Avtor: Janko Maček

stran: 089

Leta 1942 so bili binkoštni prazniki že v maju. 26. maja je bil torek in prvi delovni dan po praznikih, ko naj bi z bodečo žico obdana Ljubljana spet začutila normalni vsakodnevni utrip. Toda streli, ki so nekaj pred osmo uro zjutraj odjeknili v Streliški ulici in dobro uro kasneje še v poslopju Vzajemne zavarovalnice na Miklošičevi cesti, so temu prvemu poprazničnemu dnevu odvzeli vso njegovo vsakdanjost in lahkotnost. Ob njih so se vznemirili celo tisti, ki so jih sicer odobravali, kajti bilo jih je strah pred posledicami, ki bi lahko sledile; vznemirjenosti niso mogli skriti niti tisti, ki bi radi pokazali, da se jih vse to ne tiče.
Kdo so bile žrtve teh strelov? V Streliški ulici sta padla pod njimi duhovnik in univerzitetni profesor dr. Lambert Ehrlich ter njegov spremljevalec Viktor Rojic, v Vzajemni zavarovalnici pa je bil težko ranjen njen vodilni sodelavec Ivo Peršuh, znani organizator katoliških prosvetnih društev, ki je umrl naslednji dan v ljubljanski bolnici. Slovenski dom je še isti dan objavil kratko sporočilo, da »je zjutraj ob osmih nenadoma umrl profesor bogoslovne fakultete dr. Lambert Ehrlich, znani delavec v akademskih organizacijah in podpornik revnih akademikov«. Naslednje dni so časopisi pisali zlasti o dr. Ehrlichu, o njegovem življenju in bogatem duhovniškem, vzgojiteljskem in znanstvenem delu. Seveda tedaj zaradi italijanske cenzure marsičesa ni bilo mogoče odkrito povedati. Ob prvi obletnici njegove smrti je izšla drobna knjižica Stražar naših svetinj. Po letu 1945 se v domovini o dr. Ehrlichu ni smelo govoriti, le v izseljenstvu so se ga spominjali z govorjeno in tiskano besedo. Leta 1988 je v Celovcu izšla knjiga Neminljiva Slovenija, v kateri je dr. Ciril Žebot povedal spomine na svojega učitelja in vzornika. Konec lanskega leta je kanalski Slovenec Mario Gariup, župnik v Ukvah v Kanalski dolini, v italijanščini izdal knjigo o velikem rojaku iz Žabnic pod Sv. Višarjami.
Kaj pa Ehrlichov spremljevalec Viktor Rojic, ki je v jutru 26. maja 1942 bil deležen iste usode? O njem so časopisi tedaj le malo povedali, so ga pa vedno omenili, saj sta z dr. Ehrlichom od Cirilovega doma v jutru 26. maja do pogreba na ljubljanskih Žalah 31. maja imela skupno pot. Upamo, da bo zato bralec rad prebral nekaj več podatkov o Viktorju Rojicu, drugi žrtvi tistega majskega jutra.

Od Zalošč do Streliške ulice v Ljubljani

Viktor Rojic je bil rojen leta 1908 v Zaloščah št. 4 pri Dornberku blizu Gorice. Soseska Zalošče s cerkvijo sv. Lovrenca je tedaj še spadala pod župnijo Prvačina, čeprav jo od Dornberka, kjer je tudi že zdavnaj bila župnija, ločuje le reka Vipava. Viktorjev oče Ivan se je poročil s Frančiško Budihna iz sosednjega zaselka Budihni. Rodilo se jima je enajst otrok, sedem deklic in štirje fantje: Ivan, Milan, Jože in Viktor. Jožeta je vzela prva svetovna vojna, Milan je bil določen, da po očetu prevzame kmetijo, Ivan pa je šel v šole po zgledu strica .Mihaela, ki je bil duhovnik in je moralno, pa tudi materialno veliko pripomogel k ugledu Rojicove domačije. Med štirimi brati je bil Viktor najmlajši.
Čas prve svetovne vojne je bil za družino huda preizkušnja; starejša sinova sta bila poklicana v vojsko, mati pa se je s kopico preostalih otrok znašla med begunci. Njihov povratek po koncu vojne je bil spet združen z bolečino, saj so sedaj v domačem kraju gospodarili Italijani, ki niso skrivali svojih potujčevalnih namenov.
Naši ljudje pod italijansko zasedbo so se v času med obema vojnama na razne načine upirali potujčevanju. Velik delež tega odpora je bil na plečih župnikov in kaplanov – slovenskih Čedermacov. Posebna oblika tega odpora je prav gotovo bilo prizadevanje, da mladi ljudje ne bi šli študirat v italijanske šole in se ob tem navzeli tujega duha. Čeprav bi to prizadevanje zaslužilo širšo obravnavo, bomo tu prikazali le delček, ki je neposredno povezan z Rojicovo in Budihnovo družino iz Zalošč. Tako za družino kot za prizadetega njenega člana je bilo treba veliko odločnosti in poguma za odločitev, da bo ukaželjni fant s tihotapci odšel čez mejo in potem v nekem zavodu leta in leta preživel skoraj brez zveze z domačimi. Niti ob glavnih počitnicah ni mogel iti domov. Kakšne žrtve so bile potrebne, da si je pridobil izobrazbo in pri tem ohranil ali pa še poglobil narodno zavest!

