Avtor: Janko Maček

stran: 083

stran: 084

Znani nemški dnevnik Frankfurter allgemeine Zeitung je pred kratkim objavil zanimivo razpravo o odpravi krivic, ki jih je komunistični totalitarni režim povzročil v Vzhodni Nemčiji – Nemški demokratični republiki. Razpravo je napisal profesor dr. Thomas Hoppe, predavatelj socialne etike na univerzi v Hamburgu in ji dal naslov: Med zasledovalno vnemo in mentaliteto pomiritve – O primernem obravnavanju krivic NDR iz perspektive socialne etike.

Čeprav so bile razmere v Vzhodni Nemčiji nekoliko drugačne od naših v času komunistične vladavine, je marsikaj v razpravi kot naročeno za nas, zato jo v malo skrajšani obliki povzemamo. Zaradi lažjega razumevanja naj opozorimo na nekatere izraze, ki jih dr. Hoppe uporablja v zvezi s tajno obveščevalno službo, ko govori o storilcih – uslužbencih tajne službe – in njihovih žrtvah. Po padcu berlinskega zidu so vsi storilci, ne glede na pomembnost svoje vloge v obveščevalni službi, postali »obremenjeni«. Tako pri storilcih kot včasih pri žrtvah se govori o vpletenosti, v katero jih je potegnil sistem in iz katere se sami skoraj niso mogli rešiti.

Čeprav se vam bo morda tale razprava v začetku zdela suhoparna in dolgočasna, toplo priporočamo, da premagate začetne pomisleke in jo preberete. Videli boste, kako bo postala tem bolj zanimiva, čim dlje se boste prebili skozi njene tehtne misli. Sami se boste prepričali, kako o komunističnem totalitarizmu razmišljajo drugod in predvsem, s kakšnimi težavami odpravljajo njegove posledice. Te so veliko večje in dalekosežnejše, kot se opazovalcu zdi na prvi pogled. Spoznali boste, da ta spoznanja prav v ničemer niso nasprotna prepotrebnemu delu za boljšo sedanjost in prihodnost, ampak so celo njegov sestavni del. Poglejmo torej, kaj o teh problemih piše nemški znanstvenik!
Konec septembra 1999 je bilo pri deželnem sodišču v Berlinu odpravljeno državno tožilstvo št. 2, katerega naloga je bila sodna poprava krivic NDR. Čeprav je bilo sproženih več kot 22.000 postopkov, je komaj pri 211 primerih prišlo do sodbe in le redki obsojeni so bili tudi zaprti. Kljub temu je od novembra lanskega leta, ko je Zvezno sodišče zavrnilo zahtevke nekdanjih članov Politbiroja za revizijo postopkov in so s tem njim izrečene večletne zaporne kazni postale pravnomočne, zopet slišati očitek o sodstvu zmagovalcev in oživela je tudi debata o široki amnestiji.
Deset let po padcu zidu se nadaljuje polemika, kako na primeren način reševati krivice NDR. Eni svarijo pred zasledovalno vnemo, ki grozi, da bodo celo socialne posledice posameznih brezpravnih postopkov ocenjevali s kazenskopravnimi sredstvi, po drugi strani pa je nevarno, da bodo celi kompleksi kaznivih dejanj zaradi mentalitete popuščanja kar izbrisani.
Kdor je občutil posledice sistemsko povzročenih krivic oziroma hudo kršenje temeljnih človekovih pravic, se bo težko odločil drugače kot za drastično kaznovanje povzročiteljev in njihovih sodelavcev. Ali naj temu rečemo zasledovalna vnema? Ali ni to v resnici le klic po pravičnosti? In po drugi strani: četudi se kdo iz utemeljenih razlogov zavzema za konec brskanja po preteklosti, s tem vendar pomaga k temu, da bo vsaj za silo pravična sodna rešitev različnih primerov postala vse težja.

Pravo in pravičnost

Kazenskopravne sankcije so legitimne tedaj, ko uveljavljajo splošno pravo, ki ščiti temeljne pravice posameznika in s tem dobrobit skupnosti. Od tu izhaja, da je bistveni cilj kaznovanja splošna preventiva. Ali morda zato to vodi k hudemu zaostrovanju kazenskih mer, ki pa je do posameznih obsojencev lahko krivično? Torej je treba tudi v kazenskopravnem sankcioniranju paziti na sorazmerje med kaznijo in individualnim prestopkom. Treba je misliti tudi na to, kako se bo kaznjenec po prestani kazni spet vključil v družbo.
Izrekanje kazni zaradi retribucije – maščevanja gotovo ni primerno. Odločilni socialnoetični aspekt je v tem, da je pravo tako uporabljeno, da so v konkretnem slučaju uveljavljeni njegovi temeljni cilji, ki smo jih že omenili. Če bi tudi zelo grobe kršitve materialne pravičnosti ostale nekaznovane, bi s tem ne bila prizadeta samo ideja prava kot nujne družbene institucije; še bolj pomembno je to, da bi se zaradi tega zamajale elementarne kategorije pravnosti in brezpravja kot temeljni etični pojmi. Zavest pravice odnosno nepravice v neki družbi se odraža ravno v tem, koliko je tudi s pomočjo prava možno uveljaviti osnovne etične pozicije.

