Avtor: Andrej Lenarčič

stran: 075

Hinjski župnik mu je obljubil, da mu bo pokazal pot do strašnih roških brezen. Njemu so zanje povedale ženske, ki so že leta 1947 našle pot tja s pomočjo prijaznega logarja.
Z domačim župnikom so se odpravili na posvečeno romanje. Skrbno si je zapisal kilometre na števcu, zabeležil si je podrobnosti ob cesti in kmalu so obstali na ravnem v blagem ovinku. Avto je parkiral na levi strani, nekoliko v breg, med grmovje.
Potem so tiho in spoštljivo stopili čez cesto po komaj zaznavni stezi v redek gozd. Še ko so stopali proti gostejšemu zelenju, je po cesti pribrzel volkswagen, v njem pa uniformiranci v lovskih uniformah. Izginili so za ovinkom.
Počasi so stopali naprej in se spustili v majhno vrtačo. Kakih petdeset let stare smreke so kot v špalirju kazale pot na drugo stran. Njihova debla so nosila zanimive sledove, ki so olajšali predstavo, kako so tod križana visela telesa mučencev. Tu in tam je lubje kazalo sveže urezano znamenje križa …
Potem so se onkraj vrtače povzpeli nekaj korakov navzgor in pred njimi je zazijalo brezno tik pod strmo, razdrapano steno. Obstali so in molitev je kar sama hitela v tišino gozda.
Potem so se razgledali. Po polomljenem vejevju so zlahka razbrali, kolikokrat in kdaj približno so z eksplozijami poskušali zasuti vedno bolj globoko izdajalsko jamo. Razdrapana stena na južni strani brezna je kazala, da so tam postavljali eksploziv.
Bilo je očitno, kje in kako so morilci pehali navzdol polmrtve mučenike. In res, kamor si zagrebel v mehko gozdno prst, povsod so vreli na dan prazni tulci. Nenavaden je bil občutek, da držiš v rokah nekaj, od koder je bruhnila smrt v nedolžnega človeka.

stran: 076

Vsako leto, tudi večkrat, je potem z vso družino obiskoval ta kraj. In bolj ko si je postajal domač s samotno zeleno katedralo, slovensko Kalvarijo, manj so skeleli spomini iz zgodnjega otroštva …
Norost križa je stopala v ospredje.
Tolažilno spoznanje smisla »norosti« je vzniknilo in se potrdilo v njegovi zavesti leta po prvem srečanju z breznom pod Krenom:
Ob umirajoči ženi je prisluškoval odmevom prešernega slavja. Njuna davna sanja se je uresničevala. Zastava brez krvave zvezde, zastava svobodne, suverene države, je ponosno zavihrala nad vzneseno množico tam zunaj.