Avtor: Justin Stanovnik

stran: 002

Odkar je dr. Franc Zagožen na čelu nove, združene krščanske stranke, so njegova dejanja in njegove besede stopile v središče naše politične pozornosti. Čeprav tudi prej ni bil na obrobju, je to, kar sedaj pove in naredi, postalo predmet natančne analize tistih, ki politiko delajo, in tistih, ki jo samo opazujejo in razlagajo. Postal je človek, za katerega se misli, da ima v rokah ključne vzvode politične sedanjosti.
Dr. Zagožen v novi vlogi še ni imel priložnosti veliko narediti, zato ga na podlagi dejanj zaenkrat ne bi kazalo ocenjevati. Več pa je povedal. Posebno zanimiva sta dva intervjuja, ki ju je dal za časopis Delo, enega na veliko soboto, 22. aprila, drugega pa takoj po veliki noči, 25. aprila. Medtem ko hoče prvi intervju doseči velikost in pomen portreta, bi drugi rad zgolj preciziral nekatera Zagožnova konkretna politična stališča. (Ni se sicer mogoče ubraniti občutku, da je glavni namen tega dodatka, s katerim se je očitno zelo mudilo, da se preko Zagožnovih ocen postavi Janeza Janšo v prostor, kjer ga režiserji neke sedanje politike hočejo imeti.) Iz obeh besedil je mogoče razbrati, kako bo Zagožen novo stranko, kolikor bo to v njegovi moči, peljal in v kateri voz jo bo vpregel.
Po mojem je Zagožnov temeljni politični credo izražen v temle stavku: »Mislim, da Slovenija potrebuje tri ali štiri demokratske stranke in ne dveh blokov.« V tem stavku ne gre samo za sestavo političnih sil, ampak izhaja iz njegovega globinskega pojmovanja sedanje zgodovine. Pomeni, zelo preprosto povedano, da tako imenovana tranzicija ni tisto temeljno in določilno dejstvo, ki v njegovi svetlobi vse stvari dobijo pomen, ki ga zgodovinsko imajo. Prehod iz stanja polaščenosti v stanje svobodnega razpolaganja s seboj za Zagožna ni tako pomemben, da bi ga bil pripravljen priznati za merilo vsega drugega dogajanja, aktualnega in intencionalnega. Glede razumetja tega njegovega gledanja na prehod nismo sicer v nobeni zadregi. Izhajati ne more iz ničesar drugega kot iz tega, kaj mu pomeni polaščenost in kaj mu pomeni svobodno razpolaganje s seboj: očitno ne misli, da sta to dve izključujoči se stanji, eno nevredno in drugo vredno, eno nečloveško in drugo človeško. Ko bi namreč dr. Zagožen prehod iz enega stanja v drugo zagledal v celoti in velikosti, ki mu pritiče, bi mu gotovo zagotovil prvenstveno mesto v preambuli politične filozofije nove stranke. In potem mu ne bi bila več tuja tudi misel, da se obstoječe politične sile za tako veliko nalogo naravno razvrstijo v »dva bloka«.
V odklanjanju ideje dveh blokov Zagožen nikakor ni sam. Levičarski mediji – lahko bi rekli tudi kar mediji – v določenem časovnem ritmu prinašajo opozorila o nevarnosti polarizacije slovenske politike. V očeh medijev so že stranke same nekaj slabega, v stanje popolne zavrženosti pa padejo v trenutku, ko se v kateri izmed njih izoblikuje uvid, da je politična resničnost rešljiva samo tako, da se politične sile organizirajo na enem od obeh polov, in sicer ne samo za konkreten primer, ampak tako rekoč za stalno, v skladu s politično filozofijo, ki jo vsaka stranka ima. Za postmoderno miselnost, ki gospoduje nad slovenskim medijskim človekom, je taka dolgoročna opredelitev nedopustna: sprejeto je to, kar je ali kar lahko vsak trenutek postane drugačno, vse kar ne teži k istovetnosti ali k identiteti. Poleg tega pa novinarji, kot je znano, dobivajo tudi plačo, kar v človeške zadeve vedno vnese določeno logiko.
Po Zagožnovem mnenju je pri nas tako, da »izvršno oblast postavijo tri ali štiri stranke, ki med seboj tekmujejo, so pa sposobne tudi med seboj sodelovati in morajo biti demokratične«. Demokratične pa so zato, ker »so prisiljene demokratično ravnati, ali pa izgubijo volivce«. Glede vloge strank Zagožen ni čisto jasen. Na eni strani mu je všeč Bučarjeva teza, da je strankarsko nevezan poslanec garant za »demokratski razvoj države in za spoštovanje pravnega reda«. Zdi se torej, da zastopa načelo strankarsko nevezanega poslanca, ki agira po svoji politični vesti. Takoj za to razlago pa nas preseneti s trditvijo: »Samo stranke lahko organizirano delujejo v političnem življenju. Sicer smo množica neorganiziranih posameznikov.«

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Na narcise smo sedaj že pozabili Simon Dan

Zdi se, da se Zagožen ni pripravljen soočiti s temeljno politično realnostjo časa. Ta realnost je razmeroma preprosta in se sestoji iz dvojega: iz določenega prostora in iz določenega hotenja v tem prostoru. Politični prostor je definiran s prehodom iz totalitarizma v demokracijo, ali s tranzicijo; politično hotenje tega prostora pa je sestavljeno iz dveh sil, ki delujeta kot dva vektorja z nasprotujočo si smerjo. Če hočemo hotenje tranzicijskega prostora razumeti, moramo najprej pomisliti na to, da bi samo po sebi to hotenje lahko bilo enotno, da torej ne bi bili dve hotenji, ampak samo eno. Spričo poraza, ki so ga doživeli komunisti, bi bilo razumno pričakovati, da bodo storili eno od dvojega: da se bodo iz politike, potem ko jim je zgodovina odrekla politično kompetentnost, umaknili povsem, ali pa bodo v zavesti cene, ki so jo ljudje morali plačati za eksperiment, ki so ga izvedli na njih, iskreno in brez zadržkov vključili v delo za demokratsko prenovo skupnosti – najprej narodove in potem državne. Čisto lahko bi bilo tako – človeško bi bilo tako – da bi se prepustili vzgonskim silam kulturne in politične katarze in bi v zameno za dovoljenje, da se smejo enakopravno in enakovredno vključiti v demokratsko življenje – to dovoljenje bi lahko razumeli kot nagrado za odpoved nasilni in krvavi obrambi pozicij, ki so si jih bili pridobili – dali na razpolago svoje sile za napore, ki jih terja tranzicija. Čisto lahko bi, kot rečeno, bilo tako, in da ni bilo tako, je tako čudno, da tega nikakor ne smemo izgubiti izpred oči, ko skušamo ugotoviti, s kakšnimi ljudmi imamo opraviti.

