Avtor: Jože Hubad
stran: 079
Iz daljšega spisa Jožeta Hubada objavljamo med aktualnimi temami naslednji odlomek o mednarodnopravnih vidikih t. i. domobranske prisege.
Pomudimo se zdaj pri osrednjem dokumentu slovenskega domobranstva, pri domobranski prisegi.
V mednarodnem pravu je prisega lojalnosti predvidena, če okupator domačim silam izroči orožje za varstvo reda in miru. Vendar so Nemci predložili besedilo, ki je vsebovalo prisego zvestobe Hitlerju. Tega pa po mednarodnopravnih določilih okupator nima pravice zahtevati. Zato je domobransko vodstvo to besedilo odklonilo in predložilo svoje. Sledila so pogajanja in predlogi z obeh strani. Obveljalo je besedilo domobranskega vodstva – z nebistvenimi dodatki nemške strani. To je bil nadvse pomemben uspeh domobranskega vodstva. Odpadla je »poslušnost nemškim oficirjem«, odpadla je »zvestoba Hitlerju«. Namesto tega so v besedilu prisege jasno dokumentirane osnovne prvine Slovenske narodne vojske: motivacija slovenskega vojaka, njegova disciplinirana usmerjenost, struktura poveljstva in končni cilj bojev. Zdaj prehajamo k analizi teh elementov prisege:
»… da bom svojim nadrejenim zvest …« Ti nadrejeni so bili slovenski častniki. Večina teh častnikov je dala v vojski kraljevine Jugoslavije prisego kralju Petru. Z navzočnostjo generala Draža Mihajlovića na jugoslovanskem ozemlju kot s strani zahodnih zaveznikov priznanega uradnega zastopnika kralja Petra so po mednarodnem pravu vsi zakoni in dokumenti kraljevine Jugoslavije tudi v dobi okupacije dežele obdržali svojo polno veljavnost. Polno veljavnost je zaradi tega obdržala tudi prisega slovenskih častnikov, sedaj častnikov Slovenske narodne vojske. S tem je tudi prisega domobranskega vojaka »… da bom svojim nadrejenim zvest …« veljala vrhovnemu poveljniku kralju Petru.
Odlomek »da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod vodstvom vodje velike Nemčije, proti komunističnim banditom na slovenskem ozemlju svoje dolžnosti vestno izpolnjeval, za slovensko domovino, kot del svobodne Evrope …« nam daje kristalen vpogled v ostro razmejevanje kompetenc in končnih ciljev. Nedvomno je med slovenskim in nemškim etapnim ciljem, ki je bil boj proti komunizmu, obstajala vzporednost. Kolikor so se Nemci za dosego svojega etapnega cilja, ki je bil uničenje Stalinove podaljšane roke zahodno od vzhodne fronte, borili tudi na slovenskem ozemlju, je bil to njihov vzporedni boj z bojem slovenskega domobranstva, ki je to roko na lastnem ozemlju skušalo – kot etapni cilj – uničiti. Posebnost tega slovenskega etapnega cilja je poudarjena: »… na slovenskem ozemlju, za slovensko domovino …«, in ne na vzhodni fronti, v korist Nemcem. Dejstvo vzporednosti dveh etapnih ciljev in nič drugega je poudarjeno v odlomku »… v skupnem boju z nemško oboroženo silo …« Temu sledi naslednja razmejitev: Da stoji v tem boju le nemška oborožena sila, samo ona in prav v ničemer tudi slovensko domobranstvo »… stoječo pod vodstvom vodje velike Nemčije«, to je poudarjeno z besedo »stoječo«. Kako drugačen bi bil pomen tega odlomka, če besede »stoječo« ne bi bilo.
stran: 080
Ta formulacija potrjuje dva zapovedniška sistema vzporedno se vojskujočih sil, nemških in slovenskih, in ju hkrati striktno loči enega od drugega. S to formulacijo sta potrjena dva vrhovna poveljnika teh vojsk, Hitler in kralj Peter.
