Avtor: Justin Stanovnik

stran: 001

Ker tudi ta, kot vsi drugi komentarji v Zavezi, obljublja, da bo aktualen, ne more mimo dveh trditev, ki sta bili izrečeni na letošnji spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu 18. junija. Ko bi bili namreč samo izrečeni, bi ju odnesel veter ali pa bi obležali kje med orumenelimi papirji za zmerom. Prav to bi se zgodilo, ko ju ne bi postkomunistični mediji, iz še ne povsem ugotovljenih razlogov, spremenili v dogodek. Mediji so potem še organizirali mimohod svojih ljudi iz kulture in politike, ki naj bi dogodek označili in ga postavili v primeren okvir. Videlo se je – pa tudi pričakovano je bilo – da so bili pohujšani. In potem je vsak, kakor mu je velevala pretekla in sedanja vpletenost, izrazil ali žalost ali užaljenost ali zgroženost ali ogorčenost. Važno – in nič manj pričakovano – je bilo tudi to, da se nobeden od vprašanih ni ubadal z vsebino obeh trditev, tako da bi si ju ogledal v kontekstu njunega zgodovinskega okolja, ampak so se nanjo odzivali z energijami, ki so prihajale iz njihovih emocionalnih rezerv. Te pa so bile impresivne in, kot rečeno, strogo enobarvne. Ko je bil medijski potencial dogodka izčrpan, so ga vzeli s sporeda, a ne povsem. Od časa do časa se nanj spomni kateri od medijskih operaterjev – kadar hoče koga spraviti v zadrego ali pa kadar bi rad komu od svojih dal priložnost, da se sprehodi po razkošnih travnikih ideološke retorike.
Obe trditvi sta se dotikali enobeja, komunistične revolucije in državljanske vojne. Prva je trdila, da je bil narodnoosvobodilni boj v organizaciji partije prevara, druga pa je hotela povedati, da državljanska vojna še traja.

Kaj pomeni trditev, da je bil enobe v aranžmaju partije prevara, in kakšen je njen pomen za slovensko samozavedanje

Če naj prevara deluje, morata biti seveda dva: ta, ki vara, in ta, ki je varan; ta, ki ve, da tisto, s čimer prihaja, ni resnica ali ni vsa resnica, in ta, ki verjame, da je to, kar se mu ponuja, resnica. Pojem prevare je povezan z zahtevnimi moralnimi vprašanji, pa tudi z razmisleki, ki zadevajo kulturo – njeno kakovost tako rekoč: ali je v ljudeh ambicija, da bi šli v sredino tega, kar je pred njimi, ali pa se zadovoljujejo z videzom. Takoj tudi vidimo, da ima pri tem veliko vlogo zrelost.
A zakaj je bil enobe prevara? Enobe je bil prevara preprosto zato, ker se je končal s stanjem, ki ni ustrezalo deklarativnim namenom gibanja, ki je to stanje vzpostavilo. Cilj enobeja je bila narodova svoboda, v pomenu, ki je ustrezal jezikovni in civilizacijski zavesti velike večine Slovencev. Svoboda, ki jo je mislil slovensko govoreči človek, je bila demokratična svoboda, kot jo je formulirala prosvetljenska politična filozofija. Njena nosilna sestavina so bile pravice državljana in človeka.
In namesto, da bi se ljudje, potem ko je bilo vse narejeno in pospravljeno, znašli v svobodi, ki jo je izraz narodnoosvobodilni boj obljubljal, so se znašli v svobodi, ki je izkazovala vse znake totalitarnega nasilja, ki se je kazalo tudi v tem, da so to nasilje ljudje morali še naprej imeti za svobodo. Tega niso mogli doživljati drugače kot nasilje nad jezikom – dokler se niso navadili na dvojno življenje totalitarnega človeka ali na življenje z dvojno resničnostjo. Takšna je bila realizacija »duhovno aktivnega slovenstva«, projektiranega in razglašenega že na začetku, leta 1941. Zgodilo se je torej, da se je Slovenec moral začeti vživljati v svojo karikaturo.
Tako velikopotezna prevara, kot je bil enobe, je bil podvig, ki ga je bilo mogoče uprizoriti samo v času, ko je divjala vojna. Znano je, kako široko dejavnost so v sedemdesetih letih organizirale italijanske Rdeče brigade. Svojo radikalno ideološko ofenzivo so podprle z »rdečim terorjem«: pobitih je bilo 229 civilistov, 73 policistov, 8 sodnikov, z umori so segli visoko v državni vrh. A čeprav jim ni manjkalo mednarodne teroristične podpore, čeprav jih je spremljala levičarska evforija evropskih in ameriških univerz, jim ni nič pomagalo. V vojni, v razmerah tuje okupacije pa je mogoče uprizoriti enobe, ki ne more, da ne bi deloval. Kakšen zanos veje iz stavka, ki ga je Kardelj pisal Josipu Brozu jeseni leta 1942: »Čuda pravi ovaj narodno osvobodilački rat.«

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Naše mesto Mirko Kambič

V prevari, smo rekli, je tako, da eni varajo in so drugi varani. Čim dlje je kdo na periferiji, tem bolj verjame besedam in tem manj ve, kaj stoji za njimi in kaj se v resnici dogaja. In čim bliže je kdo središču, tem bolj so mu dostopna odprta besedila. Tem bolj ve, za kaj v resnici gre. Če je partizanu, ki je odklonil ponujeno članstvo v partiji, bilo namignjeno, da vdrugič tega ne bo mogel narediti, je že moral vedeti, če je imel kaj pameti, kje se je znašel. Maja 1945 je zelo mnogo ljudi vedelo, za kaj je v enobeju v resnici šlo, a se tedaj ni dalo veliko narediti. Pravzaprav se ni dalo nič narediti, razen tega, da se je človek umaknil in skušal ohraniti osebno integriteto. Mnogi – pravzaprav večina – pa je bila že tako zelo notri, da kaj narediti tudi hotela ni. A vseeno, nekaj jih je moralo videti, kaj so izborili, nekaj se jih je moralo zgroziti. Toda bili so zmagovalci in bili so plačani – nekoč se bo menda že kdo znašel in izračunal, kako zelo so bili plačani – bili so slepi in hoteli so biti slepi. (Da so bili slepi takrat, za to morda obstaja opravičilo, a da so slepi tudi danes, za to jim nihče ne bo pripravljen dati opravičila.) Da je na komunistični strani izostalo moralno in politično samospraševanje, je ena najbolj vznemirljivih tem, a se mi z njo ne bomo dlje ukvarjali, ker ne zadeva strukture našega argumenta.