stran: 003

Sedanje politično hotenje torej ni enojno, ampak dvojno. Poglejmo, kaj je mogoče o vsakem od njiju reči. Hotenje, ki ga predstavljajo izvorne demokratske sile – sile, ki so nastale na prelomu in prelom deloma tudi povzročile – je v sebi enotno, ker se njegovi realni in deklarativni cilji pokrivajo. V tej enotnosti in pokritosti je velika moralna in politična moč; v njej je mogoče najti, če bi se je njeni nosilci zavedeli, velike in dragocene izvore energije; iz te bi lahko rastla zavest svobodnosti in integritete. Hotenje nekdanjih komunistov pa ni enotno, ker se njihovi realni in deklarativni cilji ne pokrivajo. Na deklarativni ravni so njihovi cilji podobni ali celo enaki tistim, ki jih postavljajo izvorni demokrati. Njihovi realni cilji pa so od teh različni. Ti so skriti v besedi kontinuiteta, ki pomeni nadaljevanje nekdanje politične prakse v novih razmerah. Njihove ambicije so velike in predrzne – komaj predstavljivo predrzne: pod demokratskim nebom postaviti novi totalitarizem, ki ga sedaj ne bosta nosili partija in policija, ampak kapital, mediji in podedovane organizacije nekdanje civilne družbe.
Ob nakazani sliki je treba pripomniti, da komunisti igrajo svojo nelahko igro prisebno in vzorno. Vsak izpostavljeni delec njihovega ideološkega commonwealtha opravlja svojo nalogo zanesljivo, pa tudi pametno in premeteno, vedoč, kaj je v kakem primeru važno, kaj manj važno, kaj pa je mogoče tudi zanemariti. Predvsem pa so pripravljeni, da ob vsaki priložnosti, ki to zahteva, zrecitirajo elemente ideološkega mita, v varianti, ki je trenutno predpisana: pogosto v miselno tako zreducirani obliki, da se človek vsakič čudi, da se ne zbojijo za svoj intelektualni prestiž – saj so to večkrat ljudje z visokimi akademskimi naslovi. A se zdi, da jim v splošni provincializaciji kulture to ne škodi.

stran: 004

Za pričujoče razmišljanje je bolj važno to, da je demokratična hemisfera tranzicijske politike daleč od opisane vzornosti. Ne gre samo za to, da njena elita ni pripravljena sprejeti sloga, ki bi ustrezal njeni duhovni in politični situaciji. Saj je vendar jasno, da v tej situaciji ni mogoče adekvatno obstajati brez določene miselne askeze – brez določene politične askeze. Bolj važno je nekaj drugega. Ljudje, ki odgovarjajo za to politiko, so v neprestani skušnjavi, da bi odvrgli z ramen breme tranzicije in se vdali fikciji, da so že v etabliranem prostoru evropske demokratične normalnosti. Niso pripravljeni, če si lahko dovolimo Vergilsko frazo, vzeti nase fatum – usodo. Iz tega občutja izhaja stavek, ki ga je izrekel predsednik prve Demosove vlade, tam na začetku te desetletne štorije: »Dovolj je bila ena revolucija.« Komaj si lahko zamislimo besede, ki bi bolje nakazovale nezadostnost ali neadekvatnost nekega političnega razumetja. Ali bolje, neke politične nedoraslosti. Nikoli ne bomo trdili, da je vse, kar je sledilo, bilo takšno zato, ker se je ravnalo po začetni intonaciji. A da je bila ta intonacija ominozno znamenje, to danes že lahko rečemo.
Zgodba, ki jo tu pripovedujemo, ima širše ozadje. Gre za habitualno šibkost slovenskega, morda tudi evropskega človeka v odnosu do komunizma. Ta neodpornost izhaja iz vere, da komunizem ni tak, kakršna je podoba, da je, čeprav se je pozneje vedno izkazalo, da je natanko tak. Zanimivo pri tem je to, da nobena lekcija ne zaleže – da se kljub vsej izkušnji v vsakem rodu javljajo novi izzivalci usode. In čeprav je trasa, po kateri je teklo to dogajanje, polna mrtvecev, se zdi, da teh, ki prihajajo zadnji, to nič ne moti. Slovenska varianta ima priložnost, da tu pove posebej pretresljivo zgodbo: najprej Kocbek, potem Peterle in potem Podobnik. Vedno isto, skoraj natanko isto!
In tako smo sedaj pri dr. Francetu Zagožnu. Kakšno podobo nam daje, kakšni strahovi in upi nas obhajajo, če si njegove misli, izražene v obeh intervjujih, ogledamo pred ozadjem zgornjega razmisleka. Vzemimo na primer tisti del pogovora (Delo, dne 22. aprila), ki se dotika tranzicije.
Na tranzicijo gleda Zagožen takole: »Retorika o tem, da je treba opraviti, očistiti s kontinuiteto, je dokaj trda linija, ki jo jaz ne zastopam na ta način. Vem, da je treba odpraviti posledice tovrstne preteklosti, kolikor je mogoče. Toda najbolje bomo to storili, če bomo to družbo dejansko normalizirali … Treba je poskrbeti za to, da bodo ljudje lahko normalno živeli, normalno delali.« Prva beseda je torej normalnost. A kako jo doseči? Treba je preprosto sprejeti zakone. Če je res – »nekateri pravijo« – da kontinuiteta izrablja zveze med politiko in gospodarstvom za kanaliziranje javnih naročil, potem bo tu naredil red zakon, ki bo v kratkem sprejet.
Zagožen se torej zanaša na zakone, tako kakor se politik lahko zanaša na zakone v vsaki delujoči demokraciji. Kaj pa tranzicija, ali so tu stvari kaj drugačne? Ali se bo, prvič, kontinuiteta strinjala s tem, da se sprejemajo zakoni, ki jo bodo omejevali – če je v vladni koaliciji, ima pri tem nekaj besede, mar ne? (Spomnimo se, da Zagožen zagovarja sistem treh ali štirih demokratskih strank, ki med seboj tekmujejo, pa tudi sodelujejo, neglede na tranzicijsko strukturo!) To je ena stvar. Kaj pa izvajanje zakona? Ali ni administrativni aparat zvečine dediščina nekdanje partijske države? Kakšno moč bo imel zakon v njenih rokah, pa naj bo še tako napisan? Zagožen tu ne vidi težav: »Na tak način se odpravi, onemogoči kontinuiteta. Vzpostaviti je treba pravno državo!« Toda ali pravimo, da Slovenija ni pravna država zato, ker nima zakonov, ali pa zato, ker se zakoni ne izvajajo? Na to tesnobno vprašanje nam daje odgovor Zagožen sam, v pasaži, kjer se pritožuje nad Liberalno demokracijo: »Recimo ta nesrečni zakon o denacionalizaciji, ki je bil sprejet 1991. Zadeva bi mogla biti že zdavnaj opravljena in bi ga morali že zdavnaj pozabiti, vendar nam še sedaj dela velike preglavice. Zaradi tega, ker se ne izvaja, imamo v Evropi sloves države, ki ne izvaja lastnih zakonov. In v Liberalni demokraciji, ne samo da niso ničesar storili, ampak so nekateri celo poskušali, da bi se ta zakon ne izvajal.« Samo to?
Ob vsem moramo reči, da Zagožnov stavek »Rad bi, da se vzpostavijo razmere za normalizacijo te države na vseh področjih« čaka na navodila, ki bi povedala, kako bi ga bilo mogoče uresničiti. Zakon, kot smo videli, ni dovolj. Več bi pomenilo neko jasno in nedvoumno znamenje, da je neke preteklosti konec in da se začenja nov čas, da se začenja nova politična kultura.

