Avtor: Nada Matičič
stran: 067
stran: 068
Ostrmela je, ko se ji je na ekranu nenadoma naslikal obraz človeka, ki ga še danes ne more pozabiti, čeprav si to želi. Okrogel in rdečeličen, s plešo nad čelom, s sivečo obrobo senc in ušes, s kratko pristriženimi sivimi brki, kar še posebno poudarja moč mesnatih razpotegnjenih ust. Lahko bi bil na prvi pogled brivec ali trgovski potnik, a je bil politik – za posebne naloge. Strašne naloge. Zato je imel pogled, ki ne pozna usmiljenja. Ni ga mogla več mirno gledati. Toda tedaj, ko je hotela menjati program, je morala prisluhniti besedam, ki so jo prikovale; ni ji še bilo pojasnjeno, zakaj se ta možakar po letih spet prikazuje v javnosti. Kaj se dogaja? Vendar ne bo nadaljeval tam, kjer je moral nehati? Zanj se je takrat seveda podrl svet. Padale so pregrade, utrjene trdnjave nasilja z neusmiljenimi boji za oblast, oblast za ceno trupel. Ponižanja in razvrednotenja. Le strah vzbujajoča Prisila, ki je bolj ali manj zmagoslavno marširala skozi dežele in mesta, s kontinenta na kontinent …
Zaprla je oči, a glas se ji je vsiljeval med misli: »Nikomur ne privoščim toliko hudega, kot sem ga moral prestati v teh treh letih preganjanja … «
»Kakšnega preganjanja, gospod? Prosim, če nam to pojasnite.«
»Hja! To naj vam zdaj še pojasnjujem? Kar naprej me vlačite pred nekakšne komisije za zločine proti človeštvu ali nekaj podobnega, a smešno, po tolikih letih terjate od mene, da naj vam govorim o svojih početjih, o katerih sploh nimam pojma. Pritiskate na moj spomin! Le kaj naj vam moj spomin pove, lepo vas prosim? Poslušajte vendar, to vam nenehno govorim, da so vsa moja dejanja bila popolnoma v skladu s tedanjo politično in moralno obveznostjo, s predanostjo skupnim ciljem za dobro naroda; po vojni je bilo vendar vse na tleh, sovražnikov ljudstva je kar mrgolelo okoli nas, mar ne? Vaša obtožnica, vidite, je zlonamerna laž, saj mi hočete izsiliti spomin na nekakšna grozodejstva, ki naj bi jih počel kot notranji minister in šef obveščevalne. Le kaj se greste! Očitate mi pranje možganov, a ga sami izvajate. To počnete z menoj že tri leta, pomislite, kakšen pritisk izvajate, kakšno trpljenje zame in za vso mojo družino! Kakšen pritisk na otroštvo mojih vnukov, ko me sprašujejo ob pogledu na moje travme: Dedek, kaj so ti naredili, zakaj si tako žalosten?«
Ni vedela, ali je bil zares tako izvrsten igralec – dober politik že mora obvladati tudi nekaj veščin igralskega poklica – da je utegnil celo malce zmehčati delo komisije. Razsrdilo jo je, da je neobvladljivo zavpila v tišino svoje sobe:
»Pošast! To besedo zaslužiš, ker se hočeš z licemersko veščino pred občinstvom oprati svojih zločinov. In če bi bil kriv ene same smrti, gospod Ne spominjam se, bi že bilo to dovolj, da te pokličejo pred sodnika. Ti pa si si za svojo vdanost političnim in »moralnim« ciljem »za dobro naroda« prislužil kar dovolj mrtvih, da so te potem še nagradili in ti zaupali najvažnejše funkcije. Zato nikar ne pleteniči, da si delal na ukaz, ti sam si bil Ukaz. Mislim, da tak človek, kot si ti, že nosi v sebi kal zločina. In ko se mu ponudi prilika, plane zver na dan. Verjetno se ne more več obvladati. Z njo se očiščuje. Z njo se potolaži in si umiri kri. Če bi ga pekla vest, bi zdaj priznal. Na koncu vest vsakogar ukloni. Če jo ima … «
