Avtor: France Papež

stran: 071

PRVIČ sem jih srečal in doživel konec oktobra triinštiridesetega v šoli za radiotelegrafiste v Črmošnjicah, na vzhodnem obrobju roških gozdov. Tam so se zbrali povečini mobiliziranci iz Dolenjske, študentje iz novomeške gimnazije, fantje iz Bele krajine in od Kočevja. To je bil naš prvi dotik s stvarnostjo vojne. Tiste dni smo se zbirali ob večerih na sadnem vrtu za šolo in peli, kot so peli včasih na vasi. Partizanskih pesmi tam nisem slišal. Sredi vojne in revolucije so bili ti fantje še trdno zakoreninjeni v preteklostni humani domačnosti.
Zvečer pred nedeljo 24. oktobra, ko me je komandir oddelka za zvezo Tone Švajger poslal z nekim sporočilom v Črnomelj, smo se pogovarjali dolgo v noč. Zunaj je bilo jesensko megleno in deževno. Jur, star partizan, je pripovedoval: »Moj oče ni bil nikdar za to, da bi šel jaz v hribe; bil je vojak v prvi vojni in me je svaril: vojskovanje – to je strašna stvar.«
Pozneje sem spoznal dobesedno in transcendentno resničnost tega navidez vsakdanjega izreka. Drugi so govorili o dekletih, o šoli, o domu. V kratkem času sem jih spoznal: Bine iz Bršljina, Tone iz Gotne vasi, Janko iz Črnomlja, Grega in Janže iz Gabrja – kakih petdeset fantov. Tisti večer, ko smo sedeli in ležali na pogradih, se je pogovor odprl v nedognano in strahotno tega vojskovanja, ki ga mobiliziranci še nismo poznali – Jur in nekaj drugih, starejših partizanov, so govorili skoraj šepetaje o likvidacijah.
V nedeljo sem se odpravil iz črmošnjiške šole proti Beli krajini; a namesto da bi šel prek Vrčic v Semič in od tam naprej, sem se obrnil v nasprotno smer. Bil je čas nemške ofenzive; na poti sem srečal partizane, ki so mi zatrjevali, da so Nemci vdrli v Belo krajino, da so v semiški gori in da se naglo pomikajo proti Novemu mestu. Takoj sem sklenil iti v roške gozdove, kamor naj bi se gotovo zatekli tudi drugi tovariši iz šole. Obrnil sem se v hribe na levi strani ceste – pred mano, na severozahodnem obzorju so se belile Karavanke. Prespal sem že v gostem gozdu med Mirno goro in Kopo.
Naslednji dan je bil prelep jesenski dan; bukve in kostanji so bili odeti v zlatorumeno listje, ki je odletalo v vetru in razkrivalo globoko sinjino neba. Opoldne sem šel mimo požganih Podstenic in čez kaki dve uri prišel v Pugled, vasico v Rogu, kjer so se aprila zbrali na posvet aktivisti OF. Zdaj ni bilo tu žive duše, le počrneli zidovi in dimniki so vrtoglavo lovili ravnotežje. Približal sem se požganim hišam in tistemu kozolcu na robu vasi, ki je edini ostal nepoškodovan ob italijanskem požigu prejšnje leto. Na zborovanju, ki je bilo malodane tako usodnostno kot sama ustanovitev OF, je bila utemeljena in sprejeta izjava, da so komunisti edina skupina, ki vodi osvobodilni boj.
Proti večeru sem v bližnji gošči nagrabil kup listja in ga znosil pod kozolec, nato sem pojedel kruh, ki sem ga imel s seboj še iz šole. Legel sem v listje – bolj kot hoja me je utrudila votla praznina roških gozdov, ki sem jih že poznal, vendar še nisem doživel take tesnobne samote v njih. Noč je bila gosta in težka, od kočevske strani se je dvignil močan veter. Zaspal sem kot ubit, a ko sem se prebudil in pogledal na nebo, so bile znane zvezde še visoko. V glavi mi je šumelo, misli so vstajale bolestno budne. V duhu sem videl fante iz šole v Črmošnjicah in druge, ki sem jih srečaval med partizani v Dobliški gori, v Starem trgu in na Maverlenu. Končno so se zbrali vsi na teh planinskih košenicah, med črnimi borovci in skalovitimi bregovi, v varnem zavetju in rešeni …

