Avtor: Anton Drobnič

stran: 047

stran: 048

Jeseni 1997 – 5. novembra – sta predsednika SKD in SDS, poslanca Lojze Peterle in Janez Janša, v Državnem zboru vložila predlog Resolucije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima in predlog Zakona o odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima. Predlagala sta hitri zakonodajni postopek. Sprožila pa sta samo neverjetno naglo, silovito, nedemokratično in natančno vodeno reakcijo vseh sil komunističnega izvora z vseh položajev, ki jih obvladajo dediči totalitarnega sistema. Ti pa v slovenski državi obvladajo skoraj vse. Zakonodajni postopek je zato sedaj natančno tam, kjer je bil pred skoraj dvema letoma in pol – manj kot na začetku.
Nauk te zgodbe je jasen: Vladajoče sile v Sloveniji nočejo obsoditi totalitarnega sistema in ne odpraviti njegovih posledic, nočejo ne politično in ne pravno sankcionirati hudih kršitev temeljnih človekovih pravic, ki so jih same zakrivile, in ne preganjati krivcev mno­žičnih vojnih zločinov in genocida, ki so v njihovih vrstah. Neposredne posledice čutimo danes, ko slovenski politiki, zavedajoč se svoje komunistične totalitarne preteklosti, nočejo jasno obsoditi sedanje totalitarne nevarnosti, ki Sloveniji grozi iz sosednjih dr­žav, predsednik države pa v tujini obsoja holo­kavst nad Judi in v isti sapi zahteva mednarodno odobritev povojnih komunističnih od­ločitev in dejanj, med katerimi je poleg nasilnega odvzema politične, verske in gospodarske svobode in zaplembe premoženja tudi množični pokol nekomunističnih Slovencev.
Sprejem na začetku navedenih zakonodajnih aktov sta poslanca predlagala na podlagi Resolucije 1096 o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih reži­mov, ki ga je na 22. seji dne 27. junija 1996 sprejela Parlamentarna skupščina Sveta Evrope tudi z glasom Republike Slovenije. Očitno je torej, da se sedanja slovenska oblast, ki je v rokah nekdanjih totalitarnih sil, ne zmeni niti za resolucije, za katere je – zaradi lepšega videza – sama glasovala. Druge članice Sveta Evrope, ki so izšle iz totalitarnih komunističnih držav, so že pred resolucijo ali po njej sprejele ukrepe za odpravo totalitarne dediščine. Med največjimi je Republika Poljska, katere predpise o prelomu z nek­dan­jim totalitarnim komunističnim sistemom si velja podrobneje pogledati.
Sejm Republike Poljske je 11. aprila 1997 sprejel Zakon o razkritju dela ali službe v organih državne varnosti ali sodelovanju s temi organi v letih 1944–1990 tistih oseb, ki opravljajo javne funkcije. Ta zakon je bil kasneje še nekajkrat spremenjen.
V prvem delu zakon določa, da mora vsak, ki kandidira za opravljanje javne funkcije, podati izjavo, ali je v času od 22. julija 1944 do 10. maja 1990 delal ali služil v varnostnih or­ganih ali je zavestno in tajno sodeloval z organi državne varnosti v vlogi tajnega obveščevalca ali pomočnika pri operativnem pridobivanju informacij, pa to ni bila njegova zakonska obveznost. Izjavo morajo dati tudi osebe, ki so na dan uveljavitve zakona že opravljale javno funkcijo.
Navedeni so organi državne varnosti, za katere velja obveznost podati izjavo. K tem sodijo zlasti varnostni organi Poljskega komiteja narodne osvoboditve, organi Ministrstva za javno varnost, organi Komiteja za zadeve javne varnosti, osrednje in terenske institucije Varnostne službe Ministrstva za notranje zadeve, izvidništvo obmejnih vojaških čet, organi notranje službe vojaških enot Ministrstva za notranje zadeve, Vojaški preiskovalni urad, Vojaška notranja služba, II. uprava generalštaba Poljske vojske in druge službe oboroženih sil, ki so izvrševale obveščevalne in preiskovalne dejavnosti. K tem organom zakon šteje tudi civilne in vojaške organe tujih držav s podobnimi nalogami, torej tudi tuje obveščevalne službe.
Natančno so naštete vse javne funkcije, za katere je predpisana izjava: predsednik dr­ža­ve, poslanci, senatorji, vodilni usluž­benci sejma, senata in vlade, predsednik ministrskega sveta, ministri, direktorji v ministrstvih, centralnih ali vojvodskih uradih, sodniki, državni tožilci in odvetniki. Za takšne osebe pa zakon šteje tudi nadzorne in vodilne us­lužbence Poljske televizije, Poljskega radia, Poljske tiskovne agencije in Poljske informacijske agencije.
Z zakonom je tudi predpisano, da je za ugotavljanje resničnosti izjav o delu in službi v organih državne varnosti ali sodelovanju s temi organi pristojno Prizivno sodišče v Varšavi.

