Avtor: Justin Stanovnik

stran: 024

Belokranjska zgodba

Čim pozneje kdo odkrije Belo krajino, tem bolj ga ta preseneti. Da pa je Belo krajino treba odkriti, je tako res, kakor je res, da mora večina Slovencev odkriti pokrajino onstran Mure ali pa katero od dolin, ki se z naših zahodnih gora spuščajo v Furlansko nižino in jih imamo za svoje. Ko pravimo odkriti, s tem nikakor ne mislimo, da nismo že prej vedeli, da te pokrajine so in da so del tistega prostora, ki mu pravimo domovina. Toda, ko jih potem še doživimo – ko se skoznje slučajno peljemo ali jih celo prehodimo – nas nazadnje obide občutje, ki ga imamo, kadar kaj odkrijemo. To je zato, ker je vsaka na novo najdena drugačna od tistih, ki smo jih spoznali že prej ali pa jih poznamo že od nekdaj. Vsakič se zavemo, da smo sredi nečesa, česar nekako nismo pričakovali. In ne moremo reči drugače, kot da smo odkrili del novega slovenskega sveta.

In ko se tako starim odkritjem pridružujejo nova in jih je vedno več, je v nas vedno bolj trdna tudi misel, ki smo jo zaslutili že od začetka: da domovina ne govori z enim, ampak z mnogimi glasovi. Tu ne mislimo na govorico jezika, na narečja in govore, ki so povsod različni, ampak na jezik, s katerim govori zemlja: ravnine in hribi, gozdovi na ravnem in gozdovi na pobočjih hribov in gora, pasovi temnih smrek in tolmuni svetlih brez – vse v svojskem zaporedju in v svojski velikosti, pa tudi to, kar je naredil človek, hiše, vasi in mesta, njive in vinogradi, steze in pota. Vse leži pred nami tako, da se nam ne zdi abotno in neumestno, ko pomislimo, da bi vse to lahko spregovorilo – da se nam ne zdi neumestno, ko se potem takoj popravimo in rečemo, da vse to že govori – z govorico, ki človekovemu srcu ni nedostopna. Zato se, ko tako stojimo in gledamo, v nekem trenutku zavemo, da moramo tudi predvsem poslušati.

Če smo dovolj vztrajni, se nam nazadnje odpre tudi Bela krajina. Spregovori nam v tem, v kar se je naredila v času, ki ga ne more izmeriti noben človeški spomin, in v kar so jo naredili ljudje, z vednostjo, ki se je v zgodovini naselila v njih: spregovori nam iz svoje lepote, pove nam, da je lepa. Spregovori nam sicer tudi o drugih rečeh, a se njena pripoved vedno spet povrne na to, kar smo v njej zaslutili, ko smo jo prvič zagledali – na lepoto. Mogoče nas Bela krajina zadene kot nekaj lepega in zato, ker je majhna in pregledna. Če se vzpnete dovolj visoko, se razprostre pred vami vsa in naenkrat. Ni tako, da bi vam morale oči potovati od obzorja do obzorja, z enim pogledom jo zajamete vso, vsa je naenkrat pred vami, kakor da bi vam bila izročena. Imeli bi jo lahko za svojo, v njej bi se lahko naselili in jo naredili za dom. Tako na dlani je, tako odkrita in brez skrivnosti.


stran: 025

Tudi druge slovenske pokrajine – ki jih morate, kot smo rekli, odkriti – so, vsaka na svoj način, lepe. Toda v Beli krajini so se vse stvari tako sestavile, da je predvsem in v prvi vrsti lepa. Lepota drugih pokrajin je razvita v eno smer, tako da lahko zanjo pravimo, da je ali mogočna ali divja ali neskončna ali samotna ali razkošna ali žalostna. Bela krajina pa je preprosto in prvinsko lepa, noben pridevnik ji ne bi ustrezal, kvečjemu bi prenesli, če bi kdo rekel, da je krhka in rahločutna.

