Avtor: Jelka Dolinar-Mrak, Krista Mrak

stran: 030

Dal mu je zmagati,
da bi se ob zmagi v vsej krutosti razkrila
laž in zvijačnost zmagovalca.

Z ranjenci

stran: 031

V vsakem življenju so doživetja, ki jih človek čuva do zadnjega trenutka. Nekatera so ta­ka, da jih sme odnesti s seboj v večnost, dru­ga pa zadevajo čas, v katerem je živel, in izrisujejo njegovo podobo, zato jih je dolžen razkriti. Iz tega občutka dolžnosti bova tudi medve povedali svojo zgodbo, da bi se videlo jasneje, kakšen čas je to bil in kakšni ljudje so dobili moč nad nami.
Najini starši so bili s Tolminskega in od tam so se umaknili v staro Jugoslavijo. Oče je dobil kruh kot finančni uradnik in živeli smo urejeno, toplo družinsko življenje. Najtežje so bile selitve »po službeni« potrebi, ki so imele navadno politično ozadje. Tako smo živeli v Kranjski Gori, Ljutomeru, Ormožu in tik pred vojno v Skopju, od koder smo kot izgnanci (izgnali so nas Nemci) po devetih dneh vožnje v živinskih vagonih, brez hrane, prišli v Ljubljano. Našli smo si dvosobno stanovanje v Mostah in začel se je boj za pre­živetje. Ker smo bili verni, smo se vključili v versko življenje župnije. Peli sva pri cerkvenem pevskem zboru in bili članici Marijine kon­gregacije.
Tako je prišla pomlad 1945. Nekaj težkega je bilo v zraku. Bili smo nemirni,v notranjosti in pri srcu nas je stiskalo – strah. Čutili smo, da prihaja nad nas nekaj hudega, nekaj, o čemer je pripovedoval oče, ki je bil dve leti v ruskem ujetništvu. To brezobzirno silo pa smo občutili tudi v Ljubljani; likvidiranih je bilo več ljudi. S sestro sva bili tedaj stari dvajset in enaindvajset let, v najlepših dekliških letih. Kot mnogi drugi sva se tudi medve odločili, da se umakneva pred komunisti. Kam pa? – tega nisva vedeli. Mama in ata na­ju nista pustila v neznano in negotovo, preprečiti odhoda pa nama nista ne mogla ne hotela.
Bila je nedelja, 6. maja, ko sva šli z drugimi dekleti pred vojaško bolnico v Mostah in se vkrcali v vagon, kjer so bili zdravniki. V druge vagone so spravljali domobranske ranjence, ki so jih nosili iz bolnice. Čakale smo zmedene in zbegane. Bilo nas je več znanih deklet. Imeli sva težek kovček, in če ne bi bilo vla­ka, ga ne bi mogli nositi in bi morali domov. Vlak je potegnil do glavnega kolodvora in tam obstal. Čakali smo, nihče ni vedel, za­kaj čakamo. Kam gremo, smo se spraševali. Na Ko­roško, se je slišalo med ljudmi. Naen­krat je Krista zagledala svojega fanta v domo­branski uniformi. Pohitela je k njemu, objela sta se in si brez besed izrazila srečo, da sta po več tednih ločitve, strahu in skrbi za kratek čas skupaj. Po prihodu v Ljubljano je odhitel na najin dom in starši so mu povedali, da sva odšli. Imel je malo časa, moral se je vrniti v četo. »Mi gremo peš,« je rekel, »na Ko­roškem se vidiva in o vsem pogovoriva.« Gledala sta si v oči, bile so solzne, vendar polne upanja, saj sta že skoraj tri leta sanjala o miru in skupni bodočnosti. Odšel je, še se je oziral, midve pa sva stali in gledali za njim. S svojo četo je odšel proti Kranju, Tržiču in na Koroško.
Mi pa smo še čakali, vlak se ni premaknil. Nenadoma sva zagledali mamo in ata, ki sta obložena vlekla kolo in kovčka. To je bilo vse, kar sta mogla pobrati. Sosedova Lenka ju je vprašala, kje da sva. Ko sta ji povedala, da sva odšli za nekaj dni in da se vrneva, se je začudila, kako da tudi onadva nista šla. To se jima je zdelo sumljivo. Bila sta razdvojena in ko se je oglasil še Stanko in povedal, da se Ljubljani bližajo partizani in da se iz vseh krajev v koloni umikajo ljudje, so pri očetu prevladale izkušnje iz ruskega ujetništva pa tudi skrb za naju, odločila sta se in zapustila dom. Ma­ma in ata sta se stisnila v sosednji vagon. Svojim staršem sva bili vedno vdano poslušni. Vedno sva prosili in dali so privoljenje ali pa tudi ne. To pot pa ju nisva ubogali, naj greva k njima v njun vagon. Trmasto sva vztrajali v svojem vagonu pri drugih dekletih in prošnja staršev, naj se preseliva k njim, ni zalegla. »Saj smo skupaj, saj gremo skupaj, saj bomo skupaj,« sva se izgovarjali.
Vlak se je počasi začel premikati proti Gorenjski. Starši so bili zaskrbljeni in zamiš­ljeni, v najinem vagonu pa sta kljub vsemu prevladala mladost in prepričanje, da se nam bo svet odprl in ni nič izgubljenega, saj gremo samo za nekaj dni na Koroško. Bili smo nagneteni skupaj zdravniki, bolniške sestre, nekaj ranjencev in mlada dekleta. Dobile smo na rokav trak z rdečim križem in obljubile, da bomo pomagale, če nas bodo potrebovali. »Kako pa,« smo spraševale. »Naučile se boste,« so nam rekli.

stran: 032

Prilezli smo do Kranja. Tudi tu je vlak obstal. Čakali smo. Železničarji so tolkli po kolesih in pregledovali vagon za vagonom. Obupani ata je naju ponovno prosil, naj se preseliva, celo zelo strogo nama je ukazal, pa nič. Tako živo je to v najinem spominu, da še danes ne moreva razumeti, kako se je moglo zgoditi, da ga nisva ubogali. Neznana sila naju je držala v nepokorščini. Je bila to Božja volja? Tedaj so več kot polovico vagonov odklopili, med njimi tudi vagon, v katerem so bili starši, mi z ranjenci pa smo se začeli pomikati naprej proti Gorenjski. Bili sva pretreseni, ostali sva brez besed, z neizmerno bolečino v srcu in bridkim kesanjem, da sva prizadeli, ranili in užalili svoje drage, skrbne starše. Za veliko let sva jima povzročili neizmerno trpljenje, duševne in telesne stiske v izgnanstvu, ko dve leti niso vedeli, če sva še živi.
Ata in mama ločitve nista mogla sprejeti ne razumeti, v obupu sta jokala. Znašla sta se v Kranju. Ob nepregledni množici beguncev na povratek domov v Ljubljano nista mogla več misliti. Kovčka sta bila zanju pretežka, zato sta v Kranju poiskala znanko, Mikoličevo Milico iz Rogatca, ji pustila nekaj prtljage in se s tisočimi pomikala proti Tržiču, se vzpenjala v hrib proti Sv. Ani. Ata je porival še kolo, na katerem je bil preostali kovček z najnujnejšimi stvarmi, vendar temu bremenu nista bila kos. Vrgla sta ga na kmečki voz (v Vetrinju sta kovček dobila nazaj) in malo lažje pešačila. Mama je v roki skrbno stiskala k sebi svojo »taško« z družinskimi dokumenti, fotografijami in podobo Brezjanske Marije. Prosila jo je za moč in rešitev iz pekla, v katerem se je znašla nepregledna mno­žica beguncev. Ob križevem potu slovenskega naroda je pozabljala na sebe v upanju, da bo nama ta križev pot prihranjen in da naju bo pripeljal na Koroško vlak z ranjenci. Pot do Ljubelja je bila vedno težja. Z atom nista imela česa jesti, tudi ni bilo možnosti, da bi se odžejala. Še hujša je bila pot skozi temni nedokončani in še vedno razriti tunel. Popuščale so jima moči. Mama se je zaradi oslabelosti spotikala, oče pa je vztrajno rinil svoje kolo. Po štiriletni vojni so bili ljudje že tako in tako oslabljeni. Drug drugemu sta dajala pogum, da morata ob neznanski množici tudi sama vzdržati. Na koroški strani je vzniknilo upanje, z novimi močmi sta se spuščala po strmini navzdol, nato pa spet navzgor, dokler nista po dolgih urah hoje izmučena in izčrpana prestopila mostu čez Dravo in se spet v koloni pomikala proti Vetrinju. Strah za jutri je prevpil strah za skromni topli dom na Šušteršičevi 15 v Ljubljani, ki je bil v izgnanstvu z muko urejen, nato pa se je v hipu razbil. V nočeh pod milim nebom na vetrinjskem polju, ko nista mogla spati, pa so se misli vendarle ustavljale pri toplini zgubljenega doma, še bolj pa ju je glodala skrb za hčeri, ki ne včeraj ne danes še nista prišli z ranjenci. Strah je napolnil srce z bolečino, oči pa s solzami. Z drugimi sta se gnetla v vetrinjski cerkvi pred Marijinim oltarjem, tam sta molila in odlagala svoje skrbi in strah. Mama je jokala, ata molčal. Kaj je takrat v svoji stiski ob­čutil, ni povedal. Ljubezen, ki se je mešala z jezo? Nekdo je poskrbel, da sta se tudi ma­ma in ata znašla v vetrinjskem gradu. Zupanova Lenča, sama z očetom brez mame, je na­jino mamo tolažila in ji vlivala upanje. Tudi Stanko je prihajal k njima in pomagali so si, kolikor so mogli. Vsi trije so čakali naš transport. Žalost in obup pa sta zavladala po Vetrinju, ko so tisti, ki so v Lescah zapustili vlak, pripovedovali, da so nas partizani pobili, kajti ranjencev ni bilo in tudi nobenega od tistih ne, ki so ostali z njimi. Mama je obupala. Klečala je pri Mariji, ji zrla v obraz in prosila. Nekega dne pa se je njen obraz spremenil, postal je miren, vdan. Vsem je pripovedovala, da sva živi. Na vprašanje, kdo ji je to povedal, je mirno odgovarjala: »Marijo sem prosila, naj mi da znamenje, če sta Jelka in Krista še živi, in Marija mi je pokimala, da sta živi, in zdaj vem: živi sta.« Stanko je prihajal in odhajal, dokler domobrancev niso začeli »pošiljati v Italijo«, kakor so jim govorili. Pred odhodom se je prišel poslovit. Odpeljan je bil na Teharje. Po dolgih letih, ko sva prišli na svobodo, nama je znanka povedala, da sta se srečala na Teharjah. Naročil je pozdrave za naju, če sva slučajno ostali živi. Kakšno bridko sporočilo brez vsakega upanja, da je morda vendarle še kje živ. V Kristi pa je ostal živ spomin na slovo na ljubljanskem kolodvoru. V kakšnem trpljenju je omahnilo njegovo telo in obstalo njegovo srce, ve le Bog.