stran: 090

Kaj je pritegnilo mlade fante z Vipavskega in posebno iz Zalošč, da so drug za drugim na ta način odhajali čez mejo in se na drugi strani vpisovali v jezuitske šole? Ivana Rojica iz Zalošč najdemo pri jezuitih v Zagrebu kmalu po koncu prve svetovne vojne. Prav on je kasneje, ko sta se njegov mlajši brat Viktor in bratranec Angel Budihna pripravljala za odhod v Jugoslavijo, pripomogel, da sta se oba odločila za jezuitsko šolo. Angelov starejši brat Lovro je sicer tedaj obiskoval gimnazijo v škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, toda fanta sta sledila Ivanovemu vabilu in odšla v Zagreb, kmalu nato pa naprej v Bosno v Travnik, kjer so jezuiti vodili klasično gimnazijo. V spominu sorodnikov je še živa slika tiste viharne noči, ko je tihotapec Vižintin vodil fante čez mejo. »Tja je vodil ljudi, nazaj pa konje in vse se je srečno končalo.«
Iz spričevala, ki ga hranijo na Viktorjevem rojstnem domu v Zaloščah, je razvidno, da je bil v šolskem letu ¹⁹²¹⁄₂₂ vpisan v 1. razred gimnazije v Travniku. Prvo leto mu je šlo nekoliko težko, toda kmalu je premagal začetne težave in postal odličnjak. Maturiral je junija 1929. Že avgusta istega leta je v Ljubljani vstopil med jezuitske novince, od leta 1931 do 1934 študiral filozofijo v Pullachu pri Münchnu, nato pa se vrnil v Travnik in opravljal delo vzgojitelja in učitelja verouka v dijaškem zavodu. Na gimnaziji in v zavodu v Travniku je vedno bilo nekaj Slovencev. Med profesorji je nekaj časa bil tudi Ivan Rojic, ki je tja prišel iz Zagreba. Menda je tedaj med travniškimi jezuiti bilo kar pet Vipavcev – med njimi brata Ivan in Viktor Rojic ter njun bratranec Angel Budihna.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Študent prava Viktor Rojic malo pred smrtjo

Zaradi slabega zdravja je moral Viktor opustiti misel, da bi postal jezuitski duhovnik. Leta 1938 je prišel v Ljubljano in se vpisal na pravno fakulteto. Čeprav mu na novi fakulteti študija v Travniku formalno niso priznali, mu je temeljita predizobrazba pomagala k hitrejšemu obvladanju študijske snovi. Menda je leta 1942, tik pred nasilno smrtjo, opravil še zadnje izpite, zato so tedaj nekateri zapisali, da je bil skupaj s profesorjem Ehrlichom ubit tudi dr. Rojic.

Umor pod gradom

Pod tem naslovom je dr. Žebot v začetku svoje že omenjene knjige opisal smrt profesorja dr. Ehrlicha in njegovega spremljevalca Viktorja Rojica. V Streliški ulici pod ljubljanskim gradom je bil Cirilov dom, kjer so stanovali študentje, med njimi tudi Viktor Rojic. Dr. Ehrlich je vsako jutro ob sedmih prišel iz stolnega župnišča in v kapeli dóma študentom maševal, nato pa hitel na teološko fakulteto na Poljanski cesti. Na poti od župnišča do študentskega doma in potem na fakulteto ga je navadno spremljal dr. Ciril Žebot, njegov sodelavec pri narodnostnem delu med študenti, ki je tudi stanoval v župnišču. Profesor je mladega pravnika in ekonomista, ki je že predaval na univerzi, navadno pravočasno zbudil, da se je lahko pripravil in šel z njim, 26. maja pa tega ni storil, kot da bi slutil, kaj se bo zgodilo. Žebot je še spal, ko je dr. Ehrlich že bil na poti v Cirilov dom.