Zakaj si toliko prizadevamo, da bi v bralca stopilo izvorno izkustvo, ki ga doživimo ob srečanju z Belo krajino? Zakaj se nam zdi tako važno, da bi tudi on njeno ime povezal predvsem z lepoto? To je zato, ker nas Bela krajina sprejme, ne samo s svojo lepoto, ampak iz njenih polj, drag, loz in košenic, lokev in steljnikov zaslišimo tudi glasove, ki so od lepote, s katero nas je objela, tako drugačni, da jim skraja sploh ne moremo verjeti. To so namreč glasovi, ki nam pripovedujejo o tem, da se je sredi tega sveta, ki je predvsem in v prvi vrsti lep, nekoč zgostil Zločin. In sedaj nastane tukaj vprašanje: Kako je to bilo mogoče? Očitno je bilo mogoče, zakaj tisti glasovi so pristni in prepričljivi in ne dopuščajo nobenega dvoma. Nad to lepoto, ki je naokoli, še danes visijo kriki groze. Če se le malo zagledaš v krošnje bližnjih smrek in brez, v strme vinograde v ozadju, na vrhove dreves, ki na obzorju režejo v nebo, jih boš nazadnje zaslišal. A ono osnovno vprašanje ostane: kako je to bilo mogoče? Kako je mogoče peljati nedolžnega človeka v smrt po stezi, ki pelje med vinogradi in košenicami in je predvsem lepa; ob robu gozda, ki ga je pravkar vznemiril nočni veter in je predvsem lep; čez potok, ki pod brvjo teče tiho, da ne bi vzvalovil plavkaste mesečine, ki slovesno lije na svet; po kamnitem kolovozu navzgor, ki z vsakim kamnom pripoveduje, kako ga je stoletja gladila ali noga človeka ali noga vola in zato sije od ganljive lepote? Kako je mogoče v spremstvu teh podob peljati človeka na kraj, kjer ga boš lahko ubil? Kako je slednjič mogoče sredi tako narejenega sveta prenašati, da pod tvojimi rokami človek vpije od bolečine? Tukaj, v Beli krajini, nad katero se trikrat na dan prepletejo glasovi zvonov, kakor da bi jo hoteli z nevidno mrežo prekriti pred vsem hudim! Tukaj, in ne mogoče v brezupu puščavskih brezpotij; ali v razdrapanih škrbinah divjih skal; ali v džungli, kjer se mešajo glasovi teh, ki ubijajo, in glasovi teh, ki so ubijani!

Ali nam niso vedno pravili, da sta človek in njegovo okolje eno – da se med njima spletajo nevidne vezi? Ali ni tako, da se Plečnikovo Tromostovje, ko ga mnogokrat prehodiš v eno in v drugo smer, nazadnje preseli vate – da se te polasti s svojo normo: s svojimi tankimi merami in s svojim prefinjenim ritmom? Ali se potem ne zgodi nujno, da je tudi človek, kakor to, mimo česar hodi, malo bolj obvladan? Da tudi človek zaradi one mere, ki je lepota, počasi stopa v svojo mero? Da zaradi mere, ki jo je zagledal, ne more biti več karkoli? Da se ga sedaj lahko polaščajo samo tiste reči – tiste besede in tiste ideje –: ki so v temeljnem sozvočju z najdeno mero?

Ljudje, ki veliko potujejo in poznajo svet, se posebej zavzemajo, če se v pogovoru omenjajo imena Praga, Krakov, Budimpešta. Toda, se vprašamo, kako so ta mesta mogla postati provincialne prestolnice velikega boljševiškega imperija? Saj vemo, da jih za to ni naredil samo tuji meč, ampak tudi domači agenti. Kako se je to moglo zgoditi? Kako sta mogli povsem soobstajati dve, ne različni, ampak izključujoči se meri: ena v naporu duha odkrita, v okusu preizkušena, za človeka narejena; druga v zadnjem uporu iznajdena, z brutalno silo človeku naložena. Kako je to dvoje sploh moglo soobstajati?

Če primerjamo pojem mesta in pojem komunizma, ne moremo o njiju povedati nič bolj temeljnega, kot da rečemo, da se izključujeta. Ko bodo nekoč ljudje z velike razdalje gledali na naš čas, se ničemur ne bodo bolj čudili in jim nič ne bo bolj nerazumljivo kot to, da je komunizem nastal v prostoru, kakršnega je naredila evropska kultura. Kako to, da je iz razuma, ki se je podrejal sebi in izkušnji zunaj sebe, izšel razum, ki se ni podrejal ničemur, ne sebi ne izkušnji zunaj sebe – razum, ki se je podrejal samo temu, kar je hotel biti? Ali je bila to blodnja? Ali je bila to Ate, boginja slepote, za kazen za neko že zdavnaj pozabljeno krivdo od bogov poslana?

Naj je bilo že karkoli, mimo nečesa ne smemo. Novi razum je računal z nečim, kar bi ga moralo ustaviti. To je bil Zločin. V projektu novega razuma je bil vkalkuliran Zločin. Zločin pa po sebi in vedno in nujno vključuje Bolečino – bolečino drugega. Nič bolj neovrgljivo ne dokazuje, da so nosilci novega razuma bili samo v svoji volji, kot dejstvo, da niso opazili bolečine drugega. Za bolečino pa lahko uporabimo besede, ki jih je nekoč uporabil grški dramatik Sofokles: da tolče vsak razum in vsak razlog in vsak argument.


stran: 026

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Bela krajina Simon Dan

V Beli krajini je bilo veliko bolečine. Imela je svojo topografijo – kraje, kjer se je, domala obredno, proizvajala – in imela je ljudi, ki so bili izbrani, da ji dajo na razpolago svoje telo in svojega duha. Tu je Bolečina prirejala svoje orgije, ki nas, ko danes slišimo o njih pripovedovati, navdajo s čudno tesnobo. Ta stopi v nas, ko začutimo, da je naše sočutje prazno. Z mukami, ki presegajo naše predstave, ne moremo sočutiti – ne moremo jih soobčutiti. Ostane nam samo, da molčimo.