stran: 002

Da je bil enobe projekt partijske politike, izhaja iz preprostega in kogentnega premisleka. V središču tega razmisleka je evidentno dejstvo, da je bil enobe edini način, da je partija svoj projekt uresničila. Preprosto je spadalo k stvari, da so komunisti uprizorili nekakšen boj z okupatorjem in mu dali ime narodnoosvobodilni boj. Nekakšen pravimo zato, ker so ves čas njegovega trajanja predvsem in v prvi vrsti ubijali Slovence. In vendar so zaradi vojne vročice in žaljenega narodovega ponosa mnogi Slovenci ta boj mogli imeti za narodnoosvobodilni boj.
Pred nami se že nekaj let odvija velikopotezni postkomunistični manever z revolucijo in enobejem. Z mnogim načrtnim potiskanjem so revolucijo zrinili v ozadje – v neobstajanje. Pravzaprav revolucije sploh ni bilo. Kdo še ve za slavoloke, ki so jih postavljali revoluciji; kdo še ve za številne ustanove, ki jih je krasilo njeno veliko ime? Danes je vse enobe. (In »antifašizem«, a je z njim ta težava, da se v Evropi vedno slabše prodaja. Če kdo hoče uspešno nastopiti z antifašizmom, morajo biti na njem žigi, da prihaja iz dobre kovnice; mora imeti – drugače povedano – demokratične dokumente; antifašizem totalitarnega izvora pa nekako ni konvertibilen – če ga preveč ponujate, se z njim celo malo osmešite. Nekateri naši emisarji bi o tem lahko kaj povedali.) Danes je torej vse enobe. Na tistem hlevu v Živalski farmi so revolucijo prepleskali z enobejem.
Manever pa gre h koncu in ne moremo reči, da ni bil uspešen. Morda je tako, da je bil celo zelo uspešen. Morda je tako, da v središčnem prostoru slovenskega spomina že stoji zgodba, ki govori o tem, kako so komunisti v trenutku, ko je šlo za biti ali ne biti, priskočili narodu na pomoč, ga popeljali v svobodo in mu omogočili, da si je postavil državo – po nekaterih neprijetnostih in nerodnostih in težavah, ki pa v dobro zgodbo spadajo. Morda je že tako – morda pa še ni! Če ni, je še čas, da se prepreči, da neresnica postane narodova osnovna resnica, njegov bivanjski temelj. Finta kot temelj narodove države! Če se pa nič ne bo naredilo in bo manever uspel v celoti, potem bo tako – ko bodo ljudje hodili nazaj na svoj začetek in skušali odkriti sledove svojega političnega izvora – da tam ne bodo našli ničesar razen nekaj ponarejenih dokumentov. Prehudo bi to bilo, preveč tragično za tisočleten narod!

stran: 003

Niti malo tudi ne smemo dvomiti, da se bo ta mit končno v celoti obrnil proti slovenskim katoličanom. Težo demokratičnega upora proti komunizmu so namreč nosili katoličani. Tako pa se bo zgradilo še eno mogočno mitsko oporišče liberalne protikatoliške ofenzive: da je slovenski narod obstal, ne zaradi katolištva, kakor zaenkrat še večina godrnjaje priznava, ampak kljub katolištvu. Vemo, da taka oporišča obstajajo, izinterpretirana in vsiljena, a s tem, poslednjim, se ne more meriti nobeno. To je zato, ker se z ustanovitvenim osvobodilnim mitom ne more kosati noben drug. Morda imamo to srečo, da se temu mitu šele tlakuje cesta. Če je bil kdaj kak klic razumen, utemeljen in nujen, potem je sedaj ta: Beseda prevara mora postati »gospodinjska beseda« slovenskega zgodovinskega spomina. Sedaj je čas za to! Prevara, s katero je nekoč neka politična klika, v narodovi najhujši uri, izvedla osvobodilni manever in nekoč svobodnemu narodu za pol stoletja vzela svobodo – upanje in veselje do življenja pa mogoče za zmerom. Prehudo bi bilo, preveč žaljivo, da bi katoličani, ki so v boju s to kliko skoraj izkrvaveli, doživeli še ta poraz – zaradi svoje neprisebnosti.

Kaj pomeni trditev, da državljanska vojna še traja, in kakšen je njen pomen za slovensko samozavedanje

