Avtor: Jože Cerar

stran: 052

Križev pot iz Vetrinja do Teharij

28. maja so nam rekli, da nas bodo prepeljali v Italijo. Že zjutraj so Angleži naložili na kamione del našega gorskega bataljona in odpeljali iz taborišča po cesti na desno. Okrog enajste ure so se vrnili in naložili še nas ostale. Odpeljali so nas, pa zavili takoj na levo in preko mosta čez Dravo. Zdelo se nam je čudno, da gremo v to smer. Toda Angleži so rekli, da nas pošiljajo v Italijo. Nismo si mislili, da so hinavci in da so se nam zlagali. Kmalu smo se ustavili. Ko smo zlezli s kamionov, smo videli, da so Angleži okrog nas napravili obroč in imeli naperjene proti nam svoje strojnice. Prišel je Anglež in rekel, naj mu oddamo zapestne ure, ker jih tako ne potrebujemo več. Tedaj smo spoznali, da so Angleži zmožni tudi lagati in da so nas s prevaro vrnili komunistom ter da se zavedajo, da nas bodo komunisti pobili. Mi ur nismo hoteli oddati, s silo jih pa ni zahteval. Našteli so nas v skupine po trideset ter vsakega tudi preiskali. Pod stražo so nato posamezne gnali na postajo. Tu smo zagledali komuniste. Tudi ti so vsakega pregledali in naložili v živinski vagon ter ga zaprli, ko je bil poln.
Skozi lino sem opazil, kako so Angleži pripeljali poveljnika našega bataljona, majorja Antona Mehleta. Poleg je bil tudi majorjev kurir Jože Povirk. Majorju so komunisti takoj slekli uniformo in ga v samem spodnjem perilu naložili na vagon.
Ko smo bili že zaprti v vagonih, smo se zavedeli, kakšna je angleška politika. Računali smo nanje kot zaveznike; saj vendar kot kapitalisti ne morejo podpirati komunistov. Takrat med vojno smo premalo poznali angleško zgodovino. Danes je moje znanje popolnoma drugačno. V zaprtih vagonih pa smo že tudi bili ogorčeni nad Angleži.
Ko so vse naložili, je vlak okrog pete ure popoldan odpeljal. Mislil sem na beg, toda zaradi premajhne line to ni bilo mogoče. V Dravogradu se je vlak za eno uro ustavil. V tem času so prišli med nas komunisti in nam pobirali, kar smo imeli vrednosti pri sebi. Ves čas so tudi divje kričali in nas grdo zmerjali.
Z nočjo je vlak zopet potegnil in smo se vozili zelo počasi, ker je bil zelo dolg. Močno zastražene so nas gnali v neko stavbo. Verjetno je to bila šola. Zagrajena je bila z žično ograjo. V sobe so nas stlačili tako, da nismo mogli ležati na podu. Bil sem v sobi v prvem nadstropju. Ko se je zdanilo, so ponovno prihajali med nas komunisti in nam pobirali, kar smo še vrednega imeli; dobra obleka, čevlji, vse jim je prav prišlo. Tudi ur in prstanov niso pozabili, samo da je bilo kaj vredno. Kar naprej so iskali oficirje, podoficirje in kurate ter spraševali po njih. Zapirali so jih ločeno.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Teharje v gradnji leta 1943. Pogled proti jugovzhodu

Ko sem prejšnjo noč stal ob oknu in gledal na dvorišče, sem videl, kako so pripeljali na tovornjakih obleko in jo nosili v poslopje, obenem pa stikali in brskali po žepih, če je kaj vrednega notri. Obleka je bila mešana: hlače, suknjiči, srajce, spodnje hlače in čevlji. Zavedal sem se, da so tisto noč najprej svoje žrtve slekli in nato pobili. Rad bi pobegnil. Zavedal sem se, da me bodo gotovo ubili in poprej še grozno mučili; saj sem jih dovolj dobro poznal.