Rekli smo, kraji in ljudje. Med kraji imenujmo Maverlen, Rosalnice in Brezovo Reber. Zanje velja to, kar je nekoč rekel Vinko Mravlje za neki drug kraj: Iz Polhograjskih Dolomitov diha groza. Ljudje pa so bili različni: moški in ženske, mladi in stari, ljudje, ki so komaj kaj hodili v šole, in ljudje, ki so imeli za sabo vse šole, kar jih je takrat bilo. Kot drugod so se tudi tu umori zgostili maja, junija, julija in avgusta leta 1942. Lončaričevi trije iz Rosalnic: oče Jože, mati Marija in hčerka Anica so bili preprosti ljudje. Marica Nartnik iz Rožnega Dola je bila učiteljica. Anton Oven iz Stranske vasi je bil profesor, Anton Starc iz Vinomera je bil inženir. Umori duhovnikov so bili najbolj vidni: Jakob Omahen iz Dragatuša, Janez Razstresen iz Suhorja, Jože Pravhar iz Loškega Potoka, Jožef Kofalt iz Adlešičev, Klement Norbert iz Metlike.

Ljudje, katerih imena smo tu navedli, so bili takšni – tudi veljali so za takšne – da bi se zanje moralo reči, da so bili »mesto na gori«. Zato so za njihovo smrt vedeli vsi, a so v tistih časih o njej samo šepetali. Strah je že držal deželo trdno v svojih kleščah.

In v tem prostoru, ki sta ga sedaj določali dve tako protislovni stvari, kot sta lepota in strah, so se odvijale ne samo usode velikih in vidnih, ampak tudi malih in preprostih ljudi. Toda naj je bil kdo že viden ali preprost, pred vsakega je stopilo vprašanje, kako se bo odločil. V zadnji globini – tam, kamor človek redko stopi – je vsakdo vedel, da gre za bistvene reči: za misel, ki je do sedaj razlagala in nosila življenje, in za misel, ki je obljubljala na novo razložiti svet in dati drug temelj življenju. Nova misel je nastopila v dvojnem znamenju: trdila je, da bo rešila svet v celoti in brez ostanka, in pred njo je šel Zločin. Za normalnega človeka, izučenega v kulturi, sta obe znamenji pomenili svet, ki mu ne more in ne sme dati privoljenja: izkušnja, prastara, iz roda v rod sporočana, mu je govorila, da svet v celoti ni rešljiv in Zločin je do zadnjih globin vznemiril tiste predele njegovega duha, kjer se odigravajo odločitve za dobro in zlo. Šlo je torej za zvestobo – sebi in kulturi.

