Avtor: Marija Rus, Zdenka Škof, Vladimir Kos, Marijan Tršar, Marjan Ozvald, Jurij Senegačnik, Jože Mejač, Božidar Fink, Miha Žužek

stran: 064

Matura 1935 – VIII. b,

stran: 065

Človekova vrednost in veličina se ne meri po tem, koliko kdo ima, ampak kaj kdo je. Pri tem ne pridejo do veljave le diplome, ki si jih je pridobil, marveč celostna kultura duha in srca. Poglavitno vlogo pri osvajanju tega pa igrajo prirojeni talenti, družinska in šolska vzgoja ter časovne razmere okolja, v katerem človek živi. Čeprav omenjeni dejavniki različno vplivajo na doraščajočega človeka, je gotovo, da šolskega vpliva ne smemo podcenjevati.
Današnji mladini so odprte razne usmeritve srednjih šol za pripravo na poklicno usposobljenost. Poudarek je na poklicni pripravljenosti za delo, torej na omejenem področju bodočega udejstvovanja. V preteklosti, v dobi do druge svetovne vojne, pa je imela srednja šola, posebno še klasična gimnazija, namen dati dijaku čim večjo splošno izobrazbo in vzgojo. Tako nam je tudi poudaril naš razrednik, ko je za slovo maturantom dejal: »Zavedajte se, da ste dosegli visoko, morda celo najvišjo splošno izobrazbo. Na univerzi se boste poglabljali le v majhen sektor znanosti.« V starosti se človeku kar pogosto prikradejo spomini na tista »srečna ali nesrečna leta, ki so bila« …
Danes je srednja šola dostopna vsem, celo obvezna je za vse, tudi za tiste na deželi. Pred drugo svetovno vojno ni bilo tako. Celo mestna mladina ni bila deležna tega v celoti, kaj šele podeželska. Za fante je bila prednost, privilegij, saj je zaradi težavnih gmotnih razmer in velikega števila otrok v družinah le malokateri zmogel kriti stroške šolanja. Za dekleta pa je bila to prava izjema. Leto 1930: na klasični gimnaziji od 745 dijakov le 81 deklet.
Prvi razredi so bili zelo številni, tudi do 45 dijakov v eni učilnici. Vodstvo gimnazije je imelo izkušnjo, da se bo število hitro krčilo. Čeprav je moral vsakdo napraviti sprejemni izpit, se je dogajalo, da so nekateri že po nekaj mesecih spoznali, da ne bo šlo, in so ostali doma. Drugi so sicer vztrajali, a ocene so jasno kazale, da bo polom. Največ težav je bilo z latinščino. Spominjam se prof. A. Lovšeta, kako je že v prvem letniku dijaku Janezu svetoval, naj pusti šolo. Ko je delil zvezke s popravljenimi nalogami, se je ustavil pri njem in mu prijazno rekel: »Janez, poglej, v tvoji nalogi je več rdečega kot črnega. Ne gre in ne gre in tudi ne bo šlo. Pojdi domov! Močan si – bil je največji v razredu – pa se izuči za mesarja. Ne čudi se mojemu nasvetu. Pred nekaj tedni me je na cesti dohitel mlad mož s precej težko aktovko. Pozdravil me je in povedal, da sem mu pred leti svetoval tako, kakor danes tebi. Poslušal me je in sedaj ima samostojno mesarijo, meni pa prinaša celo aktovko klobas v zahvalo za tako pameten nasvet.« Janez je sprejel njegov nasvet. Nekaterim pa se je »odprlo« in so potem uspešno nadaljevali.
Poleg drugih rednih predmetov je bil poudarek klasične gimnazije na učenju jezikov, zlasti latinščine in grščine. Od profesorja je bilo odvisno, če smo se v višjih razredih pri branju klasikov zadovoljili le z besedilom ali pa smo se ustavili pri misli, zgodbi ali dejstvu in s tem prodirali v srčiko grške in rimske kulture. Učni načrt je bil zelo zahteven: poleg obveznih jezikov: slovenščina, srbohrvaščina, nemščina, latinščina in grščina je bil v popoldanskih urah še tečaj za francoščino in stenografijo. V šolskem letopisu za leto 1930 lahko celo beremo dopis z ministrstva, »da je za prehod v višje razrede treba učne zahteve še poostriti, ker nočemo vzgajati polizobražencev – teh je že preveč – ampak prave izobražence«. Tisto leto so ustanovili organizacijo »Šola in dom«, kar je pritegnilo k sodelovanju starše dijakov. Prvo predavanje je imel sam ravnatelj dr. Lokar, za njim pa razni naši profesorji in strokovnjaki od zunaj. Bolj kot sestanki in srečanja staršev s profesorji so bila to predavanja in pogovori o vzgoji ali takratnih perečih vprašanjih ter o sodelovanju staršev s šolo. Že nekaj let prej pa je začelo delovati kulturno društvo »Žar« z istoimensko revijo in velikim poslanstvom: dramska skupina je vsako leto pripravila eno ali dve igri in nastopila v Drami, filharmonični ali unionski dvorani in še kje drugje. Na oder so postavili dela kot Molierov Namišljeni bolnik, Shakespearov Hamlet, Cankarjev Hlapec Jernej in Za narodov blagor in mnoga druga. Pod okriljem »Žara« je nastopal zavodov mešani pevski zbor, moški kvintet, orkester z vsakoletnimi nastopi na bogatih akademijah. Januarja leta 1936 so s tako akademijo v filharmonični dvorani proslavili 2000-letnico Horacija. V letopisu šole je zapisano: »Proslava je potekala brezhibno v izredno zadovoljstvo občinstva«.

stran: 066

Čeprav ravnatelj in nekateri profesorji niso bili verni, je bilo poskrbljeno tudi za versko vzgojo. Dva kateheta sta nemoteno vršila svoje poslanstvo. Zavod je imel svojo kapelo, za večje verske slovesnosti pa sta bili na razpolago cerkev v Križankah ali pa frančiškanska cerkev. Dijakom je bilo omogočeno, da so jeseni in za veliko noč skupno opravili spoved in prejeli sveto obhajilo. Celo tridnevne duhovne vaje so bile uvedene, in to ločeno za dekleta pri jezuitih, za fante pa v Križankah. Na klasični gimnaziji je bila ustanovljena dijaška Katoliška akcija pod vodstvom prof. E. Tomca in oblikovala mladi rod v zavedne in močne značaje. Z vso resnobo so se posvečali študiju papeških okrožnic Quadragesimo anno in Divini Redemptoris, obe tako pomembni za odnos katoličana do takratnega socialnega in političnega stanja.