stran: 005

Nove politične kulture pa ne bo, če se prej ne oceni tista, ki je bila nekoč in jo samo zaradi jezikovne inercije smemo imenovati kulturo. A s takimi ocenami Zagožen ne bi hotel imeti nobenega opravka. Tudi drugi politični akterji mu, če se takih ocen lotevajo, niso všeč. Zlasti socialdemokrati, ki postavljajo »ekstremna stališča« in razburjajo javnost »s kakšnimi temami iz preteklosti«.
Zagožen tudi pravi zase, da ni populist in da »ne želi obračunavati«. Ko se že hočemo ustaviti, da bi dognali, kaj te besede pomenijo, nam jih razloži avtor sam: da je s tem mislil na »besedno obračunavanje« in »medsebojno obmetavanje«, ki da je »dokaj brezplodno«. Verjamemo, a obračunavanje s preteklostjo je in mora biti tudi še kaj drugega kot »obmetavanje«. Ta preteklost namreč ni bila kakršnakoli preteklost, ampak takšna, da brez njenega razumetja ni mogoče adekvatno obstajati v sedanjosti – ni mogoče razumeti, kaj ta sedanjost sploh je. To je v neki meri vedno res, glede te naše preteklosti in te naše sedanjosti pa je zveza brezpogojna in ni ozira, ki bi nam dovoljeval, da jo odmislimo. Ključ za razumetje tega odnosa je v besedi izrednost: ta preteklost je bila izreden čas, tekla je v podivjanem ritmu, zato časa, ki ji je sledil, ni mogoče razumeti, če prej ne odkrijemo vznemirljive enigme nekdanje podivjanosti. Požar je izreden čas in tudi obnova po požaru je izreden čas – toliko bolj, če se tudi nekdanjim požigalcem dovoli sodelovanje pri obnovi.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Sedaj je čas procesij Mirko Kambič

Razumeti temeljno strukturo časa, poznati smer in gibanje njegovih podtokov, vedeti, kaj se dogaja v še dosegljivih globinah, vedeti, za kaj v resnici gre – vse to je nujno potrebno za razumevanje stvari na empirični površini. Kdor je namreč odvisen samo od te površine, ta ne bo ušel sentimentalnosti in provizoričnemu beganju od rešitve do rešitve, od zaveznika do zaveznika, od enega utopičnega upanja do drugega.
Čeprav je očitno, je pravzaprav malo znano, da sedanje krize ni povzročil Peterle z zahtevo po odhodu SLS iz vlade – kar so režimski mediji vbili ljudem v glavo – ampak predsednik LDS, premier Drnovšek, ki jo je povzročil z dejanjem, ki mu niso manjkali elementi udara. Znano je namreč, da sta pred združitvenim kongresom med SLS in SKD, ki naj bi med drugim pomenil tudi odhod SLS iz vlade, v imenu koalicije Slovenija – za katero se je vedelo, da predstavlja novo, dolgoročno politično dejstvo, nov razpored političnih sil, novo politiko – dogovorili z Drnovškom za način, kako bi njegova vlada lahko delovala do rednih volitev v jeseni, s čimer bi se prestrukturiranje političnih sil lahko izvedlo brez krize. Čeprav je seveda Drnovšek to vedel, je s solistično akcijo prehitel dogovorjeni termin, zamenjal ministre SLS in z novo vladno ekipo sprožil vprašanje zaupnice.

