Avtor: Janez Črnej

stran: 059

stran: 060

Junija meseca 1990 je bil lep sončen dan, ko sem se dogovoril z gospodom Ivanom Kamenškom iz Bukovžlaka. Pričakoval me je. Usedel se je v moj avto in odpeljala sva se na Teharje, kjer je bilo včasih taborišče. Delavci so s stroji premetavali zemljo v sredini prvega odlagališča (odlagališča piritnih ogorkov), od koder so leta 1988 odvažali ogorke v novo pregrado Za travnikom.
Napotila sva se peš po rdeči blatni cesti v smeri druge pregrade, za katero je zajezena odpadna tekoča sadra titanove proizvodnje. Oboroženi čuvaj Cinkarne je dal znak za alarm in zaradi tega se nam je pridružil g. Rant, dipl. ing., vodja gradbišča. Spraševal naju je, kaj tukaj počneva. Obrazložil sem mu, da bo na Teharje prišel predsednik IS RS g. Lojze Peterle in da bo v mesecu juliju tu prva uradna slovesnost. Radi bi mu pokazali, kje so zasuti največji grobovi. Po tej razlagi nama je g. Rant dovolil prisotnost, z obrazložitvijo, da je tukaj samo en velik grob, in to jugovzhodno od sedanje čuvajnice, tam kjer je bila zemlja že nasuta in s travo porasla. Gospod Kamenšek se ni strinjal in Rant mu je odgovoril: »Potem pa jaz ne vem, kje je kaj. Saj nisem bil zraven, ko se je z odpadki zasipavalo.« Na mojo pripombo, da je pri zasipavanju in gradnji pregrade bil vodja gradbišča pokojni gospod Razpotnik, dipl. ing., mi je pritrdil in odšel.
Gospod Kamenšek mi je začel pripovedovati: »Bil sem komandir teharske straže, ki je vodila taboriščnike na streljanje in stražila kraj streljanja. Za streljanje so bili taboriščniki določeni od komande taborišča, ali pa jih je KNOJ pripeljal od kod drugod na ukaz OZNE. Močvirna dolina pod cerkvijo sv. Ane, ki je bila okrog in okrog porasla z gozdom, je polna posameznih in skupinskih grobov. Jame so kopali drugi taboriščniki ali pa žrtve kar same. Pod desnim zaključkom II. pregrade, skoraj nasproti kmetije Kopitar, smo streljali in zakopavali domobranske oficirje. Bilo jih je veliko. V betonsko korito (strelsko vežbališče nemškega okupatorja), dolgo okoli 130 metrov, široko okoli 5 metrov in globoko dobre 3 metre, smo odlagali umrle zaradi bolezni, lakote in onemoglosti ali pobite od stražarjev v samem taborišču«.