stran: 053

Mnogi so se tolažili s tem, da je vojne konec in da sedaj ne morejo več kar tako moriti. Niso poznali komunistov. Kar so delali med vojno po gozdovih, so tudi nadaljevali po vojni. Nekateri so si tudi mislili, da bodo zapor že prestali in da jih ne bodo ubili. Nekaj domobrancev je bilo v starih, strganih, zamenjanih partizanskih uniformah. Dva sta nekje tudi dobila rdeči zvezdi in si jih dala na kape. Mimo stražarja sta srečno prišla. Kako jima je šlo potem, mi pa ni znano.
Neki partizan je opazil, da imam na roki prstan. Takoj ga je zahteval. Rekel sem mu, da ne gre s prsta. Zagrabil me je za roko in ga pričel sam vleči dol. Toda na hodniku ga je neki drug komunist po imenu poklical in je z obljubo, da se bo pozneje vrnil, odšel. Prstan sem takoj nato sam snel in ga skril v obleko. Partizana pa ni bilo več nazaj. Videl sem tudi, da so partizani nabrali dosti zapestnih ur.
Drugi dan – bilo je to 30. maja – so se pojavili komunistični krvoloki. Popoldan mi je neki domobranec z naše postojanke povedal, da me iščejo. Ni bilo dolgo, ko je v sobo vstopil komunist in vprašal za mene. Ker sem bil tam, me je seveda dobil. zasmejal se je in rekel: »Rajši vidim tebe kot tisoč Nemcev!« Po nekaj psovkah je rekel: »Ti stoj, drugi pa sedite!« Kmalu nato so prišlo po mene in me odgnali v neko majhno sobo. Takoj so me začeli mučiti. Eden me je prijel za vrat, me postavil ob steno ter začel z glavo tolči po steni. Z mize je nato vzel čevljarske klešče – te imajo prav majhne zobce, da z njimi zagrabijo usnje – in me z njimi zagrabil za nos in zavijal, da mi je odrgnilo kožo.
Ne vem, koliko časa so me mučili, ko so na hodniku začeli klicati, da gremo takoj naprej. Odgnali so me nazaj v sobo; kri mi je tekla iz ušes, iz nosu in iz ust. Tudi bos sem bil, ker so mi že podnevi vzeli čevlje. Za pečjo sem našel neke stare čevlje brez vezalk, a sem si jih kar nataknil. Glavno, da nisem bil bos. Takoj so nas nagnali na cesto in nas postavili v sprevod. Zopet so me poiskali in odvedli na čelo sprevoda. Zavili so me v nemško zastavo, za menoj pa so bili oficirji in dva kurata. Kurata Borisa Kerča pa nisem več videl. Verjetno so ga že prejšnji večer odpeljali, kajti popoldan sem ga še videl. Spredaj nas je bilo okrog trideset.

stran: 054

Dali so nam štruco vojaškega komisa z grožnjo, da bo vsak, kdor ga bo poskušal jesti, takoj ustreljen. To se je zgodilo 31. maja, na praznik sv. Rešnjega Telesa. V časih pred vojno so bile na ta dan procesije in smo molili za božji blagoslov. Ta naša procesija pa je bila obdana s kričanjem in kletvinami, le domobranci smo bili v mislih pri Bogu! Ko smo tako hodili, so nas srečavali nekateri komunisti in spraševali stražarje, kdo sem jaz. Ponosno so odgovarjali: »Ta je …« Zanimivo je, da civilistov ni bilo videti.
Ko smo prišli na postajo, so nam kruh odvzeli in nas strpali zopet v živinske vagone. Tu sem vrgel nemško zastavo v kot. K meni je pa pristopil kurat in me vprašal, če sem pripravljen na smrt. Odgovoril sem mu, da sem.
Ko smo se peljali samo par postaj, se je vlak ustavil in so nas segnali na travnik. Morali smo se usesti, da je imela straža boljši pogled. Pomešal sem se med nepoznane domobrance, da bi me kdo ne izdal. Kmalu sem opazil, da partizani domobrance nekaj sprašujejo. Vedel sem, da me zopet iščejo. Vedel sem pa tudi, da me tu ne bodo našli. Poleg mene je sedel Janez Cerar, dober znanec iz Ljubljane. Mislil sem, da ga nimajo za kaj ubiti. Naročil sem mu, naj moje doma lepo pozdravi in pove, kar je do sedaj videl. Obljubil mi je, da bo to storil. Toda tega ni mogel storiti; njega so ubili, jaz sem ostal živ in to opisujem.
