Avtor: Branko Rebozov

stran: 095

stran: 096

Po izgnanstva dolgih letih

me smrtno domotožje vrne v domovino,

spet bil doma sem v rojstni vasi,

v domačem polju, gozdu, ob tihi Savi,

pod srečnim nebom, znanimi oblaki,

v objemu matere še žive,

pri sosedih mrkih, nezaupljivih

in skoraj tujec že med brati.

Zdaj zla usoda v svet nazaj me goni,

ker zame ni več doma v domovini,

zato se vračam … kamorkoli …,

sam na postaji čakam Trsta

na vlak, da me odpelje kamorkoli.

Nenehno se oziram proti vzhodu,

ne morem gledati v zaton krvavi sonca,

ko vlak neusmiljeno zažvižga in požene,

pridušeno nekdo zatuli v meni,

poslavljanja, objemanja, poljubljanja ni konca.

V poglede zadnje se zabadajo mi bori

(o bori, bori, bori, bori! …)

in mesto kraško, v duši še slovensko,

še vidim domovine obraz v večerni zori

in njeno ozdravljenje kot moje grenko.

Neopazno tone svet v rdeč somrak,

nekdo doma je kruto ugasnil dan,

v sprevod pogrebni počrné vagoni vlaka,

v duši vzkrvavi, jaz umiram v njej zaklan,

od zunaj me zalivajo italska polja maka.

Tako drvim s ponočnim brzim vlakom

kamorkoli … Nikar ne vprašaj kam!

Na letališču rimskem čaka me letalo,

okrog srca se roka grabi čvrsto,

ko v noči sebi tuj že vstopam vanj,

se zdim, da v dolgo in krilato legam krsto,

da v njej v daljni tuji grob zletim.