Avtor: Blaža Cedilnik

stran: 047

stran: 048

Ena od stvari, ki so me vedno znova vznemirjale in me še vedno na neki način vznemirjajo, me od časa do časa obidejo, je razmišljanje o tem, kako se je počutil običajen človek, ko se je končala druga svetovna vojna. Kaj je razmišljal, kako je gledal na vse skupaj. Kaj se mu je zapičilo v možgane, da se tega spomni še danes. Da na to pomisli takoj, ko ga kdo kaj vpraša o koncu vojne. Pa sem povprašala nekaj ljudi, kakšen je bil ta slavni deveti maj, kako so ga doživljali, kaj so občutili. Pa sem brž ugotovila, da so mi na moje vprašanje še najbolje odgovorili in mi opisali svoje videnje dogajanja tistega dne tisti, ki so bili takrat še razmeroma majhni otroci. Oni so tisti dan pač doživljali tak, kakršen je bil, tisti pa, ki so bili takrat že odrasli, so spomin na ta dan prepletli s spomini na tisto, kar se je dogajalo prej. Tako je bil ta dan samo tak ali drugačen zaključek ali pričakovan ali nepričakovan rezultat dogajanj iz preteklih let in nekakšen vzrok ali začetek dogajanj, ki so sledila. Vendar je skupna rdeča nit, ključ vseh teh spominov pojem: konec druge svetovne vojne. Zato sem jih nekaj zapisala, ker mislim, da je bilo o tem premalo ali skoraj nič povedanega.

Mislim, da je bila nedelja – (Zofka, 1921)

Grozno. Ni mogoče povedati. Prvič, ta poraz, to razočaranje. Že četrtega maja, ko so odhajali. Vabili so me s seboj, pa sem rekla, kam naj pa grem. Fantje so me čakali do popoldneva, stala sem pri oknu, videla sem jih, pa se nisem mogla odločiti. Pa nisem šla. Pa je prav, da nisem šla. Če bi se fantov držala, bi končala v Teharjah ali pa v Rogu.
Nedelja je bila takrat. Mislim, da je bila nedelja. Zjutraj so prišle hercegovske brigade. Pa pridemo s kora dol in vidimo, da imajo voz polno naložen s pijačo iz naše gostilne. Glasno so govorili med seboj: Jel’ smo šta pokrali. Jel’ smo koga ubili. … Eden je prišel iz Logatca opoldne, ko sva bili s teto Marico pri kosilu. Bil je v sokolski uniformi. Rekel je: Ma, me ne poznaste, teta Marica. – O, seveda vas poznam, je rekla. Bili sva prestrašeni. Vsi smo bili prepričani, da od teh ljudi ne bo nič dobrega. Potem se je začelo preganjanje. In strah.
Po devetem maju je bil razglas, da kdor nima krvavih rok, naj se javi in se mu ne bo nič zgodilo. Pa so se javili in so jih pobili.
Nekako v juniju smo izvedeli za to pobijanje. Bilo je nekaj groznega. Nisi smel ne govoriti o tem ne vprašati. Govorili so: Nismo vas samo odžagali, pri koreninah vas bomo izrezali. Meni je rekel mesar Artač: Tudi ti si bila na spisku za ubiti. Samo tiste hlače so te rešile. Pa sem mu rekla: Če ste vse pobili, pa bi še mene. Ko so Artača Italijani aretirali, pozneje je to pripovedoval, je samo poslušal, če ga bodo kaj takega vprašali, kar smo se pogovarjali v naši kuhinji. S tem je hotel reči, da sva ga midve ovadili. S temi hlačami je bilo pa takole. Prišel je eden, ki smo skupaj igrali na ljudskem odru, in mi je grozil, da me bodo ubili, če ne bom nesla preko italijanskega bloka učitelju, ki je bil doma z Viča, hlač in čevljev. Ta učitelj mi je napisal pismo, v katerem mi je naročil, kaj in kam naj mu prinesem. Prej me je vikal, v tem pismu pa me je tikal. Z grožnjo so me torej prisilili, da sem šla. Z Artačevo sestro sva se peljali z vozom, vendar so bile stvari pri meni. Hlače sem skrila v deko, čevlje pa drugam. Italijani so vsakega pregledali, in če bi našli pri meni te reči, bi me najmanj zaprli ali pa ubili. Če ne bi nesla, bi me ubili partizani. Glava na vrvici pri enih ali pri drugih. Rekli sva, da greva po repo.
To so znali, tako prisiliti človeka. Moj pokojni mož je rekel: Človeka so najprej prisilno poslali v »akcijo« pod grožnjo smrti, potem pa ni več mogel stran, je imel že maslo na glavi. Če pa se je kljub temu skušal kako izmuzniti, so ga ubili. Tako je izginilo več naših fantov, ki so jih partizani mobilizirali.
Potem je bil miting, to je bilo mislim avgusta, v Tišlarjevi dolini. Pri Cvetkotu, v njihovi trgovini so pa kuhali za partizane. Hoteli so, da grem jaz kuhat tja gor, pa sem rekla, da za noben denar ne. Teta se je pa bala, da mi ne bi kaj naredili, pa je šla namesto mene. Pripovedovala mi je, da so v kuhinji sedeli sami veljaki partizanski, med njimi lesni trgovec Tršar iz Logatca. Ko je teta vstopila, je ravno govoril: Zmagali smo pa le, zmagali. Nič več nas ne bodo farji komandirali. Pa so mu kasneje pobrali ves les, hišo pa zaplenili.

