Avtor: Vanja Kržan

stran: 034

stran: 035

Na prvi petek v mesecu aprilu, četrtega postnega tedna, me je sončno pomladno jutro pozdravljajo na pokopališču ob farni cerkvici na griču – tokrat onstran Karavank: v Kotmari vasi v Rožu na Koroškem. Hijacinte in narcise po gomilah, brsteče zelenje okoliških travnikov in gozdov, zasneženi vrhovi Karavank so objemali posvečeno tihoto pokopališča. V nemi žalosti nad usodo nekega človeškega življenja sem obstala pred skromno gomilo s kamnitim robnikom in ploščo:
Tukaj počiva begunec
Franc LOGAR
1911 Horjul – 1945
Jugoslavija
Naj v miru počiva
Ali se mu je lepota tega kraja z vencem snežnobelih vrhov, ki ga je pokopala vase decembra 1945, hotela oddolžiti za njegovo nepotešeno hrepenenje po vrnitvi domov k ljubljeni ženi Neži in k svojim štirim negodnim otrokom: Pavletu (1940), Janezu (1941), Francki (1942) in Cirilu (1944), ki jih je zapustil lepe majniške noči 1945, ko je bežal z drugimi na Koroško. Petega otročka nista videla ne on pa tudi žena ne, ki je bila z njim noseča; kot da ni mogel prestati vsega gorja, ki se je kopičilo v materi, je nebogljen klonil pod pezo življenja, nakopičeno v telesu svoje matere: namesto zibelke so mu njeno izmučeno telo in bolečina njene osamljenosti postali prezgodnji grob.
Če neutolažljivo hrepenenje po domu in domačih in skrb zanje iz dneva v dan postaja večja bolečina v brezizhodnosti razmer, ki ločitev le poglabljajo in upanje ugašajo, smemo trditi, da je bilo tudi trpljenje Franca Logarja zelo veliko.
Na stežaj odprta vrata farne cerkve me vabijo, da vstopim. Pozornost mi pritegne stranska ladja z velikim razpelom na steni in ob njem kipa Božje Matere in Sv. Janeza. V tem prizoru je zaobsežena bolečina vsakogar, tudi Franceta in njegove žene Neže, zdaj že nekaj let pokojne. Njuno življenje se je izpelo v himni trpljenja:
Pozdravljen križ, presvet oltar,
daruje tu se naš Vladar:
življenje pretrpi tu smrt,
življenje s smrtjo obudi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Franc Logar

Kdo sta bila Franc Logar (1911) po domače Skalarjev iz Horjula, in njegova žena Neža Stanonik (1911), Grogova iz Ljubgojne, ki sta se poročila leta 1938 na Francetov dom? France je bil izučen čevljar, opravljal je tudi službo cestarja, ki jo je prevzel po očetu. Podnevi je delal na cesti in doma, ponoči je čevljaril. S svojo pridnostjo in gospodarnostjo je zaslužil toliko, da je že pred koncem vojne izplačal svoje sestre, povečal očetovo bajto, imel vedno kakšno kravo in svinjo v hlevu in pridelal za preživetje. Neža je bila po poklicu šivilja. Njena prijateljica Marica Bastičeva iz Ljubgojne, hči horjulskega župana, se še danes spominja, da je šivala tudi za njihovo družino. »Z našimi konji jim je Tone zoral njivo in napravil kako vožnjo. Tako smo živeli v lepem sosedstvu. Neža je bila vneta članica Marijine družbe in ostala zvesta katoliškim prosvetnim društvom tudi v mračnem času Aleksandrove samovlade. Bila je zelo inteligentna, rada je brala, pela, velikokrat sva skupaj prepevali. Po Francetovi smrti me seveda ni bilo doma … Vem pa, da je lepo vzgajala in učila otroke.«

stran: 036

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Leto 1938 – Ženin Franc Logar in nevesta Neža Stanonik

Še danes ena od Nežinih snah spoštljivo hrani debel zvezek, ki ga je Neža še kot dekle popisala na tečajih prosvetnih društev. Njena pisava je zelo lepa in čitljiva. Niso se učili samo o gospodinjstvu, kmečkih opravilih in gospodarstvu, ampak tudi o tem, kakšna je vloga gospodinje. Danes govoričijo, kako je »cerkev« učila ženo le tega, kako naj vrti kuhalnico za štedilnikom in rojeva otroke. V Nežinih zapiskih lahko najdemo še drugačna navodila: »Mir je sončni žarek v hiši. Da ta blagodejni žarek svet ohrani, je sicer najlepša in najhvaležnejša pa tudi najtežja naloga gospodinje in matere. Najboljše sredstvo, da zadeve, kjer gospodar in gospodinja nista edina, ne dado povoda za prerekanje in razdor, je lepa samopremaga, ki itak spada k najlepši lastnosti vsake gospodinje. Vse zadeve pa, ki bi kljub samopremagi žene in gospodinje utegnile izzvati prepir v hiši, naj se med prizadetimi poravnajo med štirimi očmi.« Katera dela čakajo kmečko gospodinjo? »Gospodinja mora biti zmožna celotno gospodinjstvo sama voditi. Zato mora znati vsako delo. Gospodinjsko delo bodi vseskozi premišljeno in zato pravilno. Četudi je mnogo dela, vendar naj gospodinja ne skače od enega dela k drugemu, ampak naj mirno vrši svoje delo, ker s skakanjem ničesar ne pridobi, pač pa na času mnogo izgubi. Z jasnim pregledom naj tudi nove dogodke privzame v delovni načrt, kakor zahteva nova prilika.« Oh, ko bi tedaj Neža slutila, katere ‘nove dogodke’ si bo morala ‘privzeti’, da bo lahko sama, v delu in skrbi za vse, tudi za otroke, zdržala borbo z življenjem do konca.
Za mlado porajajočo se družinico Franceta in Neže je bilo vse lepo in prav, dokler ni izbruhnila vojna in z njo uničujoča revolucija. Človek si zaželi, da bi vsaj kakšni vasi ali zaselku prizanesla, ali se izognila krovu, kjer so doma poštenje, pridnost, razumevanje, ljubezen, pa zgleda kot da ni obšla prav nikogar, še posebej ne takih družin.
Zakaj ni prizanesla tej slikoviti horjulski dolini? V svojih spominih Osvobodilni boj v Dolomitih poroča tamkajšnji rojak iz Horjula in borec dr. Cene Logar – Rovtar: »Iz tovarišev, ki so prihajali iz Ljubljane, je postalo zbirno taborišče na Korenu, v Lesu nad Horjulom. Okupator je vedel, da so Dolomiti središče vse partizanske aktivnosti, kajti tu so bila vsa naša vodstva: partijska, vojaška in IO OF«, skratka, »Dolomiti so bili središče vse partizanske aktivnosti.«

