Avtor: Joachim Gauck

stran: 084

AvH Magazin 71 / 1998

stran: 085

Joachim Gauck je od 1991 zvezni pooblaščenec za listine službe državne varnosti bivše Nemške demokratične republike. Rojen 1940 v Rostocku, študiral teologijo; župnik v Lüssowu. Soustanovitelj Novega foruma v domačem mestu. Sopobudnik cerkvenega in javnega odpora proti diktaturi Enotne socialistične partije Nemčije. Marca 1990 poslanec Državljanskega gibanja v skupščini NDR, predsednik parlamentarnega posebnega odbora za nadzor razpustitve Ministrstva za državno varnost.
Zvezni predsednik in zvezni kancler sta ga imenovala za »posebnega pooblaščenca zvezne vlade za listine bivše službe državne varnosti, ki se nanašajo na posameznike«.

Zanimanje za vpogled v svoje akte pri Stasiju še vedno traja: še zmeraj zahteva vpogled 14.000 ljudi mesečno, zahtev je bilo do sedaj skoraj 4 milijone. Nemški način, kako obdelati zapuščino komunistične diktature, vzbu­ja povsod po svetu veliko zanimanje.
Z začetkom decembra 1989 so bile zasedene najprej okrajne uprave državne varnosti bivše NDR, januarja 1990 pa tudi centrala ministrstva za državno varnost. In takoj se je seveda pojavilo vprašanje, kaj storiti z gorami spisov, ki so jih našli tam. Naravno je, da je bila ta dediščina mirne revolucije še posebej eksplozivna.
Stasi je bil izredno mogočna in vsestransko delujoča tajna služba, tako v državi kot tudi v tujini. Vodil in usmerjal je tudi druge organe represije, predvsem policijo, in delal po logiki, lastni komunističnemu sistemu, po naročilu in pod stalnim nadzorom partije.
Ta tajna služba je z nemško temeljitostjo skušala prodreti v skoraj vsa življenjska področja; približno o vsakem četrtem prebivalcu je imela dosje, nekateri so vsebovali na desettisoče listov. Zaposlovala je več kot 90.000 poklicnih sodelavcev, od teh jih je imelo zelo mnogo dobro plačane oficirske čine. Imela pa je tudi vohunsko armado z najmanj 110.000 informanti, ki so bili strogo nadzorovani; od tega jih je nekaj tisoč delalo v takratni Zahodni Nemčiji.
Poskusi te tajne službe, da bi vsaj deloma delovala še naprej, so bili z zasedbo njene centrale v Berlinu januarja 1990 dokončno onemogočeni, čeprav je vlada NDR, ki so jo takrat še vodili komunisti, tako delovanje večkrat poskušala omogočiti.
Začela se je diskusija o aktih. Kontroverzna diskusija, pri kateri so odlični borci za držav­ljanske pravice sodelovali tudi s tako drastičnimi sredstvi kot je gladovna stavka. Njihova stališča je svobodno izvoljena skupščina NDR sprejela. Z veliko večino je poleti 1990 sprejela zakon o odprtju arhivov. Na njem temelji sedaj veljavni zakon, ki ureja dostop do aktov in ravnanje z njimi.
Ne bom vas dolgočasil s številkami, ampak nekateri podatki so le pomembni, da bi dojeli obseg tega podjetja:
Dolžina ohranjenih aktov, postavljenih v vrsto, bi bila 180 kilometrov. K temu spada še na tisoče vreč z gradivom, ki se da rekonstru­irati in ki bo rekonstruirano, deloma s teža­vo, deloma pa tudi relativno lahko.