stran: 033

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jelka Mrak

Naš vlak iz petih vagonov z ranjenci se je počasi pomikal proti obljubljeni Koroški. Prišli smo do Lesc. Živo se spominjava: malo pred mostičkom se je vlak ustavil pred že ozelenelim travnikom s čudovitim pogledom na Julijske Alpe in Karavanke. Na vlaku so bili tudi civilisti in mladi fantje domobranci. Krvavo rdeča zarja je ožarjala Triglav in Julijske Alpe. Fantje so se postavili v krog in prepevali pesmi Nebo žari, Oče, mati, bratje in sestre … in še in še. Pesem je vrela iz mladih grl, kakor da bi čutili, da je to zadnji spev iz teh mladih grl in da bo moralo tako petje med Slovenci za dolgo utihniti ali pa celo umreti. Bilo je tako močno doživetje, da ga ni mogoče pozabiti. Vlak je kar stal in od ut­rujenosti smo kljub vsemu pospali, vendar ne za dolgo. Prebujalo nas je stokanje in ječanje ranjencev, ki je prekinjalo nočni mir in tišino. Zgodaj smo se prebudili in ravnali svoje kosti. Nekaj malega smo dobili za pod zob, saj sta bila v posebnem vagonu hrana in sanitetni material za oskrbo ranjencev. Ne­kateri so imeli hude rane in so veliko trpeli.
Zjutraj 9. 5. 1945 je letalo preletavalo naš vlak. Poskrili smo se pod vagone, ranjenci pa so ostali v njih in čakali na svojo usodo. Dva vagona sta bila brez strehe in v njih so bili ranjenci izpostavljeni soncu, dnevni vročini in nočnemu mrazu. Vlak se ni premaknil nikamor in postajali smo nemirni. Dr. Stane Grapar je odšel na kolodvor v Lesce in zahteval odhod vlaka. Povedali so mu, da je partizanska zaseda spredaj in zadaj in da vlak ne bo odpeljal. Vrnil se je potrt. Zavedel se je, da smo izigrani. Nestrpno smo ga čakali. Predvsem so v svojem stanju trpeli ranjenci. Prevoz naj bi trajal le nekaj ur, saj bi na Koroško morali prispeti najkasneje drugi dan v zgodnjih jutranjih urah. Ne bi smel trajati več kot dobre štiri ure. Brez mikrofona (le kdo ga je imel) je bil zdravnikov glas v napeti tišini vsem slišen: Zaseda spredaj in zadaj. Kdor hoče ostati, naj ostane, kdor ne more, naj gre; vsak naj se odloči po svoji vesti. Nastala je panika. In zgodilo se je: iz vlaka so poskakali vsi, ki so mogli ali hoteli. Stali sva v vagonu ob nepokretnih ranjencih in se gledali. Ostali sva nemi, brez besed, ničesar več nisva razumeli. »Kaj bova naredili,« je Kristo vprašala Jelka, »odgovori mi, kaj bova naredili! Vsi odhajajo, povej, hitro povej! Pomisli na mamo in ata! Ostati morava skupaj, še je čas!« (V Jelki je vstal spomin, kako sta bili z mamo januarja 1944 na obisku pri sorodnikih na Primorskem in kako so ju partizani aretirali.) Ranjenci so se zganili, poslušali so in vse razumeli. Oglasil se je prvi, drugi, tretji, vsi: »Je sploh kdo ostal?« »Ne veva,« sva odgovorili.Velika množica je zapuščala ranjence, vlak. Pomikala se je proti Lescam, proti Radovljici. »Kaj bosta naredili, nas bosta zapustili tudi vedve?« Stiska ob pogledu na te mlade fante s trpečimi obrazi je bila grozna. Še enkrat sva zaslišali: »Nas bosta zapustili tudi vedve?« »Ne, fantje, ne bom vas zapustila,« se je odločila Krista. Pogledala je prestrašeno sestro Jelko, ki je govorila: »Kaj pa mama in ata, kaj bosta rekla. Atu bo hudo, mama bo jokala, in če nas pobijejo?« »Jelka, jaz bom ostala,« je rekla, »naj jih pustim, saj vidiš, kakšni reveži so?« »Kakor je Božja vol­ja,« je odgovorila Jelka, »skupaj morava ostati, tudi jaz bom ostala.« K nama je prišla najina prijateljica Magda Dolničar. Tudi ona se je odločila tako kot medve in ostala zvesta nepokretnim v mavec zabetoniranim fantom. Naenkrat je bilo vse tiho in mirno, fantje so jokali. Pred vagoni smo stali župnik Janez Jenko iz Žužemberka, bogoslovca Feliks Za­jec in Marjan Pavlovčič, dve poklicni medi­cin­ski sestri: Anica Kožar in Marija Popit ter laična dekleta Helena Šušteršič, Magda Dolničar, Jelka in Krista Mrak. Stopili smo skupaj in se šele seznanili. Prešteli smo ranjence, bilo jih je 120, nas pa devet. Po krajšem molku je spregovoril župnik Janez Jenko: »Zavestno smo ostali z ranjenci, zavestno gremo v roke partizanom, zavestno smo se odločili, da gremo lahko tudi v smrt, zavestno v neznano.« Molili smo za umirajoče, dal nam je odvezo in blagoslov. Zavestno, zavestno … je odmevalo v ušesih in srcu. Molitev nas je združila v očenaševi prošnji: in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo … V svojem kovčku sva nosili podobo Brezjanske Marije. Fantje so spraševali: »Noben zdravnik ni ostal z nami?« »Ne, noben.« Odšli so dr. Stane Grapar, dr. Končan, dr. Žakelj, dr. Janez Janež, dr. Meršol, morda še kdo, vsi. Mir, zbranost in nestrpno čakanje je prekinil signal lokomotive. Vsak je s svojimi mislimi poslušal ropotanje koles. Moj Bog, noben zdravnik ni ostal. Strah pred komunističnimi grozotami je bil tolikšen, da so zdravniki pozabili na Hipokratovo prisego in so v odločilnem trenutku mislili le na rešitev. Ko sva jeseni 1945 na sodišču, ko so nas peljali na sprehod, srečali dr. Graparja, naju je začudeno pogledal: »Sta živi? In ranjenci?« »Ne veva,« sva odgovorili. Ko so nas ob drugi priložnosti peljali na sprehod, sva na istih stopnicah srečali s takega sprehoda vrača­jočega se pisatelja dr. Joža Lavrenčiča. Debelo naju je pogledal: »Sta živi? Moj Bog, na istem mestu vedve, ki sta ostali z ranjenci, in mi, ki smo jih v Lescah zapustili.«