stran: 037

Kdo je bil Cene Logar, da mu je bila zaupana tako pomembna funkcija? Že leta 1941 je v horjulskem rajonu, enem od štirih rajonov vrhniškega okrožja, ki so bili še na Vrhniki, v Borovnici in Logatcu, ustanovil prvo organizacijo OF in prvo partijsko organizacijo. Bil je njen sekretar do svojega odhoda iz Dolomitov na Primorsko aprila 1943. Celotna rajonska in okrožna organizacija vrhniškega okrožja je bila formirana do novembra 1941. Le rajonski odbor OF in vaški odbor OF za Horjul sta se redno sestajala in delala skupaj tedensko. Po drugih vaseh niso bili odbori v pravem pomenu, tam so delovali le zaupniki. Julija 1942 se je formiral Dolomitski odred.
Izvedbo teh pomembnih funkcij mu je zaupal tov. Boris Kidrič, s katerim sta se poznala še iz Pariza, kjer je Cene Logar doktoriral iz filozofije. »V Parizu sem bil podpredsednik Jugoslovanskega študentskega društva in sem deloval v neposredni povezavi ter pod vodstvom tov. Borisa Kidriča.« Torej je bilo predvsem komunistično ‘šolanje’ sestavni del pariškega študija, ki mu je prinesel doktorat iz filozofije. Od leta 1937–1939 sta s Kidričem skupaj delala v Pragi in Parizu, kjer »sem jaz študiral,« kot se spominja Cene Logar, on pa je bil tam v emigraciji. Kidrič je odšel iz Pariza že leta 1939, jaz pa sem ostal tam tako dolgo, da sta me kapitulacija Francije in padec Pariza dobila v Parizu. Ker nisem vedel, če so spiski komunistov in njihovih simpatizerjev pri francoski policiji prišli v roke gestapa, sem bil cele mesece kot na žerjavici, ko nisem mogel iz Pariza domov.«
Komunisti so torej dobro izšolani, pripravljeni in povezani s partijskim vodstvom iz Moskve dočakali pričetek vojne, da so zanetili revolucijo. Ali je bila v vrhniškem okrožju res samo prisotnost italijanske vojske, ki je bdela nad železnico Ljubljana-Trst tisti razlog, da se je tako hitro organizirala in razširila OF in partijska organizacija? Če znamo dobro prebrati odstavka dr. Ceneta Logarja iz njegovih Spominov, nam bo postalo bolj jasno, kakšen je bil cilj revolucije tudi v horjulskem okraju: »Ob začetku okupacije je bil politični položaj nekako takle: Oblast so imeli v rokah klerikalci, tako v horjulski kot v šentjoški občini. Slonela je na nekaj aktivistih klerikalne stranke, ki so imeli svoje koristi bodisi kot plačani župani, bodisi kot ljudje, ki so imeli v rokah zadružno trgovino, hranilnico in posojilnico ter mlekarno. Tako sta bili na tem zainteresirani predvsem dve družini, Bastičevi na Ljubgojni, ker je bil Bastič dolgoletni župan horjulske občine, in Lončarji, ker je bila tedanja zadružna trgovina in mlekarna že vrsto let v rokah Franca Lončarja.
Podobno je bilo tudi v Šentjoštu, kjer je bila v rokah Jakoba Žaklja združena zadruga, velika kmetija in agentura klerikalne stranke. Ko je prišla okupacija, so vsi ti ljudje kmalu postali osnova belogardistične in kolaboracionistične aktivnosti.«
Ali bi se ‘ti ljudje’ in z njimi vred ostali vaščani ob začetku vojne zavedali zloveščega pomena teh besed, če bi jih lahko prečitali takrat? Danes tak način izražanja, podtikanja, laži in skrite grožnje zlahka razberemo; vemo, da je bilo treba take ljudi iztrebiti, posekati pri koreninah, likvidirati. To je zakonitost komunistične revolucije.
Kako so se v horjulski dolini komunisti lotili čistke in zanetili krvavo revolucijo, je v 35. številki Zaveze nadrobno opisal Janko Maček v članku V dolino je stopil umor … Med prvimi umor župana Ivana Bastiča in njegove žene Marjane, umori mladih fantov, eden od njih je bil član Delavske katoliške akcije, umori več družinskih članov naenkrat, ropanje in požiganje …
V današnji zgodbi se bomo zato ustavili le pri Francetu Logarju in njegovi ženi Neži ter njunih otrocih. Kljub vojni sta se prebijala, dobro gospodarila in prihranila za izplačilo sester, saj je imel France redno zaposlitev, pa še čevljaril je. Na skrbi sta imela tudi Francetove starše, kajti domačija je že pripadala Francetu, čeprav je oče še ni prepisal nanj.
France je bil toliko v letih, da se ni aktivno pridružil vaškim stražarjem in kasneje domobrancem, ki so se novembra 1943 formirali tudi v Horjulu in imeli postojanko v tamkajšnji šoli, kjer so bili pred njim Italijani. Občasno se je med njimi zadrževal, kdaj v šoli prespal, ni pa se udeležil nobenega boja, za puško ni nikoli prijel. Zakaj je torej maja z domobranci iz Horjula sploh bežal na Koroško? Kaj je zagrešil? Zakaj je njegova hčerka štirideset let po koncu vojne morala nekoč slišati očitek: »Taka si kot ‘ta star’! Prav, da so ga ubili!« Pa kaj je vendar storil naš ata? je iz odrasle hčerke, zrele žene, bruhnilo v mamo? Kaj le?
Spočetka je Skalarjev France z naklonjenostjo gledal na partizane in z njimi sodeloval. Vsak teden so prišli k njim domov, oče jim je pošil čevlje, mama pa obleko. Toda ženina naravna inteligenca je kmalu spregledala, kakšni so cilji partizanske osvobodilne vojne. Ko je nekoč eden od otrok dobil pošto z naročilom, naj jo preda očetu, ta pa partizanom, je mama očetu to odločno odsvetovala.
Nekoč so dobili vsi moški ukaz, naj pridejo v gozd na določen kraj k neki votlini po puško. Zopet je mama spregledala nesramnost tega ukaza, saj bi to pomenilo, da je vsak, ki bi prišel v gozd, prijel za puško prostovoljno, se prostovoljno priključil partizanom in vsemu, kar so počenjali … In spet je bila žena Neža tista, ki je možu to preprečila.

