Avtor: Tamara Griesser-Pečar

stran: 082

stran: 083

Branko Kurnjek, Marjan Maučec in Iztok Mozetič, Dnevno časopisje o duhovniških procesih na Slovenskem 1945–1953, Acta Ecclesiastica Sloveniae 21, Ljubljana 1999, 781 strani,7.776 SIT

Diplomska naloga Teološke fakultete, ki je pravkar izšla v knjižni obliki, odpira povsem aktualno, v Sloveniji še nerazčiščeno vprašanje vloge medijev in žurnalistične etike, čeprav so v središču publikacije trije osrednji dnevniki iz polpretekle zgodovine, Slovenski poročevalec, Ljudska pravica in Vestnik oz. Večer, in poročanje teh dnevnikov o katoliški Cerkvi v tako imenovanih »svinčenih letih« od 1945 do 1953. Omenjeni dnevniki se zelo bistveno razlikujejo od časopisov v demokratičnih deželah, ker kršijo vsa osnovna pravila svobodnega poročanja. Pri tem je posebno važno poudariti, da je javna dolžnost medijev v demokratični družbi predvsem informacija, ki je zavezana resnici, kar seveda pomeni, da se mora opirati na vsestranske vire, da je dobro pripravljena in od vseh strani osvetljena. Sicer bi morali govoriti o dezinformaciji. Naloga svobodnih medijev pa je tudi, da prispeva k splošni diskusiji o pomembnih in zanimivih temah z različnih področij. Poleg tega so mediji organ kontrole vladajočih, zato lahko govorimo o njih tudi kot o četrti veji oblasti. Seveda ustvarjajo časopisi javno mne­nje že s tem, da ponudijo informacije, vendar so dopustni tudi komentarji in uvodniki, ki so seveda vedno subjektivni, morajo pa biti jasno označeni, da bralca na zavajajo. Nedopustno je vsako mešanje informacije in komentarja. Vendar je dolžnost tudi komentatorja, da se vsestransko informira na široki podlagi. Iz tega je že razvidno, da svobodni mediji niso in ne morejo biti propa­gand­no trobilo vladajočih. V demokratični druž­bi je predvsem važno, da obstajajo mnogovrstni časopisi – od leve do desne strani – in da ni monopolnih organov.
Vsega tega, kar smo našteli, omenjeni slovenski dnevniki niso niti približno upoštevali, kar publikacija nazorno prikaže. Naloge informacije niso izpolnili, ker niso težili k resnici, ker niso objektivno raziskovali. Ozirali so se samo na eno stran, agitirali so in manipulirali. Kot mediji v totalitarni državi so bili propagandno sredstvo vladajočih, orodje komunistične partije. Pogosto so odkrito ali pri­krito celo pozivali na maščevanje. Temeljni demokratični princip, da je nekdo kriv šele, ko se mu krivda dokaže in je pravnomočno kaznovan, ni nikogar zanimal. Tako so npr. že pred samo sodbo klasificirali ob­tožene za »vojne zločince in narodne izdajalce« in to nenehno ponavljali. Z naslovi in podnaslovi ter z obnavljanjem tako imenovanih dejstev, ki jih sodišče ni nikoli dokazalo in ki jih tudi dnevniki niso raziskovali, so ust­varjali negativno vzdušje proti obtoženim in manipulirali bralce, ki seveda niso imeli nobenih možnosti ugotoviti, kaj je res in kaj ne. Avtorji so tako poročanje medijev jasno klasificirali kot protipravno in neetično.
Ministrstvo za notranje zadeve je že jeseni 1945 ugotovilo, da je Cerkev »hrbtenica opozicije«, sovražnik številka ena je Cerkev ostala do prevrata. Na Slovenskem država in mediji še danes nimajo normalnega odnosa do Cerkve. Predloženo delo dokumentira propagando proti Cerkvi tako imenovane »ljud­ske oblasti« v najhujšem času represije proti Cer­kvi, to se pravi, da zajema obdobje od kon­ca vojne maja 1945 do sprejema »Zakona o prav­nem položaju verskih skupnosti« leta 1953. Ker je imela Cerkev zelo močno zaslombo v prebivalstvu, je bila za novo oblast posebno nevarna. V tem času je oblast uničila politično opozicijo in je skušala uničiti ali vsaj onemogočiti tudi katoliško Cerkev, zato je bila torej potrebna intenzivna propaganda v medijih, ki je imela namen pripraviti teren, to se pravi, v očeh vernikov diskreditirati cer­kveno hirarhijo v Sloveniji oz. Jugoslaviji in Vatikan, prikazati medvojno sodelovanje duhovščine s sovražnikom in povojno zločinsko protiljudsko delovanje predstavnikov Cer­kve. Številni duhovniki so romali v zapore – v določenem obdobju lahko rečemo, da sko­raj vsak drugi svetni ali redovni duhovnik –, da ne govorimo o administrativnih kaznih, ki jih skoraj ne moremo prešteti, in mediji so imeli nalogo pripraviti javno vzdušje za obsodbe, ki niso bile določene na sodiščih, temveč v političnih gremijih. V rednih presled­kih so nastopali tako imenovani »ljudski« duhovniki, torej tisti, ki so bili med vojno na strani »ljudske revolucije,« in obsojali delovanje Cerkve, cerkvenih predstojnikov med vojno in po njej, predvsem pa poudarjali sodelovanje z okupatorjem. Taki duhovniki so bili med drugimi Franc Šmon, Jože Lampret, Metod Mikuž in Anton Bajt. »Ljudski duhovniki« so s pomočjo Udbe septembra 1949 ustanovili Cirilmetodijsko društvo (CMD) s ciljem Cerkev razdvojiti. Časopisje se je s tem društvom intenzivno ukvarjalo in postavljalo člane CMD za vzgled. Razlikovali naj bi se vidno od družbeno škodljivih pripadnikov Cerkve. Najprej je bila naloga dnevnikov s svojo propagando pripraviti podlago za ustanovitev duhovniškega društva. Ponavljali so celotno paleto predsodkov, ki so jih gojili že od Kočevskega procesa leta 1943 naprej, razlagali so, da se duhovniki niso vključevali v OF zaradi političnih in materialnih privilegijev, ki so jih uživali v prejšnjem sistemu, zaradi strankarske zagrizenosti, strahu pred revolucijo itd. Člani CMD so imeli številne privilegije, bili so socialno zavarovani, lahko so poučevali verouk, lažje so potovali, pri prestopkih so sodišča upoštevala njihovo članstvo itd.