stran: 034

Vlak je zapeljal v Lesce in se ustavil. Takoj so odklopili vagon s hrano in sanitetnim materialom. V vagone so prišli partizani in partizanke, vsi oboroženi z mitraljezi. Kakor da so podivjali, so zmerjali, preklinjali, z njihovih obrazov je sikalo sovraštvo. Bili smo mirni. Ranjencem so pobrali vse, kar je bilo dosegljivo: ure, verižice, prstane. Na vsakem vagonu je bila straža, ki nas je spremljala do Jesenic. Vlak se je ustavil na glavnem kolodvoru. Mežakla je bila odeta v temne oblake, pripravljalo se je k nevihti. Grmelo je in se bliskalo. Stražar je Kristi dovolil, da je stopila do postajenačelnika in ga lepo prosila, da nam dva odprta vagona zamenja z zaprtimi, da bi bili ranjenci pod streho, ker se je bližala nevihta. Moral je biti dober mož, ker je njeno prošnjo uslišal, in dobili smo dva pokrita vagona ter vanju prenesli ranjence. Grmenje se je približevalo z vso silo in ko je bil zadnji ranjenec na suhem, mi vsi pa že v vagonih, se je ulilo. Bili smo srečni. Tudi postajenačelnik, ki nas je gledal, kako se trudimo, je bil zadovoljen, da nam je ugodil. Ranjenci so seveda občutili odklapljanje in priklapljanje vagonov, nekateri so imeli zelo hude bolečine. Lačen ni bil nihče, čeprav želodci niso bili tega mnenja.
Naslednji dan (10. 5.) so nas odpeljali na Blejsko Dobravo in zapeljali na mrtvi tir. Starejši možakar v civilu s puško na rami nas je stražil. Sedel je na stolu, nas opazoval in si mislil svoje. Govoriti z nami ni smel. Anica in Marija sta lajšali rane, kakor sta vedeli in znali. Rane so bile grozljive. Naslednji dan (11. 5.) so bile razmere še hujše. Stokanje in zadah sta se stopnjevala, saj smo že toliko dni preživeli v nemogočih higienskih razmerah. Bili smo lačni in neumiti, saj vode še za pitje ni bilo. Krista je stopila do stražarja in rekla: »Lačni smo, v vas grem prosit hrane.« »Ja, pa da prideš nazaj.« Stopila je v prvo hišo nasproti kolodvora in dobila malenkost. Šla je naprej, povsod so jo s sočutjem sprejeli. Obljubili so ji, da bodo organizirali peko kruha. V prvi hiši je tudi sama omagala in zajokala, skuhali so ji čaj in ji prigovarjali, naj se uleže, da si opomore. Ni imela obstanka, tudi beračenje po vasi jo je po­ni­ževalo. Ljudje so bili dobri in prijazni, toda brezupni položaj je naredil svoje. Peke kruha nismo pričakali, odpeljali so nas nazaj na Jesenice. Ko se je vlak ustavil in so odklopili lokomotivo, je Krista spet odšla do »prve komande«, povedala, da smo lačni, in prosila za hrano. Dobili smo prvič dva kotla mineštre, na vsakega je prišla ena zajemalka. Niso nas zmerjali, dali so in to je bil naš prvi obrok tople hrane po odhodu iz Ljubljane.
Jelka je zbolela, imela je hude bolečine in je padla v nezavest. Stražar je poklical Rdeči križ in odpeljali so jo v bolnico. Nudili so ji prvo pomoč in ji dali jesti. Po pacientih je sporočila Ireni in Mariji Šolar, da je v bolnici in da smo mi na transportu. Kljub strahu sta jo obiskali in ji prinesli nekaj hrane. Še bolj dobro pa je Jelki dela njuna skrb. Svetovali sta ji, naj pobegne. Jelka si je od prve pomoči in hrane opomogla. Iz strahu, da bi jo aretirali, je bedela celo noč, saj je pri odprtih vratih slišala vprašanje: kje je ta bela. Bala se je tudi, da bi vlak z ranjenci odpeljal brez nje, zato se je odtihotapila na hodnik in pobegnila.
Naslednji dan se je vlak začel počasi premikati proti Ljubljani. Pri Medvodah je bila proga porušena in devet lačnih in izčrpanih je prenašalo 120 ranjencev z vlaka na kamion. Fantje sebi in nam niso mogli pomagati. Kamioni so se ustavili v vojaški bolnici v Mostah v Ljubljani, od koder nas je vlak 6. 5. odpeljal v »obljubljeno deželo«. Vseh 120 ranjencev je devet oseb preneslo v barako. Vse smo morali sleči in obleko dati v dezinfekcijo, prav tako smo morali gole fante prenesti v prostor za dezinfekcijo in nato gole spet na postelje, kjer so od mraza in bolečin drgetali. Ležali so na golih deskah. Ko so bile njihove obleke dezificirane, smo jih oblekle vanje. Vseh 120 ranjencev ni šlo v našo barako, zato so jih namestili tudi v sosednjo. Ranjenci so ležali, mi pa smo se s strahom stisnili med postelje in čakali, kaj bo. Komisarji, moški in ženske, oblečeni v elegantne uniforme, so nas ogledovali, upajoč, da v nas prepoznajo kakega znanega. Ponižanj, zasmehovanja ni hotelo biti konec. V najinem kovčku pa je bila z nami podoba Brezjanske Marije. Molitev na ustnicah je že zamrla, le misli so še šepetale: Marija, pomagaj nam. Ob razmišljanju o neznani usodi, je Krista spet začutila, da smo lačni. Prosila je jesti. Surov glas je zavpil: »Še žrli boste!« Pa se nas je nekdo usmilil in nam prinesel nekaj toplega, toda samo en kotliček. Za vse ni bilo dovolj. Odločila se je, da je dala vsakemu eno za­jemalko. Zmanjkalo je. Šla je nazaj in spet prosila. Da je dobila, so ji rekli; da pa je bilo to za 129 ljudi premalo, se ni dala odgnati. Do­bila je še en kotliček in ga razdelila še drugi polovici. To je bil drugi topli obrok, odkar smo odšli iz Ljubljane. Zeblo nas je, pa je bila ta mineštra, v kateri je bilo vse mogoče, dobra.

stran: 035

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Krista Mrak

Ljudje so pritiskali na ograjo bolnice. Tako je Magdo Dolničar opazila njena mama: »Moj Bog, Magda, zakaj nisi ušla?« Ljudje so si nas ogledovali podnevi in ponoči in nas zmerjali. To je trajalo do binkoštne sobote 19. 5. 1945.

V Škofovih zavodih v Šentvidu

Na binkoštno soboto so nas spremljevalce, razen bogoslovca Feliksa Zajca in nekaj ranjencev, naložili na tovornjak in odpeljali v škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Pred glavnim vhodom smo morali dati roke za vrat, temeljito so nas pregledali in nam vse pobrali. Lep prt, ki ga je Krista sama izvezla in sva ga nosili s seboj, je sunkovito potegnila s tal. Srce nama je butalo, kaj bo. Pa ni bilo nič. Odpeljali so nas v prvo nadstropje desno, v veliko sobo s pogledom na pročelje. Skupaj smo bili moški in ženske, ležali smo na golih tleh. Nama je ostal še kovček, ki sva ga vzeli od doma. V njem je ostal le izvezeni prt, ki sva si ga izborili nazaj, slika Brezjanske Marije (oboje Krista še zmeraj hrani) in nekaj malenkosti. To naju je spremljalo skozi vse najine ječe. Ranjencev niso dali k nam in jih nisva več videli. Skozi okno pa smo opazile, da so pripeljali še en kamion ranjencev. Kam so jih dali, ne veva. V Škofove zavode so pripeljali 50 do 60 ranjencev. Seveda pa ranjenci niso šli na dva kamiona, zato je del naših ranjencev morda med tistimi, ki so bili po pripovedovanju g. Permeta pobiti v Iškem Vintgarju.
Nas osem spremljevalcev je ostalo skupaj, drugi dan pa smo našli tudi g. Zajca. Bogoslovca Zajca je namreč prepoznal domačin in pod stražo je moral peš v Šentvid. Zjutraj smo ga našle na WC, kjer si je izpiral otekli in podpluti obraz in blažil bolečine pod mrzlo vodo. Pregovorile smo ga, da je prišel v našo sobo, vendar ga je njegov krvnik kmalu našel in odpeljal v drugo sobo, menda med policijo. Morda je bila to njegova rešitev, ker so ga dali na sodišče in se je ob amnestiji vrnil domov. Čez dva ali tri dni so župnika Jenka in bogoslovca Marjana ločili od nas. Nobeden od njiju ni preživel, bogve, kje so ju pobili.
Hrana v Škofovih zavodih je bila zelo slaba, kisla in tekoča čorba. Rekli so, da nam ku­hajo grad ferkauf ali konjski futer. To naj bi bilo posušeno listje pese ali repe, pa še tega nismo dobivali redno. V naši sobi se je pojavila krvava griža. Partizanski medicinec Mir­ko nam je naskrivaj prinesel oglje in prepre­čil širjenje bolezni. Dekleta smo morala pomivati hodnike, nekatera pa so prala in po­spravljala komisarjem in komisarkam.
Škofovi zavodi so se začeli polniti z vrnjenimi s Koroškega. Šele pozneje, že v zaporih, sva zvedeli, da v vsej tej množici niso bili le vrnjen­ci, mnoge so aretirali doma, celo na njivi. V zavodih je delovalo tudi vojaško sodišče IV. armade in mnoge naše sozapornice je po hitrem postopku obsodilo na smrt z ustrelitvijo brez obtožbe in tudi sodbe niso dobile v roko. Kasneje jim je bila kazen spremenjena v visoko zaporno kazen. Vsak dan je bilo več ljudi. Tudi kapela in dvorana sta bili nabito polni. O groza, ko so že v začetku junija prišli novi in so nam povedali, da so jih partizanom izročili Angleži, se je vzbudila še skrb za očeta in mater. Vsevprek sva spraševali, če ju je kdo videl ali spoznal. Tvegali sva celo bunker in šli po stopnicah na kor v kapelo, da bi morda našli očeta v množici. To ni bilo mogoče: iz sestradanih teles so zrle samo oči. Odneslo naju je nazaj v sobo. Nihče naju ni opazil. Tudi naša in vse sosednje sobe so se napolnile z ženskami. Prestrašeni sva poslušali, kaj vse so ljudje prestali na peš poti iz vse Slovenije do Koroške in kako so Angleži s prevaro izročili razorožene in nemočne domobrance podivjanim partizanom na milost in nemilost. Polnilo se je tudi dvorišče in na zastra­ženem vrtu je bila velikanska množica fantov in mož. Na prostem so bili tudi v dežju, zanje ni bilo strehe. Začelo pa se je tudi odvažanje, med vpitjem in poveljevanjem so se polnili kamioni in tudi živinski vagoni. Skozi okno, ki je bilo na pročelju, smo z grozo v srcu opazovale in poslušale vse to.