Gledala ga je in se ni čudila: »Svojega pogleda res ne moreš zatajiti, gospod Ne spominjam se. Tvoj pogled me še danes neznosno preganja. Glej, samo beseda, ena sama beseda iz tvojih ust – NAZAJ! je uničila mojo mladost. Takrat sem še prav posebej opazila tvojo spodnjo ustnico – vrhnja se je skrivala pod brki – kot bi bila ona spregovorila tisto usodno besedo, spremljano z uničevalnim pogledom … Še vedno ga imaš, ne moreš ga izgubiti. Takrat mi je bilo šestnajst let in me je ta beseda pahnila med tvoje žrtve. Za šest let. In ti, gospod Ne spominjam se, trpiš tri leta, prosim – tri leta zavoljo preiskovalnih komisij, ki odkrivajo tvoje zločine. Niso le vojni zločini, ki se prekrivajo z legaliziranimi uboji (je pač vojna in v vojni so dovoljena vsa sredstva), bil je čas povojnih povračilnih ukrepov, ki jih je uzakonila tvoja Oblast.«
Strmela je v ekran, v človeka, katerega obraz še danes razkriva duševno stanje Nečloveka, ki mu je bilo ubijanje in odločanje o življenju in smrti ljudi v krvi. Zato ne more upati ali se sklicevati na vest, ki bi ga lahko osvobodila krivde: saj se vendar ničesar ne spominja, torej ni kriv! Skozi življenje gre mirno, lahkotno, kot osvajalec, ki se nič ne sramuje, ki nikoli ne prizna svojih izprijenih dejanj. Saj se jih ne zaveda.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Kavelj, nekoč pomemben, sedaj pozabljen Mirko Kambič
»Bi se me spomnil, gospod Ne spominjam se, če bi se nenadoma znašla pred teboj iz oči v oči? Gospa (zdaj mi že tečejo sedemdeseta leta), nikoli vas nisem videl! Obtožujete me, da sem vas dal zapreti pri šestnajstih … Nikoli nisem preganjal mladoletnikov, veste. Preganjal sem izrecno le sovražnike naroda, ljudstva. Vse, ki so nasprotovali naši osvoboditvi. Gospa … Res mi ne bi odgovoril na vprašanje, zakaj je izrekel tisto besedo. Seveda se ne spominjaš, kako sem stala bosa na betonu z dvignjenimi rokami, izgnana sredi noči od doma, potem ko so mi brata vrgli v neke jame, o čemer tedaj še nisem nič vedela. Tudi očeta in mater ste izgnali – oba sta umrla v taborišču. Toda saj se ve, da je treba izkoreniniti drevo, ker jabolko ne pade daleč od njega … Zato si ukazal NAZAJ! To naj bi bila pokora za grehe mojih staršev, ker so pač mislili po svoje in se vam niso uklonili … Stala sem pred vrati zapora, kamor ste nas zbasali, a so me kot mladoletnico odpustili. Ti pa si uprl kazalec vame in me zapečatil z eno samo besedo. V vnemi in slasti absolutne moči si to ukazal in me že tudi zavrgel med brezimna bitja, ki bodo trpela, hirala, umirala onečaščena, ponižana in brezpravna – kot živali. Toda s tem se ti nisi več ukvarjal, zate je bilo važno, da se izvrši tvoj ukaz. Bila sem le številka, ki naj dopolni število tvojih obsodb. In to sem bila dolgih pet let in tudi potem, gospod Ne spominjam se, ko sem bila na ‘svobodi’. Kakšna svoboda! Zame je ni bilo vsaj še deset in več let … Brez službe in kakršnekoli podpore, brez sredstev za preživljanje. Še zmerom sem bila sovražnik države. Bolj ali manj sem to ostala vse do konca tvoje Oblasti.
stran: 069
In zdaj te gledam z žalostjo in srdom. Zares ti ne morem dati roke in ti reči, da ti odpuščam. Samo reči – to je nič. Ne morem. Posebno ko poslušam ta sprenevedavi, nedolžni Ne spominjam se! O!«
Soba jo je pričela utesnjevati. Nenadoma se je znašla v prostoru, nabasanem s človeško živino in nikamor ni mogla uteči. Zatiskala si je oči in ušesa, se popolnoma zaprla. Bila je sama, a v popolni odvisnosti od višje volje in ukazov. Vladal je strah, upanja je bilo komaj za prgišče.