stran: 091

Po opravljeni maši je potem na poti na fakulteto dr. Ehrlicha prvič in tudi zadnjič pospremil Viktor Rojic. Verjetno sta se že poznala, saj sta bila oba doma na področju, ki so ga po prvi svetovni vojni zasedli Italijani, in oba sta bila na neki način povezana z jezuiti. Novinar je zapisal, da »sta šla v zbranem pogovoru kakor ljudje, ki so še pravkar imeli opravka z Bogom, s svojim srcem in vsem, kar nas veže z večnostjo.« Nista se ozirala, zato nista opazila treh mladih ljudi, ki so ju čakali na drugi strani ceste. Šele, ko sta se dva od te skupine pognala proti njima, sta se vznemirila. Baje je tedaj Rojic skočil pred profesorja, da bi ga zaščitil, toda napadalca sta bliskovito opravila svoje delo.
Le nekaj ur kasneje je OF razglasila po Ljubljani, da je VOS »justificirala« izdajalca dr. Ehrlicha in njegovega sodelavca dr. Cirila Žebota. Napadalca pač nista mogla vedeti, kdo je tisto jutro spremljal dr. Ehrlicha. Naslednji dan je VOS izdala poseben »komunike o justifikaciji izdajalca in škodljivca slovenskega naroda, odkritega iniciatorja političnega in policijskega sodelovanja peščice rekacionarnih izdajalcev z okupatorji, organizatorja denunciantskih ter terorističnih tolp v službi okupatorjev – dr. Lamberta Ehrlicha«. Iz poročila nadalje sledi, da » … je istočasno z dr. Ehrlichom bil ustreljen »Stražar« Rojc, njegov sodelavec pri vseh navedenih zločinih. Istega dne je bil ustreljen tudi Ivo Peršuh, uradnik Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani, denunciant in organizator belogardističnih oddelkov. Pripadal je isti kliki kot dr. Ehrlich.« To obširno obvestilo, iz katerega so vzeti gornji stavki, je objavil Slovenski poročevalec v 22. številki, 2. junija 1942. Iz tega, kar so povedali o Rojicu, lahko sklepamo, da ga sploh niso poznali, saj so celo njegov priimek zapisali napačno. Kaj bi samozvani sodniki ukrenili, če bi vedeli, kako so se Viktor in drugi fantje iz Zalošč že dvajset let pred nastankom OF uprli italijanskemu potujčevanju, koliko so žrtvovali, da bi ohranili svoje slovenske korenine? Najbrž teh žrtev sploh ne bi opazili, pač pa bi jih prevzela groza zaradi jezuitskih šol in zaključek bi bil, da so fantje pripadali isti kliki kot dr. Ehrlich.
Ni treba biti zgodovinar, da bi razumel neresničnost in zlonamernost obtožb, ki jih je VOS navedla v svojem obvestilu, zato o njih ne bomo razpravljali. Ob branju tega obvestila mora vsaj za silo razsoden bralec začutiti nenormalnost jezika, ki govori iz njega, in podvomiti v osvobodilni polet ljudskih množic, ki ga predstavljajo »justifikatorji« iz Streliške ulice. Ali bi pod sliko treh mladih fantov, ki sredi ulice streljajo ostarelega duhovnika in njegovega spremljevalca, lahko zapisali: Demokratični osvobodilni polet ljudskih množic? Ali ni za tako sliko mnogo bolj primeren podnapis: Uničevalni terorizem komunistične partije?
Ehrlichovo življenje je bilo prebogato, da bi ga mogli prikazati v nekaj stavkih. Ni dvoma, da ga je komunistična partija obsodila na smrt prav zaradi njegovega požrtvovalnega in učinkovitega dela za slovenstvo in Cerkev, ki pa seveda ni bilo v skladu s programom komunistov o prevzemu oblasti na Slovenskem. S spomenico, ki jo je 1. aprila 1942 izročil italijanskemu poveljstvu v Ljubljani in v kateri je neglede na to, ali bo Italijanom všeč, jasno analiziral razmere v Ljubljanski pokrajini, je hotel pomagati Slovencem in predvsem preprečiti represalije nad civilnim prebivalstvom. V njej se je upal zapisati tudi takle stavek: »Sinteze vseh dogajanj na celotnem slovenskem ozemlju nas silijo do sklepa, da je končni namen kompetentnih faktorjev osi: popolno uničenje slovenstva kot takega. V tem nas tudi potrjuje grozotno dejstvo množičnega preseljevanja slovenskega življa, ki so ga začeli izvajati Nemci na Gorenjskem in Štajerskem in ga zdaj v drugi obliki nadaljujejo Italijani v Ljubljanski pokrajini.« (Griesser Pečar, Dolinar: Rožmanov proces, str. 238). Če je dr. Ehrlich v isti spomenici kot vzrok okupatorskih represalij omenil tudi komuniste, to ni bila denunciacija, ampak čista resnica. Na nepoštene namene komunistov je opozarjal že pred vojno in v tem duhu vzgajal tudi študente – zlasti v društvu Straža –, ki jim je posvetil velik del svojega življenja.