stran: 036

V našo sobo so dali osem let starega majhnega in suhega fantiča iz Žvirč v Suhi krajini. Franci Turk mu je bilo ime. Z očetom sta odšla na Koroško in bila vrnjena prek Jesenic. Jokal in hlipal je ob oknu in se ni dal po­tolažiti. Ko so ga ločili od očeta, so mu rekli, da je šel ata za sedem dni popravljat cesto. Ko bo popravljena, bosta šla domov. Bil je brez mame. Mamo, sestrico in staro mamo je pri bombardiranju Žvirč ubilo. Z atom sta ostala sama in kjerkoli je bil ata, je bil z njim. Komisarja Bauerja smo zgrožene nad tem nečloveškim zločinom prosile, da mu je v svoji menažki prinašal svojo hrano. Franci pa je odklanjal tudi to hrano. Stal je ob oknu, se prestopal z ene noge na drugo in neusmiljeno jokal. Ni jim verjel. Odšteval je na prste dneve in neprestano jokal. Po osmih dneh se je postavil pred Bauerja in kričal: »Kje je moj ata, lažete, ubili ste ga!« Otroka je Krista tolažila, mu vlivala upanje, ga stiskala k sebi in nekega dne ji je zaupal, da mu je ata dal 5000 lir. Prosil jo je, naj jih shrani, da mu jih ne bodo vzeli. »Seveda,« je rekla, »ko pa boš želel, jih spet vzemi in sam spravi.« Tako sta postala prijatelja. Med njima je zraslo zaupanje. Fantek je še zmeraj jokal in skozi okno opazoval ljudi na tovornjakih in v vagonih. Rad se je stisnil k njej. V zavodu je zavladala groza. Slišalo se je kričanje, odpiranje in loputanje vrat, tekanje po hodnikih in klicanje imen. Takrat so odpeljali vse preostale Dolenjke najbrž na Ozno v Novo mesto.V tej divji noči so se odprla vrata tudi v našo sobo. Poklicali so nekaj deklet iz Dolenjske in tudi Francija. Vsi smo bili zbegani. Dekleta so vzela fantka, ki je spet milo jokal, v svoje varstvo. Ko je fantek že izginil na dvorišču, sta verjetno oba zgroženo ugotovila, da je njegovih 5000 lir, ki jih je hranila Krista, ostalo pri njej. V zmedi, ki je bila podobna sodnemu dne­vu, ji ni prišlo na misel, da bi mu denar stisnila v roke. Vsa leta je ponavljala njegovo ime, da ga ne bi pozabila: Franci Turk, Žvir­če. Več let kasneje, ko je Krista delala v Volnenki, so tam delale tudi štiri sestre karmeličanke. Ena je imela dolenjski naglas in povedala ji je, da je iz Hinj. Ugotovili sta, da so Žvirče blizu Hinj, zato je lahko povprašala za Francija Turka, ko je šla v nedeljo domov. Povedala ji je, da živi pri stricu, ker so očeta ubili. Takrat je bil star kakih 15 let. Mojstrico je Krista prosila, da ji je iz volnenih ostan­kov naredila dva brezrokavnika. Naredila je paket in v kuverti priložila 5000 din. Stric je pohvalil njeno poštenje, jo povprašal po svo­jem bratu in povabil. V tistem hudem ča­su se povabilu ni mogla odzvati, čeprav bi Francija rada videla.
V tem času nas je v zavodu obiskal brat Magde Dolničar. Odkrili so ga in za nekaj dni zaprli. Magda Dolničar je šla takoj ob amnestiji domov, medve in Helena Šušteršič smo bile premeščene na sodišče, kaj je bilo z obema medinskima sestrama, ne veva. Tako se je naša druž­ba, ki je spremljala ranjence, razšla.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Oče Viktor Mrak in mati Kristina v Spittalu

V Škofovih zavodih je bil vrhovni komandant Marko Vrhunc, sin direktorja trboveljske premogokopne družbe. Tako so nam povedali partizani, ko smo jih spraševali, preden se je zavod napolnil. Drugič pa so rekli, da je poveljnik Vasja Kogej, major udbe. Vsi, tudi partizani, so se komandanta bali, pa katerikoli je že bil, saj je bil strah in trepet Škofovih zavodov. Pod njegovo komando so se zavodi praznili in se polnila brezna v Kočevskem Rogu in tudi Brezarjevo brezno. Tudi ranjenci, ki so jih pripeljali v zavod izmučene, sestradane in z neoskrbovanimi ranami, so našli svoj mir v njih. V teh okoliščinah ga ni bilo, ki bi to grozodejstvo preprečil. Nebo so prekrili jastrebi in človeška srca so zakrknila. Kako krvava je bila nova oblast in druž­ba, ki jo je ta vzpostavila! Nemogoče jo je zagovarjati, ker se drugače lahko kaj takega vsak hip ponovi. Če je ostalo v teh ljudeh kaj človeškega, misliva, da je njim težje živeti kot nama, ki sva jim bili izročeni na milost in nemilost. Ni se jim mogoče izgovarjati na trenutno situacijo, na okupacijo ali karkoli, saj je jasno, da je šlo le za logično nadaljevanje gro­zodejstev, ki so se začela z revolucijo v Rusiji in so se skrbno načrtovano in zelo spretno kamuflirano izpeljala tudi pri nas. Kdor to zagovarja in opravičuje, se sam uvrš­ča v vrsto teh. Z zločini ne moreš v resnici zmagati, tudi če navidezno kaže tako.

stran: 037

V imenu ljudstva

Na sodišču je bila zopet telesna preiskava, z vseh strani so naju fotografirali in vzeli so nama prstne odtise. Kovček so nama vzeli in ga dali v skladišče.Vzeli so nama tudi tistih 5000 lir, ki jih je dal Kristi v varstvo Franci Turk, in jih deponirali. Tako nama je bilo po višji sili omogočeno, da sva odposlali prvo pošto. Ko so naju pripeljali na vojaško sodišče, naju je »pozdravil« v lepi uniformi najin znanec Drago Šumak, ki sva ga poznali iz Ljutomera. Med vojno je živel v Ljubljani in najin oče, ki je delal na carini, je skrbel, da je dobival od doma pakete, ki so jih slovenski železničarji na tedanji meji predajali želez­ničarjem iz Ljubljanske pokrajine. Sre­čanje z njim seveda ni bilo slučajno in ob tej prilož­nosti se je pohvalil, da so zmagali. Dali so naju v veliko sobo, v kateri nas je bilo kakih 60. Ležale smo tako tesno druga ob drugi, da se ni mogla vsaka posebej niti obrniti. Soba je imela stranišče, nekakšno kiblo, v omari podobnem prostoru. Zjutraj smo drencale v vrsti pred kiblo, ki se je vse prehitro polnila, da so nam iztrebki pljuskali v zadnjice in je neusmiljeno smrdelo. V celicah na sodišču so bile bolhe in stenice, ki so nas žrle vse noči. Umivale se nismo, v vsaki sobi je bil en lavor in vrč z vodo, tako da je še za pitje ni bilo dovolj.
Avgusta je bilo, ko so nas nekaj poklicali. Vzele smo svoje stvari in čakale pred vrati cel dan. Prišel je Mitja Ribičič, se oziral po zapornicah, se postavil pred nas in rekel: »Sestri Mrak, nazaj!« Le od kod bi Mitja Ribičič vedel za naju. Na misel nama je prišel Drago. Morda pa kot spremljevalki ranjencev nisva smeli na prostost, da se ne bi kaj zvedelo o njihovi usodi. Ni mogoče povedati, kakšna je bila najina bridkost.
Premestili so naju na okrožno sodišče, ki je bilo v isti stavbi (na Miklošičevi c.) v III. nadstropju. V sobi nas je bilo okoli 30. Ležale smo po dve in dve na zmletih slamaricah na železnih posteljah. Stranišče ni bilo nič boljše kot v prejšnji sobi. Zaradi slabe hrane in nemogočih razmer sva dobili ekcem na rokah in prisadne pike po zadnjici. Dolgo je trajalo, da smo se lahko skupno tuširale, kar je bilo za stare mamice prav težko. Na spre­hod so nas za četrt ure peljali na dvorišče. Hodile smo molče druga za drugo v krogu pod kontrolo oboroženih paznic. Zelo mučna so bila tudi nočna zasliševanja in drugo maltretiranje. Tako smo se morale postaviti bose na hodnik in so nam pobrali iz paketov vso hrano. Podnevi in ponoči sta nas po sobah obiskovala tudi Mitja Ribičič in Viktor Turnšek, ki sta bila strah in trepet zapornic. Bile smo mlade. Trpljenja v zaprti celici – neužit­na hrana, pokvarjen koruzni kruh, brez zra­ka, okna z železnimi križi, na zunanji strani še leseni plohi, smrdeča kibla, brez občutka za čas, opikane in otekle od stenic in bolh, hudo srbenje, nočna zasliševanja en­krat ene drugič druge, brezdelje, brez knjig, časopisa, v nemogočih razmerah in pod neprestanim pritiskom – tega trpljenja ni mogoče opisati. Včasih se je le zgodilo kaj, kar je zapolnilo čas. Tako je dobra gospa Helena Remec učila Jelko angleščino in s tem preganjala bolečino za sinom, ki so ji ga ubili. Včasih se je zgodilo tudi kaj nenavadnega. Paznik Kregar nam je na primer skrivaj prinesel hostije, me pa smo jih ponoči po vrvici spuščale na smrt obsojenim pod nami, kar nam je bilo v to­lažbo. Veliko smo molile, vendar nas oko paznice ni smelo opaziti.
V naši sobi je bila tudi Francka Bajda Bitenc. V zaporu je rodila deklico, vzeli so ji otroka in ga dali v zavetišče. Njena mama je deklico našla, vendar je od izčrpanosti deklica kmalu umrla. Francka je neutolažljivo jokala, vendar to Ribičiča ni prizadelo.
V celici z nedosegljivimi okni, s pogledom na dvorišče se je zaslišalo vpitje. Zlezle smo druga drugi na roke in opazovale. Tovornjaki, zvezani moški po dva in dva, porivajo jih na tovornjake. Jelki so popustili živci, jokala je in hlipala: »Moj Bog, pomagaj!« Prišel je zdravnik – zapornik in jo pomiril. »Vse je dobro, nič nisi videla.« Na smrt obsojeni pa so potem po vrvici sporočili, da so odpeljali tudi gospoda Ovsenarja.