stran: 049

V drugem delu zakona so podrobnejše določbe o izjavi: kdo in komu jo mora dati: vsak kandidat tistemu organu, ki ugotavlja njegovo izvolitev ali odloča o njegovem imenovanju. Osebam, ki so rojene po 10. maju 1972, ni treba dati izjave, tudi ne osebam, ki so izjavo že dale ob ponovni kandidaturi za javno funkcijo. Organi, katerim so dane izjave, te takoj, torej še pred imenovanjem na javno funkcijo, pošljejo sodišču, samo izjave kandidatov za poslance in senatorje pošljejo sodišču šele po izvolitvi.
Sodišču lahko izjavo predloži tudi oseba, ki je opravljala javno funkcijo še pred uveljavitvijo zakona in je bila javno osumljena, da je opravljala delo ali službo v organih državne varnosti ali z njimi sodelovala. S tem takšna oseba lahko doseže, da jo sodišče sumov urad­no razbremeni.
Obrazec izjave je določen z zakonom. Vsebina je priznanje ali zanikanje službe pri organu državne varnosti, pri priznanju pa še označba organa državne varnosti, funkcija, ki jo je izjavitelj imel, in datum začetka in konca službe ali sodelovanja, lahko pa tudi dodatna obrazložitev. Osebe, ki predložijo izjavo, so glede njene vsebine oproščene zakonske dol­ž­nosti varovanja državne ali uradne tajnosti. Na to dolžnost se torej ne morejo sklicevati in izjave ne morejo odkloniti.
Če kandidat za javno funkcijo v izjavi prizna, da je delal ali služil v organih državne varnosti ali sodeloval z njimi, je treba izjavo takoj objaviti v uradnem listu Republike Poljske, razen izjav kandidatov za predsednika dr­žave, poslanca ali senatorja, ki jih je treba ob­javiti šele po volitvah v volilnem razglasu.
V tretjem delu zakon določa položaj, organizacijo in pristojnosti posebnega državnega tožilca, ki se imenuje zastopnik javnega interesa. Zastopnika javnega interesa in njegovega namestnika postavi in razreši prvi pred­sednik Vrhovnega sodišča. Za zastopnika ali namestnika je lahko postavljena oseba, ki je usposobljena za opravljanje sodniške funk­cije, ki se odlikuje s pravniškim znanjem, ki ni delala v organih državne varnosti ali z njimi sodelovala in tudi sedaj ni delavec Urada za državno zaščito ali vojaških obveščevalnih služb. Za zastopnika ali namestnika je lahko postavljen aktiven ali upokojen sodnik ali državni tožilec. Pred postavitvijo mora prvemu predsedniku Vrhovnega sodišča dati izjavo, ki je določena s tem zakonom.
Zastopnik in njegovi namestniki so pri izvrševanju svojih nalog podrejeni samo ustavi in zakonom. Ne morejo zasedati nobenega drugega položaja ali opravljati drugega poklica razen poklica profesorja na visoki šoli. Ne morejo biti člani politične stranke in ne morejo opravljati javne dejavnosti, ki se ne sklada z dostojanstvom njihove funkcije. Njihov mandat traja šest let, če se sami prej ne odrečejo položaju ali niso razrešeni zaradi razlogov, določenih v zakonu.