Vlak, ki nas je pripeljal, se je vrnil v Slovenj Gradec po ostale. Mračilo se je že, ko smo peš v štiristopih in pod močno stražo odšli proti Velenju. Tu, na tej poti smo imeli priliko za beg. Gotovo bi se nas velika večina rešila. Toda kam naj bežimo? Angleži nas bodo zopet vrnili, drugam pa nismo mogli. Bili smo obupani in smo se tolažili, češ: »Vojne je sedaj konec in nas ne bodo pobili.« Če bi takrat domobranci vedeli, da nas bodo vse pobili, bi nas partizani nikoli ne prignali v Velenje, vsi bi istočasno morali planiti nad stražarje in jih podaviti in na ta način bi bila velika večina rešena in bi mogli pobegniti. Toda kam?
Skupinski beg je vedno lažji, posameznim je le težko pobegniti. Stražili so nas zelo skrbno, a sem kljub temu pregledoval teren, če bi se mi morda ponudila prilika. Nisem našel nič primernega, ker je bilo na obeh straneh ceste samo golo hribovje, kar pač za beg ni primerno. Nekateri so imeli srečo, da so jih stražili Srbi. Ko so ti malo zadremali, je nekaj domobrancev brez strela ušlo. Slovenski partizani so pa zelo skrbno pazili na nas.
Ponoči smo prišli v Velenje. Tam so nas segnali na neki travnik in smo se morali spet usesti na travo. Ko se je zdanilo, so nas gnali na postajo. Nepričakovano sem zaslišal streljanje spredaj pri vlaku. Pozneje sem zvedel, da je tu nekaj mojih znancev srečno ušlo. Nekaj od teh je bilo pozneje zopet ujetih in so jih po mučenju pobili. Ko so napolnili vse živinske vagone, je vlak odpeljal proti Celju.
Že v Celju so nas nagnali pred železniško skladišče in postavili v štiristope. Zahtevali so, da izstopijo oficirji in podoficirji. Nisem videl nikogar, da bi šel iz vrste. Naslednje povelje je bilo: »Lezi! Poljubite zemljo! Govorite: Mi smo izdajalci slovenskega naroda!« Ko smo še ležali, je prijahal komunist in nagnal konja po nas. Toda konj je bil pametnejši kot oni na njem in se je človeških teles izogibal. Komunist ga je zato divje obrcal in ga primoral, da je stopal po ležečih. Ko smo vstali, sem videl, kako je neki mlad partizan potegnil iz vrste domobranca močne postave, mu nekaj rekel in ga odvedel s pištolo v roki za živinski vagon in ga tam ustrelil. Nato se je smeje vrnil.
Odgnali so nas na cesto. Ko smo hodili mimo hiš, sem videl samo nekaj ljudi, ki so se zelo resno držali, nihče se nam ni posmehoval. Sicer pa ne vem, kje so ljudje bili, kajti tudi pri oknih nisem opazil nikogar, da bi ven gledal.
Sonce je bilo že visoko, ko smo hodili med poljem pri Celju. Tu in tam so nas ustavili in smo morali ritensko hoditi kakih petdeset metrov, nato pa zopet naprej. To so mnogokrat ponovili. Poleg sebe sem opazil, kako sta dva domobranca pomagala hoditi tretjemu, kateri ni mogel stopiti na nogo. Že sama sta bila strašno izmučena, a sta še vedno pomagala prijatelju. Pa naprej, pa nazaj, ves čas smo morali kričati: »Mi smo izdajalci slovenskega naroda!« Kadar ni bilo komunista blizu, sem slišal: »Mi smo izdajalci slovenskega naroda!«
Naprej! Nazaj! Naprej! Nazaj! Stoj! Komunist, ki je jahal spredaj, je poklical k sebi partizana in mu nekaj govoril. Ta je takoj kazal po nas, kakor bi nas štel. Ko je bil že bliže, sem slišal, kako je vsakega vprašal: »Ali si ti Jože Cerar?« (Moje ime.) Ta partizan mi je bil tuj in me ni poznal. Ko me je vprašal, sem rekel: »Ne.« Tako je šel do konca vrste, ne da bi me našel. Vrnil se je h komandantu in mu nekaj povedal, česar zaradi razdalje nisem slišal. Opazil pa sem, da se komandant nekaj jezi in kar skače na konju. Nadaljevali smo pot in prišli v taborišče Teharje. Počasi smo šli noter. Takoj so nas postavili v štiristopih v obliki kvadrata. Jaz bi moral biti v prvi vrsti, pa sem hitro skočil nazaj v zadnjo med nepoznane domobrance.