V politiko dijaki takrat nismo posegali. Le enkrat se je zgodilo, da se je zadeva obravnavala celo na sodišču: prof. E. Turk je v času Živkovičeve diktature v svoji prosrbski usmerjenosti dijake VII. b razreda zaradi slovenskega odpora in dijaškega odobravanja le-tega sramotil dijake in celoten narod z besedami, »da smo ostanki pasjega plemena« in podobno. Tu se je razred uprl in zahteval preklic in opravičilo.
Ta nekdaj tako priznana klasična gimnazija je bila leta 1958 preimenovana v 2. osnovno šolo v Ljubljani, naslednje leto pa dobila sedanji uradni naslov »Osnovna šola Pre­žihovega Voranca«.

Matura 1936 – VIII. b

Nekaj spominov, pravim; več kot 50 let je minilo, kar sem moral zapustiti Slovenijo. Do nemške okupacije Maribora sem hodil na mariborsko klasično gimnazijo. Nacisti so lovili po Mariboru fante, včasih tudi moje petošolske starosti, zato sem pobegnil v Ljubljansko pokrajino, ki so jo imeli v oblasti manj krvoločni italijanski fašisti. Na ljubljanski klasični gimnaziji so me, begunskega študenta, prijazno sprejeli, da sem lahko študij nadaljeval. V sedmi šoli so me na poti v gimnazijo – v eni od mnogih racij – Italijani aretirali. Z verigo zvezane so nas odpeljali v Gonars v severno Italijo. Iz internacije so me zaradi bolezni poslali spet v Ljubljano, in sicer po desetih mesecih. Brez pritiska Pija XII., da naj izpustijo bolne internirance, bi se ne mogel vrniti. Do mature sem imel na razpolago le nekaj mesecev; izdelal sem jo, tudi z dobrohotnim razumevanjem profesorjev. Še danes sem jim hvaležen.
A moja hvaležnost obsega več – obsega celotni sistem klasične gimnazije v predvojni in medvojni Sloveniji. Imeli smo odlične profesorje, izvedence na svojih področjih, in obenem prave pedagoge. Morda bi danes kvečjemu trem profesor­jem pripisal pomanj­kljivo pedagoško sposobnost; a ta sta­­vek devam v oklepaj, ker smo različni študentje različno reagirali, in to pod pritiskom osebnega dozorevanja v nemirnih časih.

stran: 067

Celotni sistem klasične izobrazbe nas je pravzaprav seznanjal z zgodovinsko podlago našega naroda na evropski celini. V ta namen nam je pomagalo učenje klasičnih jezikov, ne da bi pri tem podcenjevali praktično vrednost tega ali onega modernega jezi­ka. Na podlagi latinščine se ni bilo tež­ko učiti francoščine ali italijanščine; nemš­čina je nudila uvod v angleščino in skandinavske jezike, če se jih je kdo hotel učiti. S pomočjo klasične literature smo se tako rekoč mimogrede seznanjali z načini miš­ljenja drugih narodov, odkrivali splo­šno veljavna živ­ljenjska načela. Za verski pouk smo imeli dva kateheta; od teh je bil eden tako silno strog, da bi se »zaradi nje­ga« ne bil nikoli od­ločil, da postanem tudi jaz du­hovnik.
Še danes se mi zdi, da je tako na klasični kot na realni gimnaziji manjkal predmet »narodnostna vzgoja«; med sošolci (o sošolkah nič ne vem) se je širil sovjetski komunizem kot neke vrste višja vrednota, sinteza narodnostnih in državo­tvornih vrednot. Vsaj med sošolci se je ta ali oni izpovedoval kot pristaš takšnega komunizma. V Mariboru je bilo čutiti tudi nemškutarstvo; toda begunci iz Avstrije in Nemčije so nam, študentom, pomagali spoznavati zlo nacizma. Nauk Cerkve in objektivna časopisna poročila o divjanju komunizma v Španiji in pakt med Hitlerjem in Stalinom za uničenje Poljske so nam odpirali oči – če smo hoteli videti. A zdi se mi, da bi nam šolski predmet o narodnostnih vrednotah lahko še bolj pomagal; tak predmet bi lahko s pridom uporabljal izkustva klasične preteklosti, ki smo se z njo seznanjali.

Avtor slike: Marijan Tršar

Opis slike: Večerna druščina Marijan Tršar

P. S.
Življenje na Irskem me je seznanilo z irsko-angleško srednje­šolsko izobrazbo, življenje na japonskih otokih pa mi je dalo vpogled v japonski sred­nješolski sistem. Menim, da nas je slovenska srednješolska klasična izobrazba bolj pripravila za življenje; to mnenje temelji na stikih z mladimi ljudmi, ki so končali srednjo šolo tako na Irskem kot na Japonskem.

Matura 1939 – VIII. b

Daleč v času so moja gimnazijska leta in o mnogočem so spomini obledeli. Ostaja pa mi prepričanje, da nam je humanistični sistem izobraževanja na ljubljanski klasični gimnaziji dajal priložnost za neposredno vstopanje v duhovna območja kulture. Čas, ki sem ga preživljal na tej šoli med letoma 1931 in 1939, še ni bil dramatičen, kakršen je bil nekaj let pozneje. Dijaki smo sicer čutili takratno nazorsko in politično vrenje v slovenski javnosti in v svetu. Opredeljevali smo se ob pojavih domačega kulturnega boja ter spremljali krvave dogodke v Španiji in grozečo rast napetosti med evropskimi silami, vendar se je to nas šele dotikalo. Nismo še bili potegnjeni v vrtinec, ki je zajel nekaj let pozneje naše naslednike in jih mnogo pogubil.

stran: 068

Med razburljivimi dogodki se spominjam iz prvih let – kaj več sem o tem izvedel pozneje –, da je profesor udeležence šenčurskih dogodkov in gibanja zelenih kravat označil pred dijaki v razredu kot zadnje ostanke pasjega plemena. To je sprožilo sodni proces, ki je bil politično obarvan, in predvsem v višjih razredih vneslo vznemirjenje med dijake, ki so bili politično osveščeni in usmerjeni proti centralizaciji državne oblasti v Beogradu. Pri zgodovinski uri nas je žalil protikatoliški ton v profesorjevi razlagi Lutrovega nastopa. Nismo se tudi mogli sprijazniti z vsiljevanjem unitaristične miselnosti srbske profesorice celo pri predmetu mineralogija in geologija. Te in podobne epizode pa niso povzročale napetosti med sošolci ali kvarile njihovih odnosov s profesorji in ravnateljstvom.
Ko pravim, da je bila »klasikom« dana priložnost za uvajanje v duhovna območja, mislim na učni program, ki je vseboval med predmeti latinščino v vseh osmih razredih in grščino v šestih ter verouk kot spoznavanje katoliškega dogmatičnega, apologetičnega in moralnega nauka ter cerkvene zgodovine. Klasična jezika obenem s temelji filozofije in umetnosti sta nam odstirala globlji vpogled v človeka. Verouk pa so tudi neverni in agnostiki sprejemali kot pri­bliževanje splošni kulturi, tako kot so se morali seznanjati z antičnimi verstvi in starožitnostmi. Med sošolci mojega osmega razreda in paralelke najdem imena poznejšega škofa, precej duhovnikov, nekaj članov akademije znanosti in umetnosti, več univerzitetnih profesorjev in drugih izobražencev, žal pa tudi takih, ki so kljub vsemu pomagali uveljavljati duhovno in fizično nasilje ter celo prestopali skrajne meje človečnosti. Precej jih je na eni in drugi strani pogubil domači spopad. Tudi to je podoba človeka z njegovo svobodo pri izbiri življenjske poti.
Ko zdaj, sto let po ustanovitvi humanistične ali klasične gimnazije v Ljubljani in šestdeset let po mojem odhodu iz nje, obnavljam spomine in se mi budi hvaležnost za vse, kar je dobrega dajala tolikim generacijam in narodni skupnosti, pa obžalujem in zavračam povezovanje šole s poslopjem. Ne smem in nočem zmanjševati pomena osnovne šole, trdim pa, da je bila odprava klasične gimnazije huda napaka in njena zamenjava z osnovno šolo v isti stavbi pa tudi. Obhajanje obletnice zidov, ki so bili šest desetletij dom humanistične kulture in potem štiri desetletja osnovne izobrazbe, je premešavanje vrednot in učinkuje kot politična kampanja za potrjevanje nekdanjih dejavnosti totalitarnih oblastnikov in upravičevanje njihove kontinuitete. Quousque tandem …

