Avtor: Fani Ložar–Božič

stran: 032

Začela sem jo videvati kmalu po letu 1950, ko je prihajala k nedeljski maši v župnijsko cerkev svetega Jakoba v Škofji Loki. Nisem še vedela, kdo je in od kod, toda na njenem obrazu in v njenih očeh sem takoj opazila nekaj posebnega. Kar precej časa je preteklo, da sem o njej nekaj zvedela od ljudi, ki so jo poznali, še več pa, da sem tudi sama spregovorila z njo in neposredno slišala njeno zgodbi, zgodbo Micke More iz Poljanske doline.
Rojena je bila leta 1913 na Malenskem vrhu, ki je znan po božjepotni Marijini cerkvici – na Gori, kot pravijo domačini. Pri krstu so ji dali ime Marija – Mici – in otroška leta je preživela v rojstnem kraju. V družini je bilo sedem otrok, dva sta umrla kmalu po rojstvu. Oče je v prvi svetovni vojni padel na soški fronti. Vsa skrb za otroke je potem padla na mater. Sreča, da so podedovali malo kmetijo na Zakobiljeku, blizu Malenskega vrha. Preselili so se tja, toda Mici je s trinajstimi leti morala iti služit k velikemu kmetu na Lovsko brdo. Najprej je bila pestrna, s petnajstimi leti je pa že »napredovala« v deklo. Bilo ji je dvajset let, ko ji je slamoreznica porezala prste na desni roki in potem zaradi invalidnosti ni mogla več opravljati službe. Vrnila se je domov in pomagala materi in sestri pri delu na kmetiji.
Življenje v hribovski kmetiji je bilo trdo, toda posvečeno z molitvijo, posebno lepe pa so bile nedelje in prazniki, saj je tedaj prišel domov tudi brat, ki je bil zaposlen kot mizar v Šentvidu nad Ljubljano. In v ta red in mir je udarila nemška okupacija. Dokler se niso pojavili partizani, Nemcev na Zakobiljeku skoraj niso videli. Za božič 1941 so partizani mobilizirali vse moške in jih odpeljali v Bukov vrh in na Pasjo ravan. Nekateri so se kmalu vrnili, drugi pa so menda prostovoljno ostali pri partizanih. Od tedaj so Nemci pogosteje prihajali na osamljene domačije in iskali »bandite«. Pa tudi partizani so se oglasili in najprej na lep način iskali hrano, češ, da jo rabijo za ranjence. Na Mickinem domu so se potrudili, da so jim pripravili kaj boljšega, vendar so postajale zahteve vse večje, jemali so hrano in obleko, odpeljali vola, kravo in prašiča, zraven jih pa še obtoževali, da izdajajo Nemcem.

stran: 033

Nekega poletnega večera so spet prišli in začeli razbijati po vratih. Mati in hčeri so bile ravno pri večerji. Ko so jim odprle, je vstopil en sam partizan. Povedal je, da išče Micko, in ukazal, naj se takoj pripravi, da bo šla z njim. Odgovorila je, da ponoči ne bo šla od doma. Prigovarjal ji je, naj ne skrbi, saj se bo kmalu vrnila. Micki je v trenutku postalo jasno, kaj jo čaka. Rekla je, naj jo kar tu v hiši ubije, če misli, da je kaj zagrešila. Ko je videl, da je sam ne bo mogel izvleči izza mize, je odšel v vežo. Tedaj se je oglasila sestra: »Beži, saj vidiš, da te bodo odpeljali in ubili!« Partizan je ujel te besede, stopil nazaj v sobo in zagrozil: »Samo eno stopinjo naredi!« Kmalu je v sobo pripeljal še tri partizane. Mici se je oprijela matere in sestre, toda zagrabili so jo in zvlekli iz hiše. Sesedla se je na klop pred hišo in ponavljala: »Nikamor ne grem, kar tu me ubijte.« Med partizani je opazila znanca iz bližnjih Delnic in ga prosila, naj ji pomaga. Kljub temu so jo na silo vlekli od hiše, dva pa sta medtem stražila mater in sestro. Brcali so jo in tepli, kričati pa ni mogla, ker so ji že prej zavezali usta.
Sprevidela je, da se ne bo mogla upirati. Prosila je, naj ji povejo, zakaj tako ravnajo z njo. Odgovorili so ji, da je nagovarjala Nemce, naj polovijo partizane, in se hvalila, da bodo v Poljane kmalu prišli domobranci. Ker čevljev doma ni zavezala, jih je med prerivanjem izgubila in sedaj je bila bosa. Prišli so do skupine ljudi, njenih sosedov, ki so čakali, da jo bodo pripeljali tam mimo. Nihče, niti sosedova mati, ni rekel zanjo dobre besede. Spremljevalci so jo ves čas priganjali, naj hodi hitreje, vendar so ji dovolili, da se je pri studencu ob poti napila vode. Ko so bili že pri gozdu, je prav blizu odjeknil strel. Zadelo jo je v vrat. Vrglo jo je na tla, toda ostala je pri polni zavesti. Zdi se, da je morilec nameraval zadeti glavno žilo, pa, hvala Bogu, zgrešil. Čutila je, da krvavi, uredila svoje zadeve z Bogom in popolnoma negibna čakala smrti. Slišala je, kako so se partizani pogovarjali. Bili so prepričani, da je mrtva. Odšli so proti sosedovi hiši, ona pa je ležala in čakala, kdaj bo izdihnila. Čez nekaj časa je po glasovih začutila, da se partizani vračajo. Nekaj ji je reklo, da jo bodo zagrebli. Zbrala je vse moči, vstala in tekla.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Micka More

