Avtor: Justin Stanovnik

stran: 059

stran: 060

Nedavne jubilejne šolske slovesnosti, v katere je bila vključena tudi nekdanja klasična gimnazija v Ljubljani, so vzbudile veliko javno zanimanje, nekdanje učence te ustanove pa so še posebej zadele in prizadele. Slovesnosti so bile izpeljane v velikem slogu. Označila so jih tri dejanja: dve spominski dokumentarni knjigi in slovesna akademija v Cankarjevem domu. Prva od obeh knjig pokriva obdobje štiristo let in prinaša imena vseh učencev, ki so se v Ljubljani v tem obdobju na ustanovah z raznimi imeni učili latinščine in grščine, druga pa je zbornik in obsega spominska besedila in imena učiteljev in učencev dveh ustanov, ki sta se v sto letih zvrstili v zgradbi na sedanji Prežihovi ulici, najprej osemletne klasične gimnazije, potem pa osemletne osnovne šole Prežiho­vega Voranca. Akademija v Cankarjevem domu je bila posvečena predvsem osnovni šoli Prežihovega Voranca, vključevala pa je tudi spominske utrinke, ki so zadevali njeno predhodnico.
Osemletna klasična gimnazija in osemletna osnovna šola sta dve ustanovi, ki ju ločujejo tako velike kurikularne, konceptualne, kulturne, duhovne in politične razlike, da ju ni mogoče zajeti z eno kretnjo in o njiju govoriti v eni sapi. Klasična gimnazija je bila šola, ki je temeljila na kulturi, kakršna se je obli­kovala v razvoju civilizacije, nova osemletna osnovna šola pa je bila posledica radikalne revolucionarne cezure, ki se je zarezala v narodov kulturni razvoj, in je bila koncipirana za reševanje strateških potreb porevolucijske družbe. Boljševiška revolucija je bila namreč tudi kulturna revolucija v emfatičnem pomenu te besede. Postavljala je novega človeka. Kar se je zgodilo jeseni leta 1958, je bila ukinitev ene ustanove in začetek druge – konec enega časa in začetek drugega.
Medtem ko impozantna knjiga »Ljubljanski klasiki 1563–1965« govori o enem času in njegovem koncu, hoče »Zbornik ob 100-letnici šolskega pouka v zgradbi sedanje Osnovne šole Prežihovega Voranca v Ljubljani« oba časa povezati. Hoče vzpostaviti sklenjen razvoj tam, kjer obstajata dve nezdružljivi stvari. V tem prizadevanju je akademija v Can­karjevem domu dala zborniku vso podporo.
V kakšen kontekst je torej treba postaviti tako akademijo kot tudi zbornik, da bomo vsaj nekoliko razumeli tako nenavadno in nenaravno odločitev? Očitno je namreč, da stavba sama ne more podeljevati organizacijske povezave dvema ustanovama, ki se v njej naselita.
Čeprav je mogoče razbrati iz obeh spominskih dejanj, iz zbornika in akademije, da so za njima stali ljudje, ki so imeli zelo različna pojmovanja glede njune vloge, bi bilo vendar nerazumno, ko ne bi predpostavili med njunimi avtorji tudi jedra, ki je imelo jasne in specifične cilje. Mislimo, da teh ciljev ni mogoče zadovoljivo razumeti drugače kot v kontekstu splošne kulturne in politične slike časa: v kontekstu tega, za kar danes pravzaprav gre.
In za kaj danes pravzaprav gre? To, kar se danes skriva za mnogimi pojavi zelo različnega videza, je načrtovan in dosledno voden napor, da se združita in v soobstojno enoto povežeta dve naravno tako raznorodni in kulturno tako koničasto nasprotni stvari, kot sta totalitarizem in demokracija. Nekdanja komunistična levica hoče legitimirati svoj nastop v demokratičnem političnem prostoru. To je temeljni kulturni in politični projekt sedanjega časa. Samo v luči te podmene je mogoče razumeti naš čas v njegovi nenaravnosti in žaljivosti. Nenaravnost sedanjega časa izhaja iz nenaravnosti njegovega osnov­nega projekta.
Nekdanja komunistična levica dobiva v tem naporu poglavitno podporo od tiste liberalne levice, ki je v komunističnem petdesetletju uvidela to, kar jo najbolj določa in česar brez konfrontacije s totalitarnim nasiljem nemara ne bi bila nikoli tako jasno spoznala: zavedela se je svoje breztemeljnosti. To spoznanje je skraja morda koga od njih potrlo, nazadnje pa je vse osvobodilo: sedaj so se lahko vdali in podredili. Odpovedali so se nekdanjim visokim liberalnim ambicijam in se z nekdanjimi komunisti združili v dominantni levičarski tok. Pred njim je bila in je še naslednja bistvena naloga: z raznimi interpretacijami in reinterpretacijami narediti, da bo nezdruž­ljivo videti združljivo. To, kar se danes v Sloveniji osnovnega dogaja, je povsod pričujoči boj za kontinuiteto.
To, kar se je z zbornikom in akademijo zgodilo, je mogoče razumeti le tako, da vidimo v njima uresničitev velikega načrta na nekem majhnem, a ne nepomembnem segmentu. Z njima je bil osvojen del pomembnega političnega terena.
Čisto lahko, da jedra, ki smo ga predpostavili zgoraj, navsezadnje tudi ni bilo. Prav gotovo pa obstaja klima, v kateri je tako jedro lahko ali celo nujno nastalo. Vsekakor je treba upoštevati, da se tam, kjer je klima, dogajajo stvari tudi samodejno – v poslušnosti splošnemu razpoloženju. Toda za klimo je treba kar naprej skrbeti.