stran: 006

Iz intervjuja (Delo, 22. april) izhaja, da Zagožen pozna opisani razvoj dogodkov. Ve, da bi Drnovšek vlado, »ki je sedaj dobila nezaupnico, tudi rešil«. Če bi seveda, kot je bilo dogovorjeno, počakal na kongres. Zagožen še pravi: »Žal je to imelo velike posledice in je nastala vladna kriza.« Po tem bi pričakovali, da bo Zagožen izrazil presenečenje ali celo ogorčenje nad Drnovškovim dejanjem, predvsem pa da bo stopil v določeno razdaljo in si gospoda, ki je s pomočjo grofa Lambsdorffa iz nekdanjega slovenskega predstavnika v beograjskem prezidiju »mutiral v liberalnega demokrata«, natančneje ogledal. (FAZ, 10. 4. 2000) Da se bo enkrat zares vprašal, kakšen človek pravzaprav to je.
(Odsotnost vznemirjenosti nad Drnovškovim razumevanjem politike, ki se je v SLS že nekajkrat pokazala, ni presenetljiva. Ko je Peterle stopil v koalicijo z LDS, smo – nekoliko začudeni – imeli priložnost slišati od vidnih članov SLS, da imajo slovenski krščanski demokrati vso pravico do tega koraka. Če se ne motimo, je bilo rečeno, da je ta poteza politično legitimna. A v tem je ravno problem. Kar je SKD naredila, je bilo seveda legalno, se pravi zakonito, legitimno pa nikakor ni bilo, saj ni bilo v skladu z voljo volivcev, da ne govorimo o zgodovinskem poslanstvu stranke in o mestu, ki ga je zasedala v politični ontologiji. Takrat smo mislili, da je SLS to važno okoliščino enostavno spregledala. Toda ko je čez štiri leta sama naredila enak korak, smo si rekli, da se bomo pač morali privaditi na misel, da je tako gledanje del strankine politične filozofije. Ko je namreč Marjan Podobnik, kljub temu, da so ga vezali neki podpisi, vložil glasove, ki jih je dobil na volitvah, na Drnovškov bančni konto, je naredil nekaj, kar ni bilo legitimno, čeprav je, sedaj v svojem primeru, trdil, da je sedaj bilo. V nekem smislu ni bilo niti legalno. A pustimo sedaj to. Važno je, da z veliko gotovostjo lahko trdimo, da glasovi, s katerimi je Podobnik za sto procentov povečal število svojih poslancev, niso vključevali dovoljenja za ta korak. Toda SLS ga je – z velikim prezirom do volje svojih volivcev, lahko rečemo malo prišpičeno – naredila.)
Toda kljub temu, da je Drnovšek s svojim dejanjem posegel v same norme političnega biznisa, je Zagožen zmožen izreči naslednji stavek: »Ampak mislim, da se z Drnovškom da zelo dobro sodelovati.« V kontekstu potem izvemo, da je Drnovšek pravzaprav žrtev svoje stranke, da bi marsikaj »rad storil«, a mu drugačna – levičarska? – substanca stranke tega ne dovoli.
To je vera in ne more, da nam ne bi vzbujala spominov. Ali se ni že enkrat nekaj podobnega dogajalo? Tam v roških barakah in okoli njih. Tudi Kocbek je imel nekoga, s katerim se je dalo kar »dobro sodelovati«. Tudi Kocbek je verjel, da bo prek Kidriča civiliziral substanco stranke ali partije, ki jo je obvladoval in vodil Kardelj.
Ali se moramo sedaj bati, da imamo tu napoved neke prihodnosti, ki se bo zgodila, ko bo Drnovšek opravil z LDS in ko bo SDS opravila z Janšo. Kajti iz obeh razlogov izhaja, da ima najbolj perspektivni del slovenske politike naslednjo moralno fakturo: na levici imamo slabo stranko z dobrim šefom, na desnici pa imamo dobro stranko s problematičnim šefom. »Janša pogosto zaostruje.« Ali je res tako, da bo treba samo neke robove odpiliti, da se bo stara koalicija kotalila naprej – veselo in okroglo. A kam?
Uvodno besedilo za sedanjo, 18. številko Transita, revije za duhovna, kulturna in politična vprašanja nekdanjih komunističnih držav srednje in vzhodne Evrope na prehodu iz totalitarizma v demokracijo, ki jo izdaja Institut za znanost o človeku na Dunaju, je napisal Timothy Garton Ash, preko pisatelja Draga Jančarja tudi Slovencem znani poznavalec srednjeevropskih razmer. Naslov teksta je Deset let pozneje. Kot pove naslov, raziskuje avtor srednjeevropske prehode leta 1989 in kakšen je po desetih letih svet, ki so ga ti prehodi ustvarili. Nekatera dognanja so lahko koristna ilustracija tudi za naše razmišljanje.
Najprej se avtor nekoliko zadrži ob tem, kakšne narave je bil prehod leta 1989. Kakor je bil ta prehod radikalen, mu način, kako je bil izveden, ne dovoljuje nekvalificiranega naziva revolucija. To dokazujejo atributi, s katerimi se ponavadi opremlja: mirna, mehka, samoomejevalna, žametna revolucija – z eno besedo, nerevolucionarna revolucija. Dobesedno pravi avtor: »Pritisk javnega protesta, ki ga je usmerjala opozicijska elita, je hotel doseči mirni prevzem oblasti z dialogom in kompromisom. Če je bil simbol leta 1789 giljotina, je bil simbol leta 1989 okrogla miza.«
To je bilo seveda nekaj povsem novega, nova in humana oblika revolucije. Nekatere stvari pa se niso zgodile, ne brez posledic. Avtor pravi, da sedanje razmere kažejo, za kakšno ceno se te stvari niso zgodile. Takole jih opisuje: »V Srednji Evropi se je model iz leta 1989 izkazal za problematičnega v neki važni točki. Prav zato, ker so bile spremembe mirne in so se zgodile s pogajanji, ljudje niso doživeli revolucionarne katarze. Še več, prenos oblasti s pogajanji nujno zahteva kompromise. Tisti, ki so od oblasti preprosto odstopili, so morali za to nekaj dobiti. Za mnoge pripadnike nekdanjega vladajočega razreda, za nomenklaturo, je bil »ta nekaj« v možnosti uveljaviti se v zasebnem gospodarstvu, pri čemer je začetni kapital predstavljala na hitrico sprivatizirana in protipravno prisvojena državna lastnina. Pri lastninjenju nomenklature je človek lahko dobil vtis, da je tu prišlo do menjave politične oblasti za novo gospodarsko moč. Poleg tega je bilo še tako, da so bile postkomunistične partije s svojimi aktivisti, porazdeljenimi po celi državi, s svojimi povsod pričujočimi organizacijami, s svojimi starimi in novimi finančnimi viri tudi v demokratični tekmi za politično oblast povsod uspešne. To je v širokih krogih prebivalstva pripeljalo do razočaranja. Ko danes človek potuje po Srednji Evropi, sliši od ljudi na cesti spet in spet, da so isti ljudje znova na vrhu, da so nekdanji komunisti postali najslabši kapitalisti, in da bi se bilo moralo, kar zadeva obračun s preteklostjo, več narediti.«

stran: 007

Čeprav Timothy Garton Ash o Sloveniji sploh ne govori – vtis dobimo, kot da je ni in je ni bilo – njegovo govorjenje zelo dobro razumemo. Tudi naši ljudje »s ceste« čutijo ne samo podobno, ampak natanko isto kot ljudje, s katerimi je prišel v stik pisatelj. V Sloveniji se dogajajo še bolj pohujšljive in žaljive reči, saj se pri nas ni zgodilo niti to, kar se je v nekaterih srednjeevropskih državah vendarle zgodilo. O tem pravi Timothy Garton Ash tole: »Nemčija, Poljska, Madžarska, Češka republika so po preobratu poiskale načine za spopadanje s preteklostjo. Nemci so uvedli obsežne mere, procese, čistke na podlagi političnega preverjanja, parlamentarne anketne komisije, odprtje aktov državne tajne službe. Čehi so poizkušali s čistko, ki pa so jo bolj pomirljivo označili za lustracijo.« Poljaki so bili bolj spravljivi in popustljivi. Prvi predsednik Tadeusz Mazowiecki je bil za to, da se med preteklostjo in sedanjostjo potegne debela črta. »Toda,« pravi Ash, »izkazalo se je, da se ta črta ne da potegniti. Vprašanje lustracije in odprtja tajnih aktov obremenjuje poljsko politiko še danes.«
Po vsem tem pride avtor do zaključka, ki ga poda v naslednjem kratkem in zgoščenem besedilu: »Na tem mestu bi navedel dve pripombi. Prvič, problema ni mogoče obiti. (Poudaril prevajalec.) Ni pa ga mogoče odstraniti s poti, za katero so se ljudje odločili. Drugič, ob pogledu nazaj in ob uvidu, ki je prednost tega pogleda nazaj, se mi zdi, da bi države srednje Evrope prav naredile, ko bi bile postavile posebne komisije resnice, seveda pa ne s kvazi sodnijskimi funkcijami za dajanje ali nedajanje amnestije, tako kakor se je to zgodilo v Južni Afriki. Komisije resnice, pred katerimi bi morali nastopiti vodilni politiki nekdanjega režima in tisti, ki so bili za časa njegovega trajanja obdolženi kakršnihkoli zločinov, bi prispevale k širjenju vedenja o zločinih preteklosti, hkrati pa bi na formalni skoraj obredni način izkazale spoštovanje žrtvam teh zločinov. Potegnile bi simbolično ločnice med novim in starim časom, hkrati pa ne bi pozivale k pozabljenju in tudi ne nujno k odpuščanju. Takšne komisije resnice bi verjetno pomenile točko, v kateri bi se nerevolucionarna revolucija še najbolj približala revolucionarni katarzi.«
In kje je tu Slovenija? Kot rečeno, je Timothy Garton Ash sploh ne omenja. Ko govori o celotnem spektru postkomunističnih držav, pravi, »da so samo tiste štiri, o katerih sem pisal v začetku devetdesetih let – Poljska, Madžarska, Nemčija in sedanja Češka republika – izpeljale prehod v razmere, ki izkazujejo zahodno normalnost: to sestavljajo svoboda, tržno gospodarstvo, demokracija in pravna država«. Poleg teh držav omenja še Bolgarijo, »kjer je bil prehod tako skromen, da so postkomunisti ostali preprosto na oblasti, in Romunijo, »kjer se je prehod zgodil z nasiljem, a so postkomunisti prav tako ostali na oblasti«. O Sloveniji pa, naj ponovimo, ne govori, razen če je ne vključuje v pojem Jugoslavije, »kjer so se zgodile mnogo hujše stvari, kot sem pričakoval«. Pri tem pa ne moremo mimo bizarne posebnosti, da je revija Transit, kjer je Asheva razprava objavljena, tiskana v Ljubljani, v tiskarni Euroadria.
Čisto mogoče, da je Ashev molk posledica dejstva, da ima država Slovenija predsednika, ki je bil nekoč na čelu komunistične stranke, ki je bila politični garant totalitarizma. Čisto mogoče, pravimo, a če ni tako, bi bilo logično, da bi bilo tako.
Čisto mogoče tudi, da je Ashevo neomenjanje Slovenije povezano z nepolitičnostjo naše elite in našega naroda. Na primer z dejstvom, da predsednik vodilne izvorne demokratične stranke ni povsem prepričan – kot smo razbrali iz dveh njegovih nedavnih intervjujev – da je tranzicija tako poseben in tako izreden čas, da zahteva, da se nanj ozirajo vse politične misli in vsa politična dejanja. Nam se zdi to nevidenje obžalovanja vredno, a, kot je znano, nobene nesreče ni brez kake tolažbe. Zagožen jo je imel priložnost videti v poklonu – izraženem resda v vprašalni obliki – s strani novinarja režimskega časopisa: »Lahko prenesem vašo odprtost, nekonfliktnost, neizključujočnost … na vse tisto, kar ni Janša?«