Zasluga letošnjega Roga je ta, da je prvič po petdesetih letih – preko pokomunističnih razglasnih postaj – šla med ljudi temeljna resnica o enobeju. Druga zasluga letošnjega Roga pa je ta, da je bilo tam povedano – spet tako glasno, da so lahko vsi slišali – da državljanska vojna še traja. O tem, da državljanska vojna še traja, govori toliko dejstev slovenske kulturne, politične in gospodarske sedanjosti, da občutljivega človeka na to ne bi bilo treba opozarjati. Ta dejstva so takšna, da ne samo so, ampak dobesedno suvajo v človeka. Zato je nemalo čudno, da je trditev povzročila toliko pohujšanja.
O teh dejstvih bomo še govorili, sedaj pa preidimo k temu, kar je najvažnejše: državljanska vojna še traja predvsem zato, ker še ni bil podpisan mir. Niso še bili sestavljeni in podpisani dokumenti, iz katerih bi bilo razvidno, kako se je začela in končala, kako je potekala, kakšne posledice je imela, kdo bo plačal reparacije in podobne reči.
Tu bo kdo pripomnil, da se državljanske vojne razlikujejo od meddržavnih vojn tudi v tem, da se končajo zgolj faktično – z zmago ali porazom – in da se ne podpisujejo nobeni papirji. Temu ne bomo ugovarjali, a slovenska državljanska vojna je bila drugačna – nekaj posebnega. Bistvo te posebnosti je v tem, da sta oba udeleženca, komunisti in demokrati, nastopila v dvojni vlogi: da je bil zmagovalec hkrati tudi poraženec in poraženec hkrati tudi zmagovalec. Slovenska državljanska vojna je imela dve fazi: zmagovalec v prvi fazi je bil poraženec v drugi in poraženec v prvi fazi je bil zmagovalec v drugi. Iz tega sledi, da v tej državljanski vojni ni bilo tako preprosto kakor v drugih; da ni bilo zgolj poraženca in zmagovalca, ampak sta si po stanju, ki se je končno vzpostavilo, v nekem smislu enaka. Kvečjemu je tako, da ima prednost stanje po drugi fazi, ker je bila končna in dokončna. Ker pa v slovenski državljanski vojni ni bilo zmagovalca in poraženca – ali pa je treba to vprašanje še razčistiti – je upravičena zahteva po pogodbi, kjer se bodo te stvari postavile na pravo mesto. Ravno to pa se še ni zgodilo, zato državljanski konflikt – kakršen je že bil in je – še traja.
Traja pa zato, ker eni od nasprotujočih si strani tako stanje ustreza: ustreza ji neurejeno vojno stanje. Kakor so namreč komunisti vedeli, da samo v vojni lahko realizirajo svoj prevratni projekt, tako vedo sedaj postkomunisti, da samo v vojni – v neke vrste vojni – tudi v spremenjenih razmerah lahko obdržijo oblast, ki so jo s projektom dobili. Podpis pogodbe po državljanski vojni pa bi v slovenske razmere vnesel osnovno urejenost: vedelo bi se, kdo je kdo in kaj je kaj.
Védenje slovenskih komunistov o neslutenih potencialih, ki jih ima v sebi vojna, je del skupne boljševiške dediščine. Ko je Lenin med prvo svetovno vojno – že malce melanholičen – čepel v švicarskem eksilu, se je živo zanimal ne samo za potek vojne, ampak tudi za vojno kot vojno. V roke mu je prišla tudi obsežna Clausewitzeva študija O vojni – najuglednejše delo, kar jih je bilo o vojni napisanih. Lenin je sprejel Clausewitzevo tezo, da je vojna nadaljevanje mirnodobske politike z vojnimi sredstvi – da je pravzaprav del politike. To je bilo eno njegovih ključnih spoznanj: če pa je vojna pravzaprav politika, potem je vojno mogoče tudi izkoristiti za politiko. Po tem se je tudi ravnal in po tem so se ravnali vsi njegovi idejni otroci, zbrani v zloglasnem vrtcu, ki je prišel v zgodovino pod imenom Kominterna. Ko so mu dali Nemci, ki so bili v vojni z njegovo domovino – a to zanj ni bila prava domovina, ker je bila buržoazna, kakor naša domovina za naše komuniste ni bila prava domovina, ker je bila buržoazna – ko so mu Nemci dali denar in dovoljenje, da gre preko njihovega ozemlja v Rusijo in tam sproži revolucijo, je to priložnost izrabil in ga pri tem ni nič motilo, kakor ni to nič motilo njegovih številnih otrok, da je postal s tem začetnik kolaboracije – evropski protokolaboracionist.