Gospod Kamenšek je postal nemiren in neznani delavci so naju od daleč nezaupljivo opazovali. Zaprosil me je, naj greva od tod. Usedla sva se v avto in mimo njegovega doma odpeljala do graščine Bežigrad. Na levi strani ceste iz smeri Bukovžlaka, pred Bežigradom, so kupi navožene zemlje, porasli s plevelom, ostro travo in grmovjem. Podala sva se na rob, kjer se je odprl pogled na železniške tire in objekte Cinkarne. Bilo je vroče, da sva si oba brisala pot z obraza, ko sva se prebijala skozi to »bežigrajsko džunglo«. Gospod Kamenšek se mi je zazrl v oči in rekel: »Gospod Črnej, to si dobro zapomnite, mi smo dobili ukaz, da moramo žrtve pri streljanju v grobovih mešati. Tako da je v enem grobu nekaj Celjanov, nekaj domobrancev, nekaj žensk in tudi nekaj Hrvatov ali Srbov. Voglajna je prej imela drug tok. Od Lederskega mosta je bilo kar nekaj gramoznih jam in zajed. Tukaj pod nama, kjer so sedaj železniški tiri, je bila velika gramoznica, okrog in okrog poraščena z grmovjem, in še nekaj smrek je raslo tukaj. Tukaj je bila pobita ,celjska elita‘, ne v Košnici, kakor govorijo. V Košnici tudi, vendar tukaj pa Werren, Hladin, Sovič (mojstri v Westnovi tovarni – sedaj EMO Celje), brata Šumer, Šalekar, Cigelšek, Rakuš, Kresnik, Jelen, Dobovičnik, Volgemut, Hoffman itd.
Tukaj, kjer sedaj stojijo poslopja Cinkarne, tista rdeča stavba (je pokazal), ta velika hala pred nama, Carinarnica, SCT, tam je bilo veliko strelskih jarkov, katere so izkopali Nemci, nekaj pa že jugoslovanska kraljeva vojska, pa ,pancergraben‘, ki je bil izkopan po vsej dolini od Mariborske ceste do štorovske stare Stolarne. Tu je bilo vse polno, vse polno pobitih in zelo na tanko posutih z zemljo. Ni bilo časa in ni bilo prostora, bilo je preveč živih za streljanje in preveč trupel. Pa na oni strani Bežigrada proti Gajem tudi.«
Po skoraj štiriurnem razgovoru, sem ga zelo utrujenega pripeljal domov. Zahvalil sem se mu, stisnil mi je roko, se nasmehnil in rekel: »Pa vse dobro zapišite.«
Julija meseca, ko je bila ob prvem teharskem križu maša in državna slovesnost, je gospod Kamenšek sedel na klopi v drugi vrsti. Gledal sem ga, bil je zelo poten in bled. Naenkrat se je zrušil in padel pod klop. Dva sta priskočila in ga pod roko odpeljala. Čez dve leti je umrl za rakom. Bil je eden redkih, ki mu je izpovedana resnica lajšala predsmrtno trpljenje.
Gospa Mira Toman pripoveduje: »Naša domačija je bila na najbolj vzhodnem robu bežigrajske doline v naselju Čret, zahodno od Teharij. Stara Voglajna je tekla severno od nas. Za nasadom ribeza je bil naš Tomanov ali po domače Majheniški kozolec. Vzhodno od kozolca proti Teharju so Nemci v začetku leta 1945 izkopali mrežo strelskih jarkov, ki so tvorili skupaj z izkopanim protitankovskim jarkom obrambo za Celje. Te jarke so partizani po koncu vojne napolnili s trupli neznanih ljudi. Streljanje se je slišalo vse noči skozi vse poletje.«