stran: 085

Smisel kazenskih procesov in obsodb je predvsem v tem, da se javno pokaže na krivce. S tem je bistveno pomagano k zopetni vzpostavitvi dostojanstva žrtev. Morda je prav to vračanje dostojanstva največ, kar pravo in politika lahko neposredno naredita za žrtve. Zato je važno, da so vsi ukrepi in okoliščine v zvezi s tem temeljito pojasnjeni. Kjer je pri obravnavanju posameznih oseb mogoče ugotoviti krivico, je tudi na splošno situacija pregledna in je možno razlikovati med pravico in krivico.
Očitek »političnega sodstva« bi bil možen le tam, kjer bi se izkazalo, da je bilo v kazenskopravnem postopku prizadeto prav načelo, o katerem smo pravkar govorili. Spričo razmeroma majhnih kazni – ki so poleg tega le malokrat izrečene in še manjkrat tudi izvršene – skoraj ni vzroka za tako interpretacijo.
Tukaj tiči temeljno nesorazmerje: mnoge žrtve sistemsko povzročenih krivic so razočarane in ogorčene, ker neposredno občutijo, kako neznatne so izrečene kazni v primerjavi z velikostjo povzročenih krivic. Vendar storilci ravno zato ne morejo utemeljiti svojega očitka, da je bila njihova obsodba dejanje »političnega sodstva«. Seveda lahko vprašamo, ali na ta način ne pride vedno znova do nesorazmerja med materialno krivico in možnostjo kazenskopravne sankcije, kar pa bistveno bolj koristi storilcu kot žrtvi. Sistemska krivica se kazenskopravno ne sme obravnavati tako, da bi bila videti kot nepomemben ali komaj srednje težek delikt. To načelo ni izraz preganjalske zagrizenosti, ampak izvira iz želje po sorazmerju, ki mu podcenjevanje prav tako škodi kot precenjevanje. Pri razpravi o pomilostitvi pravnomočno obsojenih članov politbiroja je treba paziti, da s tem ne bi bil izničen glavni preventivni namen obsodbe. Ta isti kriterij je treba upoštevati tudi pri določanju roka pomilostitve.
Ljudje, ki jih je država več let preganjala, so pod določenimi pogoji postali posebno primerni za vključitev med obveščevalce državne varnostne službe. Pri tem so mnogi storilci delali v takih razmerah, da jim je oslabel ali celo izginil čut za trpljenje njihovih žrtev. Nekateri so bili sistematično porinjeni v položaj, v katerem se zdi, da niso imeli možnosti, da bi ohranili svojo neoporečnost. V mnogih primerih ljudje pred tako ultimativno izbiro niso bili postavljeni nenadoma, ampak so jih pritegovali postopoma in neopazno, dokler končno niso bili vpleteni. Občutek, da lahko sami odločajo o svojih dejanjih, je bil vedno manjši. Začeli so verjeti, da so na višjem mestu prevzeli odgovornost za to dogajanje in njegove rušilne posledice na življenje konkretnega človeka. Mehanizmi avtoritarnega gospostva so uspešni tedaj, ko ljudem dajejo občutek, da jih lahko odvežejo od njihove izvirne moralne odgovornosti. V takem zaznavanju napake tiči morda najnevarnejši moment tovrstnega zapeljevanja. Škoda, ki jo take »tehnike« povzroče tako posameznikom kot celi družbi, je gotovo večja, kot bi bila zaradi zunanjih poškodb ali celo uničenja življenjskih perspektiv.
Od leta 1989 deluje breme vpletenosti. Storilci in žrtve praviloma ne morejo govoriti med seboj; predvsem tisti, ki so bili na strani storilcev, zavračajo kakršenkoli način zbliževanja. Kompleksen sveženj vzrokov za to: strah pred socialnimi posledicami, če se nekdo zares odpre in prizna svojo krivdo; zanikanje te odgovornosti pred samim seboj; trdovratno prepričanje, da je nekdo kljub vsemu bil na pravi strani. Neredko se tolmačenje lastne situacije razkrije kot tragična usoda, v kateri se pokažejo storilci tudi kot žrtve sistema, torej dvakratno prizadeti. Pogovori spodletijo tudi tam, kjer je moralni kontekst, brez katerega tu ne bi smelo biti, zaradi taktičnega računa zakrit in tako razvrednoten. Poizkus reintegracije obremenjenih se ne sme izroditi v to, da bi nekdanji storilci zlorabili popustljivost svojih sedanjih žrtev za tih povratek odnosov moči in bi tako postalo nemogoče težke krivice javno razglasiti za kaznive. Resnična integracija je možna šele tam, kjer so obremenjeni pripravljeni vsaj resno razmisliti o svoji dejanski vlogi in krivdi v starem sistemu. Pod kakšnimi pogoji bi lahko tvegali, da se izpostavijo odgovornosti, namesto da bi jo tajili ali odrivali? Prav kontakti z ljudmi, ki so bili vpleteni v obveščevalno službo, zahtevajo skrbno diferenciacijo; usodno je na primer, če se pripravljenost nekdanjih obveščevalcev, da se izpovejo in pokažejo kesanje, ne obrne njim v prid, ampak jim celo škoduje. Kjer je skesanec kaznovan in se njegova izpoved obrne proti njemu kot dokaz, nasprotno pa je tisti, ki svojo vpletenost spretno prikrije in zataji, za to svojo strategijo poplačan, ima to daljnosežne posledice za družbeni etos; na ta način se podira tudi predpostavka, da je treba – kljub vsem pomanjkljivostim – uveljaviti pravno državo kot ustavni princip, ki je prav v interesu večje pravičnosti nujno potreben. Zahteva po usmiljenosti do storilcev ne sme biti izigrana proti oni za pravičnost do žrtev. Že tako se krepi vtis, kot da so mnoge od žrtev tudi v novem sistemu obsojene, da ostanejo zapostavljene nasproti ostali družbi. Kar veliko razlogov lahko navedemo za to: Različne možnosti izobrazbe so povzročile, da slabega socialnega položaja ni mogoče popraviti. Pri mnogih bivših sodelavcih režima je pa ravno nasprotno, saj so večinoma tudi v novih razmerah obdržali vsaj nekaj privilegijev. Podobna nesorazmerja, ki so očitna posledica sistemskih krivic, vladajo tudi pri pokojninah. Še hujše so krivice, ki jih je neposredno povzročila varnostna služba in jih je zaradi posebnih metod njenega dela težko dokazati, na primer dolgotrajna psihična prizadetost kot posledica zapora, večkrat pa je tudi sam dokazni postopek za prizadetega novo ponižanje.

