Avtor: Neoznačeni avtor
stran: 090
Za letošnje novoletno srečanje je uredništvo Zaveze poskrbelo, da so se pred gosti prebrale nekatere misli, ki zanje mislimo, da prinašajo tolažbo, potrditev in vzpodbudo. Prebrala jih je Mojca Velikonja.
stran: 091
Ob koncu prve svetovne vojne 11. oktobra 1918 je rekel Korošec cesarju Karlu II.:
»To, kar se je zgodilo, je dovolj za naše nezaupanje.« Tako bi morali reči Slovenci leta 1941 komunistom. (Ciril Žebot, Neminljiva Slovenija.) Tako bi se morda ne ubranili pred komunizmom, saj bi nam ga ali pa ne ob koncu vojne prinesli z juga, bi pa nam vsaj ostala tolažba, da si ga nismo nakopali sami, in bi nam bilo danes bistveno lažje.
Komunisti v mirnem času niso mogli priti do oblasti. V podobnem položaju je bila na Norveškem nacionalistična in avtoritarna fašistična stranka Nasjonal Samling, ki jo je leta 1933 ustanovil Vidkum Qusling. V mirnem času popoln neuspeh: »Samo nemška okupacija je dajala možnost za uspeh.«(T.L.S., 16. julij, 1999.)
Kako je komunizem prišel na oblast v Sloveniji? Ne vemo. Vemo pa za neko vzporedje. Ian Kershaw je na novo napisal Hitlerjev življenjepis, ker je hotel pokazati Nemcem, kaj so. Takole pravi: »Meni je šlo za vprašanje oblasti. Hotel sem razložiti, kako nekdo pride do takšne moči. Odločil sem se, da napišem biografijo, ki ne bo kazala zgodovine neke zle volje in nekega hudobnega genija, temveč zgodovino napak in slabosti, kompromisov in koncesij, ki so jih delali ljudje. Tako se premakne perspektiva od Hitlerja na n e m š k o d r u ž b o.« (FAZ, 1.10.1998.) Kakšne »napake in slabosti« pa je izkazovala predvojna slovenska družba? Kakšne »kompromise in koncesije« pa je ta delala? To je vprašanje. That’s the question! Peščica boljševikov sama ne bi mogla ničesar!
Ljubo Marc, ki so ga leta 1951, ko je župnikoval v Drežnici pod Krnom, zaprli za sedem let, je napisal knjigo spominov Črepinje. V njej beremo:
»Vsak izmed nas je posredno kriv in je pripravljal te dneve bridkosti, če je res, da je narod živo telo. Zdaj uživamo to, kar smo si pripravili. Plevel se je razbohotil po naši deželi, ker smo v svoji notranjosti sejali slabo seme.« (Ljubo Marc, Črepinje, str.30.)
In ko se je spominjal zapora, je napisal:
»Zame je bilo takrat nepopisno razočaranje, kako morejo predstavniki oblasti tako lagati, tako postopati z narodno zavednimi Primorci. Kako veliki naivneži smo bili vsi skupaj, če smo od teh ljudi sploh kaj pričakovali. Kako romantična, pubertetniško nezrela je bila naša toliko opevana narodna zavest.«
»Po nekaj dneh je prišlo v krogu domačih skoraj do napetosti. Nisem in nisem jih mogel prepričati, da je bila vsa naša obtožnica iz trte zvita. Nekaj si že moral imeti. Nekaj ste že morali napraviti. Ni jim moglo iti v glavo, da je bilo vse politično izmišljeno, umetno zgrajeno.« (Ljubo Marc, Črepinje, str. 212.)
OF naj bi povezala slovenski narod, v njej naj bi bile enakopravno zastopane vse skupine. Kako krščanski socialist Marjan Brecelj opravičuje kapitulacijo svoje skupine ob podpisu Dolomitske izjave, ki je bila v OF najbolj številna:
»Ker se je napredni del katoliške javnosti s Krščanskimi socialisti na čelu pokazal zrel in moralno trden, se je odpovedal vsaki samostojni ali kakršnikoli drugi grupaciji.«
Namesto da bi bilo obratno, so se na milost in nemilost predali in prodali partiji.