stran: 038

Premestili so naju v sobo 183. Ugibali sva, zakaj sva zaprti. Dobili sva obvestilo, da bo 17. 10. 1945 razprava. Nisva vedeli, česa na­ju dolžijo, saj obtožnice nisva prejeli, zato sva pismeno zaprosili za razgovor pri sodniku dr. Košanu. V sodnem spisu o tem piše dobesedno: »Mrak Jelka in Mrak Kristina se privede iz zaporov in prosita, da se jim vroči ob­tož­nica. Ker obtožnice v spisu ni ali se jih dolži česa novega in se nato zopet odvedeta v zapore nazaj.« Šele na razpravi, sodnik je bil dr. Janko Košan, sva zvedeli, da sva med drugim ovaduhinji, sodelavki okupatorja in da sva izdali Jožeta Željana, da je pobiral denar za partizane. Odpeljan je bil v Dachau in tam umrl. Resnica je, da so nas Nemci izgnali, zato do njih nismo imeli nikakršnih simpatij, pač pa strah. Kakšni so nemškutarji, smo vedeli iz štajerskih izkušenj. Do Italijanov pa kot Tolminci tudi nismo čutili drugega kot odpor. V okolju v Mostah smo bili tujci in zato nismo poznali ne ljudi ne razmer. Očitali bi nam lahko le našo protikomunistično miselnost, ki je nismo skrivali. Gospoda Željana smo komaj poznali, kaj počne, pa seveda nismo vedeli. Res pa je, da je našemu očetu ob neki raciji Italijanov uspelo obvestiti Za­krajškove fante, da so se pravočasno umaknili. Obsojeni sva bili na 6 let zapora in izgubo državljanskih pravic. Pravnica dr. Donata Capuder, ki je bila z nama v sobi, nama je pomagala sestaviti pismeno prošnjo in pritožbo na sodbo z 17. 10. 1945, da bi nama dali ob­tožnico in sodbo in postavili uradnega zagovornika. Vrhovno sodišče pod predsedstvom dr. Gaša Stojkovića je 13. 11. 1945 ob­rav­navalo najino pritožbo na sodbo s 17. 10. V pritožbi sva med drugim navedli: »Postopek sodne obravnave pa je ničen, ker mi ob­tožnica ni bila vročena.« Vrhovno sodišče je razsodilo, da je prvostopno sodišče kršilo bistvena pravila formalnega postopka, ker nama ni nudilo možnosti, da se nama postavi branilec (sodnik dr. Gaša Stojković na koncu zapiše: »Princip modernega sovjetskega sodstva je, da naj obdolženi že iz vsega za­čet­ka uživa tudi dobroto obrambe.«), o obtožnici pa ni bilo niti besede. Sodbo sva dobili, obtožnice pa ne. Na sodbo se je pritožil tudi javni tožilec Anton Zupan zaradi prenizke kazni.
Pred ponovno razpravo sva zopet prosili (30. 3. 1946) dobesedno: »prosiva za dostavo obtožnice, katero potrebujeva v svrho priprave zagovora, dalje prosiva tudi za razgovor z zagovornikom, katerega naj nama sodišče uradno postavi. Na razpravi 17. 10. 1945 sva bili brez obtožnice in brez zagovornika.« Ta dopis je okrožno sodišče odstopilo javnemu tožilcu. Na hrbtni strani je tožilec odgovoril: »Okrožnemu sodišču tu s predlogom, da razpravlja na podlagi prvotno stavljenih predlogov za kaznovanje obeh obsojenk. Okolnost, da obtožnica ni vročena obtoženkama, ne more nasprotovati uspešni obrambi, saj je obsojenkama že s prve razprave znano, česa se obtožujeta.« (4. 4. 1946). Ponovna razprava je bila 8. 4. 1946. Imeli sva zagovornika dr. Ilca, ki nama ga je preskrbel brat Magde Dolničarjeve, vendar nama ni mogel pomagati. Dvorana je bila polna neznanih ljudi. Vpili so: Smrt izdajalcem! V dvorani so bili tudi Kramarjeva mama in sin Tone ter najini prijateljici Lina Maček in Magda Dolničar. V nji­hovih očeh je bila toplina, prijaznega, so­čutnega pogleda. To da sva videli vsaj kakega nama naklonjenega človeka, nama je veliko pomenilo. Po razpravi se je Lina postavila med podboje vrat in nama rekla: Morata vzdržati, ne smeta kloniti.
Vsa obtožba se je koncentrirala na zadevo Željan. Dobili so pričo Ivana Anzelca, ki je na zaslišanju 4. 1. 1946 izjavil, da mu je neki straž­nik od Željana prinesel sledeče sporočilo: »Pokazali so mi ovadbo s podpisom obeh sester Mrak Kristine in Jelke. Pripominjam, da je bilo to na sporočilu, ki mi ga je prinesel stražnik, izrecno navedeno.« Na razpravi 8. 4. 1946 pa je omenjena priča rekla: »Dva dni pozneje je prišel k meni neki stražnik in mi oddal listek, da bo odpeljan v Dachau in da sta ga izdali sestri Mrak. Dotični stražnik mi ni govoril nič in je tozadevna moja prejšnja izpovedba na red. št. 17 netočno protokolirana. Posebno mi ni rekel, da mu je bila ovadba pokazana s podpisom obeh obto­ženk.« Obremenilni priči sta bili tudi mati in sestra g. Željana, ki pa o kakem listku nista vedeli nič. Tudi materino pričanje je bilo različno. V prijavi je trdila, da je bil zaprt v Prisilni delavnici, kamor mu je nosila hrano, in da je bil odpeljan v Francijo, kjer je delal v rudniku. Na razpravi pa, da je bil aretiran in odpeljan v Dachau. (V arhivskem gradivu sva 1996 ugotovili, da je bil aretirani g. Željan do odhoda v Dachau samo na sodišču. Njegova sestra pa mi je 6. 1. 1994 napisala izjavo, da brata z mamo po aretaciji nista nikoli več videli, nista vedeli, kje je zaprt, nista mu nosili paketov, nista vedeli, kdaj in od kod je bil odpeljan v Dachau.) Različnosti izjav sodišče ni imelo za mar. Sodnik na razpravi je bil dr. Košan, javni tožilec pa Drago Gregori. Obsojeni sva bili na 12 let zaporne kazni in 6 let izgube političnih pravic. Šele dosti kasneje se je za take postopke izumil izraz montirani proces. Bog vedi, kdo si je za naju izmislil zadevo Željan in zakaj so omenjene priče pristale na tako pričanje. Kako malo je bila vredna človeška čast. Ne smemo pozabiti, da je nekomu bilo do tega, da morava biti kaznovani, samo zaradi protikomunizma naju pa tedaj očitno niso mogli tako hudo kaznovati. Za protikomunistično miselnost naše družine pa je še najbolje vedel Šumak. Ne kaže pa pozabiti, da obtožnice nikoli ni bilo in je tudi pri obnovi postopka za varstvo zakonitosti nisva odkrili, v dosjeju je bila le prijava Mitja Ribičiča, pomočnika načelnika Ozne za Slovenijo, tožilcu vojaškega sodišča, vendar pa Ribičič sam od sebe ni mogel nič vedeti o naju, prijavo pa je podpisal in na njej vztrajal. V prijavi pa ni govora o zadevi Željan. Očitano nama je, da sva bili članici Marijine kongregacije, da je k nam prihajal domobranec Stanko in drugi domobranci, da je bila Jelka v službi na pokrajinski upravi in podobno.

