Avtor: Blaža Cedilnik

stran: 093

stran: 094

Laž je prišla še v tretjo krčmo. Tudi tukaj hoté vedeti, kaj je kaj novega po božjem svetu, in Laž jim pove, da je videla goreti morje; sto oralov ga je zgorelo noter do tal. – Ti kmetje pa so bili vroče krvi in kar koj so se razvneli: »Kaj, s takimi lažmi bi nas imela za norce?« so rekli. »Počakaj no, da ti pokažemo!« in prijela sta jo dva pod pazduho, tretji je pomagal z nogo in že je frčala uboga laž čez prag na cesto.

Kmetje se niso še pomirili, pa pride mednje Prilažič. Vljudno jim vošči dober dan, sede, potem jih pa vpraša, kaj jih je tako razburilo. Kmetje mu hite povedati, kako jim je zanikrna ženščina hotela natvesti goreče morje, pa so ji koj pokazali, po čem so laži.

Prilažič jim pritrdi in jih pohvali, trčili so s kozarci in pili in potem jim je povedal, kaj je srečal na cesti: dolgo, dolgo vrsto težkih pariških voz, vsi so bili visoko naloženi s pečenimi ribami; kaj menijo, od kod so bile ribe?

Kmetje so pomislili in nazadnje uganili: »Nemara je pa ženska le govorila resnico, da je gorelo morje.«

»Kako bo morje gorelo,« je ugovarjal Prilažič, »ko je mokro!«
A kmetje so se zopet razvnemali: »Od kod pa so bili vozovi pečenih rib, kaj, če ne iz gorečega morja?« so kričali.

Prilažič se je ročno pobral in je hitel za Lažjo. Konec vasi ga je čakala in smejoč sta si segla v roko; izkušnja je bila prestana!

In gospodična Laž in gospod Prilažič sta se poročila, živela sta srečno in ugledno in sta imela mnogo, mnogo, mnogo otrok. -

(Laž in njen ženin, Fran Milčinski *)
To zgodbo sem že enkrat napisala kot uvod v svoj članek za slovenske teme. Ampak zdi se, da je to naša stalnica in Fran Milčinski je bil velik pisatelj – veliki pisatelji pišejo reči, ki jim čas ne vzame ostrine. Le njegov stil ni več moderen in njegov jezik ni sodoben in dogaja se v kmečkem okolju, ki danes nikogar več ne zanima, in dogaja se v starih časih in še in še. Pa je škoda. Kdor »zna« brati, mu lahko veliko pove.
Ko se pogovarjam s starimi ljudmi o tem, kako je bilo včasih in kako je danes, so nekako vsi mnenja, da je bil sistem v prejšnji državi zgrajen na laži in da je, žal, tudi naša samostojna država zgrajena na laži. Ena taka velika laž je državni praznik sedemindvajseti april, ki je, karkoli se je že dogajalo tistega dne, predstavljal ustanovitev protiimperialistične fronte, ki je bila naperjena proti zahodnim državam, torej proti »zaveznikom«, kajti takrat je bila Sovjetska zveza in z njo komunizem še zaveznica Nemčije in z njo nacizma. Mi pa takrat praznujemo Dan upora proti okupatorju. Laž ali farsa? In takih reči v naši polpretekli zgodovini kar mrgoli. Če bi lahko rekli, da smo prekinili s preteklostjo, bi pač lahko o njej govorili brez dlake na jeziku, tako pa je to še vedno »svetla« in »sveta« preteklost, o kateri, bog-ne-daj, da rečeš kaj slabega. Hujše je od katere koli krščanske dogme, niti hipotetično ne smeš predpostaviti kake druge možnosti, niti malo ne smeš podvomiti.
Slava Partlič pravi v Delu dne 11. maja, da »zgodovinske resnice niso nikoli dognane«. Kako zelo se strinjam z njo. Žal, pravim, žal samo do tu. Kasneje pa sama v nasprotju z omenjeno lastno ugotovitvijo pravi, da je »naša« resnica v zvezi z dogajanjem med drugo svetovno vojno v Sloveniji zabetonirana, ne samo pri nas, ampak v celi Evropi in vsem svetu. Žal so se takrat, v borbi proti nacizmu in fašizmu zahodni zavezniki povezali s tretjim zlom dvajsetega stoletja, s komunizmom oziroma z njegovim domicilom, Sovjetsko zvezo. Pri tem so zamižali na obe očesi, kajti teror in morije v Sovjetski zvezi tako ob vzponu komunizma kot ves čas njegovega obstoja so bila znana dejstva, čeprav ne v celoti, ampak že to je bilo več kot dovolj. Seveda moramo vse, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno, pri nas sami razčistiti, ampak kako naj to storimo, če se še vedno ne sme o tem govoriti. O tem govoriti brez zavor, v akademskem duhu, analitično, brez predsodkov, brez zacementiranih laži. Smešno je, da ravno tisti, ki najbolj poudarjajo svojo neobremenjenost s preteklostjo, ponavljajo kot papagaji tiste »resnice«, ki so se jih učili v šoli ali ki so se jih nalezli ob poslušanju radia in televizije oziroma ob branju časopisov in ob govorih na različnih proslavah in podobno. Seveda ni čudno, da je tako, kajti naši novi oblastniki so izšli iz tega obdobja in zagotovo jim ne bi bilo prijetno, če ne še kaj hujšega, če bi se mlada slovenska država odločila, da jih pokliče pred neke vrste sodišče za vojne zločine. Če bi se pošteno in brez predsodkov in brez laži raziskalo dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej na naših tleh, raziskalo, kdo je v resnici kriv za vse žrtve, bi se pokazalo, da so nam vsi okupatorji skupaj prizadejali mnogo manj škode, kot smo si jo prizadejali sami. In ker v »teh naših petdesetih letih nismo uspeli razčistiti teh dogodkov in dogajanj, bomo najbrž tudi mi rabili celih tristo let kot Francozi, ki danes razčiščujejo dogajanja okrog Napoleonove smrti. Mi, pravzaprav naši potomci, pa bodo ugotavljali, kaj se je pravzaprav tu dogajalo in upam, da jih pri tem raziskovanju ne bodo ovirali vsi ti predsodki in laži in da se bodo zgrozili ob dogajanjih in ob dejanjih, ki so jih zagrešili njihovi predniki.