Zadnje počivališče dr. Lamberta Ehrlicha in Viktorja Rojica

Pogreb dr. Ehrlicha in Viktorja Rojica je bil v nedeljo, 31. maja. Slovenski dom je poročal, da so jima pripravili zadnje počivališče na takratnem novem delu Žal, v bližini groba študenta Rudolfa Dolinarja, ki so ga leta 1937 ubili Orjunaši in mu je dr. Ehrlich na pogrebu govoril. Ker je bil škof Rožman tiste dni v Rimu, je pogrebne slovesnosti za obema žrtvama iz Streliške ulice vodil generalni vikar dr. Nadrah. Naj navedemo nekaj misli iz njegovega govora: »Pravijo, da ti, dragi profesor, nisi bil pravičen, in tudi ti, dragi mladenič, ki si padel ob njegovi strani, nisi bil pravičen, ker si bil z njim istih misli, istega prepričanja, istih nazorov. Glejte, polovica Ljubljane in morda še več – morda dve tretjini – govorita, da je bila vajina smrt zaslužena kazen. O da, da, strašno je moralo biti vajino hudodelstvo, da vaju je skrivni odbor, ki se ponaša, da sodi pravično, obsodil na tako strašno smrt. Kakšna je vendar bila vajina krivda? Ljubila sta Boga, ljubila sta bližnjega, ljubila sta svoj narod. – Jezus je rekel: Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. O da, blagor vama! Zaslužila sta mučeniško krono.«

