Avtor: Justin Stanovnik

stran: 053

Pomen gimnazije

stran: 054

Gimnazija je ena od najpomembnejših vzgojnih in izobraževalnih ustanov. Za duhovno, kulturno in politično življenje naroda ni nobena pomembnejša. Mladega človeka hoče nam­reč opremiti z znanstveno in duhovno pripravljenostjo za študij na univerzi. Z univerze pa v življenje odhajajo ljudje, ki bodo morali prevzeti najzahtevnejša in najodgovornejša mesta v družbi. Družbeno življenje je sicer tako organizirano, da mu more in mora vsakdo da­ti svoj prispevek, a je nazadnje le največ odvisno od glave. To je vsakomur jasno in tega ni treba dokazovati.
Nujno pa bi bilo treba dokazati nekaj drugega. Ko namreč mlad človek pri osemnajstih ali devetnajstih letih vstopi na univerzo, je v bistvu že vse narejeno: zna brati ali ne zna brati, zna misliti ali ne zna misliti, ga živ­lje­nje zanima ali ga ne zanima. Zlasti to zadnje: ali ga življenje tako zanima, da se bo vanj vpletel; ali ga ima tako rad, da se bo odločil manjšati njegovo zmedo in večati njegovo urejenost; ali ga bo tako spoštoval, da se ne bo dotikal tistih reči, ki ga držijo v celosti in normalnosti.
Z vstopom na univerzo so torej za mladega človeka nekatere možnosti že zaprte. Bile so uresničene ali neuresničene, toda ponovile se ne bodo nikoli več. Tako neizprosno je to: če so bile zamujene, so bile zamujene za zmerom. Nekateri bodo skušali te možnosti odpirati še pozneje, v nekem drugem, nepravem času, a kar bo tedaj še mogoče doseči, ne bo več imelo prave barve, predvsem pa ne bo več imelo trajanja – ne bo več ktema eis aeí, to je pridobitev za zmerom. Tako se že v tako mladih letih pred človekom lahko izpiše beseda p r e p o z n o, za katero vsi vemo, da ji je komaj katera druga podobna po neizprosnosti. Že za tako mladega človeka lahko velja verz, ki stoji v pesmi Jesenski dan, ki jo je napisal pesnik Rainer Maria Rilke: wer jetzt kein Haus hat, baut sich keines mehr – kdor sedaj nima hiše, ta si je ne zgradi več.
Ko pa je mlad človek še v gimnaziji, je tako – dovolite, da uporabim to podobo – kakor da zvonijo vsi zvonovi. Kljub vsakodnevnemu pripravljanju za šolo, kljub skrbem in trdemu delu je to čas velikega razkošja: takrat se je mogoče naučiti še vsak jezik, prebrati še katerokoli knjigo, mogoče je potrkati še na vsa vrata in povprašati, kaj pravi kak filozof ali pesnik ali pisatelj ali zgodovinar ali fizik ali teolog. Vsa pota so odprta, tako kakor ni­so potem nikoli več. Zvonijo, kakor smo rekli, vsi zvonovi.