stran: 004

(Komunisti so vedno izkoriščali vojno, tudi takrat, ko so bili »proti vojni«. Mnogi se še spomnimo, da je bil izraz »vojni hujskači« najpogostejše boljševiško propagandno orodje. Vsi mnogi »mirovni kongresi« v času pred padcem Zidu so bili koncipirani in vodeni od komunistov. Komunisti so bili vedno za mir in kruh!)
Tudi naši komunisti so vedeli in naši postkomunisti vedo, da je z vojno mogoče delati politiko – določeno politiko samo z vojno. To je poglavitni razlog, da mir po slovenski državljanski vojni še ni podpisan, kar logično pomeni, da državljanska vojna še traja.
Pa tudi stvarno in dejansko ta vojna še traja. Nekaterih stvari smo se navadili in jih ne opazimo. Po vojni je nad slovenskim narodom bil narejen zločin velikosti genocida. Nihče o njem še ni ničesar rekel – če izvzamemo nekaj skozi zobe stisnjenih besedi, ki nikogar k ničemur ne zavezujejo. Naš genocid ostaja mutast. Na tisoče Slovencev je po vojni izginilo in nihče še ni vprašal, kako jim je bilo ime in kje ležijo. Komunisti so uprizorili nekaj deset montiranih procesov, na njih so nekaj deset ljudi obsodili na smrt in obsodbo tudi izvršili. Ne ve se, kje so njihovi grobovi. Ali je o tem kdo že kaj rekel? Neki postkomunistični novinar je splošno brezbrižnost – ali pa kar nespodobnost, zanimati se za te stvari – izrazil takole: »Če se nič boljšega ne spomnijo, obudijo vprašanje povojnih pobojev ali česa podobnega, s čimer pa noben normalen Slovenec nima nič.« Nekaj grobov je bilo po vojni oskrunjenih in nekaj trupel odnesenih. Kam? Nihče si teh vprašanj ne postavlja. Onečaščeno je bilo vojaško pokopališče na Orlovem vrhu, na akropoli slovenske prestolnice. Skrívnost tega dejanja ostaja še danes skrivnóst. Ali ni torej prava beseda, če za vse to pravimo, da še traja? In ali niso te zadeve stvar državljanske vojne? Nedavno je Novo Slovensko zavezo dosegla zgodba iz mirnopeške fare: štirje ljudje delajo v nekem kamnolomu nekega julijskega dne leta 1945, pridejo oznovci, ljudi odpeljejo, jih v bližini pobijejo in zmečejo v suhi ponor tudi nedaleč proč, tam jih razpadle in smrdeče najde čez mesec dni slučajni kosec. Ljudje vedo, kdo so bili morilci. Toda ali jih je kdo poklical na odgovor? Ali jih je kdo vsaj vprašal, zakaj so to naredili? Takih zgodb je zelo mnogo.
In ali je dejstvo, da so vsi slovenski dnevniki postkomunistično usmerjeni, da zastopajo interese kontinuitete, pogosto na ciničen, aroganten in agresiven način, ali je to normalno? Ali imamo tako stanje lahko za del evropske normalnosti in urejenosti? Ali je takó v državah, ki niso imele državljanske vojne? Predvsem pa, zakaj slovenski državni zbor ob vsakem temeljnem političnem vprašanju, brez izjeme in v trenutku, poči po črti, ki je črta, ki loči politične sile glede njihovega odnosa do državljanske vojne? Ali torej smemo reči, da državljanska vojna še traja? In potem, ko se je izvedelo, da so nad teharskimi grobovi zgradili igrišče za golf: ali je ob tem protestiral kateri od prvega ešalona komunistov? Ali ne bi bil šele to dokaz, da državljanske vojne ni več?
Sedaj samo še en pogled na slovensko ustavo. To, kar ustavo drži, je člen, ki pravi, da smo pred njo vsi enaki. Sedaj pa vzemimo vojne zakone: zakon o vojnih veteranih, zakon o vojnih invalidih, zakon o žrtvah vojne, zakon o vojnih grobiščih, v vseh teh zakonih protikomunistična stran sploh ni omenjena ali pa je izrazito in neprikrito postavljena v neenakopraven in ponižujoč položaj. Najbolj brutalno neustaven je predlog zakona o vojnih grobiščih: ta pozna dve kategoriji grobišč, vojaška grobišča in grobišča vojnih žrtev, kategorijo prvega in kategorijo drugega razreda; v prvi razred spadajo padli partizani in padli vojaki okupatorske vojske, v drugi pa vojaki protikomunistične vojske. Tu smo priča predcivilizacijskega ločevanja umrlih. Tako zelo, vidite, še traja državljanska vojna.

stran: 005

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Nova bližnjica Mirko Kambič

18. junija je bilo v Rogu izraženo izrecno obžalovanje, da državljanska vojna še traja. In vendar je neki gospod, ki ima vsa spričevala, ki mu jih more dati mati domovina, nekje zapisal, da je bila v Kočevskem Rogu izrečena »napoved državljanske vojne«. Zakaj taka potvorba? V Kočevskem Rogu pa ni bilo izraženo samo obžalovanje, da državljanska vojna še traja, ampak tudi urgentna zahteva, da se konča. Ko so nekega univerzitetnega profesorja zgodovine vprašali, kaj je govornik na Rogu mislil s svojo izjavo, da državljanska vojna še traja, je svojo razlago končal takole: »Ne verjamem, da je mislil, da se bomo res šli nekaj, no …« Za človeka, ki govori in razume slovensko, to pomeni: Verjetno ni mislil, da se bomo streljali, ampak človek nikoli ne ve … Sedaj nas zanima samo to, ali se je našel kdo, ki je gospoda prijateljsko opomnil, naj ne smeši po sobotnih prilogah sebe in akademosa.

Čisto jasno je tudi, da je besedna zveza »državljanska vojna« bila v Kočevskem Rogu rabljena v prenesenem pomenu – kot metafora. Neverjetno, koliko ljudi tega ni opazilo. Ali to pomeni, da metafor ne razumemo več? Metafor, srca jezika? Lojze Peterle, predsednik prve demokratske vlade, je med drugim izrekel tudi stavek, ki se mu nikoli ne bomo mogli dovolj načuditi: »Dovolj je bila ena revolucija.« To je bila igra z dvema pomenoma besede revolucija: v njej je mogoče videti giljotino in šafot ali pa dekret, ki nekomu prepoveduje delati v institucijah demokratske države, ker je bil sodelavec komunistične tajne službe. Tako je z nečim, na kar ni nihče mislil, opravil z nečim, na kar smo vsi mislili in kar smo vsi pričakovali.
Majhen dokaz – bolj indic kot dokaz, seveda – da državljanska vojna še traja, je prispeval tudi pogovor, ki ga je na veliki šmaren imela televizijska novinarka Rosvita Pesek z ljubljanskim nadškofom in metropolitom dr. Francem Rodetom. Na koncu se je gospod Rode novinarki, posebej in poudarjeno, se je zdelo, zahvalil, da je bila »prijazna«. Tega seveda ne moremo obravnavati ločeno od odprtosti in neposrednosti, ki je ena od čudovitih lastnosti sedanjega ljubljanskega nadškofa, čisto brez zanimivosti pa to vendarle ni. Tudi zato, ker ta zahvala ni bila prvič izrečena. Ne tako zelo dolgo od tega je nadškof dr. Franc Perko napravil isto po nekem televizijskem pogovoru. Da je novinar – na sploh, posebej pa v pogovoru s kakim nadškofom – »prijazen«, bi moralo biti nekaj povsem pričakovanega in normalnega. In vendar se zdi, da je zahvala obeh dostojanstvenikov bila znak rahlega presenečenja. Če pomislimo, kakšne izkušnje so cerkveni dostojanstveniki že imeli z novinarji se nam bo to presenečenje zdelo razumljivo. Toda, če ne bi bilo res, da državljanska vojna še traja, ali bi novinarji nastopali tako, kakor nastopajo?