stran: 027

In o nekem preprostem in zvestem življenju bo tekla tudi naša pripoved. V njej bomo obiskali različne belokranjske kraje, največ pa se bomo zadrževali v Petrovi vasi pri Črnomlju. Predstavili pa bomo v njej Toneta Kočevarja, nekoliko tudi rod pred njim in rod za njim.
Tone Kočevar je bil v času, ko je vojna zajela tudi Slovenijo, star enaintrideset let in že šest let poročen. Imel je dve hčeri, Micko (1936) in Tončko (1937), in sina Toneta (1940). Ženo je pripeljal iz Lokev, iz vasi takoj onstran ceste, ki pelje iz Semiča v Črnomelj, komaj streljaj daleč od Petrove vasi. Bila je z velike kmetije, k hiši je prinesla dva steljnika in eno njivo, očitno pa tudi nekaj ljubezni, sicer bi se težko odločila, da gre z bogatije »na revščino«. Nemalo pomembno pa je bilo tudi to, da je znala delati in da je rada delala. Pri hiši je bila še Tonetova sestra – teta Nanca – potem pa še Tonetova oče in mati, a sta ob začetku vojne bila že oba mrtva.
Stari oče je bil eden tistih Belokranjcev, ki so odhajali v Ameriko po denar za vzdrževanje svojih družin in domačij. Tam je bil štirikrat, dvakrat pred prvo svetovno vojno in dvakrat po njej. Po vsakem povratku se je rodil en otrok in kmetija je postala za eno njivo večja, tako da je nazadnje narastla na sedem hektarjev. Koristi od njegovih potovanj čez lužo so torej bile očitne, poleg tega pa je še sreča tako nanesla, da je prvo svetovno vojno udobno in varno prebil v Ameriki. Med bivanjem doma je vsakič kaj popravil ali kaj dozidal – na primer hlev ali svinjake. Poleg tega pa se je tudi nekoliko bolj posvetil opravilu, ki je bilo pri hiši že od nekdaj. Skrbeli so namreč za podružnično cerkev sv. Janeza Krstnika, doli pod vasjo, tik nad cesto. Rad se je pogovarjal s črnomaljskimi duhovniki, ki so prihajali na podružnico, in rad je bral. Poleg tega pa je bil eden tistih Slovencev, ki nas vedno znova presenečajo s tem, da znajo vse. Ne bi se na primer moglo reči, da je bil izučen tesar, a ko so nekoč v Minnesoti, kjer se je ponavadi zadrževal med svojimi ameriškimi obiski, krčili velik gozd za novo mesto – te ameriške velikopoteznosti in podjetnosti ni mogel nikoli pozabiti – so kmalu odkrili njegove sposobnosti. Potem je gradil samo še cerkve, šole, trgovine in podobne zgradbe. Po vrnitvi domov pa spet preproste belokranjske skednje. Bil je cenjen in upoštevan človek.
Tone Kočevar je torej podedoval majhno in, bi rekli, zdravo posestvece, nanj pa je prešel tudi ugled, ki so ga s svojim življenjem zaslužili predniki. Stara Jugoslavija ga je sicer vpoklicala, a mu je, potem ko se je odločila, da se ne bo vojskovala in da bo raje pustila, da vojno, na svoj način, dokončajo drugi, dovolila, da odide domov – ne s ščitom in ne na njem. Črnomelj so za dan, dva zasedli Nemci, potem pa mesto prepustili Italijanom. A ne, preden se ni zgodilo, da so jih tudi tu vlekli za rokav, naj za božjo voljo ostanejo – ravno tisti, ki so potem zakurili rdeče kresove. Razumljivo – si pravimo, potem ko pomislimo, da so bili tedaj komunisti še v območju gravitacijske osi Berlin – Moskva.
Čez poletje se ni zgodilo nič posebnega, jeseni, še bolj pa na zimo sta dve stvari vznemirili ljudi. Ena stvar je bila odhod kočevskih Nemcev. Belokranjske vasi z zahodnega obrobja pokrajine so se vedno živo zanimale za stvari, ki so zadevale kočevarska naselja v gozdovih proti Kočevju. Bili so sosedje, včasih celo sovaščani, dnevno so se srečevali na cesti, v trgovini, v šoli, v cerkvi. Ko so Kočevarji na zimo začeli odhajati, so se mnogi, čeprav so se odnosi med Nemci in Slovenci po nastopu Hitlerja nekoliko napeli, prišli poslovit. S Konjskega hriba, vasi više gori v gozdovih, je tako prišel v Petrovo vas eden Tonetovih prijateljev. Povedal je nekaj prijaznih besedi, nato pa pripomnil, da vsega ne more odnesti s seboj, zato naj mirno pride in vzame, kar se mu bo zdelo primerno. Tone je res šel, a vse, kar je bilo kaj vredno, so našli že pred njim drugi. Preostalo mu ni drugo, kot da naloži voz gnoja ob hiši in ga prevrne v vinograd na poti domov. Druga stvar pa so bili partizani, ki so ob tem času že začeli prihajati ali pa se je zanje vsaj slišalo. Tone je kmalu vedel, za kaj gre: tu so bili določeni simboli in določene besede. Vedel je, da za vsem stoji komunizem. Glede komunizma pa Tone ni bil neobveščen. V hišo so prihajali osnovni katoliški časopisi, nekaj je o komunizmu bilo povedano v cerkvi, nekaj tudi v katoliških organizacijah. Tone, ki je rad bral in ga je svet zanimal, predvsem pa je bil človek, ki mu ni bilo vseeno, si je kmalu ustvaril jasno sliko.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Lokve 1935 – Ženin Tone Kočevar in nevesta Ana Žnidaršič

Bilo pa je še nekaj drugega. V Petrovi vasi je bila vse od prve vojne sem prazna hiša, ki je ostala po nekih kočevskih Nemcih, ki so se bili preselili v Ameriko. V njej so se naselili ruski begunci, mož, žena in dva otroka. Zelo verjetno so to bili ljudje, ki so pribežali pred revolucijo in jih je bilo v tedanji Jugoslaviji veliko, tudi v Sloveniji. Begunec je bil čevljar in njegova hiša je, zlasti v zimskih večerih, postala vaško družabno središče. Prihajali so fantje in možje in pri tisti petrolejki se je potem nekoliko delalo, predvsem pa se je zelo veliko govorilo. In, nenavadno, čeprav so čevljarjevi zbežali zaradi političnih razmer, ki so tedaj vladale v Rusiji, so Rusijo vendarle hvalili. Posebej je bila vneta žena, ki je zaprepadenim vaščankam razlagala, da je v Rusiji vsak dan tako, kot je v Petrovi vasi za božič. Čeprav se pojav zdi paradoksen, nikakor ni bil redek. Domovina je končno domovina in nazadnje se ji vsak prikloni, pa četudi ga je prisilila, da je odšel. Posledica te vaške kampanje je bila ta, da je podoba, ki so si jo Petrovljani dobivali o Sovjetski zvezi in njenem komunizmu, vedno bolj ugodna. Potem pa je nenadoma prišel preobrat. Čevljarjevi so se prek nekih ambasad potegovali za to, da bi jih Rusija vzela nazaj – nekaj časa zaman, potem pa jim je le uspelo. Toda pisma, ki so od tam kmalu priromala nazaj tudi v Petrovo vas, so bila polna obupa. Pripovedovala so o neki drugi podobi Rusije: o nevarnosti, o strahu, o revščini, o lakoti. Prosili so, da bi jih sprejeli nazaj. Nazadnje bi se zadovoljili že s tem, da bi vzeli vsaj otroke. Razumljivo, da so pisma s tako vsebino kmalu opazili tudi Sovjeti in jih nenadoma ni bilo več.