stran: 095

Ko sem zadnjič spremljala dogajanja na kranjski šoli v zvezi z mučenjem mačk, kar je vsekakor vredno obsodbe, se mi je vsilila primerjava s tem, kako so ljudje reagirali, ko se je izvedelo za povojne poboje. Kajti ni ga bilo, ki se ne bi zgražal nad početjem teh otrok, dejstvo, da so po vojni (pa seveda tudi že med njo) pobili na tisoče in desettisoče ljudi, pa ne samo domobrancev, se pravi vojakov, ampak tudi ženske in otroke, se je vzelo kot nekaj, kar sicer ni bilo čisto prav, ni bilo pa tudi čisto narobe. Prav tako ves čas obujamo spomine na nacistična grozodejstva v taboriščih in drugod z namenom, da se kaj takega ne bi več ponovilo – iz istega razloga bi morali premisliti in obuditi v spomin ves revolucionarni teror med vojno in po njej, da se kaj takega tudi ne bi več ponovilo. V prej omenjenem prispevku nadalje piše, da slovenska medvojna in povojna zgodba ni bila nič posebnega, da so povsod počeli podobne reči. To pa nikakor ni res. Slovenska zgodba je nekaj posebnega, izjemnega. Nikjer ni bilo ekskluzive za boj proti okupatorju, nikjer niso izpostavljali ljudi kot nepotrebne žrtve, nikjer ni vojne izkoristila brezkompromisna skupina za revolucijo in s tem za prevzem oblasti. In prav to so dejstva, ki jih svet okoli nas ne pozna, ker tudi sami nočemo vedeti zanje. In ker nas vse skupaj še vedno zasipavajo z lažmi.
V Delu dne 10. maja nam Radovan Kozmos pripoveduje o pravi in nepravi strani. »Dejstvo je, da je bila Slovenija pred šestimi desetletji na pravi strani, pa čeprav si je v epohalnem svetovnem spopadu med dobrim in zlim privoščila – vsaj na osrednjem delu ozemlja – še razkošje državljanske vojne in tako ustvarila dolgotrajen problem. Toda zaradi te interne podrobnosti eden najsvetlejših trenutkov v zgodovini slovenskega naroda – da se je v odločilnem trenutku postavil na pravo stran – ni nič manj svetal.« Spet ena velika laž ali vsaj polresnica. Ali pa vsaj zloraba velikih besed. Pri vsej zadevi je namreč pomembno dejstvo, da se besedi prava in neprava stran uporabljata tudi pri označevanju obeh strani v državljanski vojni. Prava stran je vedno tista, ki zmaga, kajti ona si napiše »pravo« resnico. Če uporabim pisčevo izrazoslovje – namreč da sta bili obe strani državljanske vojne na »pravi strani«. Poražena stran je namreč že prej imela svojega predstavnika v Londonu, preden je druga začela svoj »boj« proti okupatorju, kajti le-ta je postal njihov nasprotnik šele takrat, ko je napadel Sovjetsko zvezo, pred tem pa so ustanovili že omenjeno protiimperialistično fronto, ki je bila uperjena prav proti pravi strani. Izjava o tem, da si je Slovenija »privoščila še razkošje državljanske vojne« pa je, kratko malo višek cinizma. Za tem razkošjem se skriva neizmerno trpljenje ljudi, ki so bili v to državljansko vojno pahnjeni, številne nepotrebne žrtve in končno je njena posledica tudi današnje prizadevanje, da dohitimo Evropo oziroma se vanjo vključimo. Kajti tam smo pred tem že bili. In vse to je »najsvetlejši trenutek naše zgodovine«. Ali pa najbolj temen trenutek naše zgodovine. Kajti Slovenija ni izvedla samo največje morije svojih lastnih ljudi, »izbrana« je bila za rablja »neprave strani« južne in vzhodne Evrope.
In kaj pravijo ljudje na vse to. Nič. Počasi jim te »resnice« zlezejo pod kožo in jih ponavljao še sami. Posebej mladi, ki niso imeli možnosti slišati obeh plati, da bi si ustvarili svoj pogled na vse skupaj. Pa jih tega v šoli tudi niso naučili. Naučili so jih brez razmišljanja ponavljati vse te fraze o pravi in nepravi strani in o najsvetlejšem trenutku naše zgodovine.