Matura 1940 – VIII. a

Fotografija maturantov 8. a razreda iz junija 1940. Štirideset nas je bilo, osemnajst fantov in dvaindvajset deklet. Po šestdesetih letih gledam te mlade obraze, čeprav jih le desetino še srečujem, vsaj od časa do časa.
Bili smo ena tistih generacij, ki lahko nase obrne verz Župančičeve Dume: … med nas je usekalo in nas razteplo po svetu.
Usekalo je šele pozneje, po maturi. Počasi, a nezadržno pa se je izbruh zla pripravljal prav v času našega šolanja na gimnaziji.
Leta 1933, ko smo bili prvošolčki, je Hitler prišel na oblast. Resna grožnja miru versajske Evrope se je na pomlad 1938 stopnjevala s priključitvijo Avstrije in leto kasneje z razpadom Čehoslovaške. Septembra 1939 se je hkrati z našim zadnjim letom na gimnaziji začela druga svetovna vojna.

stran: 069

Od petega do vključno sedmega razreda nas je vznemirjala državljanska vojna v Španiji, kjer so se kot prostovoljci borili tudi slovenski komunisti. Že v dvajsetih in tridesetih letih je tisk prinašal iz Sovjetske zveze čedalje bolj vznemirljive vesti o tisočih in milijonih življenj, žrtvovanih za industrializacijo dr­žave in kolektivizacijo poljedelstva. Še danes vidim pred seboj naslov brošure Ukrajina joka.
Večina dijakov našega razreda je prihajala iz meščanskih družin. Očetje so bili uradniki, trgovci, pravniki, zdravniki. Le nekaj sošolcev z dežele je prihajalo k pouku iz dijaških zavodov ali pa so se vozili. V manjše skupine so nas družili pot v šolo, priprava na matematično nalogo, redko sprehod v Tivoli po nedeljski maši, le nekaj deklet iz premožnih družin tudi družabne prireditve.
Tudi smrt najbližjih našemu razredu ni bila prihranjena. Dve sošolki sta že v nižjih razredih izgubili enega od staršev. V sedmem razredu je objokana mama med poukom prišla po Rajka Makovca: oče, delovodja na že­lez­nici, je umrl pod lokomotivo, in to dan pred upokojitvijo. Osem otrok je ostalo brez očeta.

Avtor slike: Marijan Tršar

Opis slike: Pogled z višine Marijan Tršar

Toda bili smo mladi, bolj odprti za veselo kot žalostno stran življenja. Ob za­četku vojne na zapadu smo se kar družno nasmihali papirnatim aeroplan­čkom, ki so jih razposajenci nad nami po nitkah spuščali pred okna našega razreda.
Vendar mi je iz tistega časa spomin ohranil prizore, ki pričajo, da vsi le nismo bili tako mladostno brezskrbni in nepripravljeni na dogajanje okoli nas. Med odmori, ko se je večina sprehajala po hodnikih ali po dvorišču, so se v razredu razvnemale živahne debate. Na eni strani Janko Smole in Janez Stanovnik iz znanih pravniških, tudi politično angažiranih družin, na drugi strani pa Terezija Mavec, hčerka orožnika pred upokojitvijo. Katerim mladinskim skupinam ali organizacijam sta tedaj pripadala omenjena sošolca, lahko samo ugibam. Rezka je bila vzorna članica Katoliške akcije. Pred kratkim mi je sošolka pokazala spominsko knjigo iz dijaških let. Leta 1939 ji je Rezka napisala vanjo Slomškovo vodilo: Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodove omike. Rezkin zapis je bil bela vrana sredi čustvene zasanjanosti te spominske knjige. Rezka je bila tudi v teh debatah sama, drugi smo bili radovedni opazovalci, kot bi nas vse to ne zadevalo.
Dogodki pa so se vrstili z neizprosno logiko. April 1941 nam je dal nalepko: zadnja predvojna generacija. Potem okupacija, organiziranje odpora, ki mu je njegova vodilna sila, Partija, pristavila svoj sprva prikrivani cilj: spremembo družbenega reda, ne z revolucijo, marveč v procesu boja proti okupatorju. Zgodovinska razcepljenost našega naroda je dobivala nove, strahotne dimenzije. Maj 1945. Na eni strani maščevalno zmagoslavje, na drugi reševanje golega življenja z begom. Je bila naša zemlja že kdaj prisiljena spiti toliko slovenske krvi kot v juniju tega leta?
Aprila 1947 sem šla v službo na Primorsko. V počitnicah sem se vračala v Ljubljano in ob redkih srečanjih s sošolkami se mi je risala vojna bilanca našega razreda. Dva skromna, neopazna sošolca, Marijan Lenassi in Miroslav Pezdir, sta padla pri partizanih. Sošolka iz Poljanske doline Viljemina Čenčič je dala življenje kot partizanska bolničarka. Nerazdružni prijateljici Imelda Lobe in Živka Schweiger sta po koncu vojne izginili neznano kam. Rajko Merala je bil leta 1945 ustreljen v Trstu. Še posebej pretresljiva pa je zgodba Rezke Mavec, študentke medicine. Maja 1945 se je s 65-letnim očetom, upokojenim orožnikom, umaknila na Koroško. V begunskem taborišču pri Vetrinju je kot bolničarka pomagala ljudem. Konec maja je bila med civilisti, ki so jih Angleži izročili partizanom. Pravijo, da bi se Rezka lahko izognila vračanju, pa je želela ostati z očetom. Leta 1933 je kot dvanajstletna deklica obljubila umirajoči materi, da bo skrbela za očeta. Oba sta bila zaprta v taborišču Teharje. Sredi junija so Rezko v skupini desetih deklet odgnali v smrt. Tudi za očetom se je izgubila vsaka sled.