stran: 086

Pomoč žrtvam

Vendar se tudi odškodninski problem premakne na drugo mesto, brž ko postavimo vprašanje, ali je prizadetim sploh omogočena primerna pomoč. Tem namreč grozi izolacija tam, kjer morajo zvedeti, da njihovo socialno okolje do njihove usode kaže nerazumevanje in nezainteresiranost. V psihi ljudi, ki so morali preživeti travmatične situacije, pride do procesov, ki imajo za posledico popolnoma spremenjeno zaznavanje sveta in spremenjeno obnašanje do drugih ljudi. Kajti ko človek postane žrtev skrajnega fizičnega ali psihičnega nasilja, doživlja tistega, ki mu je to povzročil, kot nasprotnika in ne kot sočloveka. Tradicionalno zaupanje v normalnost življenjskega okolja praviloma take preizkušnje ne preživi in ga tudi ni mogoče povrniti že s tem, da se zamenja sistem in da temu sledijo materialne odškodnine. Ljudje s tako usodo se čutijo od svojega zunanjega sveta skoraj hermetično ločeni in so sposobni zelo površne komunikacije le s tistimi, ki so morali doživeti nekaj podobnega. Žrtve in storilci, pa tudi veliko število onih, ki ne spadajo ne k prvim ne k drugim, so tako na neki način obsojeni na življenje v ločenih svetovih.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Tik pred nevihto Mirko Kambič