stran: 049

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Človek kot merilo Mirko Kambič

stran: 050

Bili so strašni časi. Jeseni so bile volitve. Zraven skrinjic so poslušali. Govorili so, da bodo vse, ki bodo volili črno skrinjico, izselili. Kadar so šli mimo hiše, me je bilo neznansko strah, da prihajajo po mene.
Koliko smo mi premolili med vojno, potem so pa pobili vse te ljudi, take dobre ljudi.
Rečem pa eno: Prvi so oni začeli. Domobranstva ne bi nikoli bilo, če ne bi oni delali tega, kar so. Ponoči so te bande rovarile po vasi, podnevi so pa Italijani zažgali vas in odpeljali ljudi.

OKOLI 9. MAJA – (Minka, 1905)

Marsikaj smo zvedeli, kaj se dogaja tam, kjer partizani vkorakajo. O njihovih čudnih navadah, o porokah pod smreko in podobno. Na primer moja kolegica je imela pri partizanih fanta, Bojana Polaka. Prišel je z drugo nazaj, poročen pod smreko. Tudi mož Kačičeve je tako prišel nazaj, z drugo izpod smreke. Ta moja kolegica mi je rekla: Vse bomo pospravili, od starca do dojenčka. Ko ji je fant to zakuhal, je tudi sama nekako iz maščevalnosti eni prevzela fanta in se poročila z njim. Pa je kmalu umrl in ni nobena imela nič.
Po drugi strani pa se jih nismo bali, saj nismo naredili nič slabega. Seveda, pripravljeni smo bili na vse, na slabo in dobro. Sicer so bile pa doma v glavnem samo ženske, saj moških ni bilo doma. Tisti, ki so bili zanje, so nosili na prsih zvezde, velike dvajset do trideset centimetrov, in se postavljali. Marsikdo si je celo poprsje pokril s partizansko zvezdo.
Takrat, 9.maja, takrat. Bila sem doma in sem jih videla z okna. Veliko navdušenje je bilo. Korakali so po cesti, kolikor je bila cesta široka, so šli. Po Tržaški cesti, pa čez štreko tudi, vse ceste so bile vse polne. Oh, jaz se nisem dobro počutila. Za moža nisem nič vedela, kje je. Govorilo se je vse mogoče. Nekateri so govorili, da so naši možje v Sibiriji in da tam delajo. Dobro, da je imel s seboj več toplih volnenih nogavic, ki sem mu jih spletla iz najboljše volne. Vendar se v resnici ni vedelo nič. Ne za Ljubelj, ne za to, kar se je pozneje dogajalo. Pozneje pa se je vse zvedelo. Čudno pa je, da te morije ni nihče preprečil niti skušal preprečiti ali ustaviti. Saj so druge države vedele, kaj se dogaja, pa nič. To se mi še danes zdi čudno.
Kot sem rekla, so partizani korakali po Ljubljani, vse ceste so jih bile polne, njih in ljudi, ki so jim mahali. Potem pa so začeli hoditi po stanovanjih in krasti moške obleke. To je bilo hudo gledati. Vzel je moževo pižamo, čisto novo, pa sem rekla, da je od očeta, da ni od moža, da sem jo ohranila. (Kot Cankarjeva mati, ki je rešila staro uro iz goreče hiše. B.C.) Vse do zadnje moževe obleke so pobrali. Na nočni omarici jim je šla na živce Hoja za Kristusom. Saj jo imam še zdaj. Potem so pa našli ročno redovalnico od moža, profesorja. Aha, to je pa tisti seznam, so rekli. Seznam ljudi, ki naj bi jih prijavili okupatorju. Potem so še iskali in odpirali predale. Eden je prišel do otroške posteljice in z revolverjem v roki šaril po posteljnini. Če bi se mu po nesreči sprožil, bi ustrelil dojenčka.
V službi, v Poštni hranilnici, ni bilo opaznih sprememb. Je pa šef plačilnega prometa, ki je bil drugi mož v Poštni hranilnici in ki je vedno govoril, da so najprej otroci, potem pa služba, zdaj govoril, da je najprej služba, potem so pa otroci. Ko smo spreminjali številke kontov, vse so spremenili, smo delali celo noč. Ko sem omenila, da imam majhne otroke, ni nihče nič rekel. In nobeden ni šel domov. Vsi smo delali celo noč.