stran: 038

Jeseni leta 1943 so partizani nasilno mobilizirali moške, ki so bili še doma. Zbirno mesto je bilo pri kapelici. France je nemočen stal in čakal. Brž je pritekla mama, naj nemudoma zbeži v gmajno in tam ostane, dokler ne bo varno. Oče se je obotavljal, češ, »bodo tebe vzeli«. Nič ni pomagalo. Tako se je spet na ženino prigovarjanje rešil partizanstva. Postajal je bolj previden in od takrat večkrat prespal v šoli.
Nekoč se je med domobranci v šoli zapletel v pogovor z znancem, kako in pri kom se je sploh pričel komunizem v njihovi vasi. Oče mu je prostodušno zaupal ime ženske, aktivistke iz Horjula. Toda pogovor je imel ušesa, očetu so očitali, da je izdal veliko tajno.
Vse to so ‘prekrški’, za revolucionarja celo ‘zločini’, s katerimi si je nakopal ime izdajalca in belogardista.
Nikoli pa nista z ženo ničesar izdajala Italijanom, čeprav bi bil lahko zlasti France v to prisiljen. Kot cestar je bil stalno na cesti in ničkolikokrat so ga orožniki spraševali po partizanih, pa se je dobro zavedal, da se od dela niti ozreti ne sme v določeno smer proti hosti, ker bi lahko s tem partizane izdal. Velikokrat so ga tudi partizani sami spravili v zadrego. Ob cesti proti Vrhniki so posekali drevje in grmičevje, da bi izzivali Italijane in jim preprečili dostop do Horjula. Le-ti so od njega zahtevali, da pot očisti; prav dobro pa je vedel, da bi si s tem nakopal jezo partizanov in njihovo maščevanje …
Ali je prav storil, da je odšel na Koroško? Ali ni podpisal njegove smrtne obsodbe sam dr. Cene Logar z besedami v svoji knjigi Spominov: »Tako se je zgodilo, da je bajtar, na katerega sem trdno računal, prešel k beli gardi, ponoči pa sprejemal mene, ko sem prihajal na teren. Bil je moj sošolec, Skalarjev France, ki je bil pozneje eden najbolj zagrizenih belogardistov.« Ali je lahko imel v očeh komunistov ‘zagrizen belogardist’ sploh kakšno možnost, da ubeži smrti?
Pa vendar je že izgledalo, da je smrti ubežal, kajti po srečnem naključju ni bil vrnjen s transportom iz Koroške. Konec junija so angleške oblasti vse preživele taboriščnike iz Vetrinja preselile v štiri taborišča: predvsem v Spittal. Toda ni obmiroval ali se predal obupu, čeprav ga je razganjalo domotožje in razjedalo hrepenenje po ženi in otrocih.
Njegova pridnost in podjetnost, želja po delu, zaslužku in kosu kruha, saj jih je vodstvo taborišča s stradanjem hotelo prisiliti, da se vrnejo domov, so ga prignali v Rož, v vas Ročico na kmetijo, ki jo je vodil Gregor Puschkin. Zaslužil si je hrano in lajšal bolečino brezdomega begunca in taboriščnika. Jeseni, ko se je končalo kmečko delo, se je vozil z vlakom iz Spittala v Celovec na delo. Zaposlil se je pri čevljarju, ki mu je za plačilo podaril usnje, saj je občasno naredil kakšen par čevljev tudi za domače.
Obstajale so skrivne poti in kurirji taboriščniki, ki so prenašali pošto iz Koroške v domovino; seveda pa je marsikoga ta posel stal življenje na močno zastraženi meji med Koroško in Slovenijo. Prav gotovo pa med koroškimi taboriščniki in njihovimi domačimi v Sloveniji ni bilo tako požrtvovalnega kurirja, kot je bil Janez Grum med koroškimi in italijanskimi taboriščniki. Janez Pernišek v svojem Dnevniku slovenskega begunca piše takole: »Mislim, da ta možak pozna vse skrite prehode v Ziljskih alpah in anraškem pogorju in vse kmetije doli do Silliana in po toblaškem polju. Vse te gore je prehodil v letnem in zimskem času in ne iz turističnih nagibov, ampak ker je bil najzanesljivejši hitri sel med nami na Koroškem in našimi v Italiji.« Seveda pa avstrijsko italijanska meja ni bila tako strogo nadzorovana kot naša.

stran: 039

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Logarjevi otroci dve leti prej: Pavel, Francka, Janez

Seveda pa ni nobena skrivnost, da je naša povojna komunistična oblast dobro sodelovala z angleško vojno oblastjo in policijo ter koroškimi komunisti, bodisi, da so ti bili slovenski civilisti, ki so jih poslali na Koroško že med vojno, predvsem pa po vojni, ali pa partizani, ki jih je dosti ostalo na Koroškem še po končani vojni. Kar nekaj pretresljivih pripovedi o tem je napisal Janez Smolej iz Vrbe na Gorenjskem, ki danes živi v Kanadi. Komunisti so našli privržence tudi med avstrijskimi nacisti. Dolžnost vseh pa je bila, da vohunijo, ovajajo, izdajajo in – še preden so priromali begunci do taborišč – tudi ugrabljajo. Kadar so begunci zvedeli, da jugoslovanska vlada išče po taboriščih določene ljudi in zahteva njihovo izročitev, so se skrivali tudi po gozdovih, kljub mrazu in vlagi. Zgodilo se je tudi, da se je med taboriščniki znašel človek, ki je bil njihov glavni zaupnik in obveščevalec, hkrati pa je enako službo opravljal tudi za PSS (Field Security Service – angleška politična policija, ki je sodelovala z našo komunistično oblastjo). Veliko je bilo odvisno od vodstva taborišč in posameznih upraviteljev. Običajno je bil vsak slabši od prejšnjega, kajti angleška oblast je tudi s tem hotela prisiliti taboriščnike v obup in vrnitev v domovino. Taboriščnik Rudolf Hirschegger iz Polja pri Ljubljani je v svoji pripovedi Resnica o naši borbi (Zbornik Svobodne Slovenije letnik 1966) imenoval svoje sotrpine po taboriščih »klavrna živina angleških kramarjev«. Uradniki organizacij UNRRA (United Nations Relief and Rehabilitation Agency) in IRO (International Refugee Organisation) so gledali v njih »nižja bitja«. Častna izjema med upravniki je bil mladi John Corsellis, »blagi in dobri fant, ki nas ne pozabi« (France Pernišek). Morda bo prav njegova knjiga, ki jo namerava v kratkem izdati, če najde založnika, v marsičem osvetlila takratno bedo naših beguncev in njihovo ponižujočo odvisnost od političnih oblastnikov.
Francetova žena je ohranila troje pisem; prvi dve sta pisani septembra in konec oktobra iz Spittala, tretje, verjetno zadnje, ne nosi datuma in imena kraja, najverjetneje je pisano novembra prav tako iz Spittala. Tudi žena mu je pisala, toda njena pisma niso ohranjena. Da bi si lažje predstavljali, kaj sta čutila in trpela zakonca Logar v tistih povojnih meseci, nam njuni sinovi in hčerka dovolijo, da vsebino pisem objavimo.

Littera scripta manet (Pisana črka ostane)

