Avtor: Justin Stanovnik

stran: 066

stran: 067

Spoštovani gospod metropolit, spoštovani škofje, gospe in gospodje iz visokih državnih in političnih služb, dragi Slovenci, ki ste prišli iz domovine in iz krajev zunaj nje, dragi prijatelji: vsi prisrčno pozdravljeni.
Že enajstič stojimo skupaj na Rogu. Tako kakor je Slovencu mogoče biti na Rogu, mu ni mogoče biti nikjer drugod. Letošnji Rog pa povzdigujejo še imena, ki so bila prebrana med mašo. Noben čas jih več ne bo izbrisal z njega. Z njimi je Rog stopil iz časa v večnost. Kdorkoli bo kdaj prišel sem, ne bo mogel, da ne bi, zaradi teh imen, s pesnikom pomislil: nikoli ne bom prenehal biti. Slehernik, ki bo prišel na Rog, bo tako obdarovan. Zaradi tega bodo ljudje prihajali. Mogoče ne bodo niti vedeli, zakaj, a bodo prihajali zaradi tega. Ne samo zaradi spomina na druge, ampak tudi zaradi spomina nase: na to, kar v zadnji resničnosti vsak od nas je.
Rog je torej zunaj zgodovine. Vsi pa vemo, da ga je naredila zgodovina. Vemo, kdo so bili ljudje, ki so ubijali, in kdo ljudje, ki so bili ubijani. Vemo, zakaj so eni ubijali in bili drugi ubijani. Vemo tudi, da je bil Rog, gledan v času in prostoru, katastrofa. Iz dni, ko so na vetrinjskem polju zvedeli, da so Angleži izročili domobrance komunistom, je zapisan krik nekega dekleta: Ali ne bo že sodni dan! Katere besede bi mogle bolje izraziti zadnjo zapuščenost in izdanost, tisti konec, za katerim je bil samo še gosti nič? Nekoč bodo mogoče veliki in nadarjeni pisatelji govorili o tem času, a tako visoko ne bo segel nobeden: to mesto je že zasedel stavek nekega preprostega človeka: Ali ne bo že sodni dan!
Ko so bile te besede izrečene, ali kak dan za tem, so kraji kot so Teharje, Hrastnik, Brezarjevo brezno, Kočevski Rog dobili pomen, ki ga bodo odslej nosili. Bilo je tako, da smo vsi, ki smo to doživeli, mislili, da je zares in za zmeraj konec. Toda ne. Ista zgodovina, ki je uprizorila leto 1945 in nekaj časa dopuščala, da je to leto gospodarilo nad nami, ista zgodovina je iznenada dovolila, da je nastopilo leto 1989. Zgodovina nam je tako nekaj povedala; nekaj, kar moramo na vsak način razumeti.
Lani, 26. junija, je Václav Havel na Dunaju na vprašanje, kako razume leto 1989, odgovoril tako, da nam je takoj jasno, da ve, kaj je zgodovina. Povedal je dve reči. Najprej, da je leto 1989 pokazalo, »da je tudi tako ogromno silo, kot je totalitarni sistem, mogoče premagati. Sistem, ki ne razpolaga samo z instrumenti moči, z armado, policijo in varnostno službo, ampak ima v rokah tudi vse gospodarstvo, ves promet, vse komunikacije, preprosto vso državo. In vendar so ga zrušili navadni neoboroženi ljudje«. Kako je to mogoče? To nam pove njegovo drugo spoznanje. Po njegovem je leto 1989 povedalo tudi, »da je smiselno postaviti se za dobro stvar in se zanjo bojevati, tudi če vnaprej ni videti uspeha. Nazadnje je vedno tako, da ima uspeh tisto delo, ki postavlja določene vrednote, določene ideale, določene resnice«.

stran: 068

To nam je torej povedalo naše stoletje. Pokazalo nam je, da je svet varovan prostor, zakaj ko ne bi bilo tako, dobro po sebi ne bi moglo zmagovati. A tu je Havel takoj pripomnil, da v njegovi državi na to premalo mislijo.
Tudi v državi Sloveniji, kjer smo prav tako imeli leto 1989 ali leto 1990, če hočete, na to premalo mislimo. A tu je še nekaj tretjega. Zgodovina, prav posebej pa slovenska zgodovina, nam je še nekaj povedala o sebi. Zgodovina je na strani človeka, a tako, da za vsako degeneracijo, za vsako zatemnitvijo, za vsakim nasiljem, svet vedno znova odpre, a samo odpre. Zgodovina ne dela namesto človeka. Tisti odprti prostor je tam zato, da vanjo človek stopi. Če hoče.
Pred desetimi leti se je prostor odprl tudi za nas. A preden pregledamo, kako smo vanj vstopili, se na kratko ozrimo po tem, kakšen je ta prostor videti po desetih letih.
Vsi veste, da ne morem govoriti o zelo razveseljivih rečeh. Državljanska