Partizani vkorakajo v Ljubljano – (Slavko, 1938)

Hodil sem v prvi razred osnovne šole, nemške šole. Nekega dne smo morali vsi na šolsko dvorišče, razred za razredom. Na dvorišču so nas vse zbrali, nas klicali po imenih in razporedili. Potem je prišel ravnatelj, gospod Reder, in povedal, da je Hitler mrtev. Učiteljice so si brisale solze. Če bi to gledal z današnjimi očmi, bi se mi vse skupaj zdelo skoraj smešno. Tako pa smo bili vsi prestrašeni, saj nismo kaj dosti razumeli, kaj se dogaja. Vojna za nas ni bila kdove kako strašna. Kadar so angleška letala krožila nad hišami, smo morali v klet. Mi, prvčki, smo bili spodaj in smo gledali, kako so višji razredi tekli navzdol po stopnicah, mi pa smo jih morali čakati in smo šli zadnji. To se nam je zdelo prav za malo. Ravnatelj pa je stal pred šolo in s pištolo streljal proti avionom. Če smo bili doma, smo šli v sosedovo klet, kjer smo čakali, da se je nevarnost končala.
Nekega dne pa smo zvedeli, da se je vojna končala in da Nemci odhajajo. Namesto da bi se veselili, nas je bilo grozno strah, kajti, preden naj bi odšli, naj bi razstrelili skladišče municije in eksploziva, ki je bilo v neposredni bližini naše vasi v neki nedograjeni tovarni, iz katere so pozneje zgradili tako imenovani litostrojski blok. V vasi je bila Keršičeva tovarna in njen lastnik je podkupil Nemca, ki naj bi to razstreljevanje organiziral in izvedel. Oddahnili smo si. Kmalu zatem se je začelo govoriti, da prihajajo partizani. Vsi smo tekli na cesto in gledali. Partizani so nam dajali majhne okrogle čokoladke. Vedeli smo, da so angleške. Sam sem bil seveda zelo majhen in sem stegoval vrat, da bi kaj videl. Z nogami sem tipal po tleh, da bi našel kakšen kamen, da bi se povzpel nanj, da bi bil vsaj malo višji. Začutil sem okrogle kamne, stopil nanje, gledal na cesto in se gugal na tistih kamnih, ki so bili kot nekakšna jajca. Ko pa sem tako mimogrede pogledal pod noge, sem videl, da stojim na štirih nasekanih bombah. Čeprav majhen otrok, sem vedel, da so to bombe in da so zelo nevarne. Nevarnost bomb smo vsi dobro poznali, saj se je kar naprej dogajalo, da je kdo izostal od pouka, čez čas pa se je ves obvezan spet pojavil v šoli. Nenadoma me je zanimanje za dogajanje na cesti minilo. Ne da bi komu kaj rekel, sem se potiho odplazil domov. Naslednji dan, ko sem šel tam mimo, seveda sem se kraju na daleč ognil, si nisem mogel kaj, da ne bi pogledal tja. Bombe so bile še vedno tam, le ograja je bila naokrog in napis je svaril pred njimi.

stran: 051

Iskreno povedano, ni bilo pravega veselja – (Jože, 1911)