Zastopnik in njegovi namestniki analizirajo izjave, ki so predložene sodišču, zbirajo informacije, ki so potrebne za oceno izjav, in predlagajo začetek lustracijskega postopka pri sodišču. V ta namen smejo zahtevati listine in druge dokumente, zasliševati priče, za­h­tevati izvedenska mnenja in izvršiti preiskavo po določbah Kodeksa o kazenskem postopku, ki veljajo za državnega tožilca. Imajo prost dostop do dokumentacije in evidenc, ki so jih do 10. maja 1990 zbrali minister za narodno obrambo, minister za notranje zadeve in upravo, minister za pravosodje in minister za zunanje zadeve ali njim podrejeni organi in enote in vodja Urada za državno zaščito.
Četrti del zakona je namenjen lustracijskemu postopku. Najprej je določeno, da imajo dostop do spisov in drugega gradiva, povezanega z lustracijskim in kasacijskim postop­kom, samo delavci sodišča, ki jim je po posebnem zakonu dovoljen dostop do državne tajnosti. Lustracijski postopek se začne na predlog zastopnika javnega interesa ali njegovega namestnika, če predloženo gradivo kaže na možnost, da je podana izjava neresnična. Po uradni dolžnosti pa sodišče samo začne postopek proti zastopniku ali namestniku, proti osebi, ki je izjavo sama predložila sodišču, ko je že bila v javni funkciji, in v drugih posebej utemeljenih primerih. Pobudo zastopniku, naj predlaga začetek postopka, lahko dajo tudi poslanci ali senatorji.
V lustracijskem in kasacijskem postopku se ustrezno uporabijo določbe Kodeksa o kazenskem postopku, pri čemer ima »lustrirana oseba« položaj obtoženca v kazenskem postopku. Zadevo presoja senat treh sodnikov Prizivnega sodišča, predsednik sodišča pa jo lahko dodeli trem sodnikom vojvodskega sodišča, ki so delegirani na Prizivno sodišče. Na predlog stranke ali po uradni dolžnosti sodnik lahko delno ali v celoti izključi javnost iz postopka.
Lustracijski postopek se konča z izdajo pisne sodbe, s katero sodišče potrdi, da je lustrirana oseba predložila neresnično izjavo, ali v njej ugotavlja, da je bila izjava resnična. Če ni dovolj dokazov za oceno resničnosti izjave, sodišče postopek ustavi. Vsaka sodba mora bi­ti obrazložena. Če sodišče ugotovi, da je oseba, ki je delala v organu državne varnosti ali z njim sodelovala, v to privolila pod prisilo v strahu za svoje življenje ali zdravje ali za življenje in zdravje najbližjih oseb, ki jih določa zakon, mora biti to dejstvo navedeno v sodbi.

