Avtor: Vladimir Kos

stran: 065

Tako široko zdaj nam je srce!

Odkar Boga in dom smo skrili vanj,

in pesem svojo, polno čarnih sanj

o miru in ljubezni …

Tako so bele, tuje vsem roke!

Odkar nerodno kruha prosijo,

– semen razorom več ne nosijo, –

ni slab ta kruh, a – tuj je.

Kako se skrivil je ta čas hrbet!

Gospod nam je svoj težki križ nadel,

takrat, ko z doma z nami je odšel,

na Golgoto do zmage.