Spittal, september 1945. »Ljuba Neža! Po dolgem času se mi je posrečilo napisat in sporočit kje sem, kako se imam. Hvala Bogu, kar dobro, samo … (nečitljivo), saj veš, kako mi je pa dolgčas po tebi in po otrocih. Kaj pa ti? Ali ste zdravi? Kaj pa mama, ali so zdravi? Jaz molim in prosim Marijo, da bi se kmalu videli in upam, da vas bom dobil vse žive. Kaj pa Franca? Ali je še v Ljubljani? Sporoči ji, kje sem. Sem na Koroškem. Delam pri kmetu, pa sem zdrav; naj moli in prosi Marijo, da bi ostali vsi živi in da bi se kmalu videli. Jaz tako molim in prosim Sveto družino, da mi pomaga domov k moji družini. Kaj pa sestrice, ali ti kaj pomagajo, ali sta Toneta doma? Kaj pa ata ali kaj potrpijo s tvojo mamo? Kaj pa Ihana? Sem slišal, da so vse spodili pri Jakaš? Kje pa je zdaj?
Neža, potem ti, da tako težko živim, da ti ne morem povedat. Ko bi jaz vedel, kam gremo, bi te vzel s seboj. Vem, da bi oba lažje živela, saj dobro vem, kako ti je doma, da nimaš nič ‘zagovort’. Potrpi Neža, saj vse mine, pa tudi to bo. Neža, najbolj te prosim, varuj otroke, da se jim kaj ne zgodi, zame pa ne imej prevelikih skrbi, saj upam, da mi bo Marija pomagala v vseh nevarnostih. Molite pri tabli doma vsak večer zame, jaz pa za vas.
Kaj pa tvoja teta, pa mama? Ali kaj pride Jože k nam? Povejte, da ga pustim pozdravit in ga prosim, naj vam pomaga, saj ne bo zmerom tako. Če bo prav, bo tudi on iskal pomoč.
Mama, potrpite in pomagajte, bom že povrnil, ko pridem domov, saj nikdar ne pozabim, kar boste pomagali v moji največji stiski. Neža, Pavel, Janko, Francka, Ciril, z Bogom! Molite zame!
Kaj pa ata? Prosim vas, potrpite z mojo družino in pomagajte Neži, da ne obupa pri teh otrocih brez podpore in denarja. Jaz ga imam dosti, pa ti ne morem poslat. Zdaj pa končam, ker moramo na vlak, da odidem v Celovec na delo. Pozdravljam vse skupaj, mamo in tebe, moja nepozabljena družinica. Franc.«
Drugo pismo je datirano 18. oktobra 1945. V njem pove še več novic, saj zgleda, da ga je pismo žene nekoliko pomirilo. »Draga mi! Sporočam ti, da sem prejel pismo, ki je bilo pisano 13. 10. 1945. Sem ga bil zelo vesel, saj veš, kako me je skrbelo za vse domače, ker je to prvo pismo od tebe. Praviš, da je kar v redu. Hvala Bogu, da ni huje, jaz sem mislil, da te ne bom nikdar več videl, saj veš, kako je bilo prej doma, kakšni so ljudje: kdor ni z njimi, ni človek. Pa bo že bolje. Neža, vse mine, pa tudi to bo enkrat, mogoče prav kmalu, saj krivica dolgo ne trpi. Praviš, da ni obleke, kolesa tudi ne. Prav, naj le imajo, saj vem, da so težko čakali take prilike, da bi se jih kaj prijelo. Jaz sem pa le živ in zdrav, hvala Bogu.« (Takoj po vojni so prišli terenci na Skalarjevo domačijo in pokradli vse, kar je bilo Francetovo, tudi njegovo kolo in obleko. Moževe poročne obleke pa jim Neža ni pustila, češ da mu jo je kupila ona iz svojih prihrankov in bila pri tem deležna grobega posmehovanja. Na srečo domačija še ni bila prepisana na Franceta, ampak še vedno na očetovo ime, zato te niso zapleniti kot ‘ljudsko premoženje’).

stran: 040

»Sprašuješ, če potrebujem kaj denarja, Neža jaz ne potrebujem ničesar, imam vsega dosti, hrano, obleko, še kolo imam svoje. Upam, da bom prišel z njim domov, kdaj ne vem, le to vem, da gotovo, ako ne prekriža Bog.
Neža, to pismo ti pišem tretjič, to upam, da ga dobiš. Vem, da boš vesela, ko ga dobiš. Jaz sem tri mesece delal pri nekem kmetu: mi je dal obleke, pa prav dosti moke, krompirja pa kolikor ga bom potreboval in špeha. Ko bo zaklal, bom šel na koline. Zdaj bom pa šel k nekemu mojstru šivat, da se še obujem in za otroke bom naredil ‘čizmčke’ (čižemčke), pa tebi šolne, ker imam material in čas, zato pa ne skrbi zame.« »Ako moreš pisat, piši na Filipov naslov« (Filip Stanovnik, po domače Štantov, je bil medvojni horjulski župan, ki je tudi bežal na Koroško). »Je kar v redu tako, vsake 14 dni pridem pogledat v logor, kaj je novega, ker civilov ne maram spraševat. Imam civilno koroško legitimacijo, lahko hodim povsod. Hodim pa bolj malo, zaradi varnosti sem previden, ker me skrbi, da ne bi družinica ostala brez očeta. Jaz bom samo tri mesece šival, potem pa bom šel v Spittal v logar, da se spočijem in porabim hrano, ki sem jo prislužil poleti. Saj delal bom doma: ni treba, da bi na Koroškem pustil žulje in moči. Imam tudi logorsko karto; tisto ima Filip, da sleduje mojo hrano, ker samo ena je malo, no pa živijo tudi samo na eno.
Zdaj pa končam to pismo, pa ne imej prevelikih skrbi, saj Marija ne bo pustila nas ločiti, da ne bi bilo po njeni volji, saj je sama morala bežat z družino pred sovražnikom. Pozdravljam vse skupaj, pa tebe in otroke, tvojo mamo, teto, ata, mama, pozdravlja vaju vaš sin in molim, da bi vsaj enkrat še prišli skupaj na preljubem domu.
Arharjevi so tudi vsi tukaj, saj mi je Mica naredila srajce in gate. Zelo so bili veseli pisma. So zdravi, Mica služi, ata pa France delata ‘tišlerijo, Anka (slabo čitljivo) in Francka so pa v Spittalu, Janeza pa ni tukaj, je šel, da daruje kri za nas.
Praviš, da naj molim. Neža, jaz sem šel na božjo pot k Mariji Gosposvetski na Veliki Šmaren sem pa šel na božjo pot v cerkev Žihpolje. Pa Špehov Tone, sva skupaj služila … Piši kdo je na cesti … Piši, kdo se najbolj zanima zame … Neža, bodi previdna. Pazi na otroke. Pošlji mi eno svetinjco, sem jo zgubil. Pozdravi vse domače. Ne skrbite preveč. Vse mine, pa tudi to bo. Tukaj vemo dosti.«
Zadnje Francetovo pismo ženi Neži je sporočilce na majhnem lističu, brez datuma. Po vsej verjetnosti je bilo pisano novembra, saj je bilo predzadnje datirano 18. oktobra. Težko je berljivo, saj so ženine solze izbrisale posamezne črke. Dvakrat je prepognjeno, ob prepogibu pa na treh mestih preluknjano; morda ga je Neža nosila na prsih kot svetinjico, kot zadnji spomin na svojega moža in njegovo poslednje zagotovilo ljubezni njej in otrokom. Hčerka Francka se spominja, da se je mama ob nedeljah popoldne večkrat zaprla v sobo in brkljala po predalih. »Otroci, mir mi dajte!« Hotela je biti sama s svojimi spomini na ljubega moža in neizgovorjenimi skrivnostmi, ki so se nakopičile med njima.

stran: 041

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Birmanska slika Pavleta in Janeza - Mati Neža s Cirilom in Francko