stran: 039

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Tončka Prošnik

Prevzgoja

Na to sodbo se nisva več pritožili. Po pravnomočnosti sodbe sva bili odpeljani v kaznilnico v Begunjah na Gorenjskem. Tako sva se rešili nemogočih razmer na sodišču, saj so Jelkine roke zaradi ekcema bile ena sama krasta. Tja so pripeljali tudi ženske iz Kočev­ja. Spet nas je bilo v sobi več kot 30. V naši so­bi je bila tudi uboga Mima Brusova, ki je bila zaradi svojega zmedenega govorjenja in obnašanja za vse težavna. Oblekli so nas v raševinaste zaporniške obleke in začele smo delati. Jelka je s povitimi rokami delala pri Hleb­čevi Regini spominke, Krista pa v delavnici pri šiviljah zaradi hudega kašlja ni vzdržala (šele mnogo let kasneje se je ugotovilo, da je alergična na prah), zato je bila dodeljena k težkemu fizičnemu delu na prostem, tudi k podiranju dreves. Najhuje je bilo pozimi, ko smo zmrzovale v nezakurjenih sobah. Te zapore je večkrat obiskal Viktor Turnšek. Po vsa­kem obisku se je režim poostril.
Že na sodišču so zapornice smele dobivati pakete. Zaradi obupno slabe hrane je to veliko pomenilo. Žalostni sva premišljevali, kaj bo z nama, ko nimava nikogar, ki bi nama poslal paket. Kako zelo sva bili presenečeni, da sva dobili vsaka svoj paket, in to 5 let, 7 me­secev in 23 dni vsakega prvega in petnajstega v mesecu, kakor je bilo dovoljeno. To je bil res čudež. Naši dobrotniki se med seboj niso poznali, vendar je Božja volja koordinirala njihovo dobrodelnost tako, da nisva ni­koli ostali praznih rok. Najini nepozabni dobrotniki so bili: Magda Dolničarjeva (na kolesu je pripeljala paket iz Ljubljane v Begunje, da bi naju videla, pa naju ni), sama pre­ganjana in na delu v Istri in Bosni, in nje­na dobra mama; Kramarjeva družina s Stu­denca pri Ljubljani – sin Tone, na slu­že­nju vojaškega roka, je omogočil par izrednih paketov s sadjem pri Pintarjevih v Begunjah – Lina Mačkova do odhoda v Ameriko 1948; Proš­nikova mama iz Horjula (ko je Prošnikova Francka prinesla paket svoji sestri Ton­č­ki, ga je tudi nama, najina mama pa je tedaj v Špitalu ob Dravi po svojih močeh pomagala horjulskim dekletom, bilo jih je 16); Prebilova Ivanka iz Zaklanca, ki je svoje dobrote prinašala Minki in Ivanki Golob, da sta jih dali v paket; najina teta Lucija Kragelj in sestrična Liza; in končno najini starši, ki dve leti niso zvedeli za naju, čeprav so naju iskali po Rdečem križu in so še 27. 2. 1946 dobili odgovor, da sva pobegnili neznano kam, čeprav sva tedaj bili na sodišču.V Begunjah smo imeli že obiske. Naju je obiskovala velikodušna Kramarjeva mama, ki se je izdajala za najino teto. To je delala vsak mesec kljub naporni in neudobni vožnji in peša­čenju, saj je pot od železniške postaje do Begunj zelo dolga, v Rajhenburgu pa strma. Bila je zgarana, vendar ji srce ni dalo, da tega ne bi storila. Še vedno so žive pred nama nje­ne dobrotne smehljajoče se oči, ki so nama prinašale vzpodbudo, da sva mogli vztrajati. Kaj je to pomenilo za naju, da naju obišče človek s svobode, ki nama je naklonjen, ni mogoče povedati. Naj bo ta skromni zapis izraz najine hvaležnosti tem najinim dobrotnikom.

stran: 040

Tudi po prihodu iz zapora so nama vsi pomagali. Zaposlitve nisva dobili, bili sva brez državljanskih pravic, brez kart za nakup ži­vil, brez denarja, obutve, obleke, perila. Pri Kramarjevih na Studencu sem po odhodu sestre Jelke k staršem v Avstrijo našla svoj drugi dom in se leta in leta vsako nedeljo popoldan vračala k njim v družino. Za vse najine dobrotnike so napisane besede v Svetem pis­mu (Mt.25,31–46).
Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti;
žejen sem bil in ste mi dali piti;
popotnik sem bil in ste me sprejeli;
nag sem bil in ste me oblekli;
bolan sem bil in ste me obiskali;
v ječi sem bil in ste prišli k meni.
Leta 1948 so nas ponoči, da se ni videlo, v živinskih vagonih prepeljali v Rajhenburg (danes Brestanica). Zgodaj zjutraj smo z železniške postaje z muko nesle svoje škatle v hrib, ob priganjanju paznic. Tudi v Brestanici smo delale: nekatere v šivalnici s težko dosegljivo normo, druge pa težka fizična dela. Tako je Jelka delala v šivalnici. Krista pa pri raztovarjanju opeke in apna, kjer je prenašala 50-kilogramske vreče cementa, in v kamnolomu ali pa je krampala. Zaradi alergičnosti na cvetni prah je spomladi zelo trpela. Kljub težkemu delu je bila hrana slaba, vendar kruh vsaj pokvarjen ni bil več, a bilo ga je dosti premalo. Za zajtrk je bila črna kava in koruzni kruh, za kosilo redka enolončnica in od zajtrka prišparani kruh, za večerjo redka polenta, ob nedeljah pa redek kompot s kako hruško. Brez paketov bi se težko preživelo. Dnevni red v Rajhenburgu je bil naslednji. Delale smo od 6. do 14. ure, ob 14.30 je bilo kosilo, nato 15–20 minut sprehod v krogu po dvorišču, nato je sledila večerja. Upravitelj Rajhenburga je bil Franc Povšič. V Rajhenburgu nas je bilo zaprtih okoli 790 žensk, v pekarni so namreč dnevno spekli 790 hlebčkov koruznega kruha in vsaka je dobila enega. V Begunjah in Rajhenburgu je bilo dosti medsebojne pomoči. Tako nama je Rezka Dimnikova pomagala pri umivanju, čeprav je bila še tako utrujena, saj se zaradi hudega ekcema na rokah nisva mogli sami. Hvaležno se spominjava tudi »tete Mili«, ki je oslabeli Jelki vsak mesec odstopila svoj košček čokolade in nama prala perilo, ker zaradi ekcema nisva smeli priti v stik z vo­do. Bilo je tako hudo, da včasih nisva mogli prenašati neznosnega srbenja, saj so bile najine roke ena sama krasta in sva od vsega hudega jokali. V Rajhenburgu naju je pregledal dr. Beniger in nama dal neko mazilo, pa ni nič pomagalo. Dogajale so se tudi tragedije. Tako si je Jožica iz Celja vzela življenje, ker ni mogla prenesti življenja v samici.
Tudi potres smo doživeli v Rajhenburgu. Premikanje v zaprti celici, škripanje sten, bobnenje, groza, nemoč, kričanje, jok, strah, butanje na vrata in čakanje, kaj bo – to je treba doživeti. Hlebčeva Regina, ki je bila tedaj v samici in pisala življenjepis, si je od groze pulila lase.
Jelki so zaradi ekcema vzeli kri in jo za čas, dokler niso prišli izvidi, poslali med prosti­tut­ke v posebno celico. Ali si predstavljate strah poštenega dekleta v taki družbi, da ne bi zbolela še sama ali pa da bi prišlo do zamenjave krvi. – Tudi podgana je zašla v našo celico. Česa vsega nismo doživeli!
Iz Rajhenburga smo bile poslane na delo na avtocesto na odsek Okučani–Rajić–Novska–Kutina. Ta odsek je bil zaradi močvirnosti terena izredno hud in so ga prihranili za zapornice. Misliva, da nas je šlo okrog 350 do 400.
Bilo je 8. 9. 1949, ko smo obložene s svojo revš­čino šle na železniško postajo v Rajhenburg. Naložili so nas v živinske vagone in zaklenili. Niso nam povedali, kam gremo. Ustavili smo se v Rajiću in odprli so vagone, da smo dobile vodo za pitje. Po makadamski cesti smo skozi oblake prahu vlekle prtljago do taborišča pri Okučanih. Naslov taborišča je bil Radilište osudženica, pošta Rajić.
V taborišču je bilo 6 barak. Bile so stare in polomljene, brez oken. Na vsaki strani so stali v neprekinjeni vrsti pogradi. Svetloba je prihajala skozi 20 do 25 cm široko režo pod streho barake. Posebnega stropa ni bilo. Te barake bi bile za silo primerne v poletnem času, v deževju jeseni in v zimskem mrazu pa so bile popolnoma neprimerne. Ležale smo na golih deskah po dve in dve skupaj. Pod sabo sta dve imeli eno deko, z drugo pa sta bili pokriti. Skozi reže je neusmiljeno pihalo in poskušale smo se pogreti druga ob dru­gi. Okrog barak je bilo jeseni in spomladi mastno moslavinsko blato. Če nisi pazil, se ti je nizka gumijasta copata hitro izgubila v njem. Še bolj grozno je bilo pri latrinah, ki so bile pravzaprav dve deski nad luknjo. Strašno je drselo in zmeraj si bil v nevarnosti, da padeš v blato ali v brozgo iztrebkov. Pri tem smo bile še vse trde od mraza in zgaranosti. Zaradi obupne hrane in nemogoče higiene smo imele skoraj vse drisko. To težavo smo reševale tako, da smo imele pri sebi piksne in zjutraj ter ponoči opravljale potrebo v piksne in broz­go zlivale skozi režo pod stropom iz barake. Na to ni nihče pazil, ko pa se je spomladi otajalo, je smrad prišel do bližnje vasi, da so zadevo prijavili, češ da je v taborišču kuga. Prišla je inšpekcija in stvar so morali vsaj malo urediti.