Do tu je bilo govora o etapnih ciljih. Dosega etapnega cilja je, kakor vemo iz izkušnje, pogoj, da dosežemo končni cilj. Da sta si bila končna cilja bojev obeh vojska, nemške in slovenske, diametralno nasprotna, o tem smo si na jasnem. Končni cilj nemškega boja je bila Hitlerjeva diktatura nad vso Evropo. Diametralna nasprotnost končnega cilja slovenskega boja pa je naravnost izzivalno poudarjena v nadaljevanju besedila prisege: »… za slovensko domovino, kot del svobodne Evrope …«
Noben inteligenten Nemec ni mogel družbe v nacionalsocialistični Nemčiji označiti za svobodno, bodisi v času pred izbruhom vojne ali med njo, naj se je z nacionalsocializmom strinjal ali ne. Ko je general Rösener na zaključno besedilo prisege pristal, je vedel on, slovenski narod in svet, da domobranci prisegajo Sloveniji v sklopu Evrope, povsem nasprotne takšni, kakšno je načrtoval Hitler. Tudi ni mogel preslišati javne, na najvišjem forumu izražene prepričanosti Slovenske narodne vojske, da bosta v Evropi zmagali svoboda in demokracija, in ne Hitlerjeva tiranija. Vojaki Slovenske narodne vojske so dali Hitlerju na njegov rojstni dan s to prisego svojevrstno zaušnico. Česa podobnega se v tistem času v deželah, podjarmljenih od Nemcev, ni drznil nihče.
Moralna in mednarodnopravna podlaga slovenskega protikomunističnega odpora je neizpodbitna. Dejstva o boju Slovencev proti komunizmu za rešitev narodnega izročila in vrednot, za zmago demokracije in varstvo človekovih pravic v Sloveniji in Evropi so dokumentirana. Slovenci ne smemo jenjati, vse dokler si v tem pogledu ne pridobimo ustreznega mednarodnega priznanja.
Žal bo to možno doseči le mimo današnjega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana, ki v teptanju dostojanstva, ki mu ga nalaga njegova funkcija, in v teptanju njegove obljube volivcem, da bo predsednik vseh Slovencev, blati čast našega naroda in to povrhu še v inozemstvu, natančneje pred nemško javnostjo.
Takole se je Kučan izrazil v intervjuju, ki je bil objavljen v vplivnem dnevniku Süddeutsche Zeitung v Münchnu dne 15. marca 1995:
»… v drugi svetovni vojni je bil slovenski narod obsojen, da izgine. Razumljivo je, da je velik del slovenskega naroda aktivno sodeloval v boju proti taki usodi. Slovenci smo imeli veliko in močno partizansko armado. Na žalost pa je bil manjši del vključen k domobrancem, ki so se zaprisegli Hitlerju in s tem tudi usodi vseh nacističnih armad ob koncu vojne …«
Ta Kučanova izjava pred nemško javnostjo zahteva analizo in oceno:
V prvih dveh stavkih govori Kučan resnico. Prvič v zgodovini se je aprila 1941 slovenski narod znašel pred skrajno nevarnostjo če že ne fizičnega, pa vsaj duhovnega in kulturnega uničenja: nasilstvo treh zgodovinskih zmot dvajsetega stoletja, fašizma, nacionalsocializma in komunizma bi v njem poteptalo osnovne človekove pravice in dostojanstvo in bi s tem v narodu uničilo iniciativnega in kreativnega človeka. To pa bi bil začetek izginotja slovenskega naroda. Fizični pogoji za ta pogubni program so bili izpolnjeni. To je vojaška zasedba našega ozemlja, odvzem suverenosti in politična oblast sil fašizma in nacionalsocializma na eni strani, na drugi pa krvav začetek stalinistične revolucije na Slovenskem, ko jo je organizirala Komunistična partija Slovenije in so jo vodili Stalinovi agenti Tito, Kardelj, Kidrič in drugi. Cilj te revolucije je bil vzpostavitev stalinistične diktature ob koncu vojne, preoblikovanje Slovenije v sovjetsko republiko in priključitev našega ozemlja v sklop Sovjetske zveze. Ta cilj je na več mestih dokumentiran. Komunistični atentat, s katerim je KPS začela priprave na revolucijo in ki je do poletja 1942 terjal že 1500 življenj poštenih neoboroženih civilistov, je bil zadnji povod, da je večina Slovencev prepoznala v gibanju z domoljubnim naslovom OF–NOB začetke stalinistične revolucije. Potek vojnih dogodkov na svetovnih frontah pa je upanje podjarmljenih narodov, da bodo v tej vojni fašistične in nacionalsocialistične sile poražene, spremenil v gotovost. Posledično so Slovenci v stalinistični revoluciji prepoznali smrtno nevarnost, takojšen odpor proti t.i. OF–NOB pa kot nujen korak z vrhunsko prioriteto. Ravnali so dosledno, ko so kot vojaki vaških straž in pozneje kot vojaki slovenskega domobranstva prijeli za orožje in šli v boj proti taki usodi – če na tem mestu povzamem Kučanove besede.
stran: 081
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Preiskujoč obzorja Mirko Kambič
Kučan pa meče nemški javnosti pesek v oči s tem, ko po prvih dveh stavkih preskoči to izredno pomembno zgodovino in nadaljuje: »… Slovenci smo imeli veliko in močno partizansko armado …« S tem poizkuša Kučan sugerirati nemški javnosti, da naj bi bila prav ta partizanska armada tista, ki je šla »v boj proti taki usodi«. Tej »armadi« pa postavi kot nasprotnika »manjši del slovenskega naroda«, ki se je z domobranstvom povrhu še »zaprisegel Hitlerju«.