stran: 050

Sodišče mora sodbo vročiti lustrirani osebi, ki ima v 14 dneh pravico vložiti pritožbo in v njej predložiti svoje dokaze. O pritožbi odloča senat treh sodnikov istega sodišča, vendar v njem ne sme biti noben sodnik, ki je sodeloval pri izdaji sodbe na prvi stopnji. Pritožbo sodniki preučijo v razpravi, narok za razpravo pa mora biti najpozneje v 30 dneh po prejemu pritožbe. Sodba sodišča druge stopnje je pravnomočna, vendar je zoper to sodbo dopustna kasacija kot izredno pravno sredstvo. Če je bil bistveno kršen postopek ali če se predložijo nova dejstva ali dokazi, je pod določenimi pogoji dovoljena tudi obnova lustracijskega postopka.
Pravnomočno sodbo, s katero je sodišče ugotovilo neresničnost dane izjave, je treba nemudoma objaviti v uradnem listu, pravnomočna sodba, s katero je sodišče ugotovilo resničnost izjave, pa se objavi le na predlog osebe, ki je izjavo sama predložila sodišču, ko je bila že v javni funkciji.
Pravnomočna sodba, s katero je sodišče ugotovilo neresničnost izjave, ki jo je dala lustrirana oseba, pomeni izgubo njenih moralnih kvalitet, potrebnih za opravljanje javnih funk­cij, kot posledica te izgube pa prene­hanje javne funkcije. Izjema so sodniki, ki so na tem področju podvrženi disciplinski odgovornosti Pri vseh pa je posledica odvzem pasivne volilne pravice za predsednika države.
Ministrstva in uradi, ki imajo tekoče ali ar­hiv­sko gradivo, tudi tisto, ki vsebuje državno tajnost, so to gradivo dolžna predložiti sodišču, njim podrejene osebe, ki so dolžne varovati državno tajnost, pa morajo odvezati te tajnosti, da bi kot priče ali izvedenci dali sodišču potrebne izjave.
Vse državne ustanove in tudi vsi drugi, ki raz­polagajo z gradivom ali podatki, ki imajo lahko bistven dokazni pomen, so o tem dolžni obvestiti sodišče in mu omogočiti dostop do tega gradiva ali podatkov. Sodišče, zastopnik in njegovi namestniki imajo tudi pravico do vstopa v prostore, v katerih je shranjeno gradivo ali dokumenti.
Kratek povzetek zakonske ureditve na Polj­skem pokaže, da so lustraciji podvrženi vsi, ki kandidirajo za javne funkcije, pomembne za varnost ali pravilno delovanje države, tako na področju zakonodajne, izvršne in sodne oblasti kot tudi na področju nacionalnih medijskih in informacijskih ustanov. Odgovorni so za resničnost podane izjave o tem, ali so bili v službi organov državne varnosti ali pa so z njimi tajno sodelovali, čeprav to ni bila njihova zakonska obveznost. Z zakonom so sankcionirane samo neresnične izjave, ki imajo za posledico izgubo javne funkcije. Neresničnost izjave ugotavljajo z zakonom določeni pravosodni organi po pravilih kazenskega postopka in lustrirani osebi so zagotovljene vse pravice obtoženca v kazenskem postopku, vključno s pravico do pritožbe in izrednih pravnih sredstev. Resnična izjava o sodelovanju z organi državne varnosti nima nobenih pravnih posledic po lustracijskem zakonu. Seveda pa to dejstvo in vse okoliščine upoštevajo organi, ki odločajo o primernosti kandidata za javno funkcijo.
Lustracija na Poljskem torej ni kazen za sodelovanje z organi državne varnosti, tudi ne diskriminacija državljanov. To je le ukrep za varstvo države in njenega pravilnega pravnega delovanja, s katerim so iz javnih služb iz­ključene osebe, ki ne govorijo resnice in jim zato ne gre zaupati odgovornosti za državo, saj so lahko plen izsiljevanja tako tujih držav kot tudi teroristov in navadnih kriminalcev. Takšni javni funkcionarji so strup za pravno državo. Tudi če naprej pošteno delajo, zaradi svoje izkazane lažnivosti vzbujajo nezaupan­je državljanov in povzročajo nestabilnost prav­­ne države. Zato naj rajši opravljajo kakšno drugo delo.
V Sloveniji je bil v predlog Zakona o odpravi posledic komunističnega totalitarnega reži­ma vnesen drugačen način in postopek lustracije. Predlagano zakonsko besedilo niti vsebinsko niti pravnotehnično ni izpiljeno, marsikaj bi kazalo spremeniti, dopolniti ali opustiti, da bi bilo povsem v skladu z ustavnim redom, jasno in učinkovito. Zakonski na­men pa je bil podoben kot na Poljskem: Preprečiti, da bi državo in javne zadeve vodili in o njih odločali ljudje, ki so se v preteklem totalitarnem sistemu hudo pregrešili zoper temeljne človekove pravice, povzročali krivice ali se okoriščali s tajno pridobljenimi podatki in so zato izpostavljeni izsiljevanju tujih sil ali kriminalnih združb.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Spomin gre nazaj, pogled naprej Mirko Kambič

Silna gonja, ki so jo zagnali dediči komunističnega totalitarizma nemudoma in uskla­jeno, ni bila usmerjena na izboljšanje besedila in vsebine zakona, ampak je udarila narav­nost v zamisel samo. Nekdanji diktatorji in njihovi zvesti partijski pomočniki so se ustrašili, da bi izgubili svoje položaje, svoje naropano premoženje, da bi na dan prišla resnica o njih in njihovih dejanjih, ko bi se njihovo junaštvo in zasluge pokazale kot množični zločini in poniglavo okoriščanje.