Stanovali smo v Rožni dolini. Na nasprotni strani železniške proge je gimnazija in v telovadnici so imeli Nemci municijo in razstrelivo. Preden so šli, so hoteli vreči vse skupaj v zrak. Ljudje so jih preprosili, da so znosili ven iz stavbe in tam spustili v zrak. Nam, ki smo stanovali v neposredni bližini, so rekli, naj odpremo okna, da ne bodo popokale šipe. En drobec je priletel v našo hišo in razbil okno. Če bi koga zadel, bi ga razmesaril.
Takrat mi je hotel neki nemški oficir vzeti kolo. Pokazal sem mu dovoljenje in mu povedal, kje delam, pa je rekel, da bo prišel po kolo naslednji dan. Naslednji dan sem se pripeljal domov s starim bratovim kolesom, ki ga ni bilo škoda, ampak oficir ni prišel.
Za nekatere ljudi je bilo to veselje, za nekatere pa velika žalost. Pa smo preživeli. Je bilo pa hudo. Potem so prišli partizani. Stric, ki je bil hudo zanje, je bil hud, ker nismo imeli pri hiši nobene zastave. Ko nas je kregal, je tudi jecljal in z ženo sva se hudo smejala. Potem je nekje našel zastavo iz papirja in jo obesil. Tisti dan so bili najbolj veseli otroci. Posebno ko so prišli tanki. Nas pa so vse nagnali na cesto gledat. To je bilo vse prisiljeno. To si moral iti gledat. Za moje oči je bila to zelo žalosten vojska. Na lojtrnih vozovih. Niso imeli nobenih oblek. Če so imeli možnost koga sleči, so ga slekli. Ljudje se niso nič pripravljali na ta dogodek. Iskreno povedano, ni bilo pravega veselja. Vse pa so bili navajeni delati in govoriti na osnovi laži. Še danes govorijo na osnovi laži. Da ljudi farbajo. Tudi takrat so nas farbali. In bilo je hudo. Dolgo časa je bilo hudo. Na sodiščih so samo študirane ljudi spravljali pod zemljo. Delali so kot Stalin. Tam so študirali in so se tega naučili in so delali tako. Vsi, ki so nasprotovali, naslednji dan niso več videli sonca. Jaz sem včasih kaj rekel čez, pa me je hčerka nazaj držala in je rekla: Bodi tiho, če ne, enkrat ne boš več sonca videl. Nisem bil dobro zapisan. Hodil sem v cerkev. Ampak tak sem ostal.
Na začetku vojne nisem mogel opravljati svojega poklica, zato sem opravljal različna priložnostna dela. Potem sem dobil delo v Novih Poljanah, v vojaški pekarni. Pekli smo kruh za Italijane in za Nemce. Dobro so nas plačali in imeli smo razne ugodnosti, tudi nočno dovoljenje. Tam sem delal do petega maja. Takrat so vrgli v zrak most čez Grubarjev kanal. Potem je bilo tega konec in je postalo bolj hudo. Bila je svoboda, mi smo bili pa brez dela.
Potem je prišel KNOJ in smo zopet pekli kruh. Ampak ta vojska je bila brez denarja. Ko smo delali za Italijane in za Nemce, smo imeli dobro plačo, službene obleke, potem smo pa delali kar v svojih oblekah. Ženske so hodile jokat na upravo, potem so nam pa dali nekakšne papirje in smo postali vojaki KNOJ-a. Ampak mi smo bili zadolženi samo za peko kruha, ni nam bilo treba dežurati in nositi orožja. Nekaj časa smo delali v Mariboru. Tam so nam dali nemške cunje. Ves čas je bilo slišati streljanje. Križarje so lovili in jih streljali. Vsako noč so izseljevali kulturbundovce. Tam nam je nek fant, knojevec, pravil za Teharje. Tam je stražil. Tako sem zvedel za te reči. V Ljubljani niso nič vedeli. Na podeželju pa se je vedelo. Doma sem blizu Grosuplja. Tam so videli ljudi, ki so jih vozili v Rog. Nekatere so vaščani rešili. Poznali so partizanske oficirje, ki so imeli vpliv, pa ni bil vržen tja noter, v jamo. Za rešitev so dajali krave, živino, njive.
Težko je bilo za nas, navadne ljudi. Kako hudo je bilo pa za tiste, ki so bili prizadeti, pa bolje, da ne vem vsega. Metali so jih iz stanovanj in jih na vse načine maltretirali.

Imela sem narodno nošo – (Zofka, 1920)

Bila sem v narodni noši, sposojeni sicer, malo me je tiščala. Ko je Kidrič govoril. Govoril je na univerzi na Kongresnem trgu. Gori na balkonu. Bilo je veliko ljudi. Jaz sem samo prišla pogledat, potem sem pa šla prav hitro domov, ker sem imela majhnega dojenčka. Vsekakor to ni bil navaden dan. Mož je igral v godbi. Jaz ga nisem čakala, samo pogledala sem in šla.

stran: 052

Med vojno je bil mož v internaciji. Prosit sem šla, če bi ga za rojstvo otroka za nekaj dni spustili domov. Pa so ga. Ampak prezgodaj. Potem sem šla še enkrat prosit. Pa so ga še enkrat spustili.
Bila sem premlada, da bi kaj dosti vedela, za kaj gre. Po eni strani smo bili veseli, da je konec vojne. Po drugi strani pa nismo vedeli, kako bo.
Začeli so se hudi časi. Mož je hodil delat udarniško, da je dobil otrok čevlje. Tako na hitro je zrasel. Najprej je bil dolgo majhen, potem je pa kar naenkrat zrasel.
Najbolj sem se zapomnila soseda, ki je imel veliko premoga. Šla sem k njemu in ga lepo prosila, naj mi da vsaj pol tone, da ne bo otroka zeblo. Seveda sem mu povedala, da zaenkrat nimam denarja. Ampak naj mi ga da, zaradi majhnega otroka. Pa je rekel, da ima takih dovolj. Drugi sosed, ki ga nismo kaj dosti marali, pa mi je napeljal elektriko iz svoje hiše, da nam ni bilo treba biti pri sveči. Zaradi otroka, je rekel.