stran: 009

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: In čas košnje Simon Dan

V ozadju vsega je seveda vprašanje večinskega volilnega sistema. Ko država ne bi bila v tranziciji, to vprašanje ne bi bilo tako usodno važno. Posebej je to vprašanje važno v Sloveniji, ker je pogoj, da se konča državljanska vojna, v kateri je država še vedno. O tem, zakaj se postkomunisti tako oklepajo državljanske vojne, bomo povedali nekaj kasneje. Sedaj se ustavimo še ob neki Zagožnovi trditvi, ki nam ne veča zadovoljstva. Ko v drugem intervjuju pride do pogovora o večinskem volilnem sistemu, pravi namreč, da je osebno proti temu sistemu, a stoji na stališču, da se uvede, ker sta tako odločila ljudski referendum in ustavno sodišče. Do konca pa da tega sistema – in torej ustavnosti – ne bo branil. Na primer tako, da bi bojkotiral volitve, če ga parlament ne sprejme. Po njegovem mnenju se moramo »odreči bojkota volitev, saj brez volitev ni parlamentarne demokracije«. To je res: brez volitev ni demokracije. Res pa je tudi, da demokracije ni, če volitve niso ustavne.
Zavzetost, ki so jo pokazali tako zagovorniki kot nasprotniki večinskega volilnega sistema, je morala še tako slučajnega opazovalca opozoriti, da gre očitno za zelo pomembno reč. Kdor pa je te boje spremljal nekoliko bolj natančno, temu tudi ni moglo uiti, da prizadevnost nasprotnikov presega vnemo branilcev. Ta vtis je nekoliko odvisen od tega, da imajo nasprotniki na razpolago več glasov, ki dosegajo javnost, kot branilci. Zato jih je bolj slišati. A to ne more odpraviti slutnje, da se mora silovitost napadalcev napajati iz nekega posebnega spoznanja, ki ne bi bilo takšno, ko ne bi segalo v središče njihovega političnega obstoja – da gre tu za biti ali ne biti.
Zakaj je torej večinski politični sistem za kontinuiteto tako zelo nevaren – tako bistveno nevaren? Nekje v tem komentarju smo že izrazili misel, da se kontinuiteta loči od avtentične demokratične politike v tem, da se njihovi deklarativni cilji ne pokrivajo s tistimi, za katere v njihovi politiki dejansko gre. Ta dvojnost – vedno je bilo tako – je življenje njihovega življenja. Komunisti so poglavitne cilje vedno dosegali v okrilju moči. Njihova politika je nihilistična, ne v moralnem, ampak v stvarnem, snovnem pomenu – kot téhne. Nihilistična je v tem, da je ni. Na retorični ali epifenomenalni ravni je ni, ker se na tej ravni vse dogaja zaradi videza, na globinski ali realni ravni pa politike ni zato, ker se tisto, kar se dogaja tam, ne dogaja kot politika, ampak kot intriga. Vse to pa je možno v neprestanem menjavanju, v neprestanem prestopanju iz resničnosti v igro in iz igre v resničnost. Za to pa so potrebne razmere, ki jih še najbolje razumemo, če jih povzamemo z metaforo moči. Stanje državljanske vojne omogoča realizacijo te metafore.
Vse to so zagovorniki večinskega volilnega sistema hoteli povedati, ko so ponavljali, da bi večinski sistem prinesel v politično dogajanje transparentnost – preglednost ali prozornost. V njem bi videli, ali bi veliko bolje videli, kdo je kdo in kaj je kaj. Volilci bi mnogo bolj zanesljivo vedeli, na koga lahko računajo pri uresničevanju svojih političnih nazorov.
Večinski sistem bi vzpostavil preglednost še v nekem drugem oziru. Znano je, da tudi postkomunisti, kakor nekoč komunisti, potrebujejo za svoje obstajanje zaveznike. Taka zavezništva se v politiki imenujejo koalicije. Z njimi komunisti dosegajo dvoje: prvič se operativno krepijo z ustvarjalnimi silami, ki jih sami nimajo, drugič pa je takó odgovornost za državo deljena. Nikoli se ne ve, kdo je za kaj kriv, pa tudi če se ve, je nekoliko vedno kriv tudi oni drugi.
Ob tem si ne moremo kaj – čeprav ta okolnost ne spada v strukturo našega razmišljanja – da ne bi ponovno opozorili na dve opažanji, ki nas še vedno spravljata v začudenost. Prvo zadeva način, kako komunisti ravnajo z zavezniki. Temu načinu ne moremo reči drugače kot arogantnost. Potem ko so zavezniki podpisali določene papirje, jim prav kmalu dajo vedeti, da jih tako zelo tudi ne potrebujejo, vedoč, da so sedaj vezani in da odhod, na primer iz vlade, ni tako zelo preprost. Bralci se gotovo še spominjajo, kako so postkomunistični mediji od časa do časa uprizarjali kampanje, najprej proti SKD, potem pa tudi proti SLS. Kdor se je malo bolj poglobil v ozadje teh medijskih nastopov, se je moral čuditi njihovi rafiniranosti. Zavezniki so vedno bili česa krivi. In čeprav so bili komunistom bistveno potrebni, se je v javnosti načrtno ustvarjala podoba, da sistem, na primer vlada, deluje kljub njihovi prisotnosti. Na zaveznikih se je sistematično ustvarjal občutek krivde, kar jim je pomagalo, da so se laže vdajali v podrejeni položaj. Med drugim namreč ni ostalo skrito, kako malo so koalicijski zavezniki dobili, oziroma s kakšno muko so si vse morali priboriti od postkomunistične večine. Toda – in to je še bolj čudno – ne samo da zavezniki niso odšli ali kako drugače protestirali, ampak se je zgodilo nekaj drugega. Čeprav je bilo nemogoče, da način, kako so komunisti ravnali z njimi, ne bi bil opažen, so se javljali novi in novi kandidati za to bizarno vlogo. Nič ni pomagalo, da je Peterle vedel, kaj se je zgodilo s Kocbekom; nič ni pomagalo, da je Marjan Podobnik vedel, kaj se je zgodilo s Peterletom. Nič ni pomagalo! Z nemajhno tesnobo sedaj čakamo, kaj se bo zgodilo, ko je na sceno stopil naslednji možni kandidat.