stran: 061

Šlo je torej za to: za »spojljivost« dveh heterogenih ustanov na ozadju »spojljivosti« dveh heterogenih političnih sistemov – totalitarizma in demokracije. Da bi pa to bilo mogoče izpeljati čim bolj naravno, je bil potreben še drug ukrep: dogajanje na nekdanji klasični gimnaziji, zlasti dogajanje med revolucijo in državljansko vojno, ki je bilo njeno najbolj napeto obdobje, je bilo treba koncipirati v čim nižjem ključu.
V času, ki so ga ljudje naše generacije pre­živeli na ljubljanski klasični gimnaziji, pa so se dogajale stvari, ki se niso dogodile ne prej ne pozneje. Brez nevarnosti, da bi nam kdo očital pretiravanje, lahko rečemo, da je bil to izreden čas. In ravno v tej izrednosti smo v zborniku, na akademiji in potem na razstavi na osnovni šoli izvedeli zelo, zelo malo. Kar je bilo nekoč izstopajoče, dramatično, pretresljivo, tu ni našlo svojega glasu. Lahko bi rekli, da naša generacija ni spregovorila – da je o tem, kar je bilo življenje njenega življen­ja, ostala mutasta.
V uredništvu Zaveze smo se torej odločili, da – skromno in neambiciozno – nekoliko zmanjšamo področje tega molka. Sklenili smo, da zaprosimo nekatere dijake maturantskih razredov od leta 1935 pa do leta 1948, da nam posredujejo kratke refleksije o svojih razredih.
Za uvod v vrsto krajših refleksij o tem času naj navedem nekaj lastnih izkušenj iz bivanja na ljubljanski klasični gimnaziji.
V šolskem letu ¹⁹⁴⁸⁄₄₉ sem hodil v VIII. b razred. Vse je kazalo, da se bo leto končalo v nevarnem crescendu. Nakazovale so ga aretacije. Najprej sta bila aretirana dva sošolca iz levega tabora, Lev Premru in Miroslav Črnivec iz VIII. b. Še istega meseca je prišla Ozna po Kajetana Gantarja iz razreda za nami. Nov val je prišel 10. junija, en dan pred maturo. Naslednjega dne naj bi pisali slovensko nalogo. Tega dne je prišla Ozna po mene in sošolca Staneta Štrbenka ter sošolca iz paralelke Janeza Vrhovca. Tega dne so zaprli – isto uro kot nas – tudi Franca Župančiča iz razreda za nami. Toneta Drobniča in Lidijo Kisovec iz VII. razreda pa so prijeli nekoliko kasneje, 14. junija, odnosno 13. julija. Vedno me je zanimalo, kako so bile naše aretacije vpisane v uradne šolske knjige, zato sem si v Zgodovinskem arhivu Ljubljane ogledal v fondu Klasična gimnazija v Ljubljani nekatere arhivske enote iz tega obdobja.