Lahko bi rekli, da ni samo elementarna zahteva pravičnosti, ampak hkrati odločilen korak k preseganju omenjene ločitve, da družba, ki iz pozitivnih razlogov resno obravnava vprašanje primernega odnosa do obremenjenih, hkrati prav tako odločno skrbi za praktično pomoč žrtvam krivice in nasilja. Čim večjemu številu le-teh bi bilo treba omogočiti, da čimbolj odprejo ječo svojih žalostnih spominov. Ta pot je dovolj težka in za to delo je na razpolago veliko premalo kvalificiranih terapevtov. Celo dušnopastirsko ali terapevtsko obravnavanje travm ostane zaradi teže problemov tvegano, vendar omogoča prizadetim, da kljub prestanim poškodbam spet najdejo osebne oblike vsakdanjega praktičnega življenja in v sebi odkrijejo za to potrebne vire moči. Obseg te vrste pomoči je nujno treba razširiti. Tu naj bi prizadetim pomagali previdno odstraniti njihove notranje zidove, ki so seveda večkrat bili potrebni, da so mogli prenesti zagrenjenost zaradi prestanega trpljenja. Pogosto prizadeti šele po tem zmorejo priznati svojo dolgo prikrivano žalost, jo začno premagovati in sprejemati pozornost ter tolažbo. Priporočljivo je, da ne samo komune, ampak tudi Cerkve pri svojem socialnem delu organizirajo take oblike pomoči, ki ima obenem tudi širši pomen; kdor dela s travmatiziranimi, se pri tem usposobi za pričevalca zgodovinske resnice, ki prihaja na dan v izpovedih prizadetih. Ravno vztrajanje na resnici posameznih poročil lahko prepreči, da bi prišlo do pačenja dogajanja s kasneje uveljavljenimi razlagami in pojmi – važna misel, na katero je opozoril ameriški terapevt Dori Laub v luči svojega dela z bosanskimi begunci.

stran: 087

Treba je tudi vprašati, ali ni reintegracija obremenjenih bistveno odvisna od tega, koliko so sposobni obžalovati svojo lastno nekdanjo vlogo. Pri tem ne mislimo na usmiljenje s samim seboj, ampak sprašujemo, ali se kategorija osebne krivde ne odpre resnično šele v trenutku, ko se je mogoče do nje postaviti drugače kot z zanikanjem in omalovaževanjem. Tudi za storilce sposobnost obžalovanja preteklosti s tega gledišča lahko pomeni osvobajajočo izkušnjo.
Družba in politika torej stojita pred izzivi, ki se nanašajo tako na njun prispevek pri vračanju dostojanstva žrtvam kot na nalogo preprečevanja ponovnega vzpostavljanja sistemskega brezpravja. Odločilno pri tem pa je pojmovanje polpretekle zgodovine: ali si prizadevamo za to, da bi bila zgodovinska resnica prikazana v vsej svoji polnosti, ali pa dopuščamo, da se obravnavanje zgodovinskih dejstev podreja politiki in s tem postaja orožje trenutnega boja za oblast.

Prizadevanje za avtentični spomin

Tako posameznik kot družbenopolitična skupnost sta izpostavljena nevarnosti, da ju premaga nepravilno pojmovanje polpretekle zgodovine. Lahko se zgodi, da posamezni pomembni segmenti te zgodovine sploh niso omenjeni ali pa jim vsaj ni dan primeren poudarek. Zato je odlašanje osvetlitve zgodovinske resnice na kasnejši čas izredno kritično. Le raziskava dogodkov brez odlašanja in takojšnje zavarovanje ustreznih dokumentov lahko preprečita, da bi nekateri s selektivno uporabo dejstev izkoristili zgodovino v politične namene. Toda zgolj zapis dejanskega poteka dogodkov in vloge konkretnih akterjev v njih bi bil premalo. Osvetlitev zgodovinske resnice, ki dogodke samo rekonstruira, se pa že vnaprej odreče vsaki oceni ali primerjavi, lahko s tem nehote prispeva k usodnemu historiziranju (pretiranemu poudarjanju) preteklosti.
Poleg dela za preverjanje dejstev in njihovo pravično interpretacijo ostaja zato prizadevanje za verodostojen spomin kulturni izziv neprecenljivega pomena. Treba je zgraditi spominsko skupnost, kjer bodo starejši svoje žalostne izkušnje iztrgali pozabi in jih zaradi boljše prihodnosti posredovali mlajšim. S spoštovanjem žrtev, z delom spominskih centrov, z zgodovinsko in didaktično skrbno pripravljenimi publikacijami, s pomočjo medijev in posebno s tematiziranjem, obravnavanjem te problematike pri vzgoji in izobraževanju bo mogoče te oblike kolektivnega spomina zaščititi pred politično manipulacijo.
Delavci pri vzgoji in izobraževanju, pa tudi tisti, ki imajo vpliv na medije, in literati so odgovorni za boj proti ravnodušnosti do zgodovine. Pričakovati je, da bo s povečanjem časovne razdalje od usodnih dogodkov take ravnodušnosti vse več. Nevarnemu nagnjenju, da bi iz slabih časov v spominu ohranili samo dobro, se je mogoče upreti edino tam, kjer je konfrontacija s preteklo realnostjo še možna, kjer je možno podoživljanje, kaj je ta realnost naredila z ljudmi, bolje rečeno, kaj jim je naredila.
Seveda bi bil selektiven tudi tisti pogled na zgodovino, ki bi opisoval samo slabe stvari, ne da bi povedal, da se je celo v najbolj neugodnih razmerah zgodilo kaj dobrega. Hvala Bogu, da je poleg verige zločinov vedno tudi odpor proti hudodelstvu, pa četudi se morda zdi popolnoma neuspešen. Treba je upoštevati, da človeško življenje celo pod najbolj izpopolnjenim sistemom represije ni absolutno nesmiselno. Tudi srečanje s skušnjavami popuščanja zlu v nekaterih primerih ostrí moralni čut in spreminja pogled na svet, kar ne more ostati brez vpliva na oblikovanje njegove prihodnosti.