stran: 010

Večkrat smo že omenili, da večinski volilni sistem prinaša možnost, da se konča državljanska vojna. Zakaj? Videli smo, da postkomunisti državljanske vojne ne bodo končali. Državljansko vojno lahko končajo samo demokratske stranke, ki so nastale v prelomnem letu 1990. Nobena koalicijska tvorba med silami kontinuitete in katero od pomladnih strank tega ne bo mogla narediti. Vse tovrstne koalicije so se, brž ko se je pojavilo vprašanje konca državljanske vojne, takoj prelomile po ideološki ločnici. Samo enoten blok pomladnih strank lahko državljansko vojno ali konča – tako, da doseže parlamentarno večino – ali pa njen konec pripravi – tako, da z enotnim nastopom prisili postkomunistično večino, da postopoma pristane na vlogo, ki so jo komunisti igrali med revolucijo in državljansko vojno.
Zakaj postkomunisti niso pripravljeni pristati na konec državljanske vojne? Zato, ker bi v dokumentih, ki bi jih podpisniki mirovne pogodbe nedvomno zahtevali, stala temeljna dejstva državljanske vojne in revolucije. Tam se komunisti ne bi mogli več reševati z »napakami« in »ekscesi«, ampak bi morali pristati na temeljna dejstva, povezana z njihovim vstopom v slovensko zgodovino. Predvsem pa bi morali pristati na futilnost ali zastonjskost revolucije in s tem na njeno nelegitimnost. Revolucijsko nasilje samo namreč, v času, ko traja, ni, kot pravi Kant, nikoli legitimno. Legitimnost dobi šele naknadno, s tem, da zmaga. (Robert Spaemann: Zur Kritik der politischen Utopie, Stuttgart 1977, str. 90–91). Komunistična revolucija pa ni bila zmagovita – v prvi fazi je sicer zmagala, kot historično podjetje pa je propadla. Za francosko revolucijo na primer tega ne moremo reči. Zato ne razumemo prav dobro, kaj je neki, sicer renomirani slovenski zgodovinar, mislil, ko je na okrogli mizi »Slovenci med drugo svetovno vojno« leta 1991 rekel, da misli, »da je zasluga revolucije predvsem pozitivna«. V mirovnih dokumentih bi bile vloge nastopajočih jasno opredeljene: tam bi pisalo, kaj je naredilo jedro profesionalnih boljševiških revolucionarjev, kaj so naredile liberalne in disidentske levokatoliške sile, ki so podprle boljševiški projekt, in kaj so naredile sile tradicionalne, pretežno katoliške kulture. Pred vsemi bi obstala zgodba, ki bi v svoji preprosti monumentalnosti govorila tako, da ne bi bilo mogoče več dvomiti o moralni in zgodovinski fakturi posameznih vpletenih sil.
Tako bi postkomunisti izgubili glavno ideološko in politično oporišče, ki so ga branili pol stoletja in ga še branijo – na okopih mita. Način, kako ga branijo, govori že sedaj o tem, da vanj več ne verjamejo. Branijo ga z zagrizenostjo obupancev in ideološko nepropustnostjo, ker vedo, da ideološka citadela ne bi vzdržala, če bi dovolili, da vanjo vstopi misel.
Tako se pred nami vrstijo prizori, ki so nazadnje, zunaj vseh drugih ozirov, človeško deprimirajoči. Ko jih človek posluša, te apologete z okamenelim obrazom, se sprašuje, ali jim ni nerodno. Ali bolje, kako dosežejo, da jim ni nerodno? Saj o stvareh vendar ni mogoče več govoriti tako, kakor se je govorilo leta 1942 ali leta 1944 ali 1950 ali leta 1960! Ampak tule med nami so zdaj ljudje, ki govorijo natanko tako, kakor se je govorilo leta 1942 ali leta 1944 ali 1950 ali 1960. Ali se nič ne bojijo, da bodo smešni? Ampak, si človek misli, saj je poniževalno, saj je človeško nevzdržno, tako ravnati s seboj. Ali ima sploh smisel živeti, če si se odločil, da ne boš sledil nobenemu avtentičnemu vzgibu duha? Kakšen smisel pa ima, sebe popolnoma zatajiti za obrambo neke fiktivne resnice? Ali se ti ljudje nikoli niso vprašali, kaj je resnica? Ali nikoli ni šla skoznje njena ukazovalnost in njena svetost?

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Sedaj je še poletje, a bomo kmalu videli cveteti ajdo Simon Dan

Nespodbudni so ti prizori, kot smo rekli, a včasih se vendar še lahko kaj zgodi, da se človek vpraša: Kakšen svet pa je vendar to? Kaj pa se v tem svetu še lahko zgodi? Ob nedavnem partizanskem prazniku – 27. aprilu –, ki so ga izsilili postkomunisti, so bila nekaterim ljudem podeljena visoka priznanja – ali pa so si jih podeljevali sami med seboj. Dva od njih sta dobila »listini«, kar je največ, kar jima je ta skupnost lahko dala. Dva gospoda, vojak in pesnik, dve imeni, eno za pogum in čast in drugo za najfinejše vzgibe srca in vesti. Pomislil sem, ali ne čutita, da se pod njima premikajo kosti desettisoč nepokopanih ljudi. Ni bilo videti, da bi kaj motilo njuno veselje, ko sta se rokovala, si čestitala in se zadovoljno smehljala. Potem pa so ju moje oči samodejno prestavile v gozdove med kočevska brezna. In že sem ju, ne da bi to hotel, videl, kako med tisočimi črnimi rutami plešeta svoj groteskni pas de deux. In ko je bilo že vsega konec, sem se vprašal: Kaj pa je pravzaprav bilo to, kar smo sedaj tule videli? Ali je bilo žaljivo ali neokusno ali pa samo neskončno predrzno? Mogoče pa sta oba nagrajenca imela kaj, da sta se tolažila. Mogoče pa sta si posebej za take priložnosti zapomnila besede, ki jih je Milan Kučan leta 1995 povedal za neki nemški časopis: » … majhna skupina aktivnih domobrancev, ki so se zaprisegli Hitlerju in s tem usodi vseh nacističnih armad ob koncu vojne.« Tako.