Zakon o listinah Stasija

Zakon, ki je podlaga mojemu delu, zelo natančno določa, zakaj je treba te dokumente odpreti javnosti:
Tu so predvsem interesi žrtev, tistih, za katerimi so vohunili in jih podvrgli kazenskim postopkom, ki so pristali v zaporih, ki so jih uničili z nečloveškimi zasliševalnimi metodami, ki imajo trajne poškodbe na telesnem in duševnem zdravju, ki jim je bil ukraden velik del življenja. Pa tudi tistih – takih primerov na srečo ni veliko – ki so bili na tajnih ali na montiranih procesih obsojeni na smrt ali ki so jim na kak drug način stregli po življenju. To v mnogih primerih vodi tudi k pravni obravnavi primerov in pri tem pomagamo sodiščem.

stran: 086

Tu so potem še interesi demokratične druž­be: državni uradi lahko npr. zahtevajo pre­ver­jenje svojih uslužbencev glede na sodelovanje z ministrstvom za državno varnost. Kdor je na vidnem mestu delal za policijsko državo, kdor je drugim povzročal škodo, ne sme spet dobiti oblasti nad ljudmi, ne sme postati poslanec ali minister in npr. v demokratični državi ne more delati kot policist. Zato je potrebno pregledovanje arhivskega gradiva. Tudi tu prihaja pogosteje, kot bi si mi­slili, do pravnih sporov – marsikateri vo­hun noče sprejeti posledic svoje izrojenosti.
Ti preizkusi pa so tudi že majhen del procesa politične obdelave. Vsekakor pa je ta še mnogo širši, obsega vso področje javne diskusije v parlamentih in delo znanstvenikov. Zakon o listinah Stasija dovoljuje tudi uporabo aktov ministrstva za državno varnost v znanstvene namene in za časnikarska raziskovanja.
Jasno je, da obstaja poleg tega še nadaljnja sestavina življenja s preteklostjo, ki jo moram omeniti in ki ima opraviti z moralo, s krivdo in grehom, tudi s spoznanjem in kesanjem – vendar pa je to seveda diskusija, ki potrebuje drugačen okvir, kot sta zakon in oblast.

Vsakodnevno delo

K nam na primer prihajajo ljudje, ki so leta sedeli v zaporih in ki še do sedaj niso prav vedeli, kdo je izdal policiji, da so npr. hoteli po­begniti ali da so delali v skupini, ki si je prizadevala za politične spremembe.
Mi poiščemo gradivo, ki je bilo zbrano o njih – pogosto gore papirja – jih povabimo in pri nas si lahko v miru in s strokovno pomočjo te spise ogledajo.
Ali pa dobimo od oblasti, od ustanov ali tudi od gospodarskih podjetij sezname z imeni sodelavcev ali prosilcev za prosta mesta. Nato preverimo, ali so ta imena v ar­hivih, in sicer kot imena možnih sodelavcev.
Če najdemo obremenilno gradivo, ga damo na vpogled; tisti, ki so vpraševali, lahko od­lo­čijo, ali se bodo od tega človeka ločili ali pa ga sploh ne bodo nastavili.
Tudi časnikarji prihajajo k nam in hočejo informacije o raznih dogodkih ali osebah. Vpogled jim dovolimo, kolikor je le mogoče – vedno v akte storilcev, tudi v spise, ki ne vsebujejo osebnih podatkov. Akti žrtev pa so za medije praviloma zaprti.
Da se lahko vse to opravi in da pri tem nihče ob vpogledu v akte ne dobi informacij, ki jih ne sme (npr. podrobnosti o intimnem življe­nju, ki so jih zbrali ovaduhi), je treba gradivo poprej prebrati. Pri tem počrnimo mesta, ki se nikogar ne tičejo. Po tem kratkem opisu si lahko predstavljate, koliko dela je potrebno.
Zato moj urad tudi zaposluje okrog 3000 ljudi. Ti sodelavci so morali v zadnjih letih obdelati več kot 3,87 milijona vprašanj. Dnevno še vedno prihaja stotine dopisov, v katerih posamezniki prosijo za vpogled v spise ali pa ustanove za preverjanje oseb.
Vse od začetka je bilo mnogo ugovorov in vsekakor resnih pomislekov glede takega načina ravnanja s spisi tajne policije, s poročili ovaduhov, z zapisniki telefonskih prisluškovanj in s prestreženimi ali prekopiranimi pismi:
– Da s tem kršimo vsa načela o zaščiti podat­kov o dr­žav­ljanih, ki so se v zadnjem času uveljavila pri nas in v vseh zahodnih demokracijah.
Izkazalo se je, da je dejansko zelo lahko ob­čut­ljive podatke pri odprtju arhivov zaščititi. To zahteva nekoliko napora, vendar pa do sedaj nismo imeli primera, da bi podatki o intimnem življenju ljudi prišli v javnost.
– Da bo politična klima zastrupljena, nastal bo črni trg za sumničenja in denuncijanstvu se bodo odprla vsa vrata.
V daleč največ primerih lahko na taka sumničenja hitro in točno odgovorimo. Javnost lahko zahteva odgovore in z našimi pojasnili se debata o kaki osebi skoraj zmeraj zaključi. Seveda pa so tudi primeri, pri katerih manj­kajo pomembni deli spisov, ker so jih vendarle lahko še uničili ali odstranili – tu pa nam tudi politika zaprtih arhivov ne bi pomagala.
– Da z odpiranjem spisov – tako so v začetku pravili nekateri kritiki – pripisujemo žrtvam preveč moči. Stare, komaj zaceljene rane se znova odpirajo, še zadnji prijatelji se lahko izkažejo za izdajalce; marsikdo se bo zlomil ob pogledu v preteklost ali pa ga bo to spodbudilo k nenadzorovanim dejanjem.
Dejansko pa so tisti, ki so bili preganjani ali so za njimi vohunili in so potem prebrali svo­je akte, to storili dostojanstveno, mirno in ve­činoma z velikim zadoščenjem na koncu.
Seveda so bili pri tem tudi boleči trenutki, ko je npr. kaka žena morala ugotoviti, da jo je lastni mož kot agent dolga leta zasledoval.
Vedno pa so bila tudi presenetljiva in razveseljiva spoznanja o tem, da so bili in da so še pravi prijatelji, ljudje, ki se niso pustili izsiljevati in ki so se uprli vsakemu poskusu, da bi jih pridobili za sodelovanje.