stran: 072

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Fantje

V tistem trenutku je presekalo moje polsanjsko premišljanje nekaj strelov od onkraj vasi. Zdrznil sem se in v prvinskem strahu skočil pokonci. Takoj zatem sta počila še dva strela, morda nekoliko bliže. Planil sem izpod kozolca in mrzlično nagonsko tekel proti gozdu, se zaletaval ob kamenje, bežal kakih dvesto metrov in se nazadnje zapletel v gosto grmovje. Ko sem se hotel iztrgati iz ostrega zapleta, sem stopil na gladko in strmo skalo ter v trenutku zdrsnil v globoko kotanjo, ki se je odpirala med grmovjem in nad katero se je sklanjalo nekaj skrivenčenih borov in listavcev. Na srečo sem padel med preperelo vejevje, ki je ležalo na dnu med kamenjem in goščavjem in padec me je pravzaprav le ozavestil. Skušal sem premisliti, odkod naj bi bili tisti streli. So prišli Nemci v te oddaljene kraje? Morda je tavala tod okoli napol izgubljena partizanska izvidnica? Streljanje se ni več ponovilo, tihoto je vznemirjal samo veter, ki je vel od Kočevja in šumel v vrhovih dreves.
Čez kaki dve uri se je začelo daniti. Vstal sem in se spustil nekoliko naprej v globel – bila je pet do deset metrov široka, podolgovata kraška jama, vdolbena v spuščajoči se breg. Obrnil sem se, med skalami in grmičjem se je nekaj sto metrov naprej svetlikal v strmini izhod. Takrat sem zagledal v mraku in skoraj na istem mestu, kamor sem padel sam, napol razpadlo truplo, v strganih cunjah in brez čevljev. Sklonil sem se in odkril nagnit obraz, izžrte oči – bilo je truplo kakih dvajset let starega fanta, morda mu ni bilo niti toliko. Nekoč svetli lasje so bili sprijeti z zemljo, listjem in igličjem. Dvignil sem se in v grozi odstopil, a pri tem zagledal nekaj korakov vstran, med kamenjem, še dve žrtvi. Pri enem, ki je ležal z obrazom proti zemlji, sem videl na zatilniku znamenje strela; med cunjami sem našel čepico z rdečim našitkom. So bili to likvidiranci? Grozljiv prizor me je presunil, nisem mogel obstati, naglo sem pokril mrtve s kosi njihovih oblek, nanosil nekaj kamnov in omotičen odšel proti izhodu. In vsi ti kraji, nekoč tako svetli in domači, od Kota – rojstne vasi – do Planine, Maverlena in Hriba do Podstenic in Pugleda so se mi zazdeli sivi in silno žalostni: krvaveče jase in kotanje, ranjeni gozdovi, porušene vasi.
Ves tisti dopoldan je bilo slišati topovsko obstreljevanje v smeri od Novega mesta. Ofenziva je bila resna, Nemci so prodirali po vseh važnejših gozdnih poteh, bili nekaj dni na Podstenicah, šli čez Pugled in se ustavili na roški žagi. To sem zvedel šele po nekaj dneh v Kočevju, kamor se mi je posrečilo priti, ker sem poznal tiste kraje. V Kočevju sem našel med pribeglimi nekaj znancev, tam sta bila tudi dva tovariša iz črmošnjiške šole: Jože iz Hinj in Tone iz Gotne vasi. Šla sta v Ljubljano. Bil je čas zbiranja domobrancev.