stran: 070

Do konca leta 1945 je torej smrt s krvjo izbrisala sedem obrazov z naše maturitetne fotografije. Osem teh mladih ljudi pa si je poiskalo drugo domovino. Mihaela Bitežnik, Valentin Leskovšek in Anton Urbanc so maja 1945 odšli preko oceana. Vsi trije še živijo. Cveto Božič in Božidar Jerič sta po vojni končala študij medicine, delovala pa sta na tujem. Zobni zdravnik Cveto živi v Švici, ginekolog Božo pa je umrl v Stockholmu. Tudi Gabrijel Potočnik je šel na tuje in tam umrl. Iz domovine sta se umaknili tudi romanistki Olga Trtnik in Dolores Terseglav, prva v Firence, druga na Reko, kjer je v začetku januarja 1995 umrla. Pesniško zbirko z naslovom Ladijski dnevnik so ji izdali Slovenci v Argentini, nekaj poglavij njene proze pa je ponudila v branje Revija 2000. V domačem okolju bi se njen literarni talent polneje razvil.
Od štiridesetih maturantov nas je po vojni ostalo v Sloveniji petindvajset. Štirje so že umrli: Ivan Černeha, Darinka Dolenc, igralec Danijel Bezlaj in jezuit Stanislav Grošelj.
Letos bomo praznovali 60-letnico mature. Z razumom in čustvom presezimo to, kar nas loči, sédimo skupaj za ta jubilej, si stisnimo roke, počastimo spomin na naše pokojne, podpišimo se na pozdravno kartico tistim, ki zaradi bolezni ali oddaljenosti ne bodo mogli priti med nas.

Matura 1940 – VIII. c

Kar dostikrat se mi je v družbi prigodilo, da sem ob omembi klasične gimnazije poslušal zavzete slavospeve o njej. Sam se pravzaprav dolgo nisem zavedel, v čem naj bi bila takšna razlika med njo in drugimi šolami. Najbrž ne zgolj ta, katero je rada ponavljala moja mama, primerjaje jo z gimnazijo, na katero je hodila sestra: »Na klasični je med odmori tak mir in tišina, kot na poljanski šele med urami pouka!« Kajpa se mi je pozneje zjasnilo, da ne more iti zgolj za disciplino, marveč za vsebinske in metodološke drugačnosti, ki so nas na poseben način profilirale. Ta institucija prav gotovo ni želela biti in tudi ni bila samo odlična posredovalka vseh vrst znanja (s čimer se dandanašnji tako rade hvalijo tudi naše šole), marveč hkrati vzgojiteljica, oblikovalka učenčevega značaja – želela je, da bi vsak odrastel v dostojno osebnost.
Temu ni doprinašala samo humanistično poudarjena vsebinska plat v primerjavi z bolj matematično-fizikalno naravnanostjo realk, ampak tudi metodični prijemi, usmerjevanje, kako iz predpisanih učnih predmetov izluščiti čim več za učenca koristnega soka. Drugače povedano, šlo je za tiste nikjer zapisane, a pedagoško sila pomembne prijeme, ki so sicer po vseh šolah podobne učne snovi poglabljali, in se niso zadovoljevali z že na prvi pogled vidnimi zunanjimi vsebinami. Da so pri tem odigrali odločilno vlogo naši profesorji, ni treba posebej podčrtavati. Zares, če se ozrem na osem let svojega študija na klasični, moram zapisati, da so bili profesorji v veliki večini odlični strokovnjaki svojega učnega področja, hkrati pa tudi občutljivi mentorji. Če se samo spomnim poliglota Južniča, ki je poleg francoščine enako suvereno učil tudi grščino in latinščino, fakultativno pa še nemščino in celo stenografijo. Ali Grošlja, ki je name učinkoval nekako evropsko, svetovljansko, tudi ko smo pri njem brali klasični Ciceronov Quousque tandem Catilina. In nad mojo žilico za pisanje vneti Melihar ali še prej Ivan Grafenauer (Ja, dobesedno, solzan mi je ostal v spominu, ko smo morali na ukaz Beograda – menim, da je bilo v drugem razredu – trgati iz čitank Can­kar­jev slavospev: »Sveta si zemlja slovenska in blagor mu, komur plodiš!«). Pa dobrodušni Lovše, specialist za latinščino in grščino (»tolstoriti Ahajec« ga je krstila naša hudomušnost). Ali vedno resni »ata Kunc« s svo­jim večnim refrenom »One, oja, kej še«. Pa dol­govrati Rupel – »latinci« smo ga pokozili v »Rupicapro«. In nesrečni učenjaški »grk« Ko­letič – »Kole«, ki bi zavoljo izjemnega znanja zaslužil profesuro na univerzi, a se je revež moral nemočen otepati z disciplino v razredu. Nikoli ne bom pozabil Doboviška – »Tomiks« smo mu rekli zavoljo zvihanega klobuka – in njemu ljubega nazivanja učencev z »gospodine moj«. Če komu, potem se imam njemu zahvaliti za kar spodobno znanje francoščine – kajpa samo iz knjig, ne kot danes, dosti lažje, iz štipendij v Franciji. Ne da bi nas preoblagal s slovnico, nas je rajši spodbujal k branju in konverzaciji. Čisto drugače kot Žitnik, »Lepi Lojze« smo mu rekli, ki se je pedantno naslajal s slovničnimi paragrafi. Vsestransko razgledan, umetniški in filozofski je bil profesor Gnjezda. »Jon, jon«, je predel in se prijemal za belo bradico, ko je spraševal, zato se je pri nas spremenil v »Jonjona«.Vodil nas je na razstave po galerijah, vedel vse o klasičnih tragedijah, literaturi in filozofiji. Brez njega tudi ne bi bilo »Žara«, kulturno umetniške gimnazijske arene, kjer so se poleg pesniških, gledaliških in likovnih prezentacij kresali mladi duhovi v ostrih debatah – bil je že čas ločevanja duhov –, vznikale in med seboj so se kosale ideje, ki so pozneje v državljanski vojni prerasle v usodne, krvave slovenske antagonizme.