stran: 055

Grozote teharskega taborišča

Ko je prišel komandant v spremstvu še nekaj razbojnikov, je takoj začel spraševati, kje sem jaz. Opazil sem, da sprašuje samo meni znane domobrance, ki pa za mene niso mogli vedeti, ker sem se ves čas zadrževal samo med tujimi, ki me niso poznali. Povedali so, kje je moj brat, ki je stal v prvi vrsti kakih deset metrov od mene. Komandant je šel takoj k njemu in ga vprašal za mene. Brat je samo skomignil z rameni v znak, da ne ve, čeprav je dobro vedel, kje stojim. Komandant je pogledal v nebo in ves besen zakričal: »Hudič! Je bil neumen, kateri ga je izpustil!« Mislil sem si, da bi bilo dobro, če bi že mogel pobegniti!
Takoj nato so nas začeli razdeljevati in odločali, kdo je za v bunker v kleti. Tu so me takoj odkrili. Komandant se je ves srečen veselo zasmejal: »Rajši vidim, da imam tebe, kakor ne vem koga drugega. Ti si tisti hudič, pred katerim sem tolikokrat tekel!« Mislil sem si, da je to za njega sramota, ko je pred vsemi priznal, da je bežal, čeprav je bil dobro oborožen. Nadaljeval je: »Ti, hudič, si moja dva najboljša kolega ustrelil, ne ustrelil, poklal si ju! Sam sem to potem videl!« »Ni res«, sem odgovoril. »Nihče ju ni poklal. Sama sta si vzela življenje v bunkerju. To ti lahko pove Krim, ki se je takrat živ predal. Mi ujetnikov nismo streljali!« »Da«, je odgovoril, »to je zaradi propagande, da je čimveč naših pobegnilo. Vi ste se za vero borili! Ali ste kaj molili?« »Da, smo,« je bil naš skupen odgovor. Umolknil je in s tem molče priznal, da je bila naša borba za vero.
Od nekod se je pojavil nekdo s fotoaparatom. Postavili so me v sredino četverokota, poleg mene Izidorja Korošca in še enega nepoznanega. Slikali so nas tri skupaj. Druga dva so potem porinili nazaj v vrsto in me obstopili. Komandant je rekel: »Sedaj moraš malo dobiti, kar si si zaslužil!« Takoj nato so me pričeli pretepati. Pod udarci sem obležal na trebuhu na gramozu. Eden mi je stopil za vrat in sem čutil, kako me z nekim trdim predmetom tolčejo po glavi. Po gramozu se je ulila kri. Slišal sem, ko je neki meni poznani komunist rekel: »Kar dajmo ga!« Mislil je, da me kar do smrti pobijejo. »Ne«, je rekel komandant, »to bi bilo za njega prehitro. Počasi ga je treba. Naj pošteno gor plača!«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Letalski posnetek Teharij leta 1953. Križ na desni označuje mesto teharskih grobov