stran: 073

DRUGIČ in dokončno sem jih doživel v Vetrinju, maja petinštiridesetega, kamor so se – kot domobranci – umaknili pred partizani, ki so dosegali zmago ob pomoči vzhodnih in zahodnih zaveznikov.
V sredo, 16. maja, je bil lep sončen dan; sploh so bili tisti pomladni dnevi, ko so se zbirale množice vojaških in civilnih beguncev na široki ravni Vetrinjskega polja pred Celovcem, očarljivo jasni in sončni. Tisto jutro sem šel po taborišču – domobranci so se namestili v šotorih, po svojih enotah. Vojake je od civilistov ločila cesta. Vsa ravnina je bila polna pribeglih iz Dolenjske, Notranjske in Gorenjske: očetje, matere in otroci – drobna deklica je nesla od nekod lonec vode, obrazek je razodeval utrujenost in čudenje nad tem, kar se je zgodilo. V civilnem taborišču je bilo zbranih kakih štiri tisoč ljudi, nasproti njim dvanajst tisoč domobrancev, fantov in mož, ki so se poldrugo leto bíli za stare krščanske ideale slovenstva. Srečaval sem fante, ki sem jih poznal; angleških vojakov skoraj ni bilo videti – takega pribega v zaveznike verujočih množic Angleži in Američani niso pričakovali.
Tisti dan sem se ponudil za delo na polju pri slovenskem kmetu Sileju, ki me je sprejel v svojo hišo na Otoku ob Vrbskem jezeru, a nisem zdržal več kot štirinajst dni – postal sem bolan, gnalo me je nazaj, mislil sem na Tonca in Janka iz Črnomlja, Franca iz Maverlena in druge. Bil je zadnji dan v maju, napotil sem se peš nazaj; travniki ob cesti so bili tik pred košnjo, na desni se je dvigal gozdni svet proti Hodišam in Kotmari vasi. Vse je zelenelo in odsevalo v sončnem dopoldnevu. Cesta je zavila na Vetrinjsko polje – še so bili tam ljudje s svojimi vozovi in živino, na robu taborišča so bile še skupine nemških vojakov, ki so se vračali proti domu, v prahu so se igrali otroci. Zavil sem proti kraju, kjer so taborili fantje vojaki in tam sem videl prizor, ki ga ne bom pozabil.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Črna zver napade sonce Mirko Kambič

Domobrancev pravzaprav ni bilo več. Na angleške vojaške tovornjake je odhajala zadnja skupina kakih petsto; nekateri so peli, a njihovo petje je bilo v resnici izraz najgloblje stiske. Vsi so že vedeli, kam gredo in da je tam, kamor gredo, mogoče pričakovati karkoli. Vedeli so, da jih Angleži predajajo pri Podroščici partizanom, čeprav so še zdaj nesramno zatrjevali, da jih preseljujejo v Palmanovo, v Italijo, ker v Avstriji ni dovolj možnosti za njihovo preskrbo. Fantje so bili odločeni: kamor so šli vsi drugi, gremo tudi mi! Ljudje so bili tihi, presunjeni. Na tovornjake je vstopilo tudi nekaj deklet. Sonce je žgalo, od nekod z druge strani taborišča se je neodločeno in pobito zvijal glas harmonike.

stran: 074

Kolena so se mi šibila, ko sem se prerival proti vozilom, odkoder se je sem in tja slišal vzkrik, pozdrav. Ko je vžgal svoj motor tovornjak, ki je bil na čelu kolone, sem videl, kako se je nenadoma iz gruče ljudi odtrgala drobna kmečka žena – glavo je imela pokrito s hodnično ruto, obraz je izražal nepopisno materinsko zaskrbljenost – in se približala vozilu, na katerem je stal visok, kakih petindvajset let star fant. Ta se je sklonil k materi in jo poljubil, ona pa si je naglo razvezala ruto in mu z njo otrla pot z obraza ter vzkliknila z močnim glasom: »Sin!« Takrat sem videl, kako je zažarel fantov obraz v nadčloveški žalosti, obenem pa v neki silni notranji umirjenosti.
Vozač, ki je medtem izstopil iz avtomobila, je ob pogledu na mater in sina obstal, zdel se mi je, ko da bi za trenutek otrdel, šele nato je zakričal drugim vozačem in vojakom zategnjeni »let’s go!« V hrupu motorjev se je izgubilo vpitje ljudi in klici v pozdrav. V prahu in soncu se je premaknil prvi tovornjak in se naglo oddaljil po cesti, za njim je šla vrsta drugih. Fantje so izginili ljudem izpred oči, nekaj časa je bilo še slišati petje in klice, ki so se mešali z ropotanjem motorjev, a kmalu je vse zamrlo.
V želji, da bi našel tisto mater, sem se obrnil in iskal med ljudmi, a nihče mi ni vedel povedati ničesar. Iz utrujenosti in v pripeki sonca pa se mi je v tistem trenutku obnovila bolestna misel doživetja v roški jami in me ni zapustila vso pot proti Otoku.