Začuda, nihče ji ni sledil. Tekla je proti grapi in prišla do dveh hiš. Ni se upala potrkati. Bežala je naprej v zelo strm breg, toda kmalu so ji pošle moči in morala je počivati. Bila je na višini svojega doma, na nasprotnem hribu. Slišala je strele pri domači hiši. Bala se je, da so ustrelili mater in sestro. Res so streljali na sestro, ki jim je pobegnila in se skrila v pšenico na sosedovi njivi. Tudi mati se je skrila in je tisto noč niso našli. Mici je tavala naprej, iz rane na vratu je rahlo krvavela in noge je imela vse obodene in obtolčene. Okoli polnoči je tako prišla v Poljane in potrkala pri znanki. Povedala je, kaj se ji je zgodilo. Znanka jo je sprejela z velikim strahom in niti luči ni upala prižgati, da ne bi kdo postal pozoren, kaj se dogaja v hiši.
Zgodaj zjutraj so zaslišali, da nekje zvoni mrliču. Mici je zaslutila, da se je doma zgodilo nekaj hudega. Odločili so se, da bo znankina nečakinja, ki je bila še napol otrok, tekla pogledat na Zakobiljek. Kmalu se je vrnila in z njo je prišla tudi Mickina sestra. Povedala je, da so zjutraj ustrelili mater. Mati je bila strašno vznemirjena in je že ob prvem svitu hitela k sosedu. Svarili so jo, naj se skrije, pa je rekla, da nikomur ni nič žalega naredila. Komaj se je mati vrnila od soseda, je prišel mlad partizan in jo kar v veži brez pojasnila ustrelil v glavo. Bila je takoj mrtva.
Mici je šla prijavit materino smrt na žandarmerijo v Poljanah. Ko so videli, da je ranjena, so jo napotili k zdravniku. Bala se je, vendar je šla k dr. Gregorčiču v Gorenjo vas, ki ga je poznala od takrat, ko si je poškodovala roko. Zdelo se je, da je zdravnik že vedel, kaj se je zgodilo. Sploh je ni vprašal, kako je bila ranjena, ampak je samo zavzdihnil: »O, da bi bilo že konec te vojne.« Oskrbel ji je rano in vrnila se je v Poljane. Z domobranci, ki so prišli na materin pogreb, je bil tudi Mickin brat. Po pogrebu so jo vzeli s seboj v Škofjo Loko, kjer je potem ostala do konca vojne.

stran: 034

Po vojni, 23. 6. 1945, so jo prišli iskat ponoči in jo odpeljali na sodnijo v Škofji Loki. Po devetih dneh so jo premestili v Škofove zavode v Šentvid. Bila je v nabito polni sobi; ležali so na golih tleh, zasliševali so jih in pretepali. Ob amnestiji so jim rekli, da bodo šli domov, toda Micko so odpeljali v Ljubljano v sodnijske zapore. Obtožili so jo, da je pod Malenskim vrhom izdala partizanski bunker in bolnico. Čeprav ni ničesar priznala, saj ni imela kaj priznati, so jo obsodili na osemnajst mesecev zapora, ki ga je prestajala v Ljubljani, na Igu in nazadnje v Begunjah. Kljub invalidnosti je morala opravljati razna dela. 23. 12. 1946 so jo končno izpustili. Zatekla se k stari teti, kajti sama ni imela niti stanovanja niti osnovnih sredstev za življenje.
Po povratku iz zapora ji je neki partizan povedal, kdo je v resnici izdal bunker pod Malenskim vrhom in da partizanske bolnice tam nikoli ni bilo. Torej je bila Micka zaprta po krivici. Zakaj so jo tisto poletno noč med vojno nameravali umoriti? Ko jim je pobegnila, so se maščevali nad materjo. Sosedje, ki so tisti večer privoščljivo opazovati, kako so jo vlekli od doma, so že tedaj, prav gotovo pa kasneje, vedeli, da ni bila nič kriva. Po vojni se je z njimi srečala, toda nikdar nihče ni omenil tistih dogodkov, še manj pa se zaradi njih opravičil.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Leto 1944 – Micka More pred domobransko postojanko v Škofji Loki

Kljub vsemu hudemu je Micka še danes zdrava in vedrina z njenega obraza ni izginila. Vsako nedeljo se srečava pri bogoslužju v farni cerkvi. Zdi se mi, da se sploh ni spremenila, odkar jo poznam. Njena velika želja je bila, da njena zgodba ne bi bila pozabljena. Ko so v Poljanah blagoslovili farno ploščo v spomin žrtvam komunističnega nasilja, je bila navzoča. Na plošči sta tudi imeni njene matere in brata, domobranca. Tedaj so na kratko omenili tudi Mickino zgodbo. Vleklo jo je, da bi stopila na govorniški oder in povedala: »Poglejte me, še živim!«
Micka, oprostite, da ste morali tako dolgo čakati na ta zapis. Hvala Vam za vse in naj Vam Bog, pri katerem je Vaša zgodba že zdavnaj zapisana, nakloni še veliko let!