Res so me pustili in odšli. Počasi sem se usedel. Malo sem bil omotičen in vrtelo se mi je v glavi. Toda zavedal sem se, kaj se godi. Večino ujetnikov so že odgnali v barake. Mene so odvedli v klet pod barako. Tam so bile tri sobe, vse tri polne ujetnikov. Posedli smo po cementnem podu. Koliko nas je bilo, ne vem točno. Sodim, da od sto do sto dvajset.

stran: 056

Mnogi so z rokami pritiskali na trebuh in želodec, da bi si tako lajšali s pritiskom bolečine. Ta dan je bil prvi petek v juniju. Zadnjo hrano pa smo dobili 28. maja zjutraj v Vetrinju. Usta smo imeli suha; niti sline ni bilo več. Ustnice so nam že pokale in okrog ust so se nam delale kraste. Če bi imeli kaj vode, bi si z njo zelo olajšali bolečine. Toda niti vode nam niso dali. Nekaj ur ni bilo k nam nobenega partizana.
Skozi odprta vrata sem opazil na dvorišču mlado mater in njenega okrog dve leti starega sina. Ob sebi je imela kovček. Neki mlad partizan je prinesel odejo in jo razprostrl poleg nje na tla. Kaj je od nje zahteval, ne vem. toda ona je začela jokati in ni hotela storiti, kar je partizan od nje zahteval. Videl sem, kako je zagrabil kovček in ga poleg odeje odprl. Ni pa hotel stvari iz kovčka zmetati na odejo. Nagovoril je otroka, da je ta počasi, komad za komadom, znosil svoje in materine najnujnejše stvari na odejo. Otrok je pač nosil, kakor da bi se igral; saj ni razumel, kaj dela. Ko je bil kovček prazen, je partizan odejo zavil in vse odnesel. Uboga mati pa je ostala brez vsega z otrokom in praznim kovčkom. Partizan je pozneje tudi njo in otroka odvedel v neko barako.
Nekako med peto in šesto uro popoldan sta prišla pred našo klet dva mlada krvoloka. S seboj sta prinesla kolobar žice in jo začela sekati na približno pol metra dolge konce. Ko sta imela dovolj kosov, sta nas začela vezati z rokami na hrbtu. Ko sta to opravila, sta nas vse segnala v dve sobi. Nato je pa eden vzel v roke žično vrv, drugi pa lesen cepec, ki je imel močno, naravno izraščeno glavo. Začela sta tolči po nas in sta vsakega dobro zdelala. Ko se jima je zdelo dovolj, sta vrgla žrtev v prazno sobo. Na vrsto smo prišli vsi. Če se je kdo onesvestil, sta ga prijela za rame in od daleč vrgla na cementni tlak kakor zaklano živino. Videl sem, kako se je pod udarci cepca sotrpinu odprla na glavi globoka rana. Revež je seveda bil potem v nezavesti. Nekemu kuratu sta z udarcem zlomila roko. Isto sta storila še nekomu drugemu. Ko sta nas vse premlatila, sta bila vsa premočena od znoja. Pustila sta nas zvezane in srečna in vesela odšla.
Še pred mrakom je prišel v klet neki partizan v lepi, modri uniformi. Videlo se je, da je nekaj več kot navaden partizan. Bil je star okrog trideset let. Obstal je med vrati in se oziral po nas in naših krvavih obrazih ter na hrbtu zvezanih rokah. Stopil sem k njemu in ga prosil, naj nas razvežejo, da ne bomo čez noč zvezani, in da naj nas malo manj pretepajo, da ne bo vse tako krvavo. Mislil sem si, da me bo pošteno nahrulil. Zmotil sem se. Malo je še po nas pogledal in rekel: »Bom poskušal.« Nato je odšel. Bil sem zelo presenečen, ker sem ugotovil, da vsi do zadnjega le niso bili slabi. Ni bilo treba dolgo čakati in se je pojavil eden od tistih dveh krvolokov, ki sta nas prej pretepla. Razvezal je enega domobranca in rekel, da naj se sedaj razvežemo. To je gotovo dosegel tisti, ki nas je malo prej prišel pogledat.
Polegli smo po tleh in bili čim bolj pri miru. Če se je kdo le dotaknil soseda, je ta takoj od bolečin zastokal. Noč smo prestali mirno. Ležal sem naslonjen s čelom na roko; le tu je še bila zdrava koža. lasje so se mi s krvjo zlepili. Preko noči sem se večkrat onesvestil. Lakote nisem občutil; le občutek sem imel, da piha mrzel veter skozi mene. Spal nisem. Vendar je bilo dobro, da nismo bili več zvezani, kar bi bilo grozno za nas. Le kdor je bil dalj časa trdno zvezan z žico, pravilno razume, kako grozno začnejo roke boleti, ko zastaja kri in začnejo roke zatekati.
Proti jutru že, ko se je začelo že malo daniti, sem previdno vstal in pazil, da nisem stopil na nobenega, ter šel na hodnik. Pri odprtem majhnem oknu sem opazil znanca Tomaža Žagarja, kako je ostro opazoval okolico. Ko sem se mu približal, me je pogledal. Opazil sem, da je zid pri oknu odrgnjen, znak, da jih je nekaj že pobegnilo. Tomažu sem rekel, naj poskusi, če se le da. Opazoval je stražarja, kako se je sprehajal okrog barake. Ko je bil stražar za barako, je Tomaž skočil gor in skozi okno preko žične ograje ter izginil v redkem gozdu. Ko je bil že daleč, je stražar bežečega opazil in oddal par strelov za njim. Tomaž je tu srečno ušel; tako jih je ušlo tudi nekaj že pred Tomažem. Ne vem pa, kako so se znali potem skrivati. Meni je bilo žal, da sem zamudil to priložnost. Sedaj se je že danilo in ni bilo mogoče pobegniti.
Približno do dveh popoldan so nas pustili pri miru. Tedaj pa so prišli po nas in nas segnali v jedilnico, kjer je vsakdo vzel umazano vojaško porcijo in šel z njo po hrano. Pri okencu so nam neke ženske nalile polno porcijo neke vrele, zelene juhe ali kropa. Kakor hitro je zadnji domobranec dobil svojo »hrano«, so krvoloki začeli tolči po nas. Še polne porcije smo morali položiti na mize in so nas zbezali nazaj v klet. To je bila prva hrana. Bilo je 2. junija. Torej pet dni nismo dobili ničesar, nato pa krop, ki smo ga morali pustiti na mizah. Saj še mrzle vode ne bi mogli tako hitro popiti.