Vse dijake, aretirane v drugi polovici tega leta, je profesorski zbor sumarično izključil na konferenci 27. junija, a ravno zapisnika te seje, zanimivo, v arhivu ni najti. V zapisniku konference z dne 21. junija stoji v poročilu razrednika VIII. a lakoničen stavek »Pred koncem šolskega leta so zaprli tri dijake«, v poročilu razrednika VIII. b pa aretacije sploh niso omenjene. Pač pa je tu opomba o razredni mladinski organizaciji, da med letom ni bila kaj prida aktivna, da pa se je »pred zaključkom šolskega leta njihova aktivnost izboljšala, kar je imelo za posledico boljši učni uspeh in največje število prijavljencev v mladinske delovne brigade«. Ta okoliščina bi bila prav lahko posledica aretacij. V vpisnicah navedeni razlog izključitve ni aretacija, ampak neka druga, pri vseh enaka formulacija: »27. junija 1949 zaradi razdiralnega dela v mladinski organizaciji izključen po členu 29, točka 12 Pravilnika o učenju in vedenju«. Videti je, da se šola ni pretirano trudila, da bi natančneje dokumentirala stvari, ki so se dogajale nekaterim njenim dijakom. Glede manjkajočega zapisnika seje profesorskega zbora dne 27. junija, na kateri so bile izglasovane izključitve, je povsem mogoče, da te seje sploh ni bilo, ali pa je bila, pa o njej ni bilo nikoli nobenega zapisnika. Mogoče pa niti glasovanja ni bilo, ampak je ravnatelj prihranil profesorjem mučno odločanje tako, da je izključitev – ki je bila gotovo zahtevana – izvedel administrativno. Če pa je glasovanje že bilo, si lahko predstavljamo, pred kakšno moralno dilemo so bili profesorji postavljeni, saj so vpisi izključenih dijakov opremljeni z najlepšimi ocenami glede vedenja in nadarjenosti.
Na klasični gimnaziji je bila tradicija, da so dijaki pripravljali dramske in pevske nastope in z njimi nastopali v javnosti – v Drami ali Filharmoniji. V tridesetih letih se je to nekajkrat zgodilo. Odločili smo se, da bomo šli za njihovim zgledom, in začeli študirati Sofoklejevo Antigono. Šolsko pokroviteljstvo je prevzela prof. Vlasta Pacheiner, režijo pa dramski igralec Fran Lipah; nadaljeval in do konca pripeljal jo je Jože Tiran iz pravkar ustanovljenega ljubljanskega Mestnega gledališča. Bili smo že pred generalko, ko je prišla prepoved, ki jo je sporočil ravnatelj. Za razlog prepovedi nismo izvedeli ne takrat ne pozneje. Lahko si pa mislimo, da določeni ljudje niso prenesli zgodbe o Antigoni in njeni odločitvi, da poišče in pokoplje mrtvega brata. To je bila namreč zgodba, ki je živela, ki je bila skrita globoko pod površjem, a je vendar obstajala in se je zanjo vedelo. Zelo važno pa je bilo tudi to, da dijaki, ki smo se ob Antigoni zbirali, nismo bili pravi ljudje. Za ilustracijo, kakšna temperatura je bila takrat na šoli, naj navedem odlomek iz spominov sošolca Toneta Prijatelja, ki jih je objavil v Primorskih srečanjih (¹⁹⁹⁰⁄₁₁₁):