stran: 062

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Letalski posnetek Teharij leta 1990. Vidi se zgornja velika pregrada in strupeno jezero za njo. – Pred njo plató iz trdih piritnih odpadkov, na katerem gradijo igrišče za golf. Če bo zgrajeno, bo nova kapitalistična gospoda igrala golf natanko nad teharskimi grobovi.

Nekega dne v avgustu mesecu 1990 sem se zapeljal h kmetu Vrečerju – Izaku po domače – na Teharje. Vprašal sem ga, če kaj ve o povojnem dogajanju. Povabil me je v kuhinjo in začel govoriti: »Veliko sem videl, ker se je veliko dogajalo. Ob železnici v Čretu je bila dolga tovorna rampa, tam so stale tudi velike lesene barake, mislim, da štiri. Sem so v sredini junija pripeljali kočevske Nemce. Bilo jih je veliko, mislim da okoli 500, bile so cele družine. Več kot 14 dni so si čez dan kopali jame, ponoči pa so jih streljali. Jame so kopali kar po bližnjih njivah. Hrvaške ujetnike in begunce pa so pobili kar tukaj v parku Mlinarjevega Janeza, kjer so si tudi sami morali kopati. Greva pogledat, pokazal Vam bom grobove.«
Na platoju, ki je obrasel z akacijami, mi je pokazal udrtine treh velikih grobov, četrti pa je sedaj njiva. Takrat je tam rasel krompir. Spodaj pod platojem proti Celju, kjer je močvirje poraslo z grmovjem, ob njem pa železniški tiri, je rekel: »Tam so pobijali in pokopavali ljudi, ki so jih pripeljali z vlakom.«
Odšla sva nazaj k njemu domov. Pred hišo sva se usedla na klop. Nadaljeval je pripoved: »Bilo je leta 1948 ali 1949. Ker sem imel konje, sem bil določen od oblasti, da moram v gozdu pod sv. Ano vlačiti hlode v dolino. Dodeljen mi je bil Stanko Sodin, lastnik opekarne Ljubečna, ki je bil takrat obsojen na družbenokoristno delo. Hlode sva vlačila po gozdu, kjer je bilo veliko udrtin in jam. Zemlja je bila mokra, tako, da so se hlodi udirali in razrivali zgornji sloj. Njihove vlečne sledi (špure) so bile polne kosti rok, nog in tudi lobanje so se kazale. S Sodinom sva z grozo ugotavljala, da hlode vlačiva po neštetih grobovih, ki so razsejani po gozdu pod sv. Ano. Doma sem konje razkoval, češ da šepajo, in se rešil nadaljnjega vlačenja hlodov. Sedaj ta predel pokriva jezero cinkarniške brozge.« Vidno vznemirjen je nehal govoriti. Pozdravil sem ga, ga prosil, če še lahko pridem drugič. Tisti »drugič« se je tako oddaljil, da je medtem zbolel za rakom in umrl.
Upokojeni miličnik F. pripoveduje: »Družabne, sindikalne zabave miličnikov ob 13. maju, dnevu miličnikov, so bile večkrat v graščini Mlinarjev Janez na Teharjah. Vedno se je pilo veliko. Na eni teh zabav sem šel v pozni uri ven v park, da se malo sprehodim in ohladim. Pri paviljonu za godbo sem našel kolego D. S., ki je sedel na stopnici in glasno jokal. Nisem ga mogel potolažiti, zato sem šel po našega šefa in ga prosil, da greva skupaj tolažit D. S. Dolgo sva stala ob njem in ga spraševala, zakaj joka. Naenkrat je izbruhnilo iz njega: ‘Vidva sploh ne vesta, kaj sem tukaj doživljal. Tega ne morem pozabiti, spremljajo me bo do groba. Kot mlad partizan, star 18 let, sem bil po vojni dodeljen v teharsko taborišče. Bil sem stražar, kurir in vse, za kar so me rabili. Iz taborišča sem moral sem voditi ženske, ki so jih določili moji nadrejeni. Tukaj so popivali, se zabavali, posiljevali in se izživljali. Sam se moral ostati zunaj. Ko so bili gotovi, so me poklicali in mi rekli, da lahko tako žensko tudi jaz imam ali pa jo naj kar ubijem tam zunaj za grmovjem. Ženske sem moral vedno streljati sam. Bilo je neštetokrat. Tam ob robu so bile jame, kjer sem opravljal svoje delo’ – tako je D. S. Končal.«
V stranski južni sobi te graščine se še danes na lesenih vratih vidi z nohtom napisan vzdih: »Tukaj sem preživljala najtežje dni svojega življenja.«
R. V. pripoveduje: »Iz nemške vojske sem se vrnil julija 1945. Avgusta so prišli pome. Zaprli so me v Maribor, nato v Šempeter na Krasu. Novembra 1945 pa sem bil pripeljan na Teharje. Barake, kjer smo bivali, so bile brez oken, tako da so stražarji kar z mitraljezi streljali skozi okna, če se je v barakah kaj premaknilo brez njihove komande. Zaprtih nas je bilo okoli 600. Ker je bilo mrzlo, smo kurili v železnem gašperju. Kurjavo smo nabirali s krampi izpod snega. Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem, ker sem mislil, da je štor pokrit s snegom, z zamahom krampa zaril v neko mehko maso. Ko sem sneg odstranil, sem ugotovil, da je to človeško telo, povito z vato in povoji, ki so bili prepojeni s krvjo. Izgledalo je kot mumija. Mislim, da so ti mrliči bili zelo iznakaženi, ker so jih pred smrtjo povili, da so jih laže mimo drugih zapornikov vozili v gozd, kjer so jih pobili.
Naša baraka je bila zadnja v skupini barak. Zadaj za njimi se je dvigal hribček nad betonskim bunkerjem. Na tem hribčku sta bili dve vsaj 10 x 10 m veliki jami, popolnoma sveže zasuti. To so bili sveži grobovi. Čez nekaj let sem šel gledat, udornina je bila vsaj meter globoka. Izpuščen sem bil iz Teharij, iz taborišča, zgodaj spomladi, marca 1946. V taborišču so nas stražili zelo ‘pasji’ primorski partizani.«