»Draga Nežka! Najprvo te prav lepo pozdravljam in ti sporočam, da sem sprejel pismo. Kako se imamo, ti bo Andrej spovedal, ker nimam časa pisat. So tako hitro odšli nazaj, da nisem mogel več pisat. Sem tako razburjen, da se mi je kar roka tresla. Nežka potrpi, pa zaupaj v Boga, da se kmalu vidimo, saj tukaj tako govore. Jaz ne grem domov, dokler ne gredo vsi, saj jih je na stotine tukaj. Pozdravlja te nikdar nepozabljen Tvoj zvesti Franc.
Potrpi z mojim očetom, saj ne bo zmerom. Polhovemu Tončku reci, naj skrbi za čebele, saj mu lahko vrnem, če pridem domov. Pavel, Janko, Francka, Ciril, bodite pridni, pa molite zame. Jaz sem vsak dan pri maši pa pri obhajilu. Andreju sem dal 2 para ‘čizmov’: 1 par ti bo dal 100 Lir, če jih prinese domov, 1 par pa za lon.«
Ali se je Francetu tresla roka od razburjenja samo zato, ker se je Horjulcem mudilo? Morda pa so vabili s seboj Franceta, češ naj se vrne domov, saj po razburjenem uvodu sporočilca nenadoma zagotovi Neži, da on ne gre domov, dokler ne gredo vsi. Sama vprašanja brez odgovorov o katerih »nikdar nepozabljen zvesti Franc« ni nikoli več spregovoril. Kdo so bili ti Horjulci, ki jim je France govoril o sebi, izročil pisemce za Nežo in čevlje? Ali je France dal Andreju že prejšnji dve pismi za ženo?
Ali se je France zavedal, da molitev nedolžnih otrok, ki jih prosi za molitev, odpira nebesa kot so mu jih odpirale njegove mašne daritve, pri katerih se je vsak dan s Kristusom vred daroval Bogu? Prav gotovo pa niti slutil ni, da se bo v kratkem končala njegova življenjska daritev in bo počival v objemu križa pokopališke farne cerkve v Kotmari vasi. Pozdravljen križ, presvet oltar …
November je in France bo ostal le še nekaj časa v Celovcu pri čevljarskem mojstru, potem se bo umaknil v Spittal in počival. Za prvi december ga je njegov dobrotnik – kmet pri katerem je služil – povabil na koline. Pozimi ga verjetno ni imel namena obiskovati.
Noč med prvim in drugim decembrom 1945. Zvečer se je Franc od kmeta, svojega dobrotnika, napotil še na sosednjo kmetijo, ki ni bila ravno v neposredni bližini. Na njej sta služili Francka Petrovčič, po domače Smonkarjeva iz Zaklanca, in Micka Jerebova iz Vrzdenca. Večer jim je minil v prijateljskem klepetu o domačih novicah. Ko se je Franc vračal h kmetovi domačiji, ga je kakih sto metrov od hiše pod smreko podrl na tla udarec po čelu. Povzročil mu je nekaj centimetrov dolgo »odprto rano na čelu in tri centimetre dolgo rano na licu« kot je zapisano v mrliški knjigi v Kotmari vasi. Rana verjetno ne bi bila smrtna, ker pa je hudo krvavel in je nezavesten obležal vznak in ležal Bog ve kako dolgo, se je s krvjo zadušil.
Ali France tega večera ni pomislil na ženino svarilo, ali pa je prišlo prepozno, saj mu je le kratko pred tem pisala, naj se pazi. Posvarila sta ga tudi prijatelja, ki sta ga jeseni obiskala pri kmetu, Štantov Filip in Lavriša Anton, po domače Špehov Tone. Zvečer so namreč vsi trije prenočili v seniku, čevlje pa pustili zunaj. Zjutraj jih ni bilo več. »Tukaj nisi varen. Vrni se v logor. Midva ne bova ostala tukaj niti ene noči več.«
Dobrota in poštenost sta ga pospremili v smrt, saj je verjel v dobroto in poštenost vseh, s katerimi se je družil in jim prostodušno in naivno zaupal. Toda ne prepuščajmo se modrovanju, nadaljnji dogodki te noči nas puščajo v nemi grozi. Vstopimo v hišo kmeta, Francetovega dobrotnika. V luži krvi na tleh leži z razklano lobanjo in zmrcvarjenimi možgani gospodar, vznak na štedilniku pa mlada ženska, ubita na enak način. O tem priča policijsko poročilo iz Kotmare vasi, ki ga je v mrliško knjigo vnesel takratni slovenski župnik, slovenski duhovnik Konrad Mente pa je vse tri pokopal 6. decembra. Policijskega poročila mi ni uspelo dobiti na vpogled, zato ne vem, če je v njem zapisan tudi kakšen sum o tem, kdo so ubijalci vseh treh žrtev.
Kdo pa sta ubita Francetova dobrotnika? Poimensko ju tudi pri Skalarjevih niso poznali. V mrliški knjigi lahko preberemo, da je bil moški 49-letni Gregor Puschkin, ruski vojni emigrant iz Minska, ki je po prvi svetovni vojni ostal na Koroškem in kasneje prevzel vodenje gospodarstva na tej kmetiji. Mlada ženska je 29-letna Anna Hedenig, pri kateri je Puschkin stanoval, in mati leto in pol starega Josefa Gregorja Hedenig.
Zakaj sta morala skupaj s Skalarjevim Francetom umreti še ta dva? To vprašanje ostaja še večja uganka kot njegova smrt. Ali samo zato, ker sta bila z njim dobra, saj je Puschkin v mladih letih doživljal isto usodo kot France? Ali pa so morilci iskali Franceta najprej pri njima in so morali za seboj zabrisati sled? Ali pa je Puschkin preveč vedel o komunizmu.

stran: 042

Čeprav so tudi vlasovce že junija s transporti vrnili v Rusijo in so po taboriščih ostali le »starci, bolniki, otroci, matere z dojenčki« (France Pernišek), ni izključeno, da so se posamezni ubežniki klatili po Koroškem. Toda, zakaj naj bi zverinsko ubili prav Puschkina? Ali zato, ker je bil po rodu Rus? Ali je zgolj naključje, da se je prav ta večer pri njem mudil tudi Skalarjev France? Ali je bilo treba ubiti najprej njega, ali pa so ga ubili zgolj po nesrečnem naključju? »Gospod, kdo?« (Jn 13,25). Po Koroškem, tudi med našimi begunci v Spittalu, se je govorilo o ruskih ubijalcih, ali o ubijalcih, ki so prišli iz taborišča, pa o roparskem napadu in celo o umoru iz ljubosumnosti.
Pustimo ugibanja in se vrnimo v Horjul. Žena Neža nekaj mesecev ni vedela, da je njen mož mrtev in pokopan v Kotmari vasi. Otroci so še vedno vsak večer molili za atovo vrnitev. Na pomlad je prišlo v Horjul pismo Filipa Stanovnika, po domače Štanta. Pisal je Francetovi sestri in njenemu možu, zakaj Neža nič ne piše? Ali sploh ve, da je France že nekaj mesecev pokopan? Naj pripravita Nežo na to novico in ji jo obzirno povesta … Tako je 11. aprila 1946 v Horjulu zazvonilo mrtvemu Nežinemu možu in atu šestletnega Pavla, petletnega Janeza, štiriletne Francke in dveletnega Cirila …
Ko se je nekega jutra mama vračala iz mlekarne, nekaj litrov mleka je nesla prodat, jo je nenadoma obšlo, kot da je nekaj pihnilo vanjo. Rekla je otrokom, da ji od takrat »ni bilo za živet«. Iz brezupa ji je pomagal župnik: »Majhne otroke imate. Morate se vzeti v roke! Ali ni zadosti, da so brez očeta? Ali naj ostanejo še brez mame?« Ta ‘terapija’ je pomagala Neži iz prvega šoka. Toda kolikokrat, oh kolikokrat še je jokala, se danes spominjajo otroci! Ko je sedela za mizo in likala … in kolikokrat, ko niso videli njenih solza! In tako zelo so se bali zanjo! Počasi so pričeli doumevati, da so za vedno ostali brez očeta. Groza, če ostanejo še brez matere, jih je strašila neizprosna otroška logika. Kako so se ustrašili, ko je nekoč med nevihto tekla od mesarja. Udarila je strela in vrglo jo je po cesti. Videli so jo skozi okno in vsi so zdrveli k njej; mislili so, da je mrtva. Tudi ko so bili že starejši, so jo šli iskat, če se je kje predolgo zamudila. Tako zelo so se bali zanjo.
Bistra, naravno inteligentna in odločna kot je Skalarjeva Neža vedno bila, – zdaj pa še do konca ranjena – je poizvedovala pri ljudeh, ki bi lahko kaj več povedali o moževem bivanju na Koroškem, predvsem pa o njegovi smrti. Bile so razne govorice in ker Neža ni imela ničesar otipljivega je iz njih poiskala, kdo bi lahko bil morilec. Toda svojega védenja odnosno suma pa ni povedala nikomur, niti svojim otrokom.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Leto 1955 – Stari oče, teta Ihana, mati Neža in Francka