stran: 062

»Naslednji udarec nekaj mesecev kasneje: Našega pesnika so zaprli! Agent angleške tajne! Skupaj z očetom. Nismo ga videli več let. … Še večje nezaupanje. Pa smo se poskusili s kulturo. Sprejeli smo velik izziv. Skupaj z nižjimi razredi naj bi naštudirali Sofoklejevo Antigono. Izbrali smo igralce, izbrali režiserja Lipaha, ga hodili iskat za vaje. Denarja nismo imeli za plačilo, čisto udarniško. Odpovedal je. Prišel je drug režiser. Vadili smo kar naprej, vaje, učenje za maturo. Še en nov udarec! Treh vodilnih funkcionarjev mladine ali Skoja – dva iz našega razreda – neko jutro ni bilo več v šolo. Imformbiro! Kot smo kasneje izvedeli – Goli Otok!
Napetost pred maturo. Ne samo učenje, ne samo Antigona. Nervoza vedno hujša. Trema pred nastopom. Bomo dobili oder v Drami ali ne? Dogovarjali smo se že za datum generalke na odru. Prepoved! Ravnatelj gimnazije ne dovoli. Zakaj? Ne vem. Ni sam odločil. Drugi so. Pravzaprav še danes ne vem. Prepoved brez obrazložitve. Zadnji dan šole. Zdravljica pred Prešernovim spomenikom. Slovesen sprevod po Cankarjevi, zaprli smo promet v centru, razposajeni in nezaupljivi in prestrašeni maturanti. Na zunaj razposajeni, znotraj prestrašeni. Drugi dan nov udarec! Nekaj klopi je praznih. Nekaj sošolcev manjka. Razrednik kliče po priimkih in imenih. Janez? Zaprt. Stane? Zaprt. In še nekateri.«
Profesorji pa so se morali na ideološke pritiske takrat že nekoliko navaditi. Prvi tuš so doživeli že na konferenci 25. in 26. junija 1945 (ZAL, arh. en. 211), ko so bili pozvani, »naj odkrito priznajo napake, ki so jih mogoče v dobi okupacije zagrešili«. Dva dni je, kot rečeno, to trajalo. Večji del zanimanja so bili deležni profesorji, ki so ob koncu vojne odšli iz Ljubljane: dr. Franc Jaklič, dr. Ivan Vrečar – oba kateheta – suplenta Janez Grum in Martin Jevnikar. Vse, razen Vrečarja, so predlagali v nadaljnjo obravnavo sodišču narodne časti. Po pogumu izstopa med profesorji latinec, stari Andrej Prebil, ki je izjavil, da je z OF sodeloval do oktobra 1941, potem pa se je povsem umaknil. Ko je bil vprašan, če je bil vsaj simpatizer, je suho odgovoril: »Kot Slovan, da.« Toda na tej konferenci je bilo še videti mnogo začetnega narodnoosvobodilnega vzgona. Pozneje pa sta se pojavili med profesorji naveličanost in utrujenost.
Vseskozi so opozarjali, da je njihova prva naloga, da poglobijo svoj ideološki pogled na svet. Zaslediti je očitek (ZAL, arh. en. 130), da profesorji ne dajejo dovolj »pomoči mladini pri političnem vzgojnem delu, kjer učiteljskega zbora skoraj čutiti ni«. Zahteva se, »da neprestano izgrajujejo svojo ideološko orientacijo, ki bo v skladu z teorijo marksizma-leninizma«. (istot.) Na konferenci 10. septembra 1948 (ZAL, arh. en. 132) so bili na primer opozorjeni na konkretne sklepe 5. kongresa KPJ: »Ker ne more biti razlike med nalogami, ki nam jih je postavilo vodstvo Partije, in nalogami, ki jih postavlja neposredna šolska oblast, moramo torej danes ugotoviti, kakšna je bila v tem razdobju naša borba za čistost našega pouka, kakšen je bil naš odnos do teorije marksizma in leninizma in kakšen je bil v učilnicah naš doprinos k socialistični kulturi.«
Na konferenci 14. maja 1949 (ZAL, arh. en. 132) so že formulirali konkretne (študijske) obveze za sanacijo razmer. Sklenili so, da bodo z individualnim študijem »poglobili svoje znanje dialektičnega in zgodovinskega materializma« in da bo »še letos vsak profesor predelal Engelsov Antidühring in IV. poglavje v zgodovini VKP/b«. Ko je profesor matematike stvarno opozoril kolege, da bo Antidühring verjetno pretrd oreh, so se nazadnje odločili, da bodo VKP/b začeli študirati takoj, Antidühring pa bodo prihranili za počitnice.