stran: 063

J. N. iz Ljubljane pripoveduje: »Leta 1955 sem služil vojsko. Vojaške vaje smo imeli pri vojaških skladiščih v Bukovžlaku. Preden smo začeli kopati jame za mitraljeze, nas je kapetan opozoril, da naj ne kopljemo tam, kjer so vdolbine, ker bomo sicer sigurno naleteli na kosti.« J. N. je to govoril pri Teharskem križu leta 1998, ko si je društvo Civilna družba Celje ogledovalo to področje zaradi tega, ker je ravno v tej smeri predvidena širitev komunalnega odlagališča smeti.
F. G. pripoveduje: »V taborišče Teharje so me pripeljali 14. aprila 1946. leta. Bilo nas je okoli 700. V poletju tega leta so taborišče napadli četniki iz smeri sv. Ane. Nekaj taboriščnikov je na spodnji strani taborišča naredilo luknjo v mreži, skozi katero jih je nekaj pobegnilo. Da bi nas ostale prestrašili, so nas odpeljali v dolino proti prvim hišam. Tam smo se morali vzpeti na okrogel svež kup zemlje premera najmanj 20 m, ki se je ves zibal. – Takole boste končali – so nam grozili – če boste skušali pobegniti.«
Ta veliki grob je tam, kjer je sedaj prva pregrada deponije piritnih ogorkov.
Gospod G. pripoveduje: »V taborišče Teharje sem bil službeno premeščen konec avgusta 1945. Takrat je bilo tam betonsko strelišče, ki je bilo vsaj 130 m dolgo, 5 m široko in 3 m globoko, že popolnoma zasuto z zemljo. Bilo je polno mrličev. Sedaj je tu ta II. pregrada za tekočo sadro, nasuta ravnina pa je pod njo.«
Gospa L. T. je napisala in narisala: »Poročila sem se v Dramlje, kjer je imel mož kmetijo, trgovino in gostilno. V maju in juniju leta 1945 sem se vsak dan vozila s kolesom po cesti iz smeri Proseniškega mimo taborišča Teharje v Celje. S ceste sem videla vsak dan sveže zasute grobove in na novo izkopane jame. Streljalo se je dva meseca dan in noč.« Priložena skica predstavlja področje, kjer je sedaj komunalna deponija. Narisani grobovi so pod nasutimi smetmi. Po pripovedovanju g. B., ki je imel tukaj domačijo, je leta 1945 voda v potoku, ki tukaj teče, bila nekaj mesecev krvava.
Gospod P. pripoveduje: »Po delovni dolžnosti smo bili poklicani, da zasujemo grobove pod teharskim pokopališčem, kjer je hudourniška voda odkrila kosti. Govorilo se je, da so to nemški ujetniki, po številu okoli 150, in okoli 60 hrvaških ustašev. Sedaj je tu parkirišče za tovornjake, last nekega privatnika.«
Gospod K. govori: »Od teharskega mostu čez Voglajno proti Stolarni v Štorah, je bil izkopan protitankovski jarek, za njim proti Celju pa veliko strelskih jarkov. Tukaj so jih iztovarjali iz vagonov, streljali in zakopavali v te jarke.«
Gospa N. pripoveduje: »Stanovali smo od Pocajtovega mlina naprej proti Stolarni. Neko noč so pripeljali dva vlaka, polna ljudi. Vozili so jih v Jalov graben. Tam so bili tudi neki stari rudniški jaški še iz časov Avstro-Ogrske.«
Pričevanja se nanašajo na dogajanja v letu 1945. Vsa dogajanja so opisana samo na področju sedanje KS Teharje. Zajemajo površino ca. 600-800 ha. Število žrtev bi lahko bilo med 25– 30 tisoč. Večina teh žrtev je bila hrvaških beguncev, Slovencev, kočevskih Nemcev, Nemcev in Srbov.
To veliko morišče in pokopališče je povzročilo, da ljudje še danes govorijo, da se je čez vso celjsko kotlino skoraj tri leta razlival osladen mrtvaški vonj.
Še čez 10 ali 15 let so otroci, ki so nabirali borovnice po teh gozdovih, preplašeno pripovedovali o kosteh in lobanjah, ki so jih našli ležati po gozdovih.