stran: 057

Kmalu potem so zopet prišli razbojniki in nas po deset mož vodili do neke barake, katere okno je bilo odprto. Za oknom pri mizi je sedel neki moški, malo naprej pa še tipkarica. Moški je vsakega vprašal za ime in priimek ter naslov, odkod je; koliko časa je bil kdo pri domobrancih, kolikokrat v borbi proti zavednim borcem. To je bilo vse. Prvi pred menoj je bil kurat. Poslušal sem pazljivo, kaj bo rekel. Na vprašanje, kolikokrat je bil v borbi, je odgovoril, da ni bil nikoli, ker je kurat. Moški v sobi je razkačen skočil s stola in besno zakričal: »Zjutraj si imel mašo, potem si pa naše zavedne Slovence streljal …« Z roko mu je naredil križ kakor mašnik, kadar blagoslavlja, in še srdito rekel: »Si že opravil …«
Po tem popisovanju smo zopet šli nazaj v klet. Slutil sem, da se bo kmalu nekaj z nami zgodilo.

trdno sem se odločil za beg

Res so nas še pred mrakom segnali na dvorišče, kjer smo morali posesti po tleh. Prišli so krvoloki in se med seboj tiho pogovarjali. Nocoj bo, kar bo. Trdno sem se odločil za beg. Tudi sem imel neko notranjo slutnjo, da nocoj ali nikoli. Več komunistov je bilo v lepih, modrih uniformah. Vedel sem, da so to večje glave.
Tu smo precej dolgo sedeli. Šele okrog enajste ure so se pripeljali štirje tovornjaki, furgoni, kot so jih uporabljali Nemci za prevoz ujetnikov. Od nekod so zopet prinesli žico in jo začeli sekati na konce. Takoj so nas začeli vezati z rokami na hrbtu in nas zvezane potisnili v avto. Ko je bil furgon poln, sta vstopila še dva partizana. Nato so vrata zaprli. En stražar je bil oborožen z brzostrelko, drugi je pa imel navadno vojaško puško.
Odpeljali so nas v temi in nismo mogli videti, kam nas peljejo. Nekaj časa sem slišal stokanje ostalih, kako jih roke bolijo. Počasi pa so vsi utihnili. To se mi je zdelo čudno, saj so mene roke vedno bolj bolele. V tem premišljevanju sem začutil, kako mi nekdo odvezuje roke. Kako se je to moglo zgoditi, točno ne vem. Verjetno se je nekomu posrečilo razvezati roke drugemu sotrpinu in nato so drug drugemu roke razvezali. Takoj ko sem lahko s prsti migal, sem previdno tipal pri bližnjem partizanu, ali ima puško ali brzostrelko. Drugi so to opazili in me vlekli nazaj, češ, da to pride na vrsto pozneje. Govoriti nisem mogel, ker je bil stražar tik poleg mene in bi me slišal.
Žal ni bilo več časa, da bi še kaj storili. Avtomobili so se ustavili in so takoj začeli razkladati domobrance. Slišali smo samo njihovo stokanje. Ko so se pri našem avtu vrata malo odprla, sem takoj pogledal, kakšen teren je in če se bo dalo uiti. Malo za našim avtomobilom je bil ob cesti neki osebni avtomobil. Takoj sem sklenil, da bom stekel v tej smeri in potem v zaščiti avtomobila naprej v svobodo. Bil sem čisto pri vratih in sem prvi šel z avtomobila. Komaj sem čakal trenutka, da bom šel. Ko nas je tako že nekaj korakalo – vsi smo držali roke na hrbtu, kot da bi bili še zvezani – sem nepričakovano skočil nazaj in skozi komunistično stražo stekel za oni avto. Takoj so začeli streljati za menoj, toda zadel me ni nobeden. Avto je opravil pričakovano nalogo, čeprav so stražarji imeli vsi strojno orožje in stali nekako vsake tri metre.
Dolgo nisem tekel, v temo pa tudi niso več streljali. Takoj sem prišel do neke vode. Nisem pa vedel, kje sem. Ob vodi sem se ulegel pod grmovje in pazil, če bo še kdo prišel za menoj. Toda ni bilo nikogar, le neko govorjenje sem od daleč slišal. Ne vem, zakaj ni nihče drug skočil za menoj in skušal pobegniti. Takrat je nastala velika zmešnjava in hrup. Partizani so kričali: »Stoj!« Pa takrat sem bil že daleč. Čudno se mi le zdi, da me niso dobili. Saj bi me lahko kar z rokami zgrabili, če bi ne imeli orožja v rokah. Presenečenje je bilo pač veliko in meni v korist.
Ko sem še tako ležal ob vodi, se je nekdo pripeljal s kolesom po stezi ob vodi in se oziral na vse strani. Ni me videl in se je odpeljal naprej. Malo sem poležal, ko se je prikazal mesec za hribom. Tako sem vedel, kje je vzhod. Iti moram torej v nasprotno smer proti zapadu v hribe. Vstal sem in previdno hodil med drevjem. Prišel sem do ceste, ob kateri je tekla tudi železnica. Šel sem v hrib do vrha in kar naprej.
Pod neko vasjo sem opazil ob poti oglasno desko in na njej je bilo nekaj napisano. Stopil sem bliže, in ker je bilo že bolj svetlo, sem lahko prebral: »Kdorkoli bo dal hrane kateremu tujemu človeku in ga ne bo prijavil, ga bo zadela smrtna kazen.«
Odšel sem naprej, prišel do studenca in se napil vode, kar mi je dobro delo. Napotil sem se v drug hrib. Ker se je medtem že zdanilo, sem se na sončni strani hriba ulegel v grmovje. Bila je nedelja 3. junija. Bil sem zelo nestrpen in se odpravil naprej, ko je bilo sonce še visoko. Pozneje mi je bilo žal, da sem to storil. Na nekem pašniku sem zagledal nekaj češnjevih dreves. Ko sem prišel blizu, sem videl, da so bile češnje že obrane. Šel sem nazaj v gozd in previdno po robu hriba naprej. Nedaleč pod hribom je bilo nekaj kmetij, kjer so peli partizanske pesmi, in po glasovih sodeč, so bili vsi pijani. Prišel sem tako do roba hriba in zagledal cesto v dolini. Po nasprotnem hribu so bile pa njive kar do vrha. Tako pri dnevu nisem mogel preko. Čakati sem moral noči. V bližini je bil studenec, kjer sem se zopet napil in sedel pod drevo.

