Avtor: Vladimir Kos

stran: 084

Kot bes zemlje strmijo k nebu skale,

gozdov mrmranje noč in dan oskrunja,

s slapov bobni v brezmejne globočine,

a hlad s prepadov dviga silni molk.

Šumenje, šelestenje, šepetanje.

Kot da hudobni duh bi bolečine

razkladal kamnom, se zaganjal vanje,

a hlad s prepadov dviga kruti molk.

Skrivnost teme … V gorah ni sence, časa.

Nekje visoko pa nebo prepeva

in luč gori in ptičkov vrisk odmeva;

neskončen mir je skrit na dnu neba …