Dogajanja po letu 1946

Lovci so se čudili, da se je v teh krajih razmnožilo toliko lisic, kljub temu pa je bilo zelo veliko zajcev. Lisice so imele dovolj človeškega mesa, da jim ni bilo potrebno preganjati zajcev. Po številu uplenjenih zajcev in lisic je bil lov pri sv. Ani najbolj bogat lov v Celju.
Okrog leta 1950 je bil za direktorja Cinkarne Celje postavljen znani in vplivni oznovec Kamilo Hilbert. Takrat so se stare cinkarniške deponije ob Voglajni začele polniti. Iskati so začeli drugo deponijo. V Cinkarni je bilo zaposlenih veliko ljudi, ki so bili s taboriščem Teharje zelo povezani. Prav tako so morali iskati soglasja v celjskem komiteju KP in na občini Celje. Sama ideja o drugi lokaciji cinkovih in svinčevih ogorkov na Teharju je bila spočeta v sami Cinkarni. Glavni inženir gospod Mikuš in v Bukovžlaku stanujoči župan mesta Celja Jože Jošt (g. Jošt je stanoval v vili umorjene gospe Hoffman, ki so jo domačini odpeljali in ubili okrog 25. maja v starosti 86 let na severni strani bežigrajskega hriba) sta se odločila skupaj z direktorjem Cinkarne za dolino pod sv. Ano. Na tej podlagi so naročili geološko mnenje. Raziskave so bile narejene do leta 1964, vendar samo za piritne ogorke in prvo pregrado. Načrt tega je bil narejen v Ljubljani pri Smeltu.
Novi direktor Cinkarne Drago Čeh je bil na podlagi politične odločitve v Beogradu, kjer je odločala tudi celjska županja Olga Vrabič (predsednik IS Celja je bil Marjan Ašič določen za izgradnjo nove velike tovarne titanovega dioksida. Razvojni center Celje, kjer je direktoroval Fedor Gradišnik, je naredil načrte za postavitev nove tovarne in ostalih kompleksov v dolini pod Bežigradom, kjer je v protitankovskih jarkih, strelskih jarkih, gramoznih jamah, strojničnih gnezdih, ki so jih Nemci kopali zgodaj pomladi leta 1945, bilo pokopanih vsaj 20000 ljudi.