Toda ali je za našo zgodbo ime tistega človeka sploh pomembno? Ali ni po svoje najbolj zgovorno dejstvo, da je Skalarjeva Neža odnesla s seboj v grob svojo skrivnost? Ne pa sovraštva. Ob vsem trpljenju Neža s sovraštvom v srcu ne bi mogla živeti, otroci ne postati dobri, pošteni in delavni, kakršni so danes vsi.
Julija 1946 je Neža dobila še eno pisemce s Koroške. Pisala ji ga je Smonkarjeva Francka iz Zaklanca, ki je bila zadnji večer skupaj s Francetom. Prav gotovo je bil Neži v veliko tolažbo in kamenček v mozaik podobe njenega dragega moža, toda skrivnosti umora ji ni v ničemer razjasnil.
»Draga Neža! Slišala sem, da bi radi zvedeli o svojem možu, kako je bilo, ko je umrl. Malo Vam lahko opišem, ker sva skupaj služila in moja sestrična Micka tudi in še več drugih znancev in znank, celo lansko leto. Postali smo si dobri prijatelji, ker vezala nas je ena in ista usoda in hrepenenje po naših dragih, ki smo jih zapustili.
Ko se je približevala zima, smo se vsi odločili, da gremo nazaj v Spittal. Vaš France je odšel prvi, čez nekaj dni je pa prišel nazaj po obleko. Zvečer je prišel k nama vprašat, če imava kaj za sporočit za svoje v Spittalu. Bil je zadnji njegov večer. Pogovarjali smo se o domu, on je govoril samo o Vas, o otrocih in kdaj bo spet doma v krogu svoje tako drage mu družinice. Kakor je Božja volja, tako naj pa bo, je večkrat rekel. Govorili smo o marsičem, tako da Vam lahko povem, da je stopil v večnost s čistim srcem. Pri sveti spovedi je bil en teden pred tem. Opravljal je tudi prve petke in sobote. Živel je pošteno krščansko, kakor se spodobi za kristjana. Na mrtvaškem odru je ležal tam, kjer je služil, z gospodarjem vred in gospodinjo. Dobil je udarce v čelo, drugače je bil čisto lep. Predno so ga zabili, sva ga midve pokrižali, sva rekli da namesto žene in otrok. Na pogreb je prišlo še nekaj drugih naših deklet in moških, spletle smo lep venec in molile ob mrtvaškem odru. Pogreb je bil lep, tudi zapeli so jim domačini v slovenščini, tudi Vašemu Francetu. Svečke so nam dale domačinke, ko so videle, da me nimamo nič, da smo jih prižgale na grob. Za grob tudi skrbimo. Večkrat gre kdo dol, so pa tudi tam taki ljudje. Ure in kolesa nismo dobile več pri vsemu, pač pa veliko podobic, tudi tisto, ki jo je vsak večer prebiral, ki ste mu jo Vi dali za na pot. To je povedal njegov prijatelj, ki je spal skupaj z njim v sobi. Knjižice in rožni venec je vse dobro shranjeno.

stran: 043

Vem, draga Neža, da bi Vam bilo mnogo, mnogo lažje, če bi mogli iti sami z otročički na njegov grob moliti in si ob njegovem grobu lajšati trpljenje in zapuščenost. Vdajte se v Božjo voljo in ne žalujte preveč, saj on zdaj v nebesih prosi za Vas. Mi tukaj tudi zmerom molimo za trpeče in zapuščene v domovini. Naša največja želja in prošnja do Vsemogočnega je ta, da bi se lahko kmalu vrnili v svojo domovino in z nami tudi tisti, ki sedaj že počivajo v tujini v tuji zemlji v svojo domačo slovensko zemljico v bližino svojih dragih.
Sedaj Vas vse skupaj prisrčno pozdravljam Vaša sorodnica Francka iz Zaklanca. Z Bogom.«
Neža si je lahko ob moževem grobu olajšala dvajsetletno trpljenje in zapuščenost šele 5. septembra leta 1965, ko je skupaj z vsemi odraslimi otroki in nekaterimi sorodniki prvič prišla na njegov grob. Sedanji kotmarski župnik g. Maksimilijan Michor in njegova sestra se prav dobro spominjata tega dne, ker je bila ravno ta dan njegova umestitev na to faro, pa so dobili ta nenavaden obisk. »Spominjam se, kako zelo se je žena jokala. Potem so se odpeljali na Ročico, na to kmetijo in jim je neka napol gluha in slepa ženica pokazala smreko, kjer so našli ubitega Franceta. Nenadoma se je od nekod pripeljal Pepi, enaindvajsetletni sin Ane Hedenig in verjetno Gregorja Puškina. Ko je zagledal avtomobile z jugoslovansko registracijo, je pričel kričati, čeprav je bil po naravi zelo tih, dobrosrčen in zaprt fant. Takoj so se odpeljali in od takrat naprej se niso nikoli več srečali.« Kakšna škoda, saj so vsi živeli z enako bolečino in skrivnostno neznanko v srcu, ki jim jo je povzročil isti ubijalec. Žal je Pepi že dve leti pokojen.
»Od tam so odšli v bližnjo gostilno, da bi kaj malega popili,« razpreda spomine g. Michor, »a se gostilničar sploh ni zmenil zanje. Zato so se odpeljali kar v naravo in sedli v bližino neke gramozne jame, da bi tam malo pojedli, a spet se nenadoma od nekod pojavi moški, ki jih spodi, češ da je svet, kjer sedijo, njegov.« Joj, kako zelo smo morali biti osovraženi, Slovenci iz Titove komunistične Jugoslavije! Kako nas je sramotno ožigosala! In celo take, ki jim je prizadela toliko trpljenja kot Skalarjevim! Od takrat naprej Skalarjevi obiskujejo le še očetov grob in gospoda Michorja, s katerim so navezali prijateljske stike. Njegova sestra pa skrbi, da so na očetovem grobu vedno sveže rože.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Grob Franca Logarja v Kotmari vasi - »Postavljen in slikan« 31. maja 1947