stran: 087

Predvsem pa so mnoge žrtve vpogled v spise doživele kot trenutek osvoboditve. Sami so s tem spet postali gospodarji svoje preteklosti, svojega življenja. Spoznali so tisto, kar so do tedaj v najboljšem primeru lahko domnevali. Spet so si rekonstruirali odseke življenja, ki so do tedaj ležali v megli.

Mednarodna diskusija

Da smo se lotili te posebne poti pri obdelavi komunistične preteklosti, ima opraviti s posebnim položajem spomladi 1990: takrat so bili akti tajne policije v NDR pod dvojnim nadzorom. Poleg državnih ustanov so delovale skupine borcev za državljanske pravice in so preprečile državi razpolaganje z gradivom, vendar z eno izjemo: akte inozemske špijonaže NDR je oddelek za špijonažo v veliki meri uničil. Ta posebna nemška pot pa se seveda lahko razloži tudi z napakami, ki so bile v povojnem času narejene pri ravnanju z nacionalsocialističnimi zločinci. Mnogim, ki so bili takrat soudeleženi, pa tudi meni samemu je bilo jasno, da se ne smemo spet zadovoljiti s politiko zamolčevanja in prizanašanja. V NDR smo lahko zelo dobro opazovali, kako je v Zvezni republiki ta izrinjena preteklost po desetletjih spet splavala na površje. Tokrat smo hoteli že od začetka odkrito razpravo in listine, ki so za to potrebne, napraviti dostopne vsem.
Dolgo smo ostali edini, ki smo izbrali ta na­čin. Druge države komunističnega področja so doživljale drugačen prehod k demokraciji. Te države se tudi niso s pristopom k drugi državi same razpustile. In npr. na Poljskem je tudi med demokrati pogosto prevladalo mne­nje, da zaključitev zadeve bolj pripomore k prehodu v demokracijo kot pa razkrivanje zločinov preteklosti. Ta diskusija še do danes ni končana. Po nekaterih polemikah pa je bil med tem naš način povsod priznan in pogosto so ga vzeli za zgled. Mednarodni odziv na naš urad je presenetljiv. Vsako leto imamo na stotine tujih obiskovalcev iz vseh delov sveta, od Južne Afrike do Čila, predvsem pa seveda iz držav prejšnjega vzhodnega bloka. Imamo zelo veliko zahtev od tujih znanstvenikov, predvsem iz ZDA. Naš arhiv in predvsem la­hek dostop do njega je posebno za zgodovinarje enkratna priložnost.
Tudi v nekaterih od prejšnjih komunističnih držav so v zadnjih letih nastale ustanove, ki imajo podobno nalogo kot naš urad. Izmenjava izkušenj in mnenj s temi ustanovami se šele sedaj prav začenja. Primer je npr. dr­žav­na raziskovalna ustanova v Litvi, ki raziskuje zločine sovjetske okupacije in odporniškega gibanja. To sodelovanje bo v bodoče še pridobilo pomen prav za znanstveno raziskovanje. Staremu omrežju za zatiranje postavljamo zdaj nasproti novo omrežje za raz­čiš­čevanje.