stran: 041

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Magda Dolničar

Pozimi je bilo, ko so nas v odprtih vagonih selili iz Okučanov v Repušnico. Taborišče je bilo blizu vasi, bližnja železniška postaja pa je bila Kutina. Barake so stale na še bolj mokrem terenu in razmere niso bile dosti boljše. Ko je nekoč poplavila Lonja, je barake celo zalila voda.V teh groznih zimskih razmerah smo bile oblečene v raševnate kaznjenske obleke. V Rajhenburgu so nam sicer dali s seboj po tri kose perila, vendar ni bilo mogoče nič oprati, vsaj do spomladi ne, ko se je začel taliti sneg. Pred mrzlim vetrom smo se zavijale v cementne vreče. V lagerju je bil »bunar«, zraven pa korito. Tople vode nismo poznale. Pozimi se na prostem, v mrazu, v ledeno mrzli vodi ni bilo mogoče umivati. Umivalnice, tuša ni bilo, niti lavorja. Kakšno malenkost smo v mrzli vodi zmencale in sušile nad vzglavjem v baraki. Na pomlad pa smo na prostem pazile na perilo, da nam kriminalke ne bi česa ukradle. Druga drugi smo iz piksne vlivale vodo v roke, da smo si umile obraz. Zato smo morale biti videti grozne. V Repušnici je bilo tako hudo, da smo ženske celo štrajkale. Bilo je golo naključje, da so v istem času štrajkali tudi moški, ki so tudi ime­li taborišče blizu Repušnice, ne da bi me vedele, zato so mislili, da je bil štrajk organiziran. V resnici pa je bil popolnoma spontan, ker življenje za nas ni imelo več nobene vrednosti. Deset Slovenk so nas odpeljali v Novo Gradiško na zaslišanje, vendar so nas po tednu dni pripeljali nazaj, saj niso mogli iz nas izvleči priznanja o kaki organiziranosti, ker je ni bilo.
Komandant taborišča je bila herojka kapitanka Dara, po rodu Bosanka. Jahala je na konju in bila strah in trepet taborišča. Ob štrajku je Dara z mitraljezom, uperjenim v zapornice, hotela vse postreliti, pa so to hrvaški pazniki preprečili. Slovenske paznike, ki so videli, kako se z zapornicami ravna in so se zanje zavzeli, so namreč že prej odpoklicali v Slovenijo. V taborišču v Okučanih in Repušnici nismo bile samo Slovenke, ampak tudi Srbkinje iz Požarevca in Hrvatice iz drugih taborišč na Lonjskem polju. Te se med seboj niso mogle in Slovenke smo jih za silo mirile. Med Hrvaticami je bilo veliko kriminalk in herojka Dara si je za pomočnici izbrala prav taki kriminalki. Obe sta bili morilki. Eno od njiju, Maco, je takole predstavila: »Ma­ca vam je bog bogova. Ono što Maca ka­že, je kao da je bog kazao.« To je bila surova, hudobna ženska, ki nas je kruto preganjala in celo pretepala ženske, ki ji niso bile po volji. Naj to trditev osvetli primer. Ahačičeva mama iz Tržiča je bila stara ženska. Delala je v kuhinji. Ker je enkrat pomagala sotrpinki, je bila odpeljana v lagerski arest, t. j. v ne­kakš­no škatlo iz desk 60 x 60 brez pokrova; v njej je morala stati na pripekajočem soncu in nočnem mrazu, nato pa iti z oteklimi nogami na delo.
V taborišču smo predvsem garale. Delale smo nasip za avtocesto ter raztovarjale vagone in prenašale material in razbijale skale. Nasip smo delale v skupinah po deset žensk. Pri delu z materialom za nasipanje smo se menjavale: dve sta štihali ilovico, katere plast je bila debela okoli 3 metre, pod njo je bila mivka; dve sta ilovico metali z lopatami v dve samokolnici; dve sta vozili samokolnici po strmi deski na traso; dve sta ravnali pripeljano ilovico v nasip; dve sta počivali. Po desetih samokolnicah so se morale vloge zamenjati. Norma je bila 10 kubičnih metrov na dan. Kadar je prišla kompozicija z gradbenim materialom, smo morale tega raztovarjati tudi ponoči od 22 do 6 zjutraj. Najprej so zahtevali prostovoljke. Tiste, ki se niso javile prostovoljno, so označili za saboterke. Delale smo po 8 ur in tudi več brez odmora in toplega obroka, dokler delo ni bilo opravljeno. Na vagonih je bil pesek iz Slovenije, včasih cement in morale smo prenašati 50-kilogram­ske vreče na hrbtu, čeprav smo bile zelo oslabele. Zelo težko je bilo razbijanje skal, ki smo jih valile na traso v blato. V Repušnici pa smo s terena, kjer smo razbijale skale, nosile skale tudi domov, da smo zasipale močvirni prostor pred barako paznikov, pa tudi pred svoje barake smo nanesle nekaj skal, da nam ni bilo treba takoj stopiti v vodo in blato. Delo s skalami je bilo izredno težko, ker nismo imele izkušenj, da bi znale skale prav razbijati. Bilo je tako hudo, da se je Jelka nekoč celo spontano uprla. Mučila se je s skalo, dleto pa je samo spodletavalo. »Stotarka« jo je opazovala in se ji grozeče bližala. Morda je mislila, da sabotira. Začela je preklinjati in ji groziti. Tedaj so Jelki popustili živci. Zgrabila je bližnji kamen za obrambo, pripravljena je bila na vse. Stotinarka je popustila. Pre­klin­jan­je paznic je bilo prav pogostno in za nas zelo nenavadno, npr. preklinjali so »papuče Majke božje, koje je prvi put nosila«. Velik problem je bilo orodje. Če je bila lopata dobra, se je vsaj dalo delati, zato smo jih nosile s seboj v barako. Veliko smo tudi prenašale, celo na zelo velike daljave. Tako smo po že­lezniških tirih znosile deske za barake pri selitvi iz kraja v kraj. Nosile smo tudi vodovodne cevi in podobno. Pozimi smo ob mrzli košavi čistile na avtocestni trasi terenske stro­je: valjarje, ježe in tako naprej. Prsti, otrpli od mrzlega in mokrega železa, so nam ozebali. V spominski knjižici ima Jelka ohranjene spomine sotrpink, letnice 1949 in 1950 iz Raića, Repušnice in Kutine.

stran: 042

Vstajale smo zelo zgodaj, še v trdi temi. Stati smo morale ure dolgo, mirno v zboru, na prostem, v blatu ali prahu. Na mrazu smo prezebale in čakale, da so nas vsi oboroženi pazniki prešteli. Nato pa smo pešačile od pet do deset kilometrov daleč na delo. Za zajtrk smo dobivale ječmenovo kavo in kruh. V temi smo stale v mrazu in pograbile vsaka svojo lopato, če je nismo še imele. Nato smo se opotekale po železniških tirih do gradbišča, ki je bilo več kilometrov daleč, tudi 5 kilometrov in več. Ob 14. uri je voznik s konjem pripeljal kotel s čorbo na teren. Včasih zaradi blata hrane ni mogel pripeljati in smo dobile obrok šele, ko smo se vrnile z dela. Večerjo smo dobile doma od 18. do 19. ure. Od dela smo bile tako utrujene, da smo dobesedno popadale na pograde in včasih kljub lakoti nismo mogle jesti. Preoblačile se seveda nismo, spale smo v oblekah, ki smo jih imele na sebi vseh 9 mesecev. Enkrat smo Slovenke štrajkale in pet dni nismo jedle, ker je bila hrana neužitna, čeprav smo bile zelo lačne. Kaznovane smo bile z odvzemom paketa.
Najhuje je bilo z vodo. Pitne vode preprosto ni bilo. Spomladi smo s piksnami nosile vodo, ki se je nabirala med kupi materiala ob taljenju ledu, da smo si splaknile kakšno malenkost. To vodo smo zaradi hude žeje tudi pile, čeprav smo vedele, da so poleti tu brigadirji opravljali potrebo. Tako je izbruhnil celo tifus, ki tudi Jelki ni prizanesel. Ko je morala še vsa oslabljena na delo, so jo sotrpinke ovijale v cementne vreče, da bi jo zaščitile pred strupeno mrzlo košavo. Da je bilo naše stanje res brezupno, dokazuje tudi dejstvo, da nam je Pavšič iz Rajhenburga poslal dva zaboja perila, da smo mogle domov.
Junija 1950 (dneva se ne moreva spomniti) so prišli iz Slovenije po nas. Dara je zapečatila vagone in prevzeli so nas naši policaji. V vsakem vagonu je bil paznik, vagone so odklenili in ob odhodu so ustrelili v zrak, češ da gremo v Slovenijo. Pozno zvečer so nas pripeljali v Rajhenburg. Tu smo bile skupinsko odpeljane pod tuš, saj smo morale biti videti grozne, in dobile smo sveža oblačila. Delale smo tako kot pred odhodom na avtocesto.