stran: 006

Trditev, da državljanska vojna še traja, le ima realne osnove. Stanju, ki smo ga tu le skicirali, moremo tako reči tudi zato, ker izvira iz tiste preteklosti, ki je to ravno bila: državljanska vojna.
A, da ponovimo misel iz Roga, na vsak način jo moramo končati. Končale pa jo bodo – tudi to je misel iz Roga – samo nove demokratske sile.
Nova Slovenija
V Delovem komentarju je 1. avgusta Boris Jež, v slogu postkomunistične žurnalistike, zapisal tudi tale stavek: »Tako postopoma prihajamo do zanimivega odkritja, da imamo stranke, a nimamo pravih voditeljev, stranke iščejo naokoli ljudi, da bi jih vodili – jim dajali prepoznavnost.« Ko stavek preberemo, se za trenutek ne moremo odločiti, čemu od dvojega bi dali prednost: ali je bolj resničen ali bolj nedopusten.
Najprej je seveda resničen. Ne moremo mu očitati, da ni pokazal na bistveno kriznost postkomunističnih družb, ki izhaja iz njihove temeljne nesimetričnosti: stranke komunističnega nasledstva imajo vodilno elito, stranke, ki so nastale po Zlomu, pa te elite nimajo.
Komunisti so svoje moštvo prepeljali na demokratski breg nedotaknjeno. Ni jim bilo treba drugega, kot da ga preuredijo v nove enote, da naredijo nekaj generacijskih zamenjav, da mu nabavijo nekaj nove garderobe, da za nekaj časa znižajo zvočnike na sobno jakost, sicer pa je bilo vse nared in je vse čakalo, da začne delovati – pravzaprav je vse že vseskozi delovalo.
Stranke, ki so nastale po letu 1990, pa so bile nove v vsakem pogledu. Z vso ostrino se je pojavilo predvsem vprašanje glave. Totalitarizem namreč ni dopuščal nobene drugačnosti razen zasebne – tiste, ki ni hotela biti politična. Iz tega pa ni moglo nastati drugega kot sporadični in negotovi vzgibi, nikoli do konca domišljeni, nikoli do kraja preigrani. Brez medsebojnega srečavanja, brez medsebojnega preverjanja nobeden od teh vzgibov ni mogel postati nekaj objektivnega – nekaj, kar je zunaj, uporabno in veljavno za vse. Vse, kar se je v misli spočelo, se je vedno – ker zunaj ni našlo nobenega oprijemališča – spet vračalo v misel nazaj, ne da bi bilo sposobno opraviti kako delo, razen tega, da je stopnjevalo občutek nemoči. In političnost – ko se je odprl prostor, od nikogar pričakovan – političnost, kakršna je obstajala, zasebna političnost, če je dovoljeno rabiti ta protislovni izraz, ni bila v stanju, da naredi drugo, kot da ljudi prebudi in jih pripelje na forum. Od tu dalje pa nihče ni natanko vedel ne kod ne kam. Postavilo se je, da ponovimo, vprašanje glave.
In tako je še danes, še danes stranke iščejo »naokoli« ljudi, ki bi jim lahko zaupale vlogo glave, kot pravi citirani novinarjev stavek. Stavek, ki je ne samo resničen, ampak tudi onstran meje dopustnega. Ali se ni vprašal ali pa se ni hotel vprašati, od kod vendar ta onemoglost. Zakaj in od kod sploh tranzicija, to mučno in drago in zahtevno in nevarno prehajanje iz stanja, ki ni dopuščalo normalnosti, v stanje, ki bo normalnost dopuščalo? Mar ne od tod, ker se je nekoč neka skupina odločila, da – v konjunkciji zgodovinskih sil, ki se vzpostavi vsakih tisoč let in se je nikomur ni dovoljeno dotikati – izpelje prevrat, ki je imel predrzne ambicije, da vrže človeka iz njegovih antropoloških tečajev. Mar ne zato, ker so se našli ljudje, ki so bili pripravljeni ta načrt podpreti – čeprav je bilo jasno, da je zunaj razuma, ki ga je civilizacija postavila za zadnji kriterij; čeprav je bilo jasno, da je zunaj pameti in čisti Upor. Mar je bilo dovoljeno tako brez pomisleka vreči v igro na tisoče človeških življenj: kar tako za neki ideološki hazard? Ali se je smel človek tako do konca izročiti brezumju, da ga nobena bolečina ni ustavila in nobeno razdejano življenje in nobene ruševine – vasi in mest, duha in jezika – noben obup in noben greh? In potem ko so dosegli, kar so hoteli, potem ko so bili proti izkoriščanju delavskega razreda in proti nasilju države, ali je kdo opazil, kar je nekoliko prej v neki analogni situaciji opazila Nadežda Mandelštam: »Pred našimi očmi je rasel novi svet mogočnežev, ki bi v primerjavi z njim stari svet bil ubog diletant.«
Toda vprašanje glave – vprašanje političnih elit – je poglavitno tranzicijsko vprašanje. Na vseh kritičnih točkah razvoja nove demokracije niso odpovedale »stranke«, ampak glave – na hitrico ponudene in na hitrico izbrane. Naj se bralec ne ustraši, nimamo ga namena mučiti s to neveselo zgodbo: kako so prihajali drug za drugim in smo za vsakega rekli, potem ko je spregovoril nekaj spodbudnih stavkov, da bo to pravi človek; in potem, ko je, ko smo že mislili, da bo kdo stal, tam, kamor se je postavil, vsak zamižal in začel prepevati čudne arije, ki se jih je naučil bogve kje in niso imele nobene zveze z vprašanji, ki jih je na program postavljala zgodovina. In za vsakim, ko je odšel, nam ni ostalo drugega kot grenko občutje, da imamo kot narod še to nesrečo, da so preroki, ki prihajajo k nam – preroki z napako.