Naša bilanca

To, za kar si navsezadnje prizadevamo, ni nič manj kot korak v svobodo, ki se nam bo, upajmo, posrečil. Zamisel za tako ravnanje z akti ni prišla iz tistega dela naše dežele, ki so ga že v povojnem času zavezniki z blagim pritiskom povrnili v civilizacijo, na zahod, ampak iz vrst tistih, ki so s svojim protestom pospešili spremembo v NDR. To je bilo nadaljevanje njihove zgodovine, njihovih predstav o odprtosti in nenasilnem prizadevanju za spremembe. Ta korak v svobodo so nam do­ločili dediči teh tednov revolucionarnega odhoda.
Načrtno so ohromili aparat tajne policije in zavarovali njegovo zapuščino. Nato pa so se s svojim prizadevanjem za odprtje aktov iz­ka­zali tudi za sposobne upravitelje zapuščine.
Ta korak je v novejši zgodovini v tolikem obsegu doslej gotovo brez primere. Navdahnila ga je predvsem želja, da bi tako utrli pot v svobodo. Čisto neprisiljeno je s tem povezano vprašanje, koliko demokratična država potem sploh še potrebuje tajno policijo; to vprašanje je postalo bistvena sestavina te diskusije, in upamo, da se bo v Nemčiji spet okrepilo in poglobilo že v nacističnem času pridobljeno spoznanje, da ne smejo biti nad dr­žavljani nobeni tajni eksekutivni organi več.
Akti so sicer tudi zgodovina boja za pravičnejšo in bolj človeško družbo. So dokumentacija vsakodnevne pokončne drže velikega šte­vila državljanov. Tudi žrtve so junaki, njihovi akti priče njihove veličine.
In ti akti nas tudi potrjujejo v prepričanju, da se, kar zadeva javne časti in službe, zelo lahko odpovemo tistemu majhnemu, zelo majhnemu delu prebivalstva, ki je aktivno sodeloval, ki je vohunil ali ukazal vohuniti.
Na koncu bi rad opozoril še na našo posebno izkušnjo:
Ko smo se približevali celotnemu kompleksu, nismo imeli skoraj nikogar, ki bi se razumel na delovanje teh aparatov tajne policije. Vse, kar se je v javnosti pripovedovalo o oficirjih Stasija, da bi se prikrilo njihovo resnično delo, je bilo ustvarjanje legend, s popolnostjo, pridobljeno v desetletjih. Naučili smo se, da na tem področju ni nobenih specialistov brez predsodkov.

stran: 088

S stotisočkratnim vpogledom v akte držav­ljanov imamo sedaj čisto drugačno vrsto specialnega znanja: žrtve, za katerimi so vohljali in ki so jih zasledovali, so v posesti dejstev. Nazadnje so to tudi tisti, ki lahko z ogromnim in na široke kroge delujočim učinkom pripovedujejo o nevarnosti nesvobode. Last­ni očetje ali dedje, lastne matere ali stare ma­tere nam posredujejo zgodbo o času diktature glede na lastno življenje. To lahko store pri nas sedaj tudi ob pomoči aktov zatiralcev.