Pomen integralne ali osemletne gimnazije

Dolga leta je bila gimnazija šola, ki je trajala osem let. Potem pa so jo zajele razne reforme. Iz njih je izšla skrčena na štiri leta, na nek­danjo višjo gimnazijo. S tem ji je bil vzet prostor, v katerem je mogla živeti polno živ­lje­nje, in dodeljen prostor, v katerem ne more ži­veti. To, kar se je z njo zgodilo, ni bila reforma, ampak ukinitev, ostalo je ime, gimnazija kot ustanova pa je prenehala obstajati.
Razlogov, zakaj smo se podredili spoznanju, ki nas je pripeljalo do zgornje formulacije, je veliko in bi zahtevali daljše besedilo. Poglavitni ozir pa je ta, da današnja amputirana šti­ri­letna gimnazija daje izobražence, nek­danja integralna osemletna gimnazija pa je dajala ljudi z duhovno snovjo, na kateri se utemeljuje intelektualec. Če pa želimo, da se v mladem človeku vzpostavi ta snov, mu moramo omogočiti, da prebere tistih štirideset ali petdeset temeljnih evropskih knjig, ki pred­stavljajo kanon evropskega duha in zajemajo vsa njegova temeljna področja: jezik, pesništvo, umetnost, religijo, zgodovino, filozofijo, politiko, znanost, pravo.
Te knjige pa je mogoče prebrati samo v osmih letih na način, ki zagotavlja zrelega, svobodnega in utemeljenega človeka, nam­reč tako, da vključuje vse stopnje od začetnega seznan­ja­nja, preko ponovnega vračanja in poglobljenega razumetja in samostojnega vrednotenja, do umevanja mesta, ki ga ima posamezno delo v kontekstu civilizacije. Takšna gimnazija do­seže, da intelektualci niso več samo izjemni posamezniki, ampak mnogo širši krog ljudi, ki jim je bilo omogočeno, da si z vzgojo in izobrazbo pridobijo duhovno kompetentnost za reševanje vprašanj, ki zadevajo celoto.
Da je danes o vseh rečeh, tudi najvažnejših, dovoljeno reči karkoli – dejstvo, ki ga lahko registriramo na vsakem koraku – je že posledica destrukcije intelektualnih norm, do katere je prišlo tudi – in morda predvsem – zaradi odprave osemletne integralne gimnazije kot temeljnega prostora za vzgojo intelektualne elite. Novolevičarske politične agenture se zelo dobro zavedajo, kaj jim zagotavlja prihodnost: razvitost specifične strokovne, toda nerazvitost in relativiranost splošne intelektualne kompetentnosti.

stran: 055

Priznavamo, da je mogoče postaviti na mizo tudi ugovore zoper osemletno gimnazijo. (Prav zato bi bilo mogoče smiselno govoriti tudi o sedemletni gimnaziji, ki, čeprav za leto krajša, ne bi nujno izgubila značaja integralnosti.) Toda spričo uvida, ki smo ga navedli zgoraj, vsi ti ugovori izgubijo veljavo. To je uvid, ki tolče vsak argument, če si smemo izposoditi znani Sofoklejev izraz.

Pomen klasične gimnazije

Na nekaterih gimnazijah poučujejo tudi oba klasična jezika, grščino in latinščino. Te gimnazije so klasične gimnazije. Sedaj pa se postavi vprašanje, v kakšnem duhovnem in kulturnem območju se znajde mlad človek, ki se vpiše na klasično gimnazijo. Kaj je v naravi obeh jezikov, v grščini in latinščini, kakšen duh ju nosi, kakšno kulturo širita, kakšnega človeka oblikujeta?
Prostor božjega jezika Mirko Kambič

Dva jezika evropske civilizacije – božji in človeški jezik

Najprej je treba reči, da sta grščina in latinščina na začetku civilizacije ali omike. Naša civilizacija je stara okoli tri tisoč let in je nastala iz dveh velikih izvorov. Eden od njiju je Abraham, drugi pa modri ljudje z grških jonskih otokov. Abrahama je dvignila na pot vera v enega Boga in njegove obljube. Jezik kulture, ki jo je s tem začel, je božji jezik. Njegovi izrekovalci so preroki. Preroki ne govorijo tega, kar so sami dognali, ampak to, kar jim je ukazal govoriti Bog. Pomislimo za trenutek na Puškinovo pesem Prerok. Ko se prerok utru­jen opoteka po puščavi, ga na križišču poti čaka angel, da ga znova usposobi za božjo besedo: dotakne se njegovih zenic, dotakne se njegovih ušes, iztrga mu jezik – grešni, leporečni in lokavi jezik – in mu da no­vega, da mu novo srce in ga pošlje »žgat srca ljudi«. Avtentični jezik Abrahamove tradicije je božji jezik. Bog je govoril preko svojih prerokov, nazadnje pa je, kot slišimo v evangeliju božičnih praznikov, spregovoril po svojem Sinu, ki ni bil več prerok, ampak Bog in Beseda obenem.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Prostor človeškega jezika Mirko Kambič