stran: 011

Tako je torej to. Zakaj pa ljudje tega ne vidijo, ali bolje, zakaj tako malo ljudi to vidi? Ali je morda tako, da živimo v času, ki ne dovoljuje, da bi bil človek del igre, o dobrem in slabem? Ali je tako, da človek samo še je, odvzet pa mu je privilegij igralca?
Preteklost evropske civilizacije pozna dve dobi: antiko in krščanstvo. Vsaka od njiju je imela svojo dramo, antika je imela svojo dramo in krščanstvo je imelo svojo dramo. Antična drama je bila tragedija – v prvinskem pomenu besede. Njeno duhovno ekonomijo sta urejevala dva pojma: usodnost in dokončnost. Ko je človek naredil nekaj, kar ni bilo prav – nekaj, s čimer je prestopil meje, ki so mu bile kot človeku postavljene – je bila njegova usoda zapečatena. Nič ga ni moglo rešiti. Polastila se ga je neustavljiva zakonitost usode in ga peljala v pogubo. Takšen je bil igralec – človek na odru. Takšno je bilo eno dejanje drame. V drugem pa je nastopil gledalec, ki je, kar se je odvijalo na odru, spremljal s »strahom in usmiljenjem«. Tako je reševal sebe in svet. Sebe in svet je reševal tako, da se je v njem spočenjalo sočutje – sočutje do človeka, ki se je zapletel v nerešljivost. Tudi sočutje do sebe.
Drama, ki jo je vpeljalo krščanstvo, pa ni bila več tragedija in je nista več obvladovali usodnost in dokončnost. V tej drami je bilo mogoče doseči odpuščanje. Logika krivde ni bila zadnja logika te drame. Nad njo je bila še logika usmiljenja. V tej drami je človek imel možnost, da se je spoznal v svoji zgrešenosti, zablodelosti in zavrženosti. Lahko je vstal in se vrnil k Očetu. Odpuščanje mu je bilo zagotovljeno. V krščanski drami se je izkazovala človekova svobodnost: lahko je vstal in se vrnil. Ko se je za to odločil, je, kot beremo v Pismu, v nebesih zavladalo veselje. To veselje je bilo zaradi tega, ker je človek nekaj neskončno vrednega.

stran: 012

Naša postmoderna ali pokrščanska doba pa človeku ne daje več možnosti, da bi bil oseba v drami. Naš čas s človekom ne more več uprizoriti igre. Prvič je v naši civilizaciji tako, da človek zgolj je. Ta »zgolj biti« pomeni, da se z njim nič ne dogaja. Vsi njegovi koraki so enako vredni, vsi so enako pogumni in enako nepogumni, ker poguma sploh ni; vse njegove kretnje so enako lepe in enako nelepe, ker lepote ni več; vsi njegovi nameni so enako čisti in enako nečisti, zakaj čistosti same ni več. Ker »s človekom ni nič«, ker se z njim nič ne dogaja – nič dokončnega, pa tudi nič takega, kar bi iskalo usmiljenje in našlo odpuščanje – je človek bistveno nezanimiv. Ker pa je nezanimiv, je tudi zapuščen in neljubljen. Človek je bitje nikogaršnje skrbi.
Zato se tudi naša in drugih ljudi dejanja ne merijo po tem, kakršna so po sebi – ali nas ganejo in tolažijo ali pa nas navdajajo z grozo in večajo naš obup. Vse sta moč in konzum. Vredno, dobro in zanimivo je to, kar gre v smeri njune spopolnitve.
Ljudje se sprašujejo, zakaj zlo cvete in zakaj pravična stvar ne dobi veljave. To je zato, ker človeka ni nikjer. Ko bi bilo več ljudi, bi zlo manj cvetelo in bi pravični stvari bolje kazalo. Če danes kdo nad svetom še ni obupal in ga želi spremeniti, ima eno samo pot: da začne prebujati ljudi.
Mlada slovenska demokracija je bistveno odvisna od prebujenih ljudi. Ko pa pravimo »prebujeni ljudje«, se zavedamo, da to zveni malce kot fraza, ki je v veliki nevarnosti, da bo neopažena zdrsnila skozi zavest in ne bo zares nikogar zadela. Mogoče bi imeli več možnosti, če bi se odločili za zrelost in doraslost, tako da bi govorili o »dozorelem človeku« ali »doraslem človeku«. Kdo namreč ne bi hotel biti v celoti kompetenten človek: človek, ki lahko računa nase in na katerega lahko računajo drugi? Ko tako tehtamo, se nazadnje znajdemo pred vprašanjem, kako človeka sploh doseči. Katera je tista beseda, ki ji bo človek odprl svoje srce in svoj razum? Kaj bo ta beseda morala imeti na sebi, da ji bo izkazan privilegij, da bo smela stopiti v človekovo notranjost?
Danes je to vprašanje toliko bolj zanimivo, ker se na človeka usipajo slapovi medijskih storitev, ki, hote ali nehote, prinašajo to s seboj, da človek pozablja nase. Tako da nazadnje, kakor smo rekli, osupli opazimo, da je ljudi zmerom manj.
Kako torej doseči človeka? Ključna beseda je tu gotovo resničnost. Če bo naša misel tako dognana, da človek, ki mu bo namenjena, ne bo mogel reči – v sebi, v svoji notranjosti – da ni resnična, potem smo dosegli vse, kar je možno doseči. Doživetje resnice – pa naj bo še tako skrito – ne bo ostalo brez posledic.
Ena od takih resničnosti je odkritje političnega človeka. Nemški teoretik Carl Schmitt je baje rekel: Pojem države predpostavlja pojem političnosti. Političnost je ena od dimenzij človekove normalnosti. Njeno nasprotje je zgolj zasebnost. Iz zgolj zasebnikov ne nastajajo države. Eden najstarejših evropskih stavkov pravi, da je človek politično bitje: bitje za obstajanje v polisu – v državi. To pa pomeni, da šele misel na državo – na skupno stvar, na skupno dobro – konstituira človeka v celoti. V izkazovanju političnosti človek torej ne dela nasilja nad seboj, političnost je spopolnitev človeka do njegovih naravnih mej.
Ali je slovenski človek političen človek; ali smo Slovenci politično ljudstvo? Najbolje bi bilo, da bi to vprašanje razstavili na njegove prvine. Na primer, ali imamo Slovenci pravico reči o sebi, da težimo po svoji avtentični zgodovinski podobi? Tako na primer, da bi se čutili zares svobodne šele potem, ko bi z gotovostjo vedeli, kakšen prostor nam je zgodovina nudila in kako smo se v tem prostoru vedli. Kar malo raziščite, kaj ljudje nosijo v svojem spominu, pa boste ugotovili, da boste našli tam, ne celote, ampak množico drobcev, od katerih eden ne ve za drugega. Koliko pa je ljudi, ki bi v sebi nosili to zgodovinsko inteligenco, da bi se od časa do časa ustavili in vprašali: Čakajte malo, kako pa je sploh bilo z nami?
Zgodovinskost je ena reč, druga pa je čut za dostojanstvo. Ali so ljudje dovolj užaljeni, če se ne spoštuje to, kar so: njihov jezik, njihova zgodovina, njihova kultura, njihova vera? Ali mislite, da je bilo dovolj ljudi užaljenih, ko so pobalini na koprski televiziji – v oddajah, ki so jim samo zaradi neizobraženosti lahko rekli humoristična – norčevali iz njihove vere? Koliko ljudi pa – vsaj v sebi, v svoji notranjosti – protestira, ko mediji pred njimi uprizarjajo igre z resničnostjo, ki jo sami dobro poznajo? Ali ni tako, da smo zvečine sprejeli njihovo žaljivost kot ujmo, spričo katere ni mogoče narediti ničesar: kot sušo, kot poplavo? Ali je še kdo prizadet, ko mu s tem, kar mu kažejo in govorijo, dopovedujejo, da ga nimajo za dostojnega in kompetentnega človeka? Ali ni tako, da se ljudje, ki z zahtevnim in napornim delom služijo kruh zase in za svojo družino, ko se usedejo k časopisu in pred televizor, nenadoma spremenijo v ljudi, ki jih je mogoče prezirati? Za katere si nekateri vzamejo pravico, da jih prezirajo? In ko novinarji z mikrofonom ustavljajo ljudi na cesti, ali ne dobijo natanko takšnih odgovorov, kakršne so z intonacijo svojega vprašanja nakazali? Ali govori iz nas neka stara še nepremišljena in nepremagana izkušnja? In kdaj ste nazadnje doživeli, da bi kdo dal toliko nase, da bi se na radiu ali na televiziji predstavil s celim imenom?

