Avtor: Tone Šušteršič

stran: 078

Že v zgodnji mladosti me je glasba močno zanimala. Učil sem se igranja na citre, kitaro in violino. Ker me je privlačila tudi pihalna god­ba, sem se vključil v Godbo Vič-Glince in se v kratkem priučil igranja na klarinet. Ko je po ustanovitvi Slovenskega domobranstva nastala domobranska godba, sem se takoj prijavil in bil sprejet.
V domobranski godbi se je zbrala dokaj pisana druščina godbenikov z vseh vetrov, družil pa nas je skupen cilj, da bi po svojih močeh in sposobnostih z glasbo služili domobranski ideji. Jedro domobranske godbe so tvorili god­beniki bivše jugoslovanske vojaške godbe, pridružili pa smo se posamezniki iz civilnih godb, kot je bila železničarska godba Sloga, Godba Vič-Glince, rakovniška mladinska god­ba, godba Glasbene matice in druge. Naš kapelnik je bil nadporočnik Florijan Leskovar, pomožni kapelnik pa višji narednik Franc Strah. Kapelnik Leskovar je bil zelo dober diri­gent in tudi komponist, za red in disciplino med nami pa je poskrbel narednik Strah, ki je bil vedno strog in nepopustljiv. Vaje smo imeli v bivši realki v Vegovi ulici.
Področje delovanja naše godbe je bilo dokaj obširno. Skoraj ni bilo mimohoda, procesije, sprejema, akademije ali pogreba, kjer ne bi sodelovali. Kadar je bila kaka budnica in smo korakali po ljubljanskih ulicah, so se pri oknih hiš zbrali mnogi radovedni obrazi. Promenadni koncerti v Tivoliju, pred Narodnim domom in drugod so privabili številne poslušalce. Sodelovali smo tudi pri domobranskih akademijah in že sama naša navzočnost je navadno pomenila jamstvo za uspeh prireditve.
Seveda je tudi za domobransko godbo prišel čas preizkušnje. »Umik je samo začasen. Čez štirinajst dni se bomo vrnili«, se je govorilo po Ljubljani. Pokazalo se je, da pri godbi različno razmišljamo glede odhoda na Koroško, pa tudi glede komunizma in njegove nevarnosti. Narednik Strah je bil trdno prepričan, da se mora celotna domobranska god­ba umakniti, medtem ko je nadporočnik Leskovar računal na razumevanje »osvoboditeljev«. Verjel je, da godbenikom ne bodo skri­­vili lasu, saj se niso nikoli borili z orož­jem. Po zadnjem razgovoru med kapelnikom in njegovim pomočnikom je ostalo pri dveh nasportnih odločitvah: Strah se umakne z godbeniki na Koroško, Leskovar pa ostane v Ljubljani. njegovemu zgledu je sledilo kar precej godbenikov, ki so se oprijeli varljive misli, da lahko mirno ostane doma, kdor je namesto brzostrelke imel v roki trobento.
In kaj se je potem zgodilo? Za smrtno obsod­bo nadporočnika Leskovarja je bilo menda dovolj že to, da je uglasbil Koračnico generala Rupnika. Sicer pa je poleg te koračnice priredil za domobransko godbo več skladb in slovenskih koračnic med drugimi tudi udarno »Domobransko koračnico« in »Za dom v boj«, česar mu gotovo niso šteli v dobro, če so se sploh pozanimali za to.
Približno polovica domobranske godbe je bila torej pripravljena za odhod na Koroško. Pa se je pojavila še ena nepričakovana ovira. Upravnik Glasbene matice ni hotel izročiti inštrumentov, ki so bili spravljeni v prostorih Glasbene matice. Šele po intervenciji posebne domobranske patrole je upravnik popustil in godbeniki smo dobili svoja glasbila. Za vedno se mi je vtisnilo v spomin slovo od Ljubljane tisti zadnji večer. Razvila se je dolga kolona domobrancev: štab, tehnična četa, godba in še drugi oddelki. Počasi smo se pomikali po Vegovi, Rimski in Bleiweisovi cesti. Petje, vriskanje, klici mož in fantov med streljanjem in grmenjem topov v daljavi. Z oken so matere, dekleta, somišljeniki vzkli­kali in metali domobrancem v slovo cvetje, ki je bilo za večino zadnje slovo. Nekateri so nas pa samo nemo gledali, kajti vedeli so, da je sovražnik povsod na preži in da bo z odhodom domobranstva nastopila doba razdivjanega sovraštva in uničevanja.

stran: 079

Takoj po prihodu v Vetrinje smo se spet vrgli na delo. Prepisovali smo note in vadili predvsem angleško in ameriško himno – himni naših »prijateljev«. Za god majorja Cofa smo ig­ra­li pred njegovim šotorom. Igrali smo tudi med mimohodom domobranskih čet na Vetrinjskem polju, kar imam v spominu kot višek naše naivnosti in zagledanosti v »zaveznike«.
Zadnji večer pred odhodom mojih prijateljev v domovino je bil zame eden najbolj žalostnih v življenju. Vesti so se stalno menjavale. Ko so se v taborišče vrnile zanesljive priče, ki so pobegnile s transportov, zlasti dr. Janež, je končno prevladalo mnenje, da domobrance vračajo v Jugoslavijo. Kljub trem zanesljivim poročilom pa so se širile tudi druge zavaja­joče vesti. Prav gotovo so bili na delu ofarski vohuni, ki so se znali vrniti vsepovsod, da bi povzročili čimveč zmede in nek­danjo organizirano domobransko vojsko spre­menili v čredo zmedenih ovac, ki same rinejo v smrt. Tako se je tedaj dogajalo z na­mi. Nismo imeli nobenih jasnih navodil, bili smo kot izgubljeni. Ko je tisti večer nad Vetrinjsko polje že legel mrak in se je taborišče vsaj navidezno umirilo, se je nenadoma zaslišal glas trobente. Trompetist domobranske godbe je stal na vzpetinici nad taboriščem in vabil k molitvi. Čisti, zategli zvoki so trgali morečo tišino, pluli nad taboriščem in se preko polja izgubljali v daljavo. Dolgo je tako stal in trobil. Bilo je lepo, toda pretresljivo žalostno. Nemo smo ga gledali. Zelo se mi je, da sem na njegovih licih videl debele solze. Bila je to njegova zadnja molitev s trobento.
Naslednje jutro so angleški kamioni odpeljali v smrt tudi 21 članov domobranske godbe. Nobeden od njih se ni rešil. Tako se je hkrati s potjo drugih domobrancev končala tudi pot domobranske godbe. Izpolnila je svoje vo­jaš­ko in kulturno poslanstvo in spremljala svojo vojsko tudi na njeni zadnji poti.