stran: 056

Stavki, ki so jih izrekali začetni grški filozofi pred Sokratom, pa so, nasprotno, proizvod človeškega dognanja. Ti ljudje se niso imeli za ubesedovalce božjih naročil, ampak za izrekovalce misli o človeku in svetu, do katerih so se dokopali sami. Njihov jezik in jezik njihovih naslednikov – velikih grških pesnikov, govornikov, filozofov – je torej človeški jezik.
Ko so pozneje krščanski misleci združili obe tradiciji, hebrejsko in grško, v enotno krščansko civilizacijo, je tudi ta začela govoriti v dveh jezikih, v božjem in človeškem. Zaradi tega je tako, da je samo tisti, ki govori in ra­zume oba jezika, lahko pripadnik te civilizacije s polno pravico in s polnimi pooblastili.
Tako sem v nekaj stavkih skušal predstaviti pojem evropske ali zahodne ali krščanske civilizacije. Mogoče sem s tem naredil nekaj nedopustno poenostavljenega, vendar naj me, prosim, sedaj nihče ne prijema, češ da je tudi jezik hebrejskih prerokov človeški jezik in da je tudi jezik grških filozofov in pesnikov nazadnje sad božjega navdiha. Vse to je res, a z razliko, ki sem jo nakazal, se nam je raz­krilo nekaj zelo pomembnega: da daje naš ev­ropski duhovni prostor prebivališče dvema jezikoma, ki se med seboj dopolnjujeta. Da sta to dva jezika, ki se včasih med seboj oddaljujeta in potem spet približujeta, včasih pa se, vsaj za kak čas, podobe, s katerimi se izražata, med seboj skoraj pokrijejo, tako se v ljudeh, ki jih razumejo, ustvari velika harmonija.
Grščina in latinščina sta torej na začetku civilizacije, ki je velika stvaritev ali, bolje, veliko ustvarjanje. To, da sta ta dva jezika na začet­ku, pomeni, da je v njiju shranjena sve­žost slutenj, ki so se tukaj prvič ujele v besede. To so slutnje največjih človeških reči: o za­četku in koncu, o smrtnosti in nesmrtnosti, o minevanju in trajanju, o usodnosti, o svobodi in suženjstvu, o tem, kaj je prav in dobro, in o tem, kaj ni prav in dobro, o posamezniku in družbi, o tem, kaj je človek za sebe, in o tem, kaj je človek kot del skupnosti, zlasti države. In tako dalje in tako dalje.
Vsi veliki svetovni zgodovinarji in prazgodovinarji obstanejo, ko pridejo do Grčije. Obstanejo zato, ker je to, kar je pred njimi, nekaj povsem novega. Kaj podobnega niso srečali še nikjer drugod. Tu je, si pravijo, nekaj povsem drugega. In potem eden za drugim neradi, ker niso to ljudje, ki bi jim ta beseda šla rada iz ust, priznavajo, da je to čudež.
In ko danes mladi ljudje berejo besedila, napisana v tem izrednem jeziku, začutijo, kako njegove besede s prvotno svežino in začetno mladostnostjo stopajo vanje, prinašajoč naj­pomembnejša sporočila o večnih človeških vprašanjih. V nobenem drugem jeziku jih ta sporočila ne bi tako zadela. Toda v tem jeziku – ker so v njem bila prvič najdena in prvič zagledana – še danes delujejo z vznemirljivostjo nečesa pravkar odkritega in novega. Ni čudno, da mladega človeka presunejo in osvojijo tako, da ga kulturno zaznamujejo za zmerom.