stran: 013

Kaj pa čut za osnovno pravičnost? Ko se v javnosti upravičeno protestira proti zavlačevanju s plačili medvojnim prisilnim delavcem v Nemčiji in Avstriji, ali je še kdo, da bi pri tem postavil vprašanje, kakšne »podle igre s časom« pa se igrajo z ljudmi, ki so bili na »suženjskem delu« v našem socializmu? Pomislite pri tem na rafinirano propagando zoper denacionalizacijo, ki zveni iz tegale časopisnega naslova: »Posledice zakona o denacionalizaciji bodo plačevale še naslednje generacije«. V resnici pa je tako, mar ne, da bodo še »naslednje generacije« plačevale posledice, ne denacionalizacije, ampak nacionalizacije, pri čemer bi bilo dobro vedeti tudi to, da je bila nacionalizacija ideološka muha boljševiške nomenklature, denacionalizacija pa nujen ukrep za političen povratek v normalnost.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Sedaj je še visok dan, a bo kmalu večer Simon Dan

Ko govori o bojkotu volitev, ki ga je napovedala SDS, če ne bodo izvedene po večinskem sistemu – potem ko je dobil referendumsko večino in je bil uzakonjen s sklepom ustavnega sodišča – se Delov humorist Boris Jež takole razpiše: »Če pa govorimo o Evropi po padcu berlinskega zidu, sicer še vedno najdemo kako problematično državo globoko na jugovzhodu, v vseh drugih primerih pa bojkot lahko izzove samo začudenje«. Ko bi se novinar malo bolj razgledal po svojem časopisu, bi gotovo opazil tudi poročilo o raziskavi Eurobarometra, po kateri smo natanko tam: »globoko na jugovzhodu«, za Bolgarijo in pred Romunijo in Turčijo. Za naše razmišljanje je seveda važno samo to, kako se je pri vodilnem slovenskem dnevniku malo treba ozirati na bralca.
Bojkot volitev – tako izrednih kot rednih – je primerna tema za zaključno noto tega komentarja. V četrtek, 4. maja, je bil v Ljubljani ustanovljen Odbor za zaščito ustave. Odločitev državljanov, da se morajo združiti in zaščititi ustavo, je znak, da se je kriza države naselila na njenem najobčutljivejšem mestu. Nikogar ne bi smelo biti, ki bi ga ta znak ne vznemiril ali, kot smo v tem besedilu že rekli, prebudil. Če se ustava ne spoštuje, je to skrajnost, spričo katere noben ukrep demokratičnega instrumentarija ni mogoče imeti za skrajnost. Sem še štejemo tudi bojkot volitev.

stran: 014

Čisto lahko, da se bo SDS morala bojkotu odpovedati, zlasti če se ji združena krščanska stranka pod Zagožnom ne bi pridružila. V tem primeru se bo SDS morala zadovoljiti z rešitvijo, ki jo ponuja Zagožen: spremembe ustave in uzakonitev volilnega sistema, ki bo proporcionalen, a »zelo podoben večinskemu«. Nova slovenska zaveza je zadnja, ki bi socialni demokraciji hotela oteževati položaj. Toda izhajajoč iz naše politične, zgodovinske in moralne logike moramo reči naslednje: sprememba ustave in uzakonitev volilnega sistema »zelo podobnega večinskemu« ne bo kompromis, kot se bo zdelo in bodo ljudje morda mislili. To bo vdaja. Vdaja nečemu, čemur ne moremo reči drugega, kot nasilje: ne manj žaljivo in ne manj boleče kot je fizično nasilje.
Ne gre samo za nasilje, ampak tudi za nadaljevanje političnega somraka, v katerem država že deset let bolj ždi kot živi. Če bi hoteli priti ven iz tega somraka v svetlobo polne normalnosti, bi se že zdavnaj morala zgoditi neka reč, na katero je mislil Timothy Garton Ash, ko je govoril o »revolucijski katarzi«. Da se ta reč ni bila zgodila, je zato, ker je zelo zares nihče ni hotel. In zato, ker jo je postkomunistična večina v državnem zboru lahko v kali zatrla. Če pa bi izvorne demokratične stranke ali stranke slovenske pomladi, združene v koalicijo Slovenija, vzele obrambo ustave tako zares, da svojih volilcev zaradi nerešene ustavne krize ne bi povabile na volitve, bi se bila zgodila prav tista, že dolgo pričakovana reč. Če bi torej, kot nekoč kardinal Wyszynski, rekli: Non possumus – ne moremo.