stran: 092

Lahko bi rekli, da je bil tako slovesen pogreb žrtev revolucijskega nasilja v letu 1942 nekaj izjemnega. Izvrševalci komunističnih obsodb so le nekatere svoje žrtve pokončali doma, večino so odpeljali v gozd, navadno v svoja taborišča, in jih tam »likvidirali«. S tem so si nakopali nadležni problem pospravljanja trupel, zato so večkrat prisilili žrtve, da so si same izkopale grob, še enostavnejša rešitev tega problema pa so bile kraške jame. Ko so se potem začele vaške straže in se je zvedelo za marsikateri grob, so svojci s pomočjo stražarjev poskrbeli, da so bila trupla iz teh grobov prepeljana v blagoslovljeno zemljo. Po »osvoboditvi« je bilo tega prekopavanja konec, še več, tedaj so osvoboditelji pometali v kraške jame, opuščene rudniške jaške in protitankovske jarke na tisoče vojnih ujetnikov in drugih svojih nasprotnikov ter uvedli tabu o njihovi smrti.
Pod ta tabu so prišli tudi grobovi medvojnih žrtev po gozdovih, ki do tedaj še niso bili odkriti. Posebna zgodba bi bila, kako so kljub temu v tem času redki posamezniki v dramatičnih okoliščinah poskrbeli za posmrtne ostanke svojih dragih. Tista prva povojna leta pa se je zgodilo še nekaj, kar jim daje poseben pečat. Medtem ko je bilo enim prepovedano govoriti o grobovih, so drugi že urejene in obeležene posamezne grobove ter celo vojaško pokopališče med vojno padlih domobrancev na Orlovem vrhu poleg ljubljanskega gradu oskrunili in zravnali z zemljo. In potem so te kraje vključili v tabu; nihče ni smel vedeti, da so nekoč tam bili grobovi.
Neko noč v začetku leta 1946 so na ljubljansko pokopališče Žale pod vodstvom oblastnikov prišli nemški ujetniki s kamioni in izkopali posmrtne ostanke bana Natlačena, profesorja Ehrlicha, njegovega spremljevalca na smrtni poti Viktorja Rojica in še nekaterih. Naložili so jih na kamione in odpeljali po cesti proti Postojni, kjer so jih vrgli v neznano jamo. Ko so se leta 1989 začele trgati zavese molka, je o tem pisala Mladina. Najprej je bil 3. novembra v 38. številki objavljen Odgovor dr. Petru Urbancu, ki ga je napisal takratni direktor TOZD Žale Boris Zorman. Urbančevo pismo ga je presenetilo, saj se kaj takega, o čemer je pisal dr. Urbanc, ne more in ne sme dogajati. Zorman nato pove, da so bili posmrtni ostanki Jaroslava Kiklja, vpisanega v mrliško knjigo pod zaporedno številko ³⁵³⁄₁₉₄₂, po naročilu najemnice groba 5. 4. 1974 odpeljani v Maribor, zato »tu ni ničesar, da bi lahko govorili o barbarstvu. Pokojni dr. Lambert Ehrlich – vseučiliščni profesor je bil v knjigi vpisan pod številko ⁷⁶⁵⁄₁₉₄₂. Najemnik tega groba ni znan, je pa grob zapuščen, tako da ni čudno, da ostali najemniki grobov odmetavajo na ta kraj smeti. Ker grobnega prostora nihče ne vzdržuje, smo iz človeških razlogov omenjeni grobni prostor na lastne stroške uredili. Morda nam lahko Vi pomagate z informacijo, kje živijo sorodniki pokojnega dr. Lambert Ehrlicha, da se na nje obrnemo glede najemništva grobnega prostora.«
Na Zormanov »Odgovor« se je 17. novembra 1989 v 40. številki Mladine oglasil škof dr. Stanislav Lenič. Pod naslovom Kaj se je zgodilo na Žalah je izrazil začudenje nad izjavo direktorja Zormana: »Čeprav je najbrž še toliko mlad, da tega ni sam doživel, se mi vendar zdi, da bi po svoji službi moral vedeti, kaj se je leta 1946 zgodilo z grobom vseučiliškega profesorja dr. Lamberta Ehrlicha in še mnogih drugih od OF likvidiranih Ljubljančanov.« V nadaljevanju potem dr. Lenič na kratko pove, kaj se je tedaj zgodilo in nadaljuje: »To so povedali nemški ujetniki, še več pa bi vedel povedati pokojni cerkovnik Vresk. Zato naj se direktor TOZD Žale ne čudi, da Ehrlichov grob ni oskrbovan. Gotovo mu je v čast dejanje, da je za letošnji praznik mrtvih dala uprava urediti grob, ki v resnici ni Ehrlichov grob. Ehrlichovi svojci, kolikor jih še ima, živijo kot koroški Slovenci na njegovem rojstnem domu v Žabnicah pod Sv. Višarjami v Italiji.
Naj povem še to: Leta 1946 je takratni generalni vikar in kasnejši škof Anton Vovk na veliko noč v slavnostni pridigi govoril o Kristusovem grobu in vstajenju in pri tem dejal: V vseh časih so bili grobovi rajnih in pokopališča kraj spoštovanja in nedotakljivosti. Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove. – Poslušalci so dobro razumeli, kam je to merilo, in menda je še isti večer tržaški radio raznesel v svet to novico. – To sem moral napisati na ljubo zgodovinski resnici.« Tako škof dr. Lenič.

stran: 093

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nova maša Viktorjevega starejšega brata Ivana v Zaloščah leta 1931

Nekaj bližnjih svojcev Viktorja Rojica je bilo leta 1947 v Ljubljani na obisku pri sorodniku Angelu Budihni. Ta Viktorjev bratranec in dolgoletni sošolec v Travniku je komaj tri mesece po njegovi smrti, 30. avgusta 1942, v Zaloščah pel novo mašo, v prvih letih po vojni pa delil usodo drugih jezuitov v Ljubljani. Ker so se sorodniki ob obisku spomnili tudi pokojnega Viktorja, jih je pospremil na Žale. Seveda je vedel, kaj se je malo prej zgodilo z bratrančevim grobom. Iz strahu pred povsod pričujočo Ozno, je pater Angel ostal daleč zadaj pri nekem drugem grobu, sorodniki pa so stopili do kraja, kjer sta bila pet let prej pokopana dr. Ehrlich in njihov Viktor. Nekateri od njih so tedaj bili pri pogrebu. Sedaj so se na lastne oči prepričali, da tam ni več nobenega znaka o grobovih. Še danes so nekateri od njih živi in se dobro spominjajo, kako so s patrom Angelom obiskali Žale.
Dr. Lenič je rekel, da je moral zaradi zgodovinske resnice povedati, kaj se je leta 1946 zgodilo na Žalah. Zaradi zgodovinske resnice in spoštovanja do pokojnih se je Nova slovenska zaveza odločila ponovno obeležiti grob dr. Ehrlicha in Viktorja Rojica. Naj k spoštovanju in resnici pripomore tudi ta skromen zapis!