stran: 007

Iz galerije podob, ki se ponujajo, da ilustrirajo našo analizo, izberimo eno, ki zanjo nobeden ne bo mogel reči, da ni aktualna, saj se barve na njej še prav posušile niso. Mnogi med nami se še spominjamo zadovoljstva, s katerim smo v drugi polovici osemdesetih in v začetku devetdesetih spremljali pisanje dr. Franceta Bučarja. Nič pretirano ne bo, če pravimo, da je bil na ustih vseh. Kar je povedal, je bilo resnično in resničnost smo takrat doživljali kot razkošje. Pustimo sedaj, kaj vse se je zgodilo vmes, in si nekoliko oglejmo izbrano podobo.
25. julija je TV Slovenija priredila okroglo mizo, ki naj bi obravnavala nekatera vprašanja, povezana z ustavo. V ozadju je bilo nasprotje med dvema rešitvama krize volilne zakonodaje: ali rešpektirati odločbo ustavnega sodišča, ki je potrdila referendumsko odločitev za večinski sistem, ali pa se strinjati z državnim zborom, ki je s spremembo ustave ukinil prostor, iz katerega je odločba ustavnega sodišča izvajala svojo veljavnost.
Debata je nujno zadela ob pojma legalnost in legitimnost. Bučar se je odločno postavil na stran legalnosti: državni zbor je imel legalno pravico, da spremeni ustavo, vprašanje legitimnosti tu nima kaj iskati. Tudi tisti, ki o pravu vemo malo ali nič, smo se ob tem počutili slabo. Vsi veliki in strašni in presežni zločini, ki jih je uprizorilo stoletje, ki je pravkar minilo, so se namreč zgodili v skladu s kakim zakonom: bili so torej legalni. Ob tem bi bilo pričakovati, da se bo v nas zgradil osnovni civilizacijski refleks, ki se bo samodejno sprožil vselej, kadar bo stekla beseda o zakonu. Da ne bo nikoli izostalo vprašanje, ali pa so zakoni, za katere trenutno gre, tudi legitimni – utemeljeni ali v misli ali v zavesti ali v tradiciji ali v višji normi. Toliko greha je bilo narejeno nad človekom v imenu zakona, da takšen razmislek nikoli ne bi smel manjkati. Čudili smo se torej in spraševali, kam je šel Bučarjev civilizacijski instinkt. Sicer pa tudi konkretni značaj stvari ni bil tako preprost. Odločitev državnega zbora, da spremeni ustavo, je bil precedens, ki je pomenil, da je ob ugodnem razmerju sil v parlamentu mogoče povoziti vsako referendumsko odločitev. Zdi se tudi, da je državni zbor, v nasprotju z dr. Bučarjem, vedel, da se je s spremembo ustave zgodilo nekaj zelo problematičnega. Od kod sicer naslednja pripomba ministra za pravosodje Barbare Brezigar – ki morda o pravu le nekaj ve: »Ampak vsa torkova debata (25. julija, op. p.) v državnem zboru je bila opravičevanje, zakaj se ustavne odločbe ne spoštuje.«

stran: 008

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Urejenost ob blizu Mirko Kambič