stran: 071

Avtor slike: Marijan Tršar

Opis slike: V daljave Marijan Tršar

Toda pedagog, ki sem ga posebej cenil kot učitelja in vzgojitelja, je bil profesor Tomec. Ne morebiti zavoljo tega, ker sem bil več let član njegovih Mladcev, Katoliške akcije, ampak ker me je vedno znova presenečal s svojim izjemnim znanjem in izkristaliziranimi metodami učenja. Uvajal me je v latinščino in grščino – v to zadnjo žal eno samo leto, zato sem tudi končal gimnazijo kot dober latinec, a le za silo grk. Tomec nas ni samo učil branja klasičnih tekstov prek analitičnega prenikanja skozi tesni in skrivnosti jezika, marveč je znal iz teh besedil luščiti globlje vsebine in eksistencialno zavezujoča sporočila. V kratkem, priporočal nam je spraševati se o bistvu prebranega, pravzaprav o tisti skriti notranji vsebini teh izbranih umetniških besedil antike. In še več, seznanjal nas je tudi s čisto praktičnimi postopki mnemotehnike, kako si učno snov najhitreje zapomniti, jo zacementirati v spominu, da ne bo že jutri spuh­tela brez sledu. Posebej občutljiv za ritmično raznovrstje nas je opozarjal na Horacovo pesništvo, dosti zahtevnejše kot heksametrsko in elegijsko distihonsko starejših pesnikov. Prav gotovo se brez njega ne bi toliko zaljubil v ritmično zvočnost in poantirane misli tega pesniškega velikana. S pretanjeno psihološko metodo nas je seznanjal s ključi, kako se lotevati prevajanja težjih tekstov, takšnih, ki nam na začetku niso prida jasni, da se vseeno prebijemo skoznje. In sam spreten, prepričljiv govorec nam je pogosto zabičeval, kako bi se veljalo resno spoprijeti z umetnostjo oratorstva, še posebej nam Slovencem, ki že po naravi nismo pretirano govorno izvedeni. Kar nekakšna grenka sočutnost me je obhajala ob nje­ govi življenjski osamelosti – »celibataire«, smo mu kdaj po francosko šepnili za hrbtom –, a vedno tudi hkratno občudovanje njegove duhovne klenosti, zakaj znal se je celo ponorčevati sam iz sebe: za prevajalsko nalogo nam je izbral Horacov Quid agam celebs?

stran: 072

Tudi če skušam svoj študij na klasični gimnaziji zaobjeti v celoti, brez prebiranja med boljšimi in najboljšimi pedagogi na njej, se mi kažejo prakticirana analiza klasičnih tekstov, logično razpletanje njihove sintakse ter nenehno vsebinsko spraševanje »kaj je to« zagotovo za najplodnejšo učno metodo, saj je nas mlade mojstrila v iskanju bistvene resnice, dostikrat – če ne celo praviloma – skrite za čisto drugačnimi naličji. Najbrž me je ravno to nagnjenje do odkrivanja pravega obraza stvari in reči hkrati z žejo po lepoti zapisalo umetnosti, slikarskemu poklicu.
Pri srcu pa me vsakikrat stisne, ko pomislim, da smo od 34, ki smo v VIII. c maja 1940 polagali maturo, danes živi samo trije – zagotovo vem le za Borisa Grabnarja in Leona Petrača. Bili smo pač nesrečen letnik, ki je plačal grozljiv davek vojni in revoluciji. Pa niti ne, da bi jih toliko padlo pri belih ali rdečih – pri vsakih, kolikor vem, le po štirje – kar devet, če ne še kakšen, jih je pomrlo od tistih, ki so po koncu vojne odšli v obe Ameriki in Avstralijo. In domala vsi od srčnega infarkta. Ti mladi intelektualci, polni znanja in ustvarjalnih sil, ki so po večini doma že končali univerzo, so morali v tujini začeti vse znova, dobesedno od začetka.Takšno na silo podvojeno življenje jim je hitreje izpilo moči. Ni mi pa znana usoda nekaterih, denimo »rdečega« Danka ali Boleta, Pleška in Windla – razen prvega se je najbrž tudi njihova zaključila kje na tujem. Posebej pa se mi je zapletlo pri našem edinem razrednem nogometašu Vovku. Pozneje je bil menda zdravnik pri gorenjskih domobrancih in se menda izmaknil povojnemu holokavstu ter pristal v Peruju. Je še živ ?
Začuda je iz našega razreda edino Remškar šel v lemenat (tudi v »aju« le Grošelj, pa celo v »zavodarskem beju« le dva, Okorn in Smerkolj), čeravno je javno mnenje klasično gimnazijo štelo za valilnico duhovniških poklicev. Prehitra smrt v vojni ali na tujem je tudi preprečila, da se večina mojih sošolcev ni mogla izkazati z izjemnimi sposobnostmi, ki jih v razredu s petimi odličnjaki zagotovo ni manjkalo. Med približno ducatom tistih, ki so ostali doma, je bilo največ pravnikov, posamezen ekonomist in inženir. Trajno mesto v literaturi si je prislužil pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec Jože Brejc Javoršek. Prav gotovo pa bi se doma bolje uveljavil tudi marsikateri od teh, ki so morali hočeš-nočeš svoje talente zapravljati v tujini. Domovina bi jim omogočala ustvarjalno udejstvovanje in vračali bi ji po svojih močeh in nadarjenostih.

Matura 1941 – VIII. a

Oči objemajo podobo iz arhiva: živ trenutek, ujet na ploščo kamere pred skoraj šestdesetimi leti. Zadnji dan v maju 1941 VIII.-a, klasična gimnazija v Ljubljani. Petdeset mladih obrazov, maturantov, osem profesorjev. Zavestno beležimo svečanost trenutka. Sošolci, med seboj povezani za vedno. Skupna pot osmih let humanistične vzgoje je končana.
Kdo smo? Različni po narodnosti, po religiji, po svetovnonazorskem prepričanju, po socialnem položaju. Smo vagonarji in ljubljanske srajce. Smo s svobodno razvitimi značaji, spoštujemo strpnost. Rasne napetosti ni. Seksualnih analiz in pouka o mamilih ne poznamo. Umetnost nam je blizu, filozofija ni neznanka. Živimo v svetu idealov, pripravljeni žrtvovati najdražje za svoje prepričanje. Domoljubi smo. Ponosno pojemo mlademu kralju: »Petrček, kako smo mladi … s tabo smo do konca dni. Živio!« Rdeči nageljni na naših prsih vedo povedati več kot besede. Študij in brezpogojna disciplina sta nas dobro pripravila na izzive življenja.

stran: 073

Slovo, kjerkoli, kadarkoli, je vir tesnobnih občutkov. Slovo po osmih letih gim­nazije je prav posebno težko. Slovo v vojnem času – agonija. Kdo od nas bo smrtno vihro preživel? Se bomo še kdaj srečali? Nas bo čas spremenil?
Valeta v gostilni Pri Slepem Janezu v Šiški. Gaudeamus igitur … Mladi smo, veselimo se! Policijska ura nas prisili, da nadaljujemo valeto na realki v Vegovi ulici. Ravnatelj, Danilov oče, nam je dovolil uporabo prostora na vrhu častitljive zgradbe s pogledom na univerzo, ki bo večini, nekaterim po ovinkih, postala alma mater.