stran: 084

Avtorji so svoje delo osredotočili sicer na to, kar so omenjeni časopisi poročali predvsem o duhovniških in redovniških procesih – upoštevali so tudi procese izven Slovenije, tako proti nadškofu Alojziju Stepincu in kardinalu Josephu Mindszentyju –, vendar so zelo nazorno prikazali tudi poročanje o Cerkvi nasploh, o agrarni reformi, pastirskem pismu, o verouku, o problematiki ločitve dr­ža­ve in cerkve, o bogoslovju itd. Posebno po­zor­­­nost so posvetili tudi poročanju o Vatikanu in prekinitvi diplomatskih odnosov. Vklju­­čili so tudi zamejstvo, npr. problematiko okoli Mo­horjeve družbe v Celovcu. Seveda so v središču procesi, v katere je bila Cerkev vklju­čena kot ena od sovražnih skupin, kot Rož­manov proces, božični proces, Bitenčev proces. Ti procesi so bili posebno pomembni za obravnavo Cerkve po vojni, ker so imeli namen »dokazati« ljudem, da je Cerkev med vojno delovala proti narodu in kolaborirala z okupatorjem. Obravnavali so poročanje o procesih proti redovom, kot npr. lazaristom, jezuitom, usmiljenim sestram, šolskim sest­ram, tudi ravnanje z redovnimi skupnostmi nasploh (primer Stična). Zanimivo je, kako malo se besednjak omen­jenih treh časopisov razlikuje. Sicer je res, da se tekst precej do­sledno drži dogajanja v sodnih dvoranah, razen takrat, kadar se zgodi kaj nepredvidenega, za oblast škodljivega, vendar se kljub te­mu velikokrat pojavi sum, da so nepodpisani pris­pev­ki – in večina je takih – o tem ali onem procesu peresa enega in istega pisca ali pa da je besedilo nastalo izven redakcijskih prostorov. Kritičnih glasov ni, čeprav bi vsak neodvisen žurnalist moral opaziti neštevilna protislovja med procesi samimi v obravnavi Cer­kve in cerkvene hierarhije in neznansko dis­kre­panco med tem, kar je oblast obljubila ali celo uzakonila in kako je ravnala.
Posebno dragocena je obsežna dokumentacija, ki je priložena raziskavi, ki služi prav tako zainteresiranemu laiku kot zgodovinarju in pravniku. Zelo obsežno je dokumentiran v vseh treh dnevnikih Rožmanov proces, vključeni pa so tudi številni članki o drugih procesih, o Vatikanu in o odnosih med Cerkvijo in državo. Dokumenti govorijo zase.