stran: 064

Ob poplavah stare Voglajne so se stalno odkrivale kosti. Prav tako so kmetje, ki so orali po teh njivah, za plugi puščali sledove posmrtnih ostankov žrtev.
Odločili so se najprej zregulirati Voglajno, nato pa so po letu 1970 začeli sistematsko pozidavati to veliko grobišče. Široko Kidričevo cesto, novo tovarno, Carinarnico, skladiščno-transportne objekte, tovorno železniško postajo, rezervne železniške tire in še druge nepotrebne stavbe. Kjer koli so kopali, so bile kosti. Vozili so jih v piritno deponijo, kjer je bilo vedno dovolj žveplene kisline, ki je bila pravi medij za posmrtne ostanke. Ta dela so bila dobro opravljena pod vodstvi Alberta Praprotnika in Huga Keržana pri podjetju »Gradis«, gospoda Šterbenca pri Ingradu, g. Arha pri Carinarnici in Mire Jenčič pri KS Teharje.
Istočasno je gradnjo nove povečane deponije za titanovo sadro vodil Jaka Razpotnik, dipl. ing., ki je po pričevanju dal veliki kup kosti, ki so ga z buldožerji narili s pobočja »farovške hoste« na Vrheh, poriniti v samo pregrado.
Za Dragom Čehom je prevzel direktorovanje v Cinkarni Maks Bastl, ki pa je to mesto kmalu zapustil zaradi svojevrstne poslovnosti. Za njim je postal direktor ambiciozni gospod Marjan Prelec, dipl. ing., ki je skupaj s takratnim direktorjem Razvojnega centra Tonetom Zimškom in kasnejšim predsednikom celjske skupščine ter s celjskim partijskim vodstvom pripravil načrt za prostorsko širitev same tovarne in tretjo deponijo Za travnikom.
Gradnjo so začeli 1986. leta. Delo so opravili podjetje NIVO, Ingrad in SCT. Trajala bil pet let. Zaradi bližajočih se političnih sprememb je direktor Prelec pohitel in gradnjo dokončal v treh letih, leta 1989. Tudi novo pregrado so napravili za množično grobnico. Z južne strani na zahodni strani pregrade so 1989. leta naleteli na grobišče vsaj 1000 žrtev. Buldožeriste NIVO-ja so za pet dni prestavili na drug oddaljen del gradbišča, zemeljska dela pa je prevzel buldožerist privatnika, ki je čez leto dni spremenil priimek ter si v 2 letih sezidal hišo. Delodajalec tega buldožerista pa je zelo bogat človek. Pregrada je stala 12 milijonov DM takrat še družbenega denarja.
Pregrada je bila v sredici zgrajena iz navoženih piritnih ogorkov, prepeljanih iz deponije v Bukovžlaku, v količini 164.000 m3. Tu so bile tudi kosti nekaj 1000 žrtev, ki so jih izkopali pri zemeljskih delih v bežigrajski dolini in v ostalih predelih Celja. Te kosti so od januarja 1988 do avgusta 1988 prevažali ponoči med 22. in 1. uro v spremstvu policije. Gospod G., zaposlen na gradbišču, je razlagal, da so bile plasti iz kosti debele več kot pol metra. Vsako tako količino kosti so nato zabetonirali. Zjutraj so morali geometri popravljati niveliranje iz prejšnjega dne. Direktor Marjan Prelec se je skoraj vsak dan pripeljal v svojem mercedesu, rdečem od piritne brozge, kontrolirat, če so bila nočna dela dobro opravljena.
Gradbeni inšpektor Igor Zupančič, dipl. ing., je v zapisniku, ki so ga podpisali nadzorni inženirji Cinkarne Rudi Ahčan, Miloš Rant, Davorin Čmak, Andrej Blažon in Mirko Ratko, 9. 3. 1989 ugotovil, da nočnih del nikoli ni bilo in da so vsa dela na pregradi bila opravljena vsak večer med 20. in 21. uro. Pred dobrim mesecem in pol pa je Marjan Prelec, direktor uprave Cinkarne, priznal, da so nočna dela bila, ker je bil dan prekratek. Nočna dela je obiskoval tudi takratni župan Tone Zimšek. Da bi zadeva izgledala verodostojno, je takratni župan g. Tone Zimšek celo napisal ovadbo zoper nočna dela, ki pa je bila odbita, češ, da je neupravičena.
Za stare deponije nad grobišči v Bukovžlaku je Cinkarna pridobila po 20 letih delovanja 20. 6. 1989 sanitarno soglasje (takratna dela je kontrolirala republiška sanitarna inšpektorica ga. Hiti) in 5. 10. 1989 obratovalno dovoljenje. Zanimivost je v tem, da sama tovarna še danes nima obratovalnega dovoljenja.
Obratovalno dovoljenje za deponije Bukovžlak oziroma takrat imenovane »Žepina«, kot so z imenom hoteli zavajati, je podpisal g. Naglič, dipl. ing. (namestnik Jureta Sadarja, dipl. ing.), katerega žena je otrok matere, pobite na Teharjah.
Nova deponija Za travnikom je dobila uporabno dovoljenje 10. 9. 1991, podpisala je ga. Tanja Košorok, čeprav je bil njen minister Izidor Rejec pravočasno opozorjen, da je to grobišče. Prav tako je bilo v tem času, že v novi državi, izdano dovoljenje za dodatno zgrajeno odlagališče nevarnih odpadkov nad samimi grobovi zahodno od sedanjega spominskega križa na Teharjah, kjer se je v zadnjih mesecih s soglasjem g. župana Šrota in na pobudo igralcev golfa zgradilo in se sedaj že uporablja golf igrišče.