Avtor slike: Marijan Tršar

Opis slike: Zamišljena Marijan Tršar

Mirno, brez plesa in glasbenega hrušča nadaljujemo slavje. Slovo je pre­lo­ženo do jutra. Hrane, pijače in cigaret ne manjka. Dobre volje smo, nekateri celo preveč. Pod nami na pločniku korakajo karabinjerji. Profesor Kopriva pripoveduje zgodbice v latinščini. Obnavljamo zgodbe o profesorjih in ravnateljih, o slugi Prešernu in njegovi »sladki šoti« za bore pare. Govorimo o sprejemnih in poprav­nih izpitih, o cvekih, ukorih, opominih, o tajnih simpatijah, o Španiji in Ukrajini, o bodočem študiju, o bodočnosti … Končno se poslavljamo z občutkom prve lastne sedmine. V tej majski noči smo se poslovili od mladosti.
P. S. Kulturna vzgoja ohranja vezi prijateljstva do danes. Med vojno padlih, po vojni pobitih, v taboriščih izginulih je bilo iz našega razreda pet. Idealisti, vsak s svojega zornega kota. Po vojni nas je zapustilo do sedaj še osem sošolcev. Pogrešamo jih, v duhu so in bodo vedno z nami.
Vogranc in Bolta sta bila dobra znanca. Oba sta »žijala in marvala po slovej«. Ko je Bolta bil še živ, je mnogokrat poudarjal: »Vogranc zasluži več kot samo doprsje. Cela postava naj bi mu bila pomnik pred klasično gimnazijo v Ljubljani!« … Dro, dro.

Matura 1941 – VIII. b

Imel sem srečo: vseh osem gimnazijskih let sem preživel v eni šolski skupnosti. Leta 1933 so me vpisali v 1. b razred državne klasične gimnazije v Ljubljani, nato se je vsako leto spremenila številka razreda, fantje smo pa z majhnimi spremembami ostajali (razen maja 1941, ko je prišlo k nam 11 Mariborčanov). Približno trideset nas je prišlo mimo vseh nevarnosti do svojevrstne »mature«.
Bili smo seveda različnih nazorov. Prevladovali smo za malenkost tako imenovani klerikalci pred liberalci, komunistov je bilo komaj za vzorec, nekaj fantov iz res revnega okolja, ki so čutili socialne krivice, a so bili plemeniti. Sicer nas je bilo tudi med »klerikalci« kar precej revežev, a smo bili dovolj informirani o Stalinovih »humanostih«, da se nas rdeča propaganda ni prijela. Pomagali so tudi nekateri profesorji, ki so se nam znali približati in smo kar precej debatirali o takratnih razmerah po svetu. Med njimi je bil najbolj zanimiv prof. Ernest Tomec: Ob Demostenovih grških govorih je vlekel vzporednice s komunistično in nacistično taktiko: Zemlje lačni diktator plete mreže, lovi lahkoverne kaline, prinaša suženjstvo in smrt. Protinacistični smo bili vsi, enako protifašistični, nekaj je bilo le simpatij do komunizma. Pozneje so rdečo zastavo pograbili nekateri liberalci, da ne rečem – paradoksalno – že kar buržuji … Ti pa žal niso bili podobni našim pravim proletarcem.

stran: 074

Ob tem še nekaj besed o prof. Tomcu. Od otroškega vrtca do teološke fakultete nisem srečal boljšega didaktika. V šesti šoli nas je učil grščine prof. Lovše. Naveličal se je je, mi še bolj. Vprašali smo ga, kakšen pomen ima za nas ta stari jezik. Odgovoril je z ovinkom: tudi matematike sem se učil dvanajst let, danes pa shajam z malo računico … Tomec pa je bil ves navdušen nad svojim pred­metom. Potrudil se je ter nam zelo olajšal delo.
Učil nas je mnemotehnike: take in take nepravilne glagole je, recimo, sestavil v pesmico in igraje smo se jih naučili.
Cvetković podpiše dogovor s Hitlerjem. Jugoslavija vzkipi.
Neko jutro nas preseneti Simovićev puč v Beogradu. Pred gimnazijo manifestirajo študentje. Vsi jo pobrišemo iz šole in se jim pridružimo. A v srcih je negotovost: Je to prava pot?
Cvetna nedelja. Zjutraj nemška letala bombardirajo radijski oddajnik v Domžalah. Mitraljirajo po ljubljanskih strehah.
Naslednje dni gremo namesto v šolo na civilno obrambo. Odpeljejo nas v Šiško na tovorno postajo, kjer valimo sode bencina na tovorne vagone. Jasno nam postaja, da bo vojska bežala iz Slovenije. Pridrvi navdušen mladec: Rusija je napovedala Nemčiji vojno! Vse ploska. Kmalu se izkaže to kot lažna propaganda. Stalinu je vse drugo prej mar kot usoda Slovanov.
Jugoslovanska vojska razpade. Čez noč so izginili oficirji, vojaki so se začeli razhajati. Mnogi vrstniki odhajajo kot prostovoljci na jug. Večina se srečno vrne iz Zagreba, niso še dobili uniform in niso vojni ujetniki. Namesto Nemcev zasedejo Ljubljano Italijani, iz Gorenjske in Štajerske pridejo prvi pregnanci.
Na gimnaziji nam podele maturitetna spričevala, prepisali so preprosto polletne izkaze. Čez nekaj dni jih moramo vrniti, na njih je še pisalo: Kraljevina Jugoslavija. Spet gremo v šolo, tokrat na realko v Vegovi, klasično gimnazijo so zasedli italijanski orožniki. Pridruži se nam 11 maturantov z mariborske klasične gimnazije, niso se hoteli vpisati v Hitlerjugend in bi ostali brez mature. V šoli skoraj samo politiziramo, vsi smo odločno protiokupatorsko razpoloženi. Vsem nam je jasno, da se bomo udarili. A jasno nam je tudi, da bo treba dobro izbrati pravi trenutek. Vsi šepetamo o skritem orožju, tudi komunisti, tudi eden naših Kočevarjev, ki mu pa ne zaupamo.
Popolnoma drži poznejša trditev: Ni nas razdelila okupacija, temveč revolucija. Njej je treba pripisati daleč največji delež vsega zla, ki se je izlilo na naš narod.
Mature tudi tokrat nismo opravljali. Razložili so nam, da smo zaradi hudih dogodkov, »maturi« dozoreli. Poleg 42 »starih« so dobili spričevala tudi Mariborčani, skupaj torej 53 dijakov. Spričevala so bila dvojezična: Kraljevina Italija in Regno d´Italia. Ta Regno se ni zavedal, da se mu pišejo zadnji dnevi.
V začetku oktobra sem odšel v Zagreb v jezuitski noviciat.
Kako sem doživljal zločinsko tragedijo, v katero je drsela Slovenija, sem opisal v knjigi Sredi vsega. Komunisti so umorili, če prav vem, osem mojih sošolcev, nekaj jih je padlo v boju – na tej ali oni strani. Devet si jih je rešilo življenje z begom 1945. V vojni in povojni zmedi pa je marsikaj ostalo nejasno.
30 let nismo slavili nobene obletnice mature. Prehudo je zarezalo med nas. Prvič smo se zbrali še z nekaj profesorji l. 1971, a ne vsi. Nato smo se redno dobivali vsako leto; pazili smo, da ne bi preveč drezali v stare rane. Kolikor sem mogel zvedeti, je samo eden bil prava žrtev vojne, vsi drugi so bili tako ali drugače žrtve revolucije. Žrtve nore ideologije, ki je obljubljala raj na zemlji, a prinesla pekel. Še danes se je nismo otresli.
Kdo je kriv, da je Slovenija oropana vsaj dvajsetih obetavnih ljudi?
Kako danes gledam na klasično izobrazbo?