Zajetje bistvenega človeka

Dovolite mi, da sedaj postavim pred vas ne­kaj podob, ki so mogle dobiti svojo nadčasovno veljavnost samo zato, ker so bile izdelane iz tako nastalih besed.
Tu je na primer Hektorjevo slovo od žene Andromahe. Hektor gre v boj s slutnjo, da se ne vrne. Ne skrbi ga, kaj se bo zgodilo z očetom Priamom in materjo Hekubo, ne kaj bo z brati in sestrami. Hudo mu je za ženo, ko jo bo jokajočo odgnal sovražnik in jo »oropal svobodnega dne«; ko bo morala za »tujega človeka tkati platno in bo tujemu človeku nosila vo­do«. In potem, ko se že poslovita, se od­haja­joča žena spet in spet ozira za njim in vsakič ji po licu zdrkne debela solza. In ko pride domov v palačo, planejo dekle, ko jo zagledajo, v jok in skupaj z njo »v njegovi lastni hiši Hektorja še živega objokujejo«. Tisoč let pred Kristusom je bila ta zgodba povedana, a vendar osta­ja preko tisočletij najsilnejša podoba vezi, ki veže moža in ženo. Če hočemo razumeti nadčasovnost – da ne re­čem, večnost – te podobe, pomislimo samo, da se je do podrobnosti enak prizor neštetokrat odigral kje drugod, na primer kje v naših krajih, ko se je žena poslavljala od moža, ki je odhajal na vojsko. Strah, skrb, oziranje, solze: vse natanko tako. Sto takih prizorov smo že brali, a se kot začarani vedno znova vračamo k te­mu prvemu.
Druga podoba je iz zadnjega poglavja Sokratovega zagovora, že potem, ko so ga obsodili na smrt. Naj navedem, kaj tu pravi sodnikom: »Tudi vi, možje sodniki, morate biti glede smrti polni dobrega upanja in to imeti za resnico, da za dobrega človeka ni nič hudega ne v življenju in ne v smrti.« In čisto zadnji stavek v tem velikem besedilu, ki se glasi takole: »Čas je, da odidemo, vi v življenje, jaz v smrt. Toda kateri od nas gre boljši usodi naproti, ni znano nikomur razen Bogu.«

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Prostor človeškega jezika Mirko Kambič

Ali pa velika pesnitev Eneida, s katero je njen avtor Vergil postal »oče zahodnega sveta«. To je zgodba o usmiljenem in pravičnem Eneju, ki je, bežeč iz goreče Troje, vzel na rame hromega očeta Anhiza in potem po mnogih peripetijah ustanovil mesto Rim in postavil temelje velikega imperija. Brez tistega začetnega dejanja, s katerim je izrazil spoštovanje in hkrati usmiljenje do očeta, tega ne bi dosegel. To je mogel narediti le tako, da je vzel nase preteklost in ustvaril tradicijo. Z oče­tom na ramenih – s preteklostjo na ramenih – je odšel v svet. V tej tradiciji so bile izpisane neke temeljne besede: delo, usmiljenje, spoštovanje, usoda. Po njih je Vergil postal »oče Evrope«. K tem trem besedam je čez dobro tisočletje Dante postavil še eno in tako kompletiral temeljno evropsko kulturno matrico. To je bila beseda amor – ljubezen.

stran: 058

Ali – da nekoliko spremenimo ton in barvo podob, ki jih tako postavljam pred vas – če se ozremo na konec šeste knjige Tacitovih Analov, kjer pisatelj daje oceno cesarja Tiberija s srhljivo podobo propadanja njegove nravi: od časov, ko se je še koga bal ali imel koga rad in se je zato obvladoval, pa do časov, ko ni imel nikogar več in se je prepustil zločinu in niz­kotnosti. Potem, ko je, kot pravi Tacit, »od­stra­nil ves sram in strah in živel samo od te­ga, kar je bilo v njem.« To je najbolj zgoščena obsodba, ki jo je mogoče izreči o človeku.
Ali Tacitov opis Domicianovega terorja, ko je tekel tak čas, da bi, kot pravi pisatelj, »z besedo izgubili tudi spomin, ko bi bilo tako v naši moči pozabljati, kot je v naši moči mol­čati«, čas, kot še pravi pisatelj nadalje, »ko nas je le nekaj preživelo ne samo druge, ampak tudi samega sebe«. Kaj pomeni preži­veti samega sebe? Preživeti sebe lahko pomeni samo eno: obdržati zdravo pamet, ohraniti normalnost. Sedaj pa vas vprašam: Kateri slovenski zgodovinar ali kateri evropski zgodovinar nam je tako nenadkriljivo povedal, kaj je osnovna človekova dolžnost v času, ko vladata strah in teror? Kdo nam je povedal, da je naša dolžnost preživeti samega sebe: ohraniti pamet in normalnost.