stran: 063

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Mladost Mirko Kambič

Kljub takšnim ohrabrujočim perspektivam pa je ravnatelj pred zbor postavil predlog (istot.), »da bi se vsak izjavil, ali res sprejme moralno obvezo, da bo upošteval idejnost pouka ne samo po službeni dolžnosti, ampak tudi iz lastnega nagiba in da bo zavestno pomagal z vsemi svojimi močmi pri zgraditvi socializma, ker je sicer nujno, da se odpove učiteljskemu poklicu in si poišče drugega«. Zapisnik to točko optimistično zaključuje takole: »Vsi tovariši so sprejeli ta predlog in so s tem pokazali, da imajo najboljšo voljo zavestno sodelovati v boju našega ljudstva proti izkoriščanju in za socializem.«
V kontekst teh spominov spada morda tudi neka zgodba, ki posebej kaže, kako se lahko preplete življenje učitelja in njegovih učencev. V 7. in 8. razredu je bil naš učitelj telovadbe – fizkulture, kot se je takrat reklo – Danilo Korče. Bil je vnet športnik, sicer pa enostaven in preprost človek. Naš razred ni bil prav enotna skupnost, saj so bili nekateri sošolci še zelo mladi, ne samo po letih, ampak tudi po izkušnjah, nekateri pa smo imeli za seboj že takšne reči, kot so vojaščina, Teharje, delo v kamnolomu in na cesti (v tistem letu po vojni, ko nismo smeli hoditi v šolo). In prav neizkušeni meščanski sošolci so si radi privoščili s Korčetom kako šalo. Nekoč mu je bilo tega dovolj in je od našega razrednika Nika Prijatelja zahteval preiskavo. In razrednik se je obrnil name in me vprašal, kaj si mislim o sporu med profesorjem in učenci. Bil sem malo starejši, pa tudi v svet sem gledal vsaj zelo resno, če ne že mrko. (Še pozneje na univerzi je profesor Sovre, ko je ob podpisovanju mojega indeksa zagledal tudi mojo fotografijo, rad pripomnil, da ga zelo spominja na dunajski policijski bilten »Wer weiss etwas«.) Takrat – in pozneje v življenju, žal, še nekajkrat – sem bil tako neumen, da sem mislil, da ne smem prekršiti »razredne« solidarnosti. Rekel sem proti svojemu prepričanju, da se mi dogodek, ki je predmet spora, ne zdi nič tako posebnega. To je potem obveljalo in profesor Korče ni dosegel svoje pravice.