Številčno razmerje vojaško operativnih sil obeh strani v naši državljanski vojni, ki je bilo spomladi 1945 odločno v prid slovenski narodni vojski in kar Kučan v svoji izjavi za nemško javnost postavlja na glavo, niti ni tako pomembno. Pomembneje je drugo. Kučan je pri tem preprosto zatajil, da so meseca maja vdrle v Slovenijo partizanske enote iz Hrvaške in Bosne. Še pomembnejša je pri tem gromozanska Kučanova kleveta: »… domobranci, ki so se zaprisegli Hitlerju in s tem tudi usodi vseh nacističnih armad ob koncu vojne …«
Predsednik Kučan se predobro zaveda lažnivosti teh njegovih izjav nemški javnosti. Prav tako se zaveda škodljivosti časti in ugledu naroda, ki mu »predseduje«. Predobro tudi ve, kaj je resnica. Ta se glasi:
stran: 082
Slovenska domobranska vojska ni nikdar prisegla Hitlerju, temveč ravno obratno. V javnosti je izrazila svoje diametralno nasprotovanje Hitlerjevim vojaškim in političnim ciljem. Največji zgodovinski dokument, ki ta dejstva izpričuje, je prav besedilo domobranske prisege, ki jo je javno in svečano izrekla množica slovenskih vojakov.
Ne preseneča nas, da je propagandni stroj komunističnega NOB-ja med državljansko vojno svoje nasprotnike, slovenske domobrance, blatil z lažmi, med drugimi tudi s tako, kot je »prisegli so Hitlerju«. Presunljivo pa je, če se po sto in stotisočkratnemu ponavljanju te klevete v dobi državljanske vojne in v desetletjih komunističnega monopola nad informacijami in vzgojo generacij našega naroda, v dobi postkomunistične kontinuitete predsednik Republike Slovenije vključi v to kampanjo. S takšno zlorabo svojega položaja in kričečim prekoračenjem pooblastil daje Milan Kučan propagandnemu stroju, ki ga je med državljansko vojno zagnala KPS, na razpolago slišnost in vplivnost položaja predsednika republike, ko v vlogi nosilca te visoke državne funkcije – in ne kot privatna oseba – razširja laž o svojem narodu. To laž je Kučan še stopnjeval: obstaja pomembna razlika med »die Hitler geschworen haben« (ki so prisegli Hitlerju) in »die sich Hitler verschwören haben«, kot se je Kučan izrecno izrazil v nemškem časopisu. »Sich jemandem verschwören« pomeni nekomu priseči v brezpogojnem zaupanju in neomajni predanosti njegovi volji.
Po tem Kučan nadaljuje takole: s tem, ko so se slovenski domobranci zaprisegli Hitlerju, so si naprtili »… usodo vseh nacističnih armad ob koncu vojne …« Tu nas Kučan posredno spomni na armado generala Vlasova, ki je bila po vojni vrnjena v Sovjetsko zvezo, kjer jo je dal Stalin pobiti, vso, do zadnjega moža. Tako nam Kučan v tem zadnjem stavku pove dve stvari.
Prvič: Slovenska narodna vojska je nacistična vojska.
Drugič: s tem, ko so se slovenski domobranci »zaprisegli Hitlerju«, so sami sebi naprtili povojni poboj v ujetništvu KPS.
Komentar: komur nobena laž, ki mu gre zavestno preko ustnic, ni pregrda, temu je lahko odvrniti od sebe odgovornost celo za najhujši zločin, ki je bil kdaj storjen nad slovenskim narodom, povrhu pa odgovornost za ta zločin naprtiti žrtvam zločina samega.
Takega potvarjanja naše zgodovine, tolikšne krivice in sramote slovenski narod ne more in noče prenašati v nedogled. Mi zahtevamo resnico. Le ta nas bo – prek pravice – privedla do sprave.