stran: 075

Rajši imam besedo »humanistično«. Za to gre. Skozi finese slovnice, sintakse, sploh besedne umetnosti in splošne kulture je v ospredje stopal – človek. Tudi v naravoslovju. Mene je posebej mikala fizika, a ne tista mrtva, matematična, temveč dinamična, že kar skrivnostna: Kakšna je razlika med recimo elektronom in praznino tik ob njem? Še danes prav nihče ne ve prav nobenega odgovora na to. Gre pač za zadnjo skrivnost, ločnico med biti in ne-biti. A to, da si je človek znal zastaviti to vprašanje, je ena od bistvenih razlik med njim in vsemi drugimi bitji, to je ugotovil že Aristotel.
Vendar imam na klasično šolo svoj pogled. Ne dvomim, da se bo vedno našlo nekaj ljudi, ki se bodo hoteli bogatiti z grško in latinsko kulturo, a za večino je ta ovinek predolg in predrag. Vsakdo pa ima pravico do globlje izobrazbe duha. Zato mislim, da bo prav, ko bomo izdelali pravi izobraževalni program humanistične smeri, vendar dostopen v kakšnem bolj uporabnem jeziku. Meni je sicer prav prišla latinščina, vso filozofijo in teologijo z vsemi predavanji in izpiti smo opravili v tem jeziku. V grščini sem predelal vso Novo zavezo. A ko sem to končal, sem imel bolj malo priložnosti za uporabo. Pošteno povem, da bi rajši dobro znal kak živ jezik več.
Mislim, da bo ta rešitev tudi bolj realistična. Ljubiteljem pa vsa čast!

Matura 1941 – VIII. c

Ko smo pred nekaj meseci slavili stoletnico naše Almae matris, so spomini nanjo spet oživeli. Po skoro šestih desetletjih, odkar sem jo zapustil, so ti spomini dozoreli v žlahtne sadove. Pred nami je panorama doživetij, ki so se drugo za drugim shranjevala v naših mladih srcih in pomagala pri kasnejših življenjskih odločitvah, ki bi nedvomno bile zahtevne že v normalnih okoliščinah, kaj šele v vojnih in kasnejših povojnih razmerah. Če zdaj, ko se je naš življenjski dan že močno nagnil, pogledam šest desetletij nazaj, vedno znova ugotavljam, kakšna čudovita ustanova je bila naša gimnazija. Iz marsičesa, kar smo zvedeli še med samim šolanjem, pa tudi kasneje, je bilo razvidno, kako so številni naši učitelji bdeli nad nami in se zanimali za našo usodo še potem, ko smo gimnazijo že zapustili. Ni še tako dolgo, ko sem na poti z Rožnika srečal 90-letnega profesorja, ki je zdaj odšel v dom za starejše. Pogovarjala sva se o časih, ko sem bil v višjih razredih, in potrdile so se mi slutnje, da je temu gospodu bilo hudo pri srcu, če nas je moral negativno oceniti, ker pač nikoli ni vedel, kaj botruje tej slabi oceni – razmere v družini, življenjski pogoji, slabo zdravje, itd. 20 let po maturi nam je profesor slovenščine na naše srečanje prinesel ocene iz naše 8. c. Videli smo torej vsak svoj avtoportret, vsaj za slovenščino, v šolskem letu ¹⁹⁴⁰⁄₄₁. Takrat smo tudi slišali, kako so se nekateri člani profesorskega zbora na konferencah potegovali za dijake, ki jim je kakorkoli že slaba predla, jim grozila izključitev ali kaj podobnega. V takih primerih je večkrat nastopil tudi prof. dr. Franc Jaklič, ki je bil odličen strokovnjak in so ure pri njem bile zelo kvalitetne, saj se je večkrat rad dotaknil tudi tem izven verouka. Izpričal je tudi veliko mero tolerance na različna izzivanja.
V našem razredu nas je bilo 46. Po socialnem poreklu smo bili pretežno iz zelo revnih družin in kakšnega šopirjenja nismo doživljali. Kakšnih ostrih političnih debat nismo nikoli imeli, saj tiste čase besedam o »rdeči svobodi« nismo nasedali. Zlasti še nis(m)o nasedali tisti, ki s(m)o imeli srečo poslušati prof. Tomca, bodisi pri pouku klasičnih jezikov ali pa filozofije in logike. Mene je učil grščino v četrti, filozofijo in logiko pa v osmi. Obakrat je bil nepozaben iz dveh razlogov:
1. Po svojih metodičnih in didaktičnih sposobnostih je nedvomno bil fenomen, ki je znal zbuditi zanimanje in navdušenje za predmet, pa tudi z nasveti, kako se učiti. Ko me je pred štirimi desetletji doletelo odgovorno pedagoško delo na sicer čisto drugem področju, so pri njem pridobljeni napotki iz davnine prišli še kako prav! Med grške stavke ter kasneje pri logiki in filozofiji je v predavanja vpletal tudi obilo res humanističnih nasvetov za življenje, ki so kasneje marsikomu pripomogli, da je dosegel zastavljene pozitivne cilje.

stran: 076

1. Pogosto nas je povsem netendenciozno in objektivno seznanjal s komunizmom in svaril pred njim. Vojni časi, ki so sledili v letih po naši maturi, so njegovim besedam dali še kako prav.
   Čeprav je bil vodja tako imenovanih »katoliških mladcev«, pa o tej struji in njenem delovanju med poukom nismo nikoli slišali niti besede – to je bilo njegovo izvenšolsko udejstvovanje.
   Zame je bil on od vseh profesorjev najboljši pedagog, pa tudi psiholog. Imeli pa smo v letih našega šolanja tudi nekaj drugih res markantnih profesorjev, npr. dr. Grošlja, dr. Grafenauerja, dr. Rupla …
   Humanistično vzdušje se je v našem, rekel bi, tihem in ponižnem razredu, pokazalo ob koncu šole junija 1941, ko je bila že vojna. Osem sošolcev je vstopilo v bogoslovje. Vojno so preživeli štirje od njih, dva živita še danes v Ameriki.
   V umetniškem pogledu je naš razred izstopal. Imeli smo dva pesnika: Franceta Balantiča in Jožeta Šmita. Zadnji še živi, prvi pa je tragično preminil jeseni leta 1943. Imeli smo tudi obetajočega upodabljajočega umetnika Srečka Potnika, ki je tragično preminil že leta 1942. Sicer je v razredu kot dramski umetnik – igralec in recitator, izstopal Janez Šmon. Leta 1940 je kot glavni igralec nastopal v Cankarjevi drami Jakob Ruda, ki jo je naša gimnazija priredila v ljubljanski drami. Bil je tudi glavni recitator naše gimnazije na vseslovenskih prireditvah.
   Po končanih študijih smo pridelali (nekateri doma, drugi v tujini) dva akademi­ka, več zdravnikov, inženirjev ter univerzitetnih profesorjev. Vsi, bodisi doma bodisi v tujini, so od mature dalje nedvomno črpali iz dediščine naše Almae matris. Ni pretirano trditi, da bi brez šolanja na klasični gimnaziji, kjer je veljalo geslo: Si non es vocatus, fac ut voceris, marsikdo med nami ne bil to, kar je.
   Zato tudi mislimo in želimo, da bi se spet v celoti vzpostavila nekdanja klasična gimnazija.
   
