Avtor: Neoznačeni avtor

stran: 082

Frankfurter Allgemeine Zeitung, 13. 4. 2000, Prevedel Janko Maček

Gore trupel so blagovna znamka totalitarnih režimov; blodne predstave in protičloveške utopije so opora sistema in hkrati zagovor zaradi tako imenovanih višjih ciljev zagrešenih zločinov. Teror je sredstvo za zaščito oblasti. V Črni knjigi komunizma so navedene žrtve, za katere bi morala odgovarjati leninistično-stalinistična gosposka. V neštetih knjigah o drugi svetovni vojni in o gospodovanju nacionalsocialistov nad Evropo se govori o milijonih žrtev, ki sta jih zahtevali nacionalna megalomanija in rasistična blaznost. Poljska je septembra 1939 doživela, da sta jo hkrati vzela v klešče dva totalitarna režima; vanjo so najprej vdrle Hitlerjeve in nato še Stalinove divizije in si jo razdelile. Sledili so strahoviti zločini okupatorjev na zahodu in vsiljivcev z vzhoda, ki so uničili velik del najboljših članov poljskega naroda.
Koliko žrtev je povzročila zasedba zahodnega dela Poljske, je že zdavnaj znano, usoda množice človeških življenj, ki jih je na vzhodu uničil Stalin, pa je bila dolgo zakrita z lažjo in uradno zaukazanim molkom. Šele od jeseni 1989 je bilo mogoče brez kazni prelomiti ta tabu. V neki objavi poročevalske agencije TASS leta 1990, pol stoletja po uboju 4404 poljskih častnikov v katinskem gozdu pri Smolensku, je moskovsko vodstvo končno priznalo sovjetsko krivdo za ta pokol. Do tedaj tajni dokumenti so postali dostopni javnosti. Ruski znanstveniki in skupina Memorial so pomagali pri preiskavah.

stran: 083

Pretekli torek in sredo so se sedaj v Varšavi uradno spomnili poljskih žrtev na vzhodu, ki jih dolga desetletja niso mogli javno objokovati. Pri tem so v središču pozornosti poljski častniki, ki jih je sovjetska NKVD spomladi 1940 pobila v katinskem gozdu. Prav oni so obenem simbol drugih množičnih pobojev poljske elite, ki so se v istem času dogodili v Harkovu in Tveru – prej Kalininu – in katerih žrtve so zagrebli v skupne grobove v Pjatičatki pri Harkovu in v Mednoji, so pa tudi simbol množičnih deportacij poljskih državljanov v letih 1939 do 1941. Letos poleti bodo uredili poljska vojaška pokopališča pri Harkovu, Mednoji in Katinu, da bi tako ovekovečili spomin na pomorjene. 13. aprila mineva sedeminpetdeset let, odkar je svet zvedel za srhljivo najdbo v gozdu pri Katinu. Radio Berlin je tedaj sporočil, da so nemški vojaki na tem področju, ki so ga Nemci zasedli poleti 1941, s pomočjo domačinov odkrili množične grobove poljskih oficirjev, ki so jih bili postrelili boljševiki. Tri komisije: mednarodna, nemška sodnomedicinska in komisija poljskega Rdečega križa so preiskale izkopana trupla in prišle do soglasnega zaključka, da so bile žrtve pobite s streli v tilnik spomladi 1940, torej pred umikom sovjetske vojske poleti 1941. S tem so podprle sum Nemcev proti Sovjetski zvezi.

»Zarota molka«

Več vzrokov je bilo, da tedaj niso zaupali omenjenim komisijam in da na zahodu niso verjeli niti uradnim izjavam tretjega rajha. Domnevali so, da za tem tiči laž nemške vojne propagande, da bi ovirala politične kontakte med poljsko begunsko vlado in Moskvo kot tudi zvezo med zahodnimi silami in »stricem Jožetom« – Stalinom. Sovjeti so seveda takoj po ponovni zasedbi področja okrog Katina ustanovili svojo komisijo, da je »dokazala« neresničnost nemških trditev. To je bil začetek »katinske laži«, tej pa je sledila »zarota molka«.
V poljskem eksilu in postopno tudi v komunistični Poljski se je z leti vedno bolj potrjevala domneva, ki sta jo imela že poljska generala Berling in Anders. Oba sta zbirala poljske čete za boj proti Hitlerju na strani zaveznikov. Pri tem se je pokazalo, da se je v zbirnih centrih javilo zelo malo častnikov. To je vzbudilo sum in Anders je ukazal preiskavo, kam so izginili častniki. Poljsko komunistično vodstvo je sicer vedelo za sovjetski zločin, toda Gomulka je navajal poljske državne interese, da bi utemeljil zaroto molka. Sovjetsko vodstvo in tudi partijski vrh sta nedvomno vedela za ta zločin. V določenih krogih je bilo znano, kaj je predlagal Berija, kaj sta 5. marca 1940 sklenila Stalin in politbiro komunistične partije Sovjetske zveze o pokolu poljskih častnikov, ki so bili zaprti v taboriščih Kozijelsk, Starobijelsk in Ostaškov, kot tudi onih Poljakov, ki so kot profesorji, rezervni častniki, podjetniki, veleposestniki, duhovniki ali sodniki spadali k narodni eliti in so jih zato deportirali v Zahodno Ukrajino in Belorusijo.
V aprilu in maju 1940 je bil izvršen ukaz politbiroja za pomor »sovražnikov sovjetske oblasti«; 14.587 častnikov in 7.305 drugih zapornikov so postrelili. Usoda mnogih Poljakov iz tistega časa je ostala nepojasnjena, vendar je znano, da je bilo samo med leti 1939 do 1941 deportiranih skoraj pol milijona poljskih državljanov v Sibirijo, Severno Rusijo in Kazahstan in da so del teh pregnancev poslali tudi na »otočje Gulag«. Najmanj 90.000 ljudi je v teh akcijah izgubilo življenje. Milijon poljskih državljanov je bilo tako prizadetih zaradi nasilnih, zatiralnih ukrepov sovjetske oblasti na vzhodu. Njihovo usodo poskuša dokumentirati poljska ustanova Karta s pomočjo ruskih prijateljev.
Spomin na žrtve na vzhodu so na Poljskem dolgo šteli za prestopek. Odstranili so spomenike, ljudem pa zagrozili s kaznijo. Neki duhovnik, ki je vedno znova spominjal na katinske žrtve, je konec osemdesetih let umrl nepojasnjene smrti. Šele pod pritiskom prostega pretoka informacij je Gorbačov leta 1990 priznal zločin nad poljskimi častniki. Jelcin je leta 1992 izročil kopijo ukaza politbiroja iz leta 1940 in druge dokumente. Leta 1993 je celo našel čas, da se je poklonil pred katinskim spomenikom. To je bila prava pot. Če bo ostalo pri tem, je sprava možna in Katin v bodoče ne bo več bremenil poljsko-ruskih odnosov. V tem smislu se je poljski premier Buzek v torek zvečer v televizijskem nagovoru obrnil na poljski narod. Tudi večina senatorjev, ki so se v torek v gornjem domu spomnili mrtvih na vzhodu, se je zavzelo za spravo z ruskim narodom, hkrati pa so v posebni resoluciji zahtevali od Rusije izčrpno pojasnilo o zločinih, kaznovanje še živih krivcev in boljše sodelovanje s poljskimi preiskovalci. Lublinski nadškof Zyczinski je že pred tem prosil svoje rojake, naj odpustijo in naj razlikujejo med zločinskim vodstvom okrog Stalina in ruskim narodom, ki je tudi sam nepopisno trpel.