Odnos med legalnostjo in legitimnostjo je bila ena tema televizijske okrogle mize, druga je bil referendum kot referendum. Tudi tu je bil dr. Bučar odločen, a nič manj presenetljiv. Šel je tako daleč, če smo ga prav razumeli, da je problematiziral referendum sam. Bistvo njegove kritike je bila trditev, da ljudi nima smisla spraševati o zadevah, na katere se ne razumejo. Taka zadeva je tudi volilni sistem. S tem pa je Bučar, po naši pamet, storil nekaj, česar nikakor ni hotel. Pod vprašaj je postavil demokracijo samo: če referendumska vprašanja presegajo kompetentnost slehernika, potem velja, da vsa politična vprašanja presegajo kompetentnost slehernika. Tu pa je seveda dr. Bučar – morda je bizarno na to sploh opozarjati – prvi človek, ki bi se uprl. A potem s toliko večjo silovitostjo plane na nas vprašanje: Zakaj pa dr. Bučar potem tako govori? Odgovor na to vprašanje nam bo dal neki razmislek, ki v debati na TV ni bil eksplicitno predstavljen, a ga ni nerazumno iz nje izpeljati.
Za stališči, ki jih je dr. Bučar razgrinjal pred nami, stoji neka politična, morda pa še širša odločitev. Gre za interpretacijo sedanje slovenske zgodovine. Če bi ga vprašali, ali se strinja, da gremo Slovenci v sedanjem času skozi trojno zgodovino, najprej evropsko, potem postkomunistično ali tranzicijsko, nazadnje pa skozi zgodovino, ki sledi vsaki državljanski vojni, bi se verjetno strinjal s prvo točko, drugima dvema pa bi verjetno priznal obstoj, a jima ne bi pripisoval posebne vloge. To lahko zanesljivo sklepamo iz odločne opredelitve za proporcionalni sistem v nasprotju z večinskim.
K večinskemu volilnemu sistemu naravno težijo tisti, ki vidijo v bližnji preteklosti, v revoluciji, v državljanski vojni, v komunističnem totalitarizmu determinativna dejstva slovenske sedanjosti. Po tem gledanju je mogoče reševati politične probleme sedanjosti samo s temi dejstvi v očeh. To pa tudi pomeni, da odgovornosti za sedanjo politiko – za usodo in prosperiteto države – ne more prevzeti skupina, sestavljena iz poljubnih sil, ampak samo skupina sil, ki imajo sorodna gledanja na zgodovinska dejstva, za katera smo rekli, da določajo sedanjost. Povezanost političnih sil pa ne samo omogoča, ampak tudi ukazuje ravno večinski sistem.
Prednost večinskega sistema ni torej v tem, da bi zagotavljal zmago na volitvah, pač pa zagotavlja nekaj, kar je bistvenega pomena za družbo v tranziciji in državo v tranziciji: koherentnost političnih sil, ki imajo za cilj integralno izvedbo tranzicije. Proporcionalni volilni sistem pa ustreza tistim silam, ki menijo, da je tranzicija dosežena tisti hip, ko se ustanove totalitarne države formalno demokratizirajo. Bistvene napetosti, ki jo je preteklost ustvarila, v tem konceptu tranzicije ni. Presenečenje, ki nam ga je dr. Bučar pripravil, se nekoliko zmanjša, še sprejmemo hipotezo, da za vsem stoji politična – in morda tudi kulturna – odločitev za frontovsko Slovenijo.
O Bučarju ne bi toliko govorili, ko ne bi bil tako zelo vpliven in ko ne bi bil neke vrste paradigma. Kar konstituira njega in tiste, ki gredo za njim, je pravzaprav neka odsotnost. Zdi se, da ne vidijo epohalnosti tega, kar se je sredi stoletja zgodilo s Slovenci. To je nemalo čudno in inhibicija, ki jim to preprečuje, se nam premakne, ko o njej premišljujemo, v območje prvinskosti. Včasih smo že bili pripravljeni – in smo še – v Bučarju in njegovih videli tragičnost. Drugič pa se zberemo in pravimo: kaj pa če to ni tragičnost, ampak nedoraslost? Nedoraslost neke cele generacije.
Za frontovsko Slovenijo se je očitno odločila tudi združena stranka SLS + SKD pod vodstvom dr. Franca Zagožna. Odločitev je tudi tu stekla po tirnicah, ki peljejo od večinskega do proporcionalnega volilnega sistema. Odločitev za proporcionalni volilni sistem je tu dobila posebno obliko: spremembo ustave. Kar je važno za razumetje te odločitve, je način, kako je bila argumentirana. Dr. Zagožen je nekje takole podprl svojo odločitev: »Opozicija je jasno povedala, da ne bo podprla predloga, ki je povezan z referendumsko odločitvijo, zato je bila edina in hkrati najboljša rešitev v spreminjanju ustave.« Ne bomo si tu dovolili, da bi se zapletli v razreševanje tega, kaj bi utegnila pomeniti zveza »edina in najboljša rešitev«. (Mogoče je bilo tako, da ni bila edina, pač pa najboljša. A najboljša za koga?) Bolj zanimivo in pomembno je nekaj drugega. Združena stranka SLS + SKD je kot znano podpisala koalicijsko pogodbo z SDS in tako pristala na večinski volilni sistem. Še bolj jasno pozitiven odnos do večinskega sistema je SLS imela pred združitvijo. (Dr. Zagožen sam res ne.) Iz zgornjega Zagožnovega citata pa sledi, da je združena stranka spremenila svojo odločitev, a ne zaradi boljšega spoznanja, ampak pod prisilo: opozicija je enostavno povedala, da referendumske odločitve ne bo podprla. Nova združena stranka je bila postavljena pred izvršeno dejstvo in bi bila v veliki zadregi, ko ne bi k sreči takoj ugotovila, da je to, v kar je bila prisiljena, tudi »najboljša« rešitev. To je tako, kakor da bi brali klasike marksizma: Svoboda je spoznanje nujnosti.
A nas zanima nekaj drugega. Ne to, da je popuščanje pred izsiljevanjem zelo dvomljiva politika – z malo domišljije si lahko predočimo, da bi, če bi takšna metoda bila sprejeta, država obstajala samo občasno, nazadnje pa morda sploh ne več – bolj zanimivo je to, da vdaja sploh ni bila edina rešitev. Zakaj pa SLS + SKD ni podprla novega vladnega predloga za ponovno referendumsko glasovanje, saj je navsezadnje to bila njena vlada? Zakaj se je na vrat na nos odločila za spremembo ustave, ki ima to težavnost, da mogoče nikoli ne bo mogla sprati s sebe vsak sum nelegitimnosti. Ali ni morda tako, da je elita, ki je prevzela vodstvo nove stranke, že vseskozi hotela proporcionalni sistem? Nazadnje zato, ker skoraj zagotavlja nadaljevanje frontovske politike.
Ta pa, pa naj bodo stvari sicer že kakršnekoli, ni perspektivna rešitev za Slovenijo. Morda je frontovska politika ugodna za oportunizem določenih strank, Slovenijo pa tarejo problemi zgodovinskih razsežnosti. Ni minilo štirinajst dni po slovesnosti na Rogu, ko sta dva Delova novinarja, malo presenetljivo, to na svoj način potrdila. Rok Praprotnik je nekje zapisal, da smo v Sloveniji »še vedno globoko v tranziciji«. Določnejši je bil Brane Piano: »Kakor da imamo v Sloveniji dve javnosti in ne ene, kakor da sta ljudstvi dve, skupen jima je le jezik.«
V to razdvojeno podobo domovine moramo postaviti Novo Slovenijo. Če hočemo nekoliko bolj razumeti njen pomen in možnosti, moramo prej potegniti nekaj črt, ki bodo nakazale strukturo slovenskega političnega prostora.
Mislimo, da se nam s postkomunistično levico ni treba podrobneje ubadati. Vemo, da je to monoliten blok, ki mu temeljno koherentnost podeljujeta dva momenta: na eni strani je to intenziven uvid v identičnost interesov vseh vanj vključenih sil, na drugi pa skupna totalitarna tradicija, v kateri je monolitnost veljala za samoumevno reč. Tudi je res, da skupine, ki formalno sestavljajo levi blok, niso nastale zaradi izvorne drugačnosti, ampak so posledica enega prvih premikov velikega manevra, s katerim je partija pripravila svojo pot v podnebje demokracije. Lahko si predstavljamo, da v tako nastalem svetu z vzgibi po drugačnosti, ki brez dvoma nastajajo, ne poznajo nobene šale.
Na povedano nekoliko kaže tudi zadržanje starih boljševikov. Saj bi lahko, mar ne, v slogu znane popevke rekli: Kam so vsi boljševiki šli? Tako zelo ni nobenega nikjer, da je to nemalo čudno. Videti je, da vedo, da je molk tisti del služenja skupni stvari, ki je padel nanje. Sedaj na svojih rančih vdano – in morda zagrizeno – molčijo.
Kaj pa demokratska stran? Tu so sedaj tri stranke: združena ljudsko-demokrščanska, socialdemokratska in pravkar nastala Nova Slovenija.
Poglejmo nekoliko najprej prvo. Sedaj ko sta se SLS in SKD združili, nam je nenadoma postalo jasno, da do te združitve ne bi smelo priti. Zgodila se je namreč na način, ki je veliko ljudi navedel na misel, da je to bil sovražen prevzem. Krščansko demokratska stranka je v novem okolju nekako izginila. Zdržimo se razglabljanj, zakaj se je to moglo zgoditi, in ostanimo pri globalnem dejstvu, da je relevantna posledica te združitve ta, da SLS sedaj razpolaga z večjo močjo. Vprašanje, kaj je pravzaprav SLS, je tako postalo izredno pomembno.
SLS je v drugi polovici demokratskega desetletja začela s svojim vedenjem zbujati nemajhno začudenje. Vsi vemo, da je v kampanji za decembrske volitve leta 1996 stala – kljub svojemu graditeljstvu – trdno na pomladni strani. Volivci so se obrnili k njej deloma zaradi njene izrecno pozitivne družbene drže, predvsem pa zaradi razočaranja nad Peterletom. Komaj si danes predstavljamo občutje prav teh volivcev, ko je SLS po volitvah nesla njihove glasove v Drnovškovo banko in jih vložila na račun, ki je bil zanjo tam že odprt. Drugo razočaranje je bilo večje od prvega. Za to dejanje je bila SLS od najvišjih instanc nomenklature pohvaljena. Tako je bilo v začetku. Potem pa so začeli z njo ravnati tako, kakor se s tako zaveznico ravna. SLS je začela prestajati usodo vseh frontovskih zaveznic v zgodovini do danes. Kadar je dvignila letvico svojih zahtev za zarezo previsoko, je bil takoj dan znak medijskim centrom, da so dvignili zapornice. Včasih so jo napadali tudi takrat, kadar ni ničesar zahtevala: enostavno se je izvajalo pravilo, da je frontovskega zaveznika od časa do časa treba tepsti, da ne pozabi, kje je njegovo mesto. A bolj važno je to, da se je zdelo, da SLS – v slogu vseh frontovskih zaveznikov – kakor da tega ne opazi. Njen predstavnik v vladi je imel navado reagirati tako kakor znameniti konj v Živalski farmi: Še bolj bom delal.