stran: 028

Toda v Petrovi vasi so opravila določeno delo. Vse se je tako ujemalo, da jim ni manjkalo prepričljivosti, in podoba komunistične Rusije je začela polagoma temneti. Da je bila Petrova vas potem manj dovzetna za komunizem kot druge vasi, čeprav so ga sedaj prodajali v embalaži narodnoosvobodilnega boja, pripisujejo nekateri prav tem pismom. V tej vasi so štiri hiše dale domobrance, kar za belokranjske razmere ni malo. A tu je sedaj že bila revolucija. Tone Kočevar se je z njo seznanil takole. Na Planino, hribovsko faro med Petrovo vasjo in Mirno goro, se je po aprilski vojni – potem ko so ga Nemci s Štajerskega pregnali na Hrvaško in mu je od tam uspelo zbežati – za nekaj tednov naselil duhovnik Ignacij Groblar. Na pretežno nemški fari se morda ni prav dobro počutil, zato se je kmalu premaknil v dolino, na Gornjo Pako k sorodnikom. Najbližja cerkev je sedaj bila zanj petrovska podružnica Sv. Janeza Krstnika. Tu je vsak dan maševal, poleg tega pa je vodil razne pobožnosti. Kočevar se je kot cerkovnik in ministrant z njim veliko družil. Postala sta prijatelja.
Nekega večera je Kočevar skozi lino svojega skednja na cesti, ki je tekla med njihovo in sosedovo hišo, zagledal dva neznanca, ki sta soseda nekaj spraševala. Časi so bili takšni, da se je človek moral zanimati, kaj se dogaja v njegovi okolici, in Kočevar je prisluhnil. Kmalu je uganil, da neznanca sprašujeta po duhovniku Groblarju: kje živi, kjer mašuje, kdo mu pomaga in sploh kdo se z njim druži. Kočevarju se je stvar zazdela vedno bolj sumljiva. Vprašanje »kdo mu pomaga« je očitno letelo nanj. Takrat so že prihajale novice o partizanskih umorih in pogovor na cesti je že dobil nevaren okvir.
Tone je počakal, da se je znočilo, potem pa je po stezini, skrit med dvema vrstama grmovja, skočil na Pako povedat Groblarju, kar je slišal. Duhovnik je moral že nekaj slutiti, zakaj vest je padla kakor na pripravljena tla. Vse se je zgodilo takorekoč v trenutku. Groblar je snel suknjič s kljuke, dal Kočevarju roko in rekel: »Poslavljam se, takoj moram iti.« Tone je potem ženi opisal dogodek takole: »Takoj se je odločil. Jaz sem šel v eno smer, on pa v drugo.« »Ravno še pravi čas,« je naslednji dan hvaležno pomislil, ko je zvedel, da so komunisti ob 11h zvečer na Paki duhovnika že iskali. Toda, kaj bo z menoj. Ta misel ga je glodala. Mučno in negotovo stanje so na neki način prekinili Italijani, ki so v eni svojih mnogih racij obkolili Petrovo vas in Petrovljane odpeljali na Rab. Veliko so jih pozneje z Raba preselili v Padovo, Gonars in druga italijanska taborišča, Kočevar pa je na otoku dočakal razpad Italije septembra 1943. Po vrnitvi z Raba so partizani Kočevarja že po dveh dneh poiskali in ga poslali na Suhor. Komandant enote, kamor so ga vtaknili, je bil njegov prijatelj iz Mihelje vasi. Ko ga je zagledal, z vsem, kar je bivanje na Rabu pustilo na njem, ga je takoj poslal domov. Domačim terencem pa to ni bilo všeč in je moral nazaj na Suhor. Sedaj mu je komandant bolj določno in brez ovinkov povedal, kaj mora napraviti. Mora se kje skriti, vsaj za kak mesec. Kočevar ga je ubogal, se vrnil domov in si v hlevu naredil skrivališče. Toda v tem je prišla zima, vas je bila vedno polna partizanov, razmere so postale nevzdržne in ker Kočevar ni hotel k partizanom, ni videl drugega izhoda, kot da gre v Novo mesto in se javi domobrancem.