stran: 058

Še nisem dolgo sedel, ko je nekdo kakih trideset metrov nad menoj zakričal: »Stoj!« Pogledal sem tja in videl, da meri name s puško. Brez premisleka sem kar skočil za grmovje. On je sicer streljal, toda zadel me ni. Vedel sem, da gozd ni velik. Daleč zaradi slabosti nisem mogel teči, na drugi strani pa so bile hiše. Vedel sem tudi, da jih je več in da sledijo samo mene. Kaj naj storim? Na drevo nisem mogel, ker sem bil prešibek. Zagledal pa sem grmovje črnih malin – robidovje. Splazil sem se noter in brisal sledi za seboj; pritisnil sem se na zemljo in mirno ležal. Slišal sem le, kako so se moji zasledovalci vedno bolj bližali. V strahu se nisem upal niti dobro dihati. Koraki so prihajali vedno bliže in sem slišal, kako so suhe vejice pokale pod nogami. Kakor so se približali, so se tudi oddaljili. Oddahnil sem se, pa čakal do mraka. Še zaspal sem medtem. Ko sem šel češnje iskat, me je nekdo opazil in potem so me začeli loviti. Odločil sem se, da se podnevi ne bom več premikal, ker sem bil preslaboten, da bi tekel, če bi bilo treba.
V temi sem nadaljeval pot v dolino, prečkal cesto in šel zopet navzgor v nov hrib preko njiv. Na vrhu hriba je bila kmetija. Na njivi sem videl solato. Odtrgal sem nekaj listov, pa je bila tako povaljana, da je pesek kar škripal med zobmi. Šel sem naprej v sadovnjak. Tam je stala lestva poleg nekega drevesa. Ko sem se približal, sem videl, da je bila češnja. Zlezel sem gor; češenj je bilo dovolj. To je bila po tednu dni moja prva hrana. Ni bila izdatna, toda boljša kot nič.
Šel sem naprej v gozd, kjer sem preležal preko dneva. Proti večeru sem hotel naprej preko doline v drug hrib, pa so bili povsod sami prepadi. Bil sem nekje pri Zagorju, kjer je bilo polno razpok in nevarnosti za nočno hojo, in sem se bal, da padem v kakšno razpoko. Pomaknil sem se na levo proti Savi in prišel do ceste. Hotel sem iti kar po njej nekaj časa, nato pa zopet v hrib. Pred seboj sem zagledal majhno barako, iz katere je takoj stopil stražar z mitraljezom in zakričal: »Stoj!« Za njim je prišel še drugi. Nič nisem pomišljal in sem stekel nazaj, odkoder sem prišel. Bilo je zelo nevarno, ker sem moral teči v ravni črti: na desni je bila Sava, na levi pa zid poleg železnice. Svetleče krogle so sikale okrog mene, a zopet sem imel srečo in me ni nobena zadela. Napotil sem se nazaj v hrib in sem bil naslednjo noč tam, kjer sem bil prejšnji večer. Tam sem prebil dan in si še pred nočjo izbral smer, v katero bom ponoči šel. To pot sem se držal na desno in šel v dolino. Ob vznožju hriba je bila neka kmetija. Ustavil sem se in premišljeval, kako bi prišel do hrane. Ali naj grem v hlev in skušam pomolsti kravo? Toda nisem imel posode.
Od hiše sem bil še daleč. Ljudi tukaj nisem poznal. Mnogo jih je imelo takrat orožje. Ne bi pa rad padel v nesrečo. Od daleč je zadišalo po kruhu. Počasi sem šel proti hiši, odkoder je dišalo. Okno je bilo odprto in sem potipal polico, na kateri je bil hlebec kruha. Prijel sem ga in skušal prelomiti, da bi ga tako vzel skozi zamreženo okno. Toda hlebec se je odlomil, a v roki mi je le nekaj ostalo. S tem plenom sem odšel preko ceste v nasprotni hrib. To je bilo v noči od 6. na 7. junij. S tem kruhom sem si mislil toliko pomagati, da bom zdržal, dokler ne pridem do prave hrane. Pod vrhom hriba, že na drugi strani, sem našel studenec, kjer sem pil vodo in jedel kruh. Grenek je bil kot pelin! Vendar je bil za mene predragocen in mi je verjetno rešil življenje.
S tega hriba pa sem zagledal Sv. planino, kjer sem teren že poznal, ker smo tam okrog lovili partizane. Preko dneva sem še preležal poleg tega studenca, zvečer sem jo pa mahnil naprej. Počutil sem se bolje. Tudi rane so se že bolj celile. Zelo me je motilo, ker med dihanjem nisem slišal, ker mi je zrak uhajal skozi levo uho in mi je v ušesu kar piskalo. Če sem hotel kaj poslušati, nisem smel dihati, ali pa sem moral s prstom zatisniti uho. Grozno pa je bilo, kadar sem kašljal ali pa kihal, ker sem bil zelo prehlajen in sem prst kar naprej tiščal na uho. Zjutraj sem že prišel na hrib Sveta planina. Našel sem primeren prostor nedaleč od cerkve. Bil je lep dan in sem ležal kar na soncu in mi je bilo zelo prijetno. Prišel je cerkovnik in odzvonil zdravamarijo. Hotel sem z njim govoriti in šel okrog cerkve. Nisem ga več dobil; domov je odšel po drugi strani. Morda je bilo tako še bolj prav. Ob cerkvi je tudi pokopališče. Na nekaterih grobovih sem videl jugoslovanske zastave. Tu so bili pokopani partizani.