stran: 010

Drugo dejanje te nevesele igre pa se je zgodilo tako rekoč danes. To je bilo 25. julija, ko se je Zagožnova združena krščanska stranka odločila za spremembo ustave in za proporcionalni volilni sistem. To se je zgodilo nenadejano, nepričakovano in šokantno – najbolj seveda za partnerje v koaliciji Slovenija. Pa tudi za vse pomladne volivce. Naša poraženost je bila velika. Bili smo tudi nekoliko osmešeni, saj tega nismo predvideli, a smo sedaj začutili, da bi morali. A kljub vsemu in vendar: proti svoji koaliciji, proti svoji vladi!
V svojem presenečenju smo se spomnili tega, kar smo v sebi že kdaj prej zaslutili. Nekatere stvari so bile že vseskozi takšne, da smo si rekli: saj to ni stranka – v polnem pomenu te besede. Kar počne, počne zato, ker nima politične identitete. To je zato, ker je ne nosi političnost: politična misel, politična odgovornost, politični instinkt. Najbolj nezgrešljiv dokaz za političnost kake skupine je videnje celote. SLS pa je interesna skupina – ki je na začetku imela nekaj političnega vzgona, a mu ni dovolila, da bi jo potisnil v orbito avtentično političnega obstajanja – in je interesna skupina, kljub političnim emblemom, tudi ostala. To je poglavitni razlog, da so njena dejanja, kakršna so. Njena dinamika je interes in njene metode ne določa politični um. V bistvu – in kljub vsemu – je tujka v politiki.
Zgodovinski pomen Bajukove Nove Slovenije je v tem, da je, v stanju, kakršno se je vzpostavilo, mnogim volivcem omogočila, da bodo lahko šli na volišče. Nova Slovenija je stranka, ki bi morala nastati že leta 1990, pa ni, ker ni bilo pravih ljudi. Ali so danes? Očitno so, ker sicer te stranke ne bi bilo. A stvar je bolj resna. Ljudje so seveda važni, a s to stranko se je zgodilo nekaj večjega. Odprl se je prostor, kamor bodo lahko vstopali ljudje, ki do sedaj niso imeli pravega političnega doma. Ponovno se je odprla bistvena slovenska zgodovina. Pravi ljudje bodo – brez plakatov in bobnov in mažoretk – začutili njen prihod. Rekli bi, da je to razlog za veselje.
Socialdemokrati že celo desetletje držijo protikomunistično fronto – še v času pred Depalo vasjo, sicer tega dogodka ne bi bilo. To je tudi drža, ki je sledila bistvenim interesom tranzicije. Ta nemalo naporna drža je prinašala seveda tudi politične koristi. Ekspanzija SDS je bila odvisna od prostora, ki ga je z odmikom na levo izpraznila SKD. To je brez dvoma res, a bi se utegnilo kdaj tudi spremeniti. Toda razum, ki je bil v socialdemokratskih kvartirjih doslej reden gost, jim, upamo, ne bo pozabil povedati, da bodo v prihodnjem državnem zboru močnejši, če bo tam tudi Nova Slovenija, kot pa bi bili brez nje, pa četudi bi imeli vse njene glasove.