Neizbrisni vtisi Skalarjevih otrok

stran: 044

Od otrok samo najstarejša dva, Pavel in Janez, hranita nekaj bežnih, a svežih spominov na očeta. Janez se še danes spominja dneva, ko se je oče poslovil. Štiriletni fantič je trikrat tekel za njim, ko je odhajal v Šuštarjevo dolino za hišo, kjer so imeli domobranci zbirno mesto. Ata ga je trikrat prinesel nazaj domov in ga potolažil, da se bo kmalu vrnil. Najstarejši Pavel pa se še spominja, kako težko je oče odhajal in jih zapuščal, saj se je še enkrat vrnil ponoči, ko so drugi že odšli, in jim potrkal na okno. Oba z Janezom je velikokrat peljal na kolesu, enega na balanci, enega na osi. Ali pa ju je pod klancem pod hišo poklical, da sta pritekla k njemu: skupaj so prišli domov, oče ob kolesu, onedva na kolesu. Takih bežnih utrinkov na ata je še veliko, dovolj, da vesta, kako zelo jih je imel rad.
Prav vsi se zelo dobro spominjajo, kakšno pehanje in garanje je prestajala mama, da jih je lahko preživljala. Na skrbi je imela še moževe starše, ki jima je pripadal določen delež tega, kar je Neža uspela pridelati in prirediti. Pa še skrb za lastno mamo, ki se je preselila k njim, ko ji je pogorel dom na Ljubgojni. In nazadnje za svojo teto v njeni starosti, ki se je tudi preselila k Skalarjevim. Ta ji je edina lahko pomagala s kakšnim dinarjem od svoje pokojnine. Vsem štirim je stregla do smrti, tudi v bolezni, ko so hirali in umirali brez zdravil in zdravniške nege.
Njivo so imeli daleč od doma. Z vozičkom so vozili pridelke domov, z vozičkom vozili sadje za kuho žganja k Žagarjevim, ki so imeli tudi mlin. Kako hvaležni so bili otroci za vsak košček kruha, ki so ga dobili pri Žagarjevi mami. Oh, kolikokrat so bili lačni! Spominjajo se skrinje, kjer je mama hranila suhe krhlje. Na skrivnem so jedli krhlje in ko je mama nekoč odprla skrinjo, je v bolečini zakričala: »Joj, otroci, kaj bo pa zdaj, ko ni več krhljev! Kaj bomo pa jedli? Nimamo krhljev, ne kruha!«
Tako kot je nekoč ata podnevi delal na cesti, ponoči pa čevljaril, je zdaj mama podnevi delala gospodinjska in kmečka dela, ponoči pa šivala, krpala, predelovala zanje in za tuje. Sama je k ljudem raznosila pošto in si tako prislužila kakšen dinar ali hrano. »Če smo pri kakšni gospodinji dobili kos kruha, nam je veliko dala,« se še danes hvaležno spominja hčerka Francka. Najbolj pa jim je ostala v spominu dobrota mesarja Ludvika Intiharja in njegove žene, ki je vedno imela zanje prijazno besedo in kos kruha. Večkrat je blagrovala mamo, kako dobre in pridne otroke ima.
Spominjajo se, kako so vsi jokali, ko jim je zbolela edina krava. »Toliko jo nahranite, da bo vzdržala na nogah,« jim je svetoval mesar, ki se je poznal tudi z vrhniškim živinozdravnikom Ogrinom. In res jim jo je naslednji dan uspelo prignati k mesarju. Kaj je ta z njo napravil, ne vedo, tudi ne, ali je zanjo sploh kaj iztržil. »Zjutraj je v naši štali stala druga krava,« so še danes presenečeni. Mesar Intihar jim jo je podaril. »Samo osemenite jo in jo obdržite,« jim je svetoval. Tako dobre pasme je bila, da je imela veliko telet. Ko je bila prestara, so jo dali nazaj k mesarju. Mesarjeva žena pa jim je dala marsikdaj južino, ona je bila njihov Miklavž in dobrotnica v mnogih prilikah. Brez dobrih ljudi bi prav gotovo še težje preživeli.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Del Francetovega zadnjega pisma družini

Pomanjkanje so bridko občutili v mladosti, v dobi odraščanja. Pavle je moral trinajstleten od doma za pastirja v Blatno Brezovico, da je zaslužil za hrano. Potem pa se je na Vrhniki izučil zidarstva. To ga ni veselilo in si je kasneje pridobil še znanje ključavničarja z mojstrskim izpitom. Oba poklica opravlja z veseljem in z občutkom odgovornosti, da ga je treba dobro opraviti. Francka se spominja trenutka v mladosti, ko je jokala za pokopališkim zidom. Prijateljice so lepo oblečene odšle na lepše, nje pa so se znebile, ker je bila bosa, brez primerne obleke. Danes nobenemu prav ničesar ne manjka, predvsem jih je obdarilo življenje z Božjim blagoslovom, pridnostjo in poštenostjo.

stran: 045

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Horjulska mladina na Koroškem leta 1946 – Stojijo z leve Franc Leben, Marija Prebil, Franc Arhar; sedijo z leve Francka Arhar, Slovša Peter, Ančka Lavriša, Marija Arhar, Lojze Petrovčič, Julka Fajdiga

Najbolj boleči ostajajo spomini, ki sta jih je že otroštvo in mladost zaznamovala s tem, da so Skalarjevi. Ni bilo zadosti, da so ostali brez očeta, morali so biti še ponižani, kar jih je še bolj prizadelo. Otroci so živeli v strahu. Kolikokrat so z grozo v srcu gledali povorke, mahanje z zastavami in kričanje! Nekoč se je povorka ustavila pri kapelici pod hišo. »Tamle stanujejo beli! Pobijmo jih!« Zbežali so v klet, niso jih pobili, toda strah v otroku ostaja …
V šoli je bilo veliko dobrih učiteljic pa tudi kakšna strupena in groba se je našla med njimi. Ena od dobrih Maležičeva, je poskrbela, da so dobivali šolsko malico, vendar so jo takoj ukinili, ko so to zvedeli. Tudi niso dobivali paketov s hrano, ki jih je pošiljala UNRRA.
Janez ni dopolnil niti deset let, ko so ga v šoli obdolžili, da je udaril z metrom po sliki in pretrgal Titovo sliko, ki je nekega jutra s stene razreda zlovešče strmela na otroke. V šolo so se takoj pripeljali udbovci v črnih ‘balilah’ (tip italijanskega vozila) in ker je bil mali Janez eden od ‘belih’ in vrh vsega še Skalarjev, so najprej poklicali v zbornico na zaslišanje njega. Spominja se, da ga je eden od njih takoj, ko je vstopil, tako močno udaril okrog ušes, da je padel po tleh in za nekaj trenutkov izgubil zavest. Potem so ga prišli zasliševat še domov. Francka se spominja zasliševalca, ki je Janeza tako hipnotično gledal, da je bilo vse otroke groza njegovega pogleda. Toda ne odločne matere Neže. »Tako pa že ne boste delali z mojim otrokom!« je zakričala. V nemoči je pograbila metlo, da prepodi udbovca. Kaj bi jo lahko stalo to dejanje, ni pomislila, ker je v tistem trenutku morala pred vso hudobijo in grozo, ki se je v teh letih nagrmadila nad njo, braniti svojega otroka.
Ko je pred kratkim Janez zidaril in padel kak meter visoko z lestve, se je moral zaradi poškodbe glave zdraviti pri psihiatru in v umobolnici. Ta mu je nekoč rekel: »Gospod Logar, vaša poškodba pri padcu z lestve ni bila tako huda, da bi lahko zaradi tega postali psihični bolnik. Ali ste v življenju kaj težkega doživeli? Vas je bilo kdaj močno strah?« Janez je spregovoril in govoril … »No, saj se mi je zdelo. To je tisto, zaradi česar danes trpite.« Hvala Bogu, da se mu je stanje močno izboljšalo.

stran: 046

Ko so v Horjulu iskali delavce za obrat Iskre in testirali njihove ročne spretnosti, je Francka med najboljšimi opravila test. »Take moramo zaposliti,« so ji govorili, »pojdi na občino na Dobrovo in se prijavi za službo.« Tam pa so ji povedali: »Takih pa že ne bomo sprejeli, si Skalarjeva.« In pri tem je ostalo.
Pavle je danes mnenja, da so se jim vse krivice prej ali slej obrnile v dobro, zaradi njih ni nihče prikrajšan. Srca so jim bila obvarovana pred hudobijo in sovraštvom, ostali so dobri in pošteni. Grenak okus spoznanja, da so bili vedno in povsod zaznamovani, pa ostaja.
Življenje in trpljenje zakoncev Franceta in Neže Logar je končano in poveličano pri Bogu, njuna življenjska daritev na oltarju križa dovršena. Pred njim sta zmogla poklekniti, moliti in ga v lastni daritvi sprejeti. Predvsem pa sta zmogla ljubiti, čeprav z največjo bridkostjo v srcu in kljub vsem bridkostim življenja. In prav to ju dela velika.
Pozdravljen križ, edini up

v teh velikih in svetih dneh,

pomnoži dobrim milosti,

izbriši krivdo grešnikom.