stran: 088

Verjamemo, da je bralcu ob branju Hoppejeve razprave stopila pred oči marsikatera primerjava z našimi razmerami, vendar naj koncu še mi navržemo nekaj izhodišč za razmislek.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Dva bregova – en most Mirko Kambič

Deset let po padcu berlinskega zidu v Nemčiji niso nehali razpravljati o krivicah svojega komunističnega totalitarnega režima. V Berlinu je več let delovalo posebno državno tožilstvo, ki je obravnavalo številne primere zlasti s področja delovanja vohunske in represivne ustanove Stasi, za katero bi lahko rekli, da je bila nekakšna udarna pest totalitarne oblasti. Z vidnejšimi predstavniki te oblasti in Stasija so se ukvarjala tudi sodišča. S tem je bilo brezpravje javno obsojeno, številnim njegovim žrtvam pa vsaj delno vrnjeno dostojanstvo. Pri nas se kaj podobnega niti z najbolj odgovornimi za delovanje Ozne ali Udbe ni nikoli zgodilo. Nikoli uradno ni bilo obsojeno delovanje VOS (varnostno obveščevalne službe) in VDV (vojske državne varnosti), ki sta med vojno po nalogu komunistične partije pomorili na stotine najboljših Slovencev. Naš parlament ni obsodil protipravnega delovanja komunistične partije in njenega totalitarnega sistema, zato do sklepanja o lustraciji niti ni moglo priti, pa vendar se beseda kontinuiteta danes ima skoraj za žaljivko. Spomnimo se, da je celo pisatelj Rudi Šeligo v nedavnem televizijskem pogovoru menil, da bo kljub različnim pomislekom nekoč le treba nekaj narediti za prekinitev kontinuitete.
In kaj je z našim zgodovinskim spominom? Ali ga nista petinštiridesetletno enostransko obravnavanje polpreteklih dogodkov in prisilni molk tako pohabila, da marsikje o verodostojnem spominu težko govorimo, saj je očitno, da mnogi niso več sposobni razlikovati med osvobodilnim bojem in revolucijo, med odporom proti revoluciji in kolaboracijo z okupatorjem. Nazorna ilustracija take pohabljenosti so nekatere razprave v državnem zboru ob volitvah mandatarja dr. Bajuka, ko so mu očitali, da ni Slovenec, namesto da bi obžalovali komunistično revolucijo in dogodke leta 1945, ko je bil nad tisoči Slovencev izvršen holokavst, več tisoč pa jih je moralo oditi v begunstvo, če so si hoteli ohraniti golo življenje. Namesto da bi se zaradi tega počutili obremenjene, namesto da bi se mu opravičili kot potomcu takrat zatrtih demokratov, ga spremenijo v tujca in zagovornika totalitarizma, sami pa si prilastijo vlogo nosilcev in varuhov demokracije.
Ob tej »sliki« laže razumemo, zakaj dr. Hoppe tako poudarja pomembnost verodostojnega spomina in celo spodbuja k ustanavljanju posebnih spominskih skupnosti. Ali nismo bili podobne spodbude deležni tudi mi na zadnjem občnem zboru Nove slovenske zaveze? Ali je morda to le za trenutek pobožalo naša ušesa ali pa bomo v tem pogledu res kaj naredili? Ne glede na to, koliko so na tem področju že naredili naši izseljenci, mora to postati tudi naša skrb. Če bo naš spomin na polpretekle dogodke verodostojen, ga bo prej ali slej opazila in sprejela tudi uradna zgodovina.

stran: 089