stran: 064

Potem pa se je zgodilo, da se je v taborišču Strnišče pri Ptuju, kamor so nas poleti 1949 poslali s skrivnostno odločbo »24 + 3« – nikoli se mi ni zdelo vredno raziskati, kaj pomeni – nenadoma pojavil, že bolj na jesen, tudi prof. Korče. Nikoli ga nismo vprašali, s čim se je zameril Ozni. Dali so ga v našo barako in kmalu postavili za komandirja naše delovne čete. Takrat smo hodili kopat v neko gramozno jamo vzhodno od taborišča, dobre pol ure hoda. Ko smo šli tako nekega poznonovembrskega jutra proti gramoznici – na vzhodu so se pravkar začele kazati prve oblike ogromnega panonskega sonca – se je eden od miličnikov, ki so nas spremljali, nečesa domislil. Naročil je Korčetu, naj ustavi četo in nam ukaže, da ležemo. Ponoči je obilo deževalo, kolovoz je bil blaten in po jamah so stale velike in globoke luže. Korče je nekaj časa gledal, potem pa izvršil povelje. Potem smo vstali, šli nekaj korakov naprej, nakar se je vse ponovilo. In nato še nekajkrat. Potem pa se je nekaj zgodilo, kar nas je vse presenetilo. Korče se je vsedel na rob kolovoza in začel jokati. Miličnik se je vstopil obenj, vpil in mahal pred njim z brzostelko, a Korče kakor da ga ni slišal. Enostavno je tam sedel in njegovo telo – bil je ogromen človek – se je treslo od krčevitega joka. Morali smo dajati kaj čuden prizor. Mi smo tam nepremično stali in od nas sta se cedila blato in voda; začelo nas je zebsti, a zato nismo nič manj napeto čakali, kaj bo. Lahko bi bilo karkoli. Nihče ni vedel za nas, šele naslednjega februarja smo lahko pisali domov in povedali, kje smo. Miličnik je še nekaj vpil, a mu nazadnje ni kazalo drugega, kot da je ukazal, da gremo naprej.
Tako se nisem pozneje srečal z nobenim od profesorjev več. Srečal pa sem se nekoliko drugače. Ko smo na koncu naslednjega julija prišli domov, smo se nekega dne skupaj odpravili na šolo. Na vrhu stopnic nas je čakalo lepo presenečenje: tu so kakor za sprejem stali profesorji. Ne vem več, kateri so bili, spomnim pa se Pacheinerjeve, Kapusa in Zieglerja. Kaj so govorili, ne vem več, vsi pa se še danes pominjamo tega, kar je rekla prof. Vlasta Pacheiner: »Fantje, če ste imeli kaka dekleta, niso na vas toliko mislila, kot sem jaz.«
Leta 1949 pa se je kmalu za nami moral od ravnateljstva in klasične gimnazije posloviti tudi prof. Stane Melihar. Prvo jesensko profesorsko konferenco je še začel, nadaljeval pa jo je že novi ravnatelj prof. Jože Kosmatin. Policijski ukrepi so odgovornim dovolj jasno govorili, da šola potrebuje zanesljivo vodstvo. Z ministrstva so poslali Kosmatina, Melihar pa je tam zasedel izpraz­njeno mesto.
Meliharjev primer dokazuje, kako je z arhivi treba biti previden. Ko človek pregleduje dokumente fonda Klasična gimnazija v Ljubljani v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, dobi vtis, da je bil Melihar politično prej napet kot ne, prej ozek kot širok. V resnici pa je bil kljub zadržanemu in resnemu videzu prijazen tudi z nami, ki smo bili politično stigmatizirani. Ko sem leta 1946 po nekaj mesecih naredil prošnjo, da bi smel izstopiti in delati že ob koncu prvega semestra izpit čez peto gimnazijo, mi je brez posebnega obotavljanja dovolil. In ko je slišal, da so bili profesorji z mojim znanjem zadovoljni, mi je to takoj – z zadovoljstvom, se mi je zdelo – povedal. Tudi mi je omogočil, da sem že jeseni istega leta delal še izpit čez šesto. In ko je dobil dobro farmacevtsko štipendijo iz Zagreba, je dal poklicati tudi mene, čeprav se nisva poznala in je vedel za mojo preteklost. V petdesetih sem nekajkrat slišal – od ljudi, ki bi utegnili kaj vedeti – da je v določenem trenutku obstajala nevarnost, da bi ga vključili v enega od dachauskih procesov. Njegova občasna gorečnost postane ob tem morda bolj razumljiva. Morda tudi njegov odhod, čeprav o človeku, ki ga je nadomestil, ne vem ničesar.