srednjeevropske pobude, skupine Alpe-Jadran in trilateralnih dogovorov ter pospeši proces prilagajanja za sprejem v EZ in NATO. Iz svoje pobude pa naj vendar kjer koli navezuje stike zaradi gospodarske, znanstvene in kulturne izmenjave, humanitarne pomoči in morda civilizacijskega zgleda. S Hrvaško naj vzpostavi dobre sosedske odnose in naj jo tudi podpira na poti v Evropo, saj je v slovenskem interesu, da se evropska meja premakne bolj na jug. S samostojnostjo, ki naj ne bo brez­brižna in neopredeljena do človeških vrednot, in s previdnim pridruževanjem mednarodnim ustanovam in skupnostim naj si Slovenija izrisuje podobo vzhodne Švice, svobodne, varne, prijazne in zanesljive države, kulturno prepoznavne in odprte za sodelovanje. Za to pa je prej treba, da se slovenska družba prenovi v duhu, objame tradicionalne vrednote z vcepljanjem zdravih novosti, ki jih poraja sedanja doba, in brez obotavljanja pristopi h graditvi novega sveta.