Danes slišimo zahteve, naj pustimo zgodovino pri miru, da je napisana enkrat za vselej. Pa je partizanski zgodovinar Mile Pavlin prišel leta 1989 do zaključka:
»Tako imamo o marsikaterem dogodku ali pojavu obsežne monografije, razprave in kopico spominskih prispevkov, nimamo pa nobenih ocen o koristnosti ali škodljivosti opisanega.« Nato za ilustracijo navede tri zglede:
a/ gorenjska vstaja dec. 1941 in dražgoška bitka januarja 1942;
b/ pohorski bataljon;
c/ pohod XIV. divizije na Štajersko.
(Mile Pavlin, Borec, september 1989.)
Danes so zgodovinarji onemeli, celo nam naklonjeni so s takimi ocenami karseda previdni.
stran: 092
Poleti 1944 sta dva taboriščnika ušla iz Auschwitza in iz Švice sporočila v Foreign Office, kaj se dogaja v Nemčiji. Ko je Churchill za to zvedel, je rekel: »Jasno, da bodo vsi krivci usmrčeni, vštevši s tistimi, ki so samo izvrševali povelja.« Dvoje je pri tem zanimivo: vedno kdo uide – tudi iz Kočevskega Roga in Hrastniškega hriba so ušli – in drugič, za en zločin kazen, za drugega molk.
Po vojni je nastalo vprašanje, kje je bil Bog v uničevalnih taboriščih. Judovski teolog Emil Nackenheim odgovarja: »V junaških dejanjih, v pokončnosti, v ljubezni, v veri, ki so jo taboriščniki ohranjali nasproti radikalnemu zlu.« »Če bi Boga zaradi tega, ker ni preprečil holokavsta, tajili, potem bi se zgodilo to, da bi Hitler po uničenju milijonov Judov uničil še Boga. (FAZ, april 1999)
Po porazu fašizma in nacizma so prišli na vrh Adenauer, Schumann, De Gasperi – vsi ti so imeli v i z i j o. Izšli so iz neke strašne izkušnje. Kako, da je naši demosovci niso imeli? Kako, da so govorili, da jim je dovolj ena revolucija. Tudi to je vprašanje! Ali nismo tudi mi izšli iz velike izkušnje? Morda pa je sploh opazili nismo!!! Torej smo obstajali n e a d e k v a t n o.
Adam Michnik, Dva obraza Poljske, Transit 1: »Demokracija in krščanstvo sta dve zelo zapleteni stvari. Ne pretvarjata se, kakor se pretvarjata totalitarizem in šovinizem, da sta svet in živjenje enostavna. Ne dajeta enostavnih odgovorov na težka vprašanja.«
Ko so 2. marca 1987 na predsedstvu Socialistične zveze razpravljali o 57. številki Nove revije, se je oglasila tudi Lidija Šentjurc:
»Ne bi govorila naprej, želim samo eno edino vprašanje, m o r a l n o. S kako m o r a l n o pravico izničujejo tovariši, ki so napisali vse to v revijo, da obrazvrednotijo celotno delo generacij živih in mrtvih, ki so se tolkli za to Jugoslavijo in, če hočete, tudi za to, da danes lahko to pišete in tako govorite?«
Misel: Tako se je zaključila neka boljševiška kariera: s sklicevanjem na m o r a l o! Na nekaj, kar je veljavno zunaj mene, zunaj časa, zunaj moje revolucionarne kompetence, na nekaj, kar je utemeljeno na Bogu? Poleg tega bi lahko kdo vprašal gospo Šentjurčevo: S kakšno pravico, m o r a l n o, pa ste vi izničevali delo ne samo ene generacije, ampak napor vseh generacij in cele zgodovine. Tisti trenutek na Socialistični zvezi je bil zelo, zelo dramatičen: nastopila je n e m e z i s, boginja kazni!