   

   Matura 1945 – VIII. b

   
   
   Bilo je davnega leta 1937. Zbrali smo se od vsepovsod: Ljubljančani, Dolenjci, Notranjci, Gorenjci. Postali smo 1. b državne klasične gimnazije. Hitro smo se zlili v harmonično skupnost in prav kmalu smo v zboru sklanjali latinske samostalnike. Bili smo polni velikih pričakovanj. Z resničnim strahospoštovanjem smo doživljali stroge, resne profesorje. Podzavestno smo čutili, da je klasična gimnazija resna šola, ki nam bo dala široka duhovna obzorja. V tretjem razredu se je latinščini pridružila grščina – nov razgled v duhovne svetove antike. Že se je približal čas prvega obračuna – male mature. Nismo se zavedali, da že malone dve šolski leti živimo in se učimo v senci vojne. Ko je ta s surovo silo vdrla na slovenska tla, smo bili pregnani iz stare, častitljive gimnazijske stavbe. Tako smo petošolci najprej dobili zavetje na realki v Vegovi, pozneje pa pri salezijancih na Rakovniku. V šesto, sedmo in osmo pa smo hodili v današnjo gimnazijo Jožeta Plečnika v Šubičevi, ki takrat še ni bila povsem dograjena.
   Italijanski okupaciji je sledila nemška. Kljub surovim vojnim razmeram nam je bilo omogočeno relativno mirno in nemoteno šolanje. Spričo tega se morda nismo zavedali, da neizprosno prihaja čas usodnih odločitev. Na Dolenjskem, Notranjskem in v Polhograjskih Dolomitih so upor proti okupatorju zlovešče ožarjali plameni revolucije.
   
   stran: 077

Bil je čas usodne ločitve duhov. Naraščanje revolucijskega terorja je sprožilo v ljudeh, ki so jim bile krščanske in narodne vrednote življenjsko vodilo, samoobrambni čut, ki je prerasel v oborožen odpor. Vse to dogajanje je bilo živo prisotno tudi v šoli. Bil je čas, ki je neizprosno terjal od vsakega odraščajočega fanta osebno odločitev. Zaradi domače vzgo­je v vrednotah, ki so bile nezdružljive z re­vo­lucionarno ideologijo in od nje v temeljih ogrožene, je malone tretjina razreda prepoznala in našla svoje mesto na protirevolucijski strani. Leto mlajši so na prisilnem delu kopali jarke. Dva sta okusila grozote koncentracijskih taborišč.

Avtor slike: Marijan Tršar

Opis slike: Nočna ulica Marijan Tršar

Prišel je konec velike vojne – usodni maj 1945, ko se je čas prelomil. Bil je čas naše velike mature … Takrat je šest mladih fantov iz mojega razreda obležalo v breznih Kočevskega Roga in še neznano kje v slovenski zemlji. Svetlejšo usodo je doživljala druga šesterica, ki se je s potjo v emigracijo znašla v velikem svetu.
Kar nekaj jih je umrlo v desetletjih po vojni. Ostali živimo v domovini, največ v Ljubljani, in po svetu: Nemčija, Anglija, ZDA. Ljudje različnih poklicev in us­me­ritev smo, a vsi nosimo neizbrisen pečat, ki nam ga je dala klasična izobrazba.
Naj spregovorijo imena!
V domovini živimo:
dr. Štefan ADAMIČ, veterinar, znanstveni sodelavec Medicinske fakultete; dr. Robert BLUMAUER, zdravnik, specialist ortoped; Zvone KRŽIŠNIK, novinar in publicist; Marko LOKAR, veterinar; Marjan OZVALD, slavist, bibliotekar; Ljubo PLANIŠČEK, inženir elektrotehnike; Marko REISNER, inženir kemije; dr. Mitja SKUBIC, univerzitetni profesor – romanist; dr. Leon ŠENK, veterinar – profesor Biotehniške fakultete; Maks VESELKO, romanist, bibliotekar; Janez ZAKRAJŠEK, inženir metalurgije.
V Evropi in ZDA delujejo:
Janez KOMAR, glasbenik, operni dirigent, Nemčija, Augsburg; dr. Svetozar POTOKAR, stomatolog, Bristol, Anglija; dr. Janez ZDEŠAR, teolog, izseljenski duhovnik, Nemčija, Kirchheim bei München; dr. Peter Vekoslav JUVAN, zdravnik, Upperco, ZDA; Viktor PAVEL, bančnik, Honolulu, ZDA; Vladimir PREGELJ, ekonomist, Washington, ZDA.
Po vojni so bili pobiti:
Vinko ČAMPA, Stanislav DROBNIČ, Franc ERZAR, Tine MEHLE, Drago ŠKERBINC in Ludvik ZUPANČIČ. Branko VIRANT je padel med vojno.
Umrli v povojnem obdobju:
Jakob JANŠA, duhovnik; Danilo KOŽUH (Avstralija); dr. Ljubomir KRETIČ, zdravnik, specialist ginekolog; Vladimir Mohorič, pravnik; Srečko RAUTNER, pravnik; Marko SFILIGOJ, inženir kemije (Euclid, ZDA); Dimitrij SOVRE, slavist (Stockholm); Slavko TOMINEC, študent slavistike.
Pričujoči conspectus nominum ne zajema imen sošolcev, ki so bili z nami samo leto ali dve; takih je bilo kar precej.

stran: 078

Spomin, ki sega petdeset let in več nazaj v viharno, prelomno sredino minulega stoletja, naj bi bil svečan in slovesen, pa je žal zaznamovan z veliko mero žalosti in grenkobe. Toliko v vzponu mladosti kruto pokončanih mladih življenj!
In na duhovnem polju: kakšna destrukcija in degradacija humanističnih postulatov ter etičnih in duhovnih vrednot.
In vendar nas tolaži in navdaja s ponosom zavest, da nam je klasična gimnazija vcepljala tiste večne duhovne vrednote, ki ohranjajo slovenski narod in slovenskega duha od časov Brižinskih spomenikov skozi ogenj in kri stoletij ter mu odstirajo neslutena, veličastna obzorja tretjega tisočletja.