stran: 029

V Novem mestu so Kočevarja dodelili v posadno 38. četo. Ker je bil v jugoslovanski vojski bolničar, so ga poslali v vojaško bolnico. Tu je preživel ves čas do konca vojne. Z drugimi tremi domobranci iz Petrove vasi se je seveda pogosto srečeval. Maja 1945 so sklenili, da se vrnejo v domačo vas. Pravzaprav je bil glavni zagovornik te odločitve ravno Kočevar. Ostali trije, oba gospodarja Anton Jerman in Matija Grahek, in mladi Tone Rožič, so bili bolj nezaupljivi. Niso še pozabili Turjaka. A nazadnje so se le vsi štirje vrnili v Petrovo vas.
En teden se ni nič zgodilo. Potem pa se pojavi na vasi oborožen partizan iz Ručetne vasi in zahteva, da se vsi trije domobranci zberejo v zgornjem delu vasi pri Jermanu. Sedanji gospodar domačije v Petrovi vasi, tudi Tone Kočevar, se vsega še dobro spomni. Gor grede ga je oče dvignil na ramo in ga odnesel na zbirališče. Tam ga je posadil na gank bližnje hiše. Od tam je potem otrok – takrat je bil star pet let – gledal, kako so odhajali. Ta prizor nosi vedno s seboj: človek s puško, pred njim pa grejo štirje možje, med njimi njegov oče. »Od vsega, kar se mi je zgodilo v življenju, se tega najbolj natanko spomnim.«
V Črnomlju so jih zaprli v neko šupo, tam, kjer je sedaj dom za ostarele. Vseh je bilo kakih trideset. Žena je Kočevarja obiskovala vsak dan, otroci pa bolj poredko. Med »obiskovalci« je bila tudi neka ženska, ki je prihajala vsak dan in vpila: »Pobijte jih, pobijte jih!« Po mesecu dni pa je žena prišla domov in povedala otrokom: »Sedaj ne bomo več hodili v Črnomelj. Jutri jih odpeljejo.«
Res so jih odpeljali. Šli so peš, čez Bistrico, Bukovo Goro, čez Hrib in Koprivnik v Kočevje. Tam so izginili, a le za domače. Znanec iz sosednje vasi, ki se je avgusta vrnil iz Šentvida, je povedal, da jih je tam videval vsak dan. To je trajalo do julija, ko so iz Šentvida začeli odvažati tudi civiliste. Med prvimi so odpeljali Petrovljana. Vesti o tem, kar je sledilo, so bile še bolj redke, zlasti pa bolj negotove. Zgodilo se je, da je kdo v trenutku neprisebnosti ali pa v pijanosti kaj povedal, a takoj za tem, najkasneje pa takrat, ko je bil naprošen, naj kaj več pove, vse zanikal: tako je nekdo pravil, da je bil eden od njih na kamionu, ki ga je vozil, drugi pa je trdil, da je vse videl v Kočevski Reki.
Doma teh vesti niso komentirali. Mati in teta Nanca sta o tem kdaj med sabo spregovorili, pred otroki pa nikoli. Potem pa je prišlo leto 1954, natanko, 16. november.
Kot vedno, so tudi tega večera šli z nočjo spat. Potem seveda, ko so zmolili vsaj en rožni venec, če ne tri. Zvečer se v temi ni bilo varno pogovarjati, ker bi se prav lahko zgodilo, da bi kdo pod oknom poslušal. Spali so v dveh prostorih: v sobi s krušno pečjo teta Nanca in Micka, ki je bila sedaj stara že osemnajst let, mati s sedemnajstletno Tončko in štirinajstletnim Tonetom pa v tako imenovani hiši. Tedaj so se na lesenem hodniku zunaj zaslišale stopinje. Šle so počasi in utrujeno proti vratom in zavile v notranjost. Najprej so se odprla vrata v sobo, kjer je spala mati z otrokoma. Od nekod je segla roka in vsakega posebej pobožala in vsakega posebej pokrila »s tistimi cotami, ki smo jih imeli«. Bilo jih je zelo strah. Stisnili so se drug k drugemu in tako ležali do belega dne. Niso se upali vstati, dokler se ni naredil visok dan. Zjutraj pa sta Nanca in Micka povedali svojo zgodbo. Tudi njim se je zgodilo natanko isto.
Naslednjo nedeljo se je mati oglasila v Črnomlju pri župniku Žabkarju in naročila mašo za pokoj moževe duše. Pri hiši potem o tem niso govorili, a so nekako verjeli, da jim je oče prišel povedat, da je umrl. Nemalo jih je v tej veri potrdila tudi slučajna opazka nekega uslužbenca v Kočevski Reki, ki je rekel, da so v letih 1954–1956 dokončali tamkajšnja dela.
Mati je še od vojne sem hranila zelenko žganja za moža, »če bi le kdaj prišel«. Ves čas je stala v omarici, vzidani v hiši. Tudi po tem »spominu« se je ni nihče dotaknil. Ko pa se je Tone 1968 ženil, je le vprašal mater: »Mati, ali sedaj lahko odpremo tisto steklenico?« Mati je odgovorila: »Sedaj pa tisto steklenico lahko odprete. Sedaj ga ne bo več.«