Zajetje integralnega človeka

Svežost besedi in nadčasovna veljava podob, ki postavljajo bistvenega človeka, je ena stvar, ki jo bralec sreča v klasičnih besedilih. Druga, nič manj pomembna in odrešilna, pa je c e l o s t.
Za današnjega človeka bi lahko rekli, da ni več cel človek. O neintegralnosti ali necelosti modernega človeka je mogoče govoriti v dvojnem smislu. Danes se nekateri – uspešno, se bojim – zelo trudijo dokazati, da je vse v kon­kretnem času, da se vse kar naprej in radikalno spreminja: to, kar je bilo še včeraj res, danes ni več, in to, kar je danes, že jutri mogoče ne bo več. Človek je nič – brez identitete. Človek je samo prostor, skozi katerega kar naprej nekaj teče – zavest radikalno spreminjajočega se sveta. Srečanje s klasičnimi besedili pa človeka prepriča, da je natanko takšen človek, kot je on sam, živel tudi že nekoč in prav lahko od zmeraj. Vidi, da se človek, pogledan v nje­govi osnovni zasnovanosti, sploh ne spreminja. Vidi, da je smiselno govoriti, po zgledu angleškega konvertita Chestertona, o »večnem človeku«. Če je pa tako, potem je razumno spraševati se, kaj človek sploh je, po sebi in zmeraj. Tako lahko človek, bi smeli reči, najde celoto – sinhrono, v času sovpadajočo.
Danes pa ne moremo govoriti o celostnem ali integralnem človeku še iz neke druge perspektive – če ga pogledamo v njegovi horizontalni razsežnosti. Gre za nekaj, čemur bi lahko rekli razcepljena kompetentnost. Kateri zdravnik pa je danes še kompetenten za celega človeka? Kateri zgodovinar pa je še kompetenten, recimo, za vso narodno ali vso občo zgodovino? Naše perspektive so se skrčile na perspektivo mravlje. Vsak je kompetenten samo za majhen delček in o delčku, za katerega je kompetenten nekdo drug – njegov strokovni kolega, ve bore malo. V besedilih klasičnih avtorjev pa še najdemo človeka in svet v njunem celostnem zajetju. Zato bi klic »nazaj h klasičnim avtorjem« lahko pomenil tudi klic »nazaj k človeku«.
Tako smo prišli do dveh stavkov: »V klasičnih besedilih najdemo bistvenega človeka« in »v klasičnih besedilih najdemo celega človeka«. Sedaj se pa spomnimo, kaj smo rekli nekoliko prej: da mora avtentičen prebivalec civilizacije biti v stanju komunicirati v dveh jezikih, v človeškem jeziku in v božjem jeziku. In če hočemo, da bo človeški jezik ujel korespondenco z božjim jezikom, mora postati jezik celega in bistvenega človeka.
Tako smo registrirali v klasičnih jezikih nekaj zelo dragocenega ali celo nekaj odrešilnega. V sporočilu, ki sta ga ta dva jezika omogočila, smo namreč našli človeka, ki se nam sedaj izmika in za katerega se včasih že ustrašimo, da smo ga izgubili. Če je pa tako, potem bi naše razmišljanje lahko povzeli v trditev, da klasična jezika predstavljata veliko duhovno in kulturno vrednoto.

Praktične koristi študija klasičnih jezikov

Že, boste rekli, kaj pa praktična vrednost klasičnih jezikov? Ali je tudi o tem mogoče kaj reči? Če bi vam na primer rekel, da klasična jezika bolj kot katerakoli druga stvar učita misliti, boste takoj priznali, da ima to, če je res, velik praktični pomen.