stran: 065

Notranjim ministrom naše nove države Igorju Bavčarju, Ivanu Bizjaku in Andreju Šteru sem naslovil vprašanja in pobude, da tako sveže prikrivanje zločinov raziščejo. Odgovori so bili, da policija na Celjskem ni ničesar odkrila. Razumljivo je, saj so miličniki iz leta 1989, sedanji policisti, skupaj z SDV in sedanjimi kriminalisti sodelovali pri prikrivanju množičnih zločinov. Sami sebe pa verjetno res niso mogli ovaditi.
Zaprepaden pa sem bil, da razkritja teh zločinov nista zmogla vsaj dva od prej imenovanih notranjih ministrov.
Cinkarna je bila družbeno premoženje z 51% slovenske lastnine, ostalih 49% pa je bilo od bivše NDR. Po združitvi obeh Nemčij je njihova državna institucija vprašljive tovarne razprodajala tudi za 1 DM. Med taka podjetja je zaradi svoje ekološke in s tem tudi ekonomske vprašljivosti dodelila tudi 49 % Cinkarne. Na tak način so izbranci v Celju za nekaj 1000 DM odkupili svoj delež. V času županovanja Jožeta Zimška, brata Toneta Zimška, je Cinkarna pred lastninjenjem poklonila občini Celje in Celjanom v last svoj stari, skoraj porušeni del stare tovarne in svoje deponije z grobišči vred. S tem se je očistila bremen in krivde ter neekonomskega balasta v škodo občanov Celja, ki so skozi desetletja bili bolezenske, rakaste, genetske in smrtne žrtve dejavnosti Cinkarne Celje. Delničarji, skoraj sami »bivši« politični in dejanski sodelavci, pa so polovico tovarne dobili praktično zastonj.
Prikrivanje množičnih zločinov, tudi po zaslugi nove države, je bilo tako materialno bogato nagrajeno.
Kaj si kdo misli o ljudeh, ki so to počeli, je stvar posameznika, dejanja pravne države pa bi morala biti bolj izrazita.
Večina sodelujočih skozi 55 let ni bila Celjanov, prihajali so in bili poslani od totalitarnih oblasti, ki je že vseskozi bila na obrobju narodove in evropske morale.
Okoli 65000 pobitih v 4,3 km dolgem protitankovskem jarku, v 41 km strelskih (borbenih) jarkov, v 453 strojničnih gnezdih, v 33 minometnih položajih, v 13 jamah protitankovskih topov, v 178 L jarkih (pribežališčih) izkopanih februarja, marca in aprila 1945, v vsaj 10 gramoznicah in v 2 rudniških jaških daje Celju pečat zločinskega morišča, ki do danes tem pobitim ljudem ni ponudilo človeškega pokopa, razen za nekaj nemških vojakov iz 1. in 2. svetovne vojne.
Celjska, v slovenskem merilu nadpovprečna rakavost, rojevanje defektnih otrok, obolenja ožilja in visoka nadpovprečna umrljivost, pa je plačilo za naše obnašanje.