Postscriptum

Ob zaključku redakcije sem sprejela pismo gospe Marije Jereb por. Kraljič doma iz Vrzdenca in Francke Petrovčič por. Kramar doma iz Zaklanca. Danes obe živita v Kanadi. Podobno kot France Logar sta tudi onidve služili v Ročici na Koroškem in bili naslednje jutro po uboju priča strašnemu prizoru. Njuna pripoved vzbuja sum, da so bili ubijalci ruski klateži. Našo pripoved tako lahko osvetlimo le z novimi ugibanji, ki pa še vedno ne pokažejo na resničnega morilca.
»Na Vaša vprašanja bom pisala, kar se obe spominjava,« mi piše Marija Kraljič. »Ne veva, kako se je reklo pri hiši, kjer so bili pobiti. Najini gospodarji niso imeli veliko veze z njimi, čeprav so živeli samo na vrhu zelo strmega brega in ograje za pašnik so bile vmes. Pri Franckinih se je reklo pri Kupic. Bili so zelo dobri ljudje. Moji pa so bili Nemci in samo oskrbniki na bližnji kmetiji blizu Kupicevih. Slišali sva, da se je govorilo, da Puškin delavcem, ki so bili poslani k njim, ni bil naklonjen. Pri njih je služil mlad ruski fant in se nista razumela. Nekoč mu je zagrozil, da ko bo konec vojne, »bo že videl!«
Prvega decembra je prišel Skalar z vlakom iz Spittala in kolo je imel s seboj. Prišel je k Puškinu po slanino, ker je poleti in jeseni delal. Ne veva, če mu je pomagal zaklati prašiča. Zgledalo je, da sta se kar dobro razumela. Jaz sem hodila spat k Francki, ker me je bilo strah biti sama, zato sem bila pri Kupic, ko je prišel Skalar povedati, da gre zjutraj nazaj v Spitttal, če imava kakšno sporočilo. Prišel je, ko je družina večerjala in so šli kmalu spat. Ostali smo v kuhinji in se pogovarjali. Največ je govoril on: o ženi Neži, o otrocih, kako jih pogreša in kako želi, da bi lahko šel domov, a si ne upa. Ko smo se poslovili je odšel po strmem bregu navzdol.
Puškinova domačija je bila tik pod bregom. Ko si preplezal ograjo, da si prišel na ravno dvorišče, si skoraj z močjo pritekel k hiši ali hlevu in tam na dvorišču smo drugo jutro dobili Skalarja.
H Kupic sta vsa preplašena prišla elektro monterja, da so spodaj pri kmetiji ubiti ljudje in na dvorišču neznan moški. Folti (petnajstletni Kupicov sin) me je prišel klicat in moj gospodar je šel z nama. Skupaj s Kupicovim smo šli po bregu in našli strašen prizor. Gospodar je bil pri hlevu, gospodinja je v kuhinji slonela na štedilniku, oba sta imela razbiti glavi. Skalar je ležal na dvorišču pred vhodom v hišo. Videlo se je, da je bil udarjen na strani čela in železna palica je ležala blizu njega. V kuhinji na steni je bilo napisano v cirilici. Bilo je nekaj črk drugačnih kot srbska pisava; abecedo sva že znali iz osnovne šole, pa nama ni bilo znano, kaj pisava pomeni.«
O razvoju nadaljnjih dogodkov in govoricah Marija in Francka ne vesta nič, ker ju je dogodek tako prestrašil, da sta se še isti dan vrnili v Spittal in se nista več vrnili na kmetijo.
Napis na steni je bil verjetno napisan v ruščini in nam lahko vzbuja sum, da je bil ubijalec kak ruski begunec. Istočasno pa nas čudi, kako to, da hote pušča za seboj sledove? Običajno morilci tega ne delajo. Ali je hotel med ljudi zanesti sum, da so bili ubijalci Rusi, v resnici pa je bil kdo drug in so bili Rusi samo orodje v njihovih rokah? Poleg Rusov ljudje po Koroškem omenjajo kot možne ubijalce tudi taboriščnike. Morda zato, ker so v tisti noči pri Puškinu »izropali nekaj živeža, tudi zaklanega prašiča in z njihovim vozom in konjem odpeljali vse to,« se dalje spominjata Marija in Francka. »Takrat je bilo ob progi Celovec-Spittal desetine taborišč, ki so se videli z vlaka. S Francko sva se občasno vozili v Spittal in drugi dan nazaj. Koliko še je bilo šotorov in kolib, ki jih nismo videli? Domnevali smo, da je bilo nekaj ljudi po bolj skritih kotih in so se bali vseliti v organizirana taborišča, da jih Angleži ne bi poslali domov s silo kot so Kozake in druge, kot vemo danes.

stran: 047

Sprašujete, kje smo dobili sredstva za obrobo gomile in nagrobno ploščo. Domačini in znanci so zbrali denar in plačali. Taboriščni šofer rešilnega avtomobila je vse to in nekaj moških prepeljal v Kotmaro vas in so to uredili. Šofer je stanoval skupaj s Skalarjem v samski sobi, zato ga je poznal. Pogosto je vozil rešilni avto v Celovec. Do takrat in čez zimo se je taborišče uredilo, da smo začeli delati v različnih strokah in malo zaslužili … Mislim, da celotno pismo odgovarja na vaša vprašanja. Česar nisva odgovorili, se ne spominjava več.
Ko sem bila poleti 1966 prvič doma na obisku, sem v Horjulu zvedela, da me Neža želi videti. Šla sem k Skalarjevim. Do takrat so otroci že odrasli in se nobenega ne spominjam. Bili sva sami v hiši in se pogovarjali o tem tragičnem dogodku, kar sva s Francko doživeli in napisali tudi za Vas.«
Naj bo vzrok Logarjeve smrti takšen ali drugačen, treba ga je iskati v zločinu, kakršen je revolucija. Zgodba Franca in Neže Logar, njune krute ločitve, trpečega življenja po njej in nikoli izpolnjenega hrepenenja po snidenju, je le ena do tisočih žalostnih in pretresljivih zgodb tistega časa. Tako žalostnih, da bi še danes morala ob njej zatrepetati horjulska dolina. Žaluje, kot mnoge druge, tudi ta ostaja ena od muhastih zgodb, zavita v neznanke in v molk tistih, ki raje molčijo.