»Kajti ti si delil pravico – svojo pravico. Kdo ali kaj ti je dalo absolutno oblast nad našim življenjem, se sprašujem še danes. Poklicali so te samo na zagovor, pomisli, kako v rokavicah so delali s teboj! Niso te obsodili za množico strpinčenih in umrlih, za invalide in duševne pohabljence, niso ti sodili zaradi živinskih vagonov in taborišč, kamor si pošiljal na stotine ljudi, niso te zaprli v temnice, kjer so umirale tvoje žrtve … Nedolžnih zate ni bilo, saj so bili vsi, ki si jih ukazal likvidirati ali poslati v ječe in na prisilno delo, sovražniki ljudstva, narodni izdajalci. Tudi jaz, mladoletnica, gospod Ne spominjam se …
stran: 070
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Polne in prazne školjke Mirko Kambič
Glej, tu sem priča demokraciji: komisija ti samo hoče obuditi spomin, ne kriči nate, ne grozi ti s smrtjo. Pomisli, za svoje mogočne zločine, le nekaj tolerantnih vprašanj!! Vse na ravni dopustnega … Ti pa izjavljaš, da nikomur ne privoščiš toliko trpljenja, ki ga zdaj prestajaš! Saj se mi smeje, gospod …
A nekoč si na višku svoje dejavnosti in kariere prepričeval javnost o družinski sreči. Otroštvo ponovno deliti z vnuki je bilo zate najlepše doživetje. Meni in še neštevilnim si, žal, tako otroštvo onemogočil.«
Tudi potem ko je z ekrana izginil njegov lik, se njena srdita žalost še ni polegla. Ušla ji je v mladost, ki je ni bilo, ušla je skozi zapore, skozi mraz in lakoto, skozi ponižanja in brezpravja, ni se mogla ustaviti niti potem, ko je pristala v lažni svobodi. Brez njega. In to je bilo plačilo za trpljenje! Sedla je za mizo in do jutra napisala izpoved o svoji »mladosti«. Pismo gospodu, ki se nič ne spominja. Pismo človeku, ki je moril s temnim pogledom svoje znakažene duše, ki je kot Vsemogočni ukazoval in kaznoval po lastni presoji in izbiri.
Ni je mučil spanec niti dremavica. Bila je budna in nadvse vitalna. Strmela je v pismo z olajšanjem in zadoščenjem.
Toda potem … Znova se ji je prikazal, neveden in nedolžen, junak svojega časa. Ona je bila samo moteči objekt, ki ji je za hip naklonil temni pogled, dvignil kazalec in ustnica je zasikala NAZAJ! (morda je celo zakvakala, kot bi jo spominjala na žabjo), potem si je pogladil brke in se že usmeril na novo žrtev …
Globoko je vzdihnila in si podprla obraz z rokami. Zmajala je: »Nič ne bo. Pismo ne bo prav nič zaleglo. Nič prizadelo. Ne verjamem, da ga boš sploh prebral do konca. V koš. V smeti. Pozabiti. Pač nisi rojen za strah pred vestjo, zato ne odgovarjaš za svoja dejanja. Tvoji mrliči te ne prihajajo strašit ne v spominih ne v sanjah. Imaš le prijetne, svetle spomine: družinsko idilo, somišljenike … Za politiko se ne zanimaš. Nič nočeš imeti več z njo. Tvoja vera v Stranko, ta svet idej ali idealov, se je pač sesula. To te včasih žre. Ampak to je tudi vse.«
stran: 071
V tem trenutku se je kar preselila vanj. Sliši mu misli, posluša bitje srca. »Kaj ženska sploh hoče s to pisarijo?« ga sliši. »Saj ji nisem naredil nič hudega. Jo je pač zadelo, splet dogodkov. Zmerom se kaj takega dogaja. Po vojnah pa sploh. Mislim, da me izsiljuje. Kar po vrsti me izsiljujejo, kratijo mi mir. Naredili so me za sovražnika. A radi govore o spravi. Ne razumem jih, kaj hočejo od mene. Utrujen sem in rad bi v miru preživel teh nekaj let. Mar naj jim kar naprej dopovedujem, da naj mi dajo mir? Zares misliš, da ti verjamem, kar pišeš?! Da se bom po tvoje kar skesal? Česa, prosim te …«
Bolj ko se je vgrezala vanj, manj je bilo upanja na kakršnokoli poravnavo … Kako smešno zveni ta beseda, saj ne naleti niti na najmanjši dvom ali celo opravičilo zaradi nje same, zaradi brata, staršev in vseh drugih žrtev.
»Pusti,« si je rekla in odnehala. Kar sesedla se je. Slabo se je počutila, ne zavoljo spomina na svojo kalvarijo: zabolel jo je človek, sodeč med bitja, ki so že prekoračila mejo človeškega …