Avtor slike: Rajić

Opis slike: Kutina 23. maja 1950 – Risala Jelki v spominRajić

Zgodilo se je, da sva bili z 12 let pomiloščeni na 6 let, nato pa še za 4 mesece in 2. 1. 1951 sva bili izpuščeni na prostost. Pred odhodom iz zapora sva bili ločeno poslani še v bunker, kjer naju je zasliševala Ozna. Obe je zasliševalec vprašal, kaj delajo in govorijo ženske v celici. »Ne veva, ker ne vidiva in ne slišiva. Ne bi nama bilo treba sedeti 6 let, če bi hoteli postati ovaduhinji,« sva mu odgovorili vsaka zase, kot sva se dogovorili. Na mizo je v jezi postavil pepelnik in vprašal, če ga vidiva. Odgovorili sva mu, da ne, ker ga nočeva. Jezen je vstal in odgovoril: »Še bosta sedeli!« »A ne več kot štiri mesece,« sva rekli, toliko je namreč manjkalo do konca prestajanja kazni.

stran: 043

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kramarjeva ata in mama

Svoboda! Kako čudovito se sliši ta beseda, pa sva se vendar šele tedaj prav zavedeli, da nimava kam. Mračilo se je že, ko sva se s svojo borno prtljago spuščali po hribu proti kolodvoru. Dali so nama vozovnici do Ljubljane. Čakali sva vlak in razmišljali, kam naj greva. Doma nimava, starši so v tujini, kam, kam bi šli, pa še noč bo. Na misel nama je prišla Kramarjeva mama. Izstopili sva v Polju. Pred nama je pešačil zapornik s škatlo. Sledili sva mu. Že na Studencu sva ga vprašali, kje so Kramarjevi. Povedal nama je in zavil v svoj dom, kjer ga je čakala bolehna mama, bal se je, kako bo prestala snidenje. Vstopil je, vrata so ostala odprta in iz hiše se je zaslišalo veselje. Bo kdo tudi naju vesel? Prišli sva do Kramarjevih. Kako lepo so naju sprejeli, naju nahranili in prenočili. Pri njih sva ostali do 6. 1. in se morali vsak dan javiti na policiji.
Obvestili sva teto in bratranec Stanko je prišel po naju. Na Modrejcah in daleč naokoli so vsi ljudje zvedeli, da sva bili zaprti. Tako kot vselej se je slišalo govoriti: Toliko časa, nekaj sta že naredili. Nekaj je že moralo biti. Bili sva brez vsega. Obvestili sva starše na Koroškem in takoj so nama poslali paket, da sva imeli kaj obleči. Jelko so porabili pri otrocih, od Kriste pa niso imeli koristi, zato se je vrnila h Kramarjevim, da bi si poiskala delo. Ker ni imela živilskih kart, si ni mogla kupiti hrane. Vsako popoldne se je kam povabila na obisk, da so ji postregli s čajem in kruhom.
Hodila je po Ljubljani in vse do Kamnika, pa nič. Srečala je Šumakovega Draga in mu povedala, da išče delo. Nekega večera se je že vsa obupana vrnila domov. Tedaj je vzela zadevo v roke Kramarjeva mama in ji s pomočjo svoje znanke omogočila, da je dobila zaposlitev v Volnenki. Sprejeta je bila na reparaciji volnenih izdelkov. Potem je ponovno srečala g. Šumaka in mu povedala o svoji zaposlitvi. Povedal je, da ga je žena oštela, ker ji ni ob prvem srečanju ponudil mesta gospodinjske pomočnice pri njih.
Direktor Volnenke je bil bivši trgovec gospod Markovič, ki je podjetje uspešno vodil. Kmalu po Kristinem prihodu pa ga je tako rekoč vrgel čez prag novi direktor major Udbe Dušan Kapun. Podjetje je začelo nazadovati. Začel je prestavljati ljudi, tudi Kristo je dal na mesto snažilke. Vendar so se delavci začeli upirati zaradi nižanja plač in moral je zapustiti podjetje. Krista je dobila prejšnje delovno mesto in uspelo ji je dobiti celo stanovanje pri Bajčevi mami v Zeleni jami. Gospa je zelo trpela zaradi pobitih sinov Lojzeta in Zvoneta; k njej je prišla tudi Jelka in se po dobroti gospe dr. Marte Blinčeve, s katero smo bile zaprte na sodišču, lahko učila angleščino. V Tolminu je oddala prošnjo za obisk staršev na Koroškem, da bi si pozdravila roke, kajti imela je še zmeraj hud ekcem. Pomagal ji je dober znanec staršev gospod Taljati in 2. 2. 1952 je odšla v Avstrijo. Ostala je pri starših v Špitalu. V Špitalu se je zdela rojakom sumljiva, kajti tedaj praviloma še niso izdajali dovoljenj za izhod iz države. Mislili so, da jo je morda poslala Udba, in nevšečnosti še ni bilo konec. Pridobljeno znanje angleščine je Jelki koristilo, saj so lager, kjer so bili starši, še vedno upravljali Angleži. Krista pa je tudi dobila sobo pri Valči Bajda.
V Volnenko je za Dušanom Kapunom za direktorja prišel Franc Sitar, ki je prej delal kot obratovodja v Motvozu. Tudi pod njegovim vodstvom tovarna ni bila uspešna. Zopet je vso krivdo valil na delavce in tudi Kristo je prestavil. Vsa potrta je v Ljudski kuhinji srečala Marijo in Toneta Roeger. Marija je tedaj delala v pisarni dr. Grosmana in dr. Šukljeta. Ker so potrebovali pisarniško moč, je priporočila Kristo. Samo njeni nesebični pomoči se mora zahvaliti, da je delo zmogla. Tedaj jo je poklical Šumakov Drago na Udbo v Slavijo. Začel jo je spraševati o dr. Grosmanu. »Drago, sprašuj me samo o meni,« ga je prekinila, »in dovoli mi, da grem. Sedela sem 6 let, poznam te metode.« Po dolgih letih, morda 1997, je Šumaka srečala na tržnici. Povabila ga je na kavo, pa ni imel časa. Povedala mu je pa le, da jima je uspelo dokazati, da je bil proces montiran in da je bila sodba razveljavljena. Rekla mu je: »Dobro veš, da je moj oče prevzemal pakete, ki so jih predali slovenski železničarji s štajerske strani, zate in za druge, da vam je pomagal preživeti. Zafrkavali smo se. Vedeli smo, kakšen si ti, in ti si vedel, kakšni smo mi. Moj oče je komunizem dobro poznal, verjetno te je svaril pred njim. Nisi bil pošten. Na sodišče nisi prišel pričat, da smo vedeli, kaj si, pa te nismo izdali. Na sodišču si bil v elegantni uniformi, torej nekdo, zakaj nisi tega povedal?« »Potem bi pa mene zaprli,« je odgovoril. Nisva ga več srečali, da bi ga vprašali, kakšen vzrok je imel, da je Kristo klical v Slavijo. Kakšne nazore je imel D. Šumak, sva vedeli, kakšna je bila njegova vloga, pa sva spoznali iz Zavadlavovih člankov v Slovencu 29. 10. 1994 in 19. 5. 1995 in Žajdelovega članka 2. 6. 1995. Popolnoma razumljivo nama je, da se je Pučnikovi komisiji izognil z opravičilom, da se zaslišanja zaradi bolezni ne more udeležiti. Ali je bil on najin »angel varuh« na sodišču v senci Mitje Ribičiča in je stal v Volnenki za Dušanom Kapunom in Francem Sitarjem. Tega ne bova nikoli izvedeli, samo svoje mnenje o tem imava lahko.

stran: 044

Veliko sva pretrpeli, vendar nama je zdaj ob večeru življenja, ko se bližava tistemu žaren­ju onstran, veliko laže kot tistim, ki so povzročili zaradi tuje komunistične ideologije toliko gorja slovenskemu narodu, zlasti s pobijanjem mladih slovenskih fantov in mož 1945 in preganjanjem in zapiranjem ljudi še dolgo potem. To smo bridko občutile tudi žen­ske.
Na koncu morava povedati še, da so nama pri preverjanju najinih spominov iz zaporov pomagale tudi mnoge sotrpinke, za kar se jim lepo zahvaljujeva. Naj bo ta zapis pričevanje o trpljenju in usodi ranjencev, s katerimi smo prehodile del križevega pota, in o delčku tega, kar so morale pretrpeti ženske v naši »svobodi«, ki naj bi bila, po zatrjevanju nekaterih, zelo humana oblika komunistične diktature. Najina izkušnja in izkušnja mnogih žensk je drugačna.