stran: 059

Gre za naslednje. Če solidno znate katerega od modernih jezikov, italijanščino, francoščino, ruščino, nemščino, španščino, potem vam branje besedil v teh jezikih ne predstavlja dosti večjih težav kot prebiranje slovenskih tekstov. Pri klasičnih jezikih – na primer pri latinščini – pa je to drugače. Še tako preprost latinski stavek si morate, če ga hočete dobro razumeti, natanko ogledati. Pustimo sedaj ob strani, zakaj je tako, ostanimo pri dejstvu. Če hočete razumeti povprečen stavek, na katerega naletite pri branju Cicerona, Tacita, Livija, Salusta, morate opraviti kar zahtevno miselno operacijo. Stavek morate analizirati, se pravi, da morate poiskati besede, ki strukturalno spadajo skupaj, potem pa jih morate spet sestaviti in pogledati, kateri pomen ste tako dobili. Če sploh katerega! Včasih – pogosto – pomena sploh ne dobite in morate postopek ponoviti. Pomembno pri tem je to, da si morate vsako besedo natančno ogledati in da morate upoštevati vse besede – tudi najbolj neznatne – ki se na­hajajo v stavku. Delati je torej treba zelo precizno in upoštevati morate vse, kar ste našli na nekem področju.
Izobrazbeno in vzgojno vrednost tega po­četja je komaj mogoče preceniti. Učenec klasične gimnazije je nekaj tisočkrat, mogoče deset tisočkrat, postavljen pred nalogo, da razgradi nekaj, kar je nejasno in še nič ne pomeni, in iz dobljenega materiala zgradi nekaj, kar je jasno in nekaj pomeni. Vsakokrat je to vaja v mišljenju. Važno pri tem pa je to, da ta vaja ni formalna, kot pri matematiki, ampak da se z rešitvijo vedno pokaže tudi neka življenjska izjava, za katero stoji kaka estetska, moralna, zgodovinska, pravna, politična ali kaka druga resničnost. Vaja se ne konča zgolj z rezultatom, ampak z rezultatom, ki nekaj sporoča. Z mnogimi vajami te vrste dobi učenec klasičnih jezikov neki miselni habitus, ki ga potem samodejno uveljavlja na vseh področjih življenja. Ta habitus postane spremljevalec njegovega nastopa v svetu.
Za ilustracijo premislimo, kaj je na primer delo kakega resornega ministra v vladi. V grobem bi lahko rekli, da se od njega pri­čakujeta dve stvari: ena intelektualna in ena moralna. Ko se sooči z neko situacijo, se mu skraja pokaže kot kaos. Kaotičnost situacije je lahko ali v njeni novosti in neznanosti ali pa v dejanski neurejenosti. Toda ker absolutnega kaosa ni, je v momentih reda, ki so v vsakem kaosu, mogoče videti hipotetične zametke novega reda. To je intelektualni del opravila. Drugi pa je moralni del. Ni namreč dovolj zagledati način, kako kaos spremeniti v red. S kaosom se je treba tudi spoprijeti. Ta sposobnost in ta pripravljenost pa sta nekaj povsem drugega in izhajata iz osebnostnih vzgonov, ki so z intelektualnimi povezani ali pa niso. Če se ima kdo za Sokratovega človeka, potem bo moralni vzgon skoraj gotovo izvajal iz intenzitete intelektualnega vzgona.
Vsakomur je jasno, da je početje resornega ministra analogno početju učenca, ki se ubada z enim od klasičnih jezikov in s katerim od brezštevilnih stavkov njunih literatur.

Čas in napor

Sedaj bi bilo treba nekaj reči o očitku, da študij klasičnih jezikov pomeni dodaten napor in da jemlje čas, ki bi ga bilo mogoče s pridom uporabiti za študij drugih področij naravoslovja in humanistike – na primer za študij modernih jezikov.
Najprej drugi del ugovora. Tu stoji trdno dejstvo, ki ga ni mogoče odmisliti. Klasiki vedno obvladajo več modernih jezikov kot neklasiki. Za to so seveda določeni razlogi, ki pa jih tu posebej ne bomo pretresali. Bolj važno je nekaj drugega: klasiki se zaradi odlične lingvistične strukturne podlage, včasih pa tudi zaradi fonetsko-semantične skupne latinske baze modernega tujega jezika mnogo hitreje in laže naučijo, če se za to pokaže potreba.
A sedaj k naporu! Študij latinščine in grščine seveda ni lahek. Velik napor je zlasti na začetku, potem se pa to, kar je bil skraja napor, vedno bolj spreminja v veselje. To veselje prihaja od samostojnega odkrivanja sveta. Poudarek je tu na besedi »samostojen«. Za to raziskovanje tudi niso potrebne drage investicije. Knjiga in slovar – samo to dvoje, pa je tu že vznemirljiv laboratorij. Glede napora kot napora pa tole. Znano je, da je svet mogoče brati na dva načina, da imamo dve branji sveta: lažje branje in težje branje – lectio facilior in lectio difficilior. Lažje branje sveta se konča v duhovnem, miselnem in moralnem povprečju, težje branje pa pelje k poglobljenemu razumetju, k novim uvidom in k novim spoznanjem. To pa je že samo po sebi nemajhno plačilo za napor, obenem pa dela človeka tudi bolj sposobnega, kar daje sproščeno zavest, da lahko pomaga sebi in drugim.