stran: 059

Zvečer sem slišal dve močni eksploziji in nebo se je modro in rumenkasto posvetilo. Ta eksplozija je bila na postaji Devica Marija v Polju pri Ljubljani. Ko sem pozneje ponoči hodil v bližini neke vasi, je bila pri neki hiši še luč. Pekli so kruh. Duh po svežem kruhu me je zelo dražil, pa sem se le premagal in šel naprej. Zdržati sem moral le še en dan. Isto noč sem šel tudi mimo hiše, kjer je bil domači sin med vrnjenimi domobranci, pa nisem hotel vstopiti, ker je hudo povedati žalostno novico, čeprav sem vedel, da bi mi tam postregli in pomagali. Premagal sem se in šel naprej proti Limbarski gori. Tu sem 9. junija v gozdu obležal. Zvečer sem šel k znancem, kjer sem dobil mleko, ker je nevarno sestradancu takoj najesti se. Mleko je bilo grenko, jajčka so bila grenka, kruh grenak, vse je bilo samo grenko.
Tukaj sem zvedel, da me na mojem domu pričakujejo partizani – nisem se mislil tja napotiti – ter da je znani »Pajk«, Franc Avbelj, po vojni sodnik v Kamniku, pravi sodnik pa je bil le njegov pomočnik. Ta kapetan »Pajk« je poslal za menoj bataljon partizanov, da me bodo gotovo dobili in to za vsako ceno.
Dali so mi hrane ter sem odšel v gozd. Zopet sem se usedel blizu nekega studenca ter pil vodo; volje, da bi kaj jedel, pa nisem imel. A vendar sem se premagal, da sem po malem tudi jedel, ker sem se zavedal, da bi sicer bilo po meni; saj se mi je že kar temnilo pred očmi. Ko sem zvečer hotel vstati, sem takoj padel. Zopet sem vstal in zopet padel. Mislil sem si, da tu ne smem umreti. Zopet sem vstal in se zopet zgrudil, vendar sem bil takoj pri zavesti. Šel sem po bregu. Ko pa je postalo malo bolj strmo, sem lezel po vseh štirih. Na ravnem sem skušal hoditi in sem zdržal na nogah, toda opotekal sem se, kot da bi bil pijan. S časom sem pa le začel dobro hoditi. Naslednjo noč sem zopet dobil hrano in odšel. Drugi dan sem se že bolje počutil. Ležal sem na polju med visoko ržjo; pšenica je prenizka za to. Sonce me je lepo obsevalo in vedel sem, da me tu ne bo nihče iskal.
Nekega deževnega dne sem pa šel spat v seno v neko hišo, kjer so bili za partizane. Vedel sem, da me tam ne bodo iskali. Vsak dan sem se bolje počutil in vračalo se mi je zdravje. Rane so se lepo celile. Hrana je tudi že začela dobivati pravi okus in žolč se ni več razlival zaradi pomanjkanja hrane. Le leva roka je bila še zatekla in zrak je še vedno uhajal skozi levo uho.
Znano mi je bilo, kako velik lov name so organizirali komunisti. Saj so vedeli, da sem jim ušel, in so me hoteli za vsako ceno dobiti. Zato sem sklenil, da bom šel na pot brž ko se bom počutil sposobnega za večje napore. Tudi sem vedel, da bodo poleg mene prijeli tudi tiste, ki so mi pomagali. Zvedel sem, kako so nekaj skrivačev polovili in jih zverinsko pobili.
Reči moram, da so partizani in tisti, ki so zanje delali, od zmage kar ponoreli. Streljali so kar za zabavo. Vsak dan sem slišal pogoste strele. Kaj je narod lahko pričakoval od teh partizanskih herojev, katerim še danes tako pravijo! Bili so pa navadni morilci neoboroženih ljudi. Brž ko so pa imeli opravka z oboroženim nasprotnikom, so pa bežali, kakor se je v Teharjah sam komandant izrazil in to javno, kar pred vso množico. Kričali so, da so Slovenijo osvobodili. Dejstvo je, da so osvobodili sebe, ves narod pa ustrahujejo, in to še danes! Svobodo so prinesli iz hoste tako, kakor so jo oni poznali in se je naučili v gozdovih. Sedaj je pa svoboda mučiti in moriti vse, kar je njim, razbojnikom nasprotno. Kri je zalivala in napajala našo zemljo. Padali so naši veliki možje, žene, matere, dekleta, otroci. Tudi dojenčki so morali umirati za to njihovo svobodo.
V tistih dneh sem imel dovolj časa, da sem premišljeval o vseh teh dogajanjih. Tudi sem se spomnil na tiste partizane, katere smo domobranci polovili, a so se ob koncu vojne živi vrnili v domovino. Pri nas so jo poceni odnesli, sedaj pa so morili in trpinčili. Zakaj jih nismo enostavno postrelili? Morda bi bilo tako marsikomu ohranjeno življenje in mnogim prihranjeno trpljenje. Toda mi smo človeško ravnali z ujetniki. Ni lahko odločiti se ustreliti človeka! Tudi sem premišljeval mnogo o naših domobrancih, kako so se zadržali ob vračanju. Razen redkih izjem so se odlično zadržali! Med seboj nismo mnogo govorili, kajti v žalosti in strahu po navadi vsak molči.