stran: 030

Po tistem, ko je v labirintih komunističnega nasilja izginil oče, je na Kolarjevi domačiji v Petrovi vasi – tako se je reklo pri Kočevarjevih – ostalo pet ljudi: mati, teta Nanca, Micka, Tončka in Tone. To, kar jih je sedaj čakalo, ni prišlo takoj, ampak šele čez mesec ali dva. Najprej je prišla zaplemba, ki je zajela vso zemljo do hiše. Ostalo je samo to, kar je k hiši prinesla mati: dva steljnika in ena njiva. Začeli so tudi zbirati podpise, da jih izselijo. Tako daleč pa kljub tistim vročičnim dnevom nobeden ni bil pripravljen iti.
Iz zapisnika o zaplembi, ki je bil narejen 26. februarja 1946, se vidi, kako natančni so bili njeni izvajalci. Na njem so se znašle tele reči: ena stanovanjska hiša, en hlev, en svinjak, en skedenj, en plug, ena slamoreznica, ena brana, en voz, ena postelja, dve omari, dve skrinji, ena miza, ena klop, dva stola, ena krava, en vol, eno tele, trije prašički, osem kokoši, 600 kg krompirja, 30 kg pšenice, 10 kg ovsa, 20 kg ajde, 140 kg koruze. Orodje je potem sicer ostalo, živina pa je šla. Po prvem udaru so sledili drugi. Kadarkoli so okrajevci kaj pobirali, so se najprej zapodili v to hišo. Sedanji gospodar Tone – takrat šestleten deček – pravi, da leto in pol niso jedli nič kuhanega. Imeli so nekaj zelenjave, sicer pa le to, kar so nabrali na polju in gozdu. Nastopila je prava lakota. To je treba posebej podčrtati, ker zveni nenavadno ne samo za sedanje ljudi, ampak tudi za nas, ki smo tiste čase doživeli. Očitno je bila vdaja v Beli krajini tako popolna, da so nekateri ljudje mogli z nekaterimi ljudmi tako ravnati. Eden od nekdanjih Kočevarjevih otrok pravi, da so sanjali samo o kruhu. Če so na nebu zagledali polno luno, so jo njihove oči takoj spremenile v hlebec. Kako je to bilo, nekoliko osvetli tudi tale spominski utrinek. Ko je Grahkov najstarejši sin – Grahkovi so bili Kočevarjevi sosedje in kot Kočevarjevi sosedje zaznamovani, dosegel šestnajsto leto in dobil delo pri železnici, je za prvi denar kupil krompir in nekaj kosov pustil na Kočevarjevem pragu. Otroci so zahtevali, da ga skuhajo takoj, mati pa je odločila drugače. Ne, prihranili ga bomo za nedeljo. Takrat bomo imeli krompirjevo juho.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kočevarjevi otroci leta 1945, že brez očeta - Z leve Micka, Tone in Tončka

V šoli otroci za čuda niso imeli posebnih sitnosti. Učitelji so se zvečine tako pogosto menjavali, da se niso mogli prav razgledati po ideološki sestavi učencev, nekateri pa niti niso preveč skrivali, da so pravzaprav na njihovi strani. Kot takšna imajo otroci v spominu posebno oba Verbiča, moža in ženo, doma nekje iz okolice Ribnice.
Sicer pa je bilo veliko razlikovanja. Ko je na primer RK v šoli razdeljeval stare obleke, se je Micka, ki se je tudi tam znašla, zagledala v rdeč plašč. Gospa, ki je to opazila, ji je rekla, naj gre in ga obleče. Tedaj pa pristopi funkcionar in pravi: »Ta ne dobi ničesar.« Ko so potem nekoč delili milo, je poizkusila mati, a se je tudi ona vrnila prazna.
Tako je teklo življenje. Pri Kočevarjevih sta bolj kot gospodarili, reševali hišo od danes do jutri obe ženski: mati in teta Nanca. Toda, nenavadno glavno besedo je imela Nanca. Ne da bi si jo jemala, ampak je tako prišlo samo od sebe. Mati je delala: znala je delati in se tudi nobenega dela ni ustrašila, ne v gozdu ne na polju. Teta pa je bila takšne narave, da so jo otroci imeli za učiteljico: ona je bila tista, ki je brala, ona je bila tista, ki je vedela, ona je bila tista, ki je razlagala stvari. Tisto jutro po »spominu« je bila Nanca tista, ki je povedala, kako je s to stvarjo. »Nič se ne bojte. To ni bil strah. Strah pride po polnoči. Ta je nevaren.« Kot mati je tudi ona doživela visoko starost: mati je umrla 1990, teta pa deset let prej.
Ko je Tone dosegel leta za uk, je začel siliti, da bi mu našli kako mesto. Takrat pa sta se enoglasno uprli obe: »Nikamor ne boš hodil. Če boš šel, te ne bo več nazaj. Medve sva se ubijali s to zemljo, da jo boš ti delal naprej. V tem duhu smo te vzgajali.« Verjetno se ne bomo zmotili, če predpostavimo, da je bila formulacija »v tem duhu« tetina. Tako je Tone ostal doma, se učil »delati« zemljo, pomagal pa je tudi pri žganju apna in počel še druge reči. Leta 1960 je šel na pošto, najprej kot dnevni delavec, potem pa za stalno.