stran: 052

Med prvimi se je oglasil predsednik države Milan Kučan. Ni znano, da bi se doslej kot predsednik države za katerokoli dobro stvar ali proti katerikoli slabi stvari tako temeljito zavzel, kot se je potrudil proti odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima. V zaščito svojih prijateljev je dne 26. 11. 1999 državnemu zboru napisal kar 16 strani dolgo pismo proti lustraciji. Zanj sta oba predlo­žena dokumenta – zakon in resolucija – »politično in moralno neutemeljena in škodljiva, pravno pa nedopustna.« Nato razlaga, da sta predloga v nasprotju z neštetimi ustavnimi določbami – to že samo po sebi ni verjetno – kar utemeljuje s številnimi miselnimi in besednimi prevračanji, nesmiselnim sklepan­jem in s cvetočo pravno poljubnostjo, tako všečno in domačo nekdanjim komunističnim veljakom.
Vse to je razumljivo, saj je bil vojak revolucije, zadnji komunistični diktator v Sloveniji, ki brani svoj nekdanji režim in nosilce tega režima. Ni pa razumljivo, da se »predsednik vseh Slovencev« niti z besedo ni uprl krivicam in protiustavni neenakopravnosti, ki jo še naprej trpijo idejni in politični nasprotniki komunistične revolucije in žrtve komunističnih zločinov, na primer proti štirim vojnim zakonom (zakon o vojnih veteranih, o vojnih žrtvah, o vojnih invalidih, zakon o popravi krivic) ki so v pravni red Republike Slovenije v nasprotju z ustavo prenesli iz totalitarnega sistema komunistično diskriminacijo med »našimi« in »izdajalci«. Nasprotno, vse te protiustavne zakone je brez ugovora podpisal in uveljavil. Niti te dni, ko v državnem zboru razpravljajo o že dve leti starem predlogu zakona o vojnih grobiščih, ki mrtve deli po pravilih komunističnega enoumja, ni od pred­­sednika države prišla nobena beseda opomina niti vrstica protesta. Protiustavna in ne­človeška delitev grobišč na tista prve vrste s padlimi partizani, kamor so prišteta tudi pokopališča fašističnih in nacističnih okupatorskih vo­jakov, in na drugovrstna vojna grobišča, kamor so prišteti jame, brezna, jarki in rudniški jaški, polni žrtev komunističnega nasilja in zločinov, predsednika Milana Kučana ni prav nič vznemirila. Državni zbor ni prejel nobenega njegovega pisma in posvojitev polit­komisarske delitve mrtvih se lahko mirno nadaljuje.
Obširno mnenje proti predlagani odpravi posledic totalitarnega režima je dne 17. 11. 1997 izdal tudi Sekretariat državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve s podpisom sekretarja Milana Baškoviča. Tudi ta državni organ, ki rad deluje po pravilih poljubne uporabe prava, kadar gre za koristi nekdanjih totalitarnih oblastnikov, trdi, da je predlog lustracijskega zakona v nasprotju s številnimi ustavnimi določbami, in zahteva, »da se v zakonodajnem urejanju ustava dosledno spoštuje«. Pravilna zahteva, ki jo kvari to, da se­kretariat ustavo razlaga zelo poljubno in jo upošteva samo v korist in zaščito tistih, ki so med komunistično diktaturo delali množične zločine, nič pa za ustavno enakopravnost ne živih in ne mrtvih ne ve takrat, ko državni zbor sprejema protiustavne zakone s popolnoma jasnim zapostavljanjem žrtev komunističnega zločinskega terorja. K takšnim za­konom sekretariat ni imel in nima nobenih ugovorov ali pripomb.
Na Poljskem je lustracija potrebna etapa na poti k utrditvi mlade demokracije, zato se Poljska uspešno bliža svobodnemu svetu. V Sloveniji so sile kontinuitete, ki imajo v rokah vso oblast, lustracijo razglasile za protiustavno, zato Slovenija svojo pot šele išče. Žal ne proti svetlobi in razrešitvi nasprotij, ampak proti ostankom komunistične preteklosti in vzdrževanju totalitarne delitve.