stran: 031

Leta 1968 se je Tone poročil. Nevesto je pripeljal z Zajčjega Vrha, tam od dobliške strani. Ko se je hodil ženit, je nekoliko pomislil tudi na to, da mu v lastni hiši ne bo treba paziti, kako bo govoril.
Najmlajši Kočevarjev rod predstavljajo trije otroci: Andrej, Bernarda in Mihaela. Bog ve, pomisli človek, ali vejo, iz katerih korenin rastejo. Ali vedo, da je nanje mislil, čeprav jih ni poznal in jih še nikjer ni bilo, praded, ko je v daljni Minnesoti postavljal novo mesto? Ali vedo, da je nanje mislil, čeprav jih ni poznal in jih še nikjer ni bilo, ded, ko je šel na zadnjo pot, ali že 1945. leta ali pa šele potem, ko mu je neko nečloveško, a na propad obsojeno podjetje devet let pilo kri?
Zvestoba spada med visoke besede. Vsi se ji klanjamo, redkokateri pa se potrudi, da bi jo doumel. Zato ostaja večidel nerazumljena. Večina ljudi misli, da je zvestoba samo vztrajanje in da je kratkomalo stvar volje. Le najboljši se dokopljejo do spoznanja, da je zvestoba v glavi – da je sad velikega razumetja: Samo v človeku, ki tako dobro razume, kaj pomenijo besede domovina, jezik, zgodovina, vera, da se mu hkrati z njihovim pomenom odkrije tudi njihova vrednost – da so nekaj vrednega, tako kot so nekaj vrednega voda, zrak, zdravje, prostost – samo v njem se bo naselila prava zvestoba do domovine, do jezika, do zgodovine, do vere. Zvestoba je stvar glave.
Zvestoba je nekaj dragocenega. A ne vprašajte, koliko stane! Ko gre Tone Kočevar z mislijo po vaseh od Semiča do Črnomlja, najde odgovor na to vprašanje: »Domobranske hiše so se v primeri z drugimi prej praznile.« Ali moramo res vprašati, zakaj so se ljudje iz teh hiš izseljevali. Tudi v Petrovi vasi ni bilo drugače: »Grahkova hiša je prazna, Jermanova hiša je prazna. Sami smo ostali.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kočevarjevi leta 1960 – Stojijo mati Ana, sin Tone, hči Micka in teta Nanca

Vprašamo se lahko tudi, ali Bela krajina ni znala braniti teh hiš. Zakaj so ljudje dovolili, da se je državljanska vojna nadaljevala v nedogled? V Buenos Airesu je leta 1970 izšla serija zvezkov s skupnim naslovom Odprti grobovi. 2. zvezek je posvečen Beli krajini in ima naslov Bela krajina joka. Vsebuje pripovedi Belokranjcev o stvareh, ki so se dogajale med revolucijo in državljansko vojno v njihovi deželi. Če potem pregledamo še zvezke, se nam odkrije, da imajo belokranjski pripovedovalci na sebi nekaj posebnega. Njihov jezik je drugačen. V njem je več podob in več primerjav, več niansiranja in več barvitosti. Morda bi rekli še, da ta jezik več opazi – tudi stvari, ki za samo zgodbo niso nujni in so tu zato, da večajo človeško zanimivost pripovedi. Če bi hoteli vse to zajeti v eno besedo, bi lahko rekli, da je ta jezik bolj pesniški.
Ali smemo v tem videti tudi ključ do odgovorov na naša vprašanja? Če to vprašanje povežemo z vprašanjem, ki nas je zaposlovalo v uvodu te pripovedi – z lepoto, ki je izstopajoča prvina te pokrajine – potem bi se morda znašli v bližini spoznanja, da se v tem okolju rojeni in iz tega okolja zrasli človek ni mogel upreti brutalnemu in hkrati rafiniranemu nasilju profesionalnih revolucionarjev.
Naj nam bo dovoljeno, da svojo sugestijo ilustriramo z odlomkom iz knjige Bela krajina joka. Odlomek je vzet iz pripovedi mladega legista Jožeta Pečariča iz Drašičev:

stran: 032

»V mojih mladih dneh je bil na Jurjevo največji praznični dan. Tistega dne ni pasel nihče. Vsi vaški fantiči smo izbrali v bližini pašnikov poseben kraj, kjer je do tistega dne kot nalašč zrastla izredno visoka trava, kamor smo pognali živino. Brezskrbno smo se pripravili na slavje, ker smo vedeli, da nam živina ne bo uhajala. V jutro smo streljali z možnarji, kokošem odnašali jajca in jih na skupnem prostoru pekli na žerjavici, kar smo rekli po domače »na povni«. Popoldne pa so nam matere dale v košarico potico, jabolčni zavijač, klobase in steklenico vina. Skupni slavnostni kraj za polovico vasi je bil v bližini vasi Rakovec.
Po tolikih letih se je ta praznični dan spremenil v dan žalovanja, v največjo tragedijo mojega življenja. Prav v teh dneh so prišli partizani po tridesetletno ženo Amalijo in enajstletno hčerko Amalijo ali Ljubo in ju odpeljali preko gozdov. Lahko bi bili to partizani iz Like, ki jih je bilo v Beli krajini dovolj. Slutim, da je bil kraj poboja vas Draga, ki je oddaljena od Suhorja kakih petnajst minut. To je nekaka kotlina v višini Gorjancev, nad katero so pašniki, in je obdana z bukovo hosto.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vaške žene in dekleta leta 1940. Četrta z desne je Nanca

Dva časa, dve podobi. Kateri vnuki bodo končno v sebi začutili nujnost in moč, da doženejo njuno pravdo – da doženejo resnico o nekem boju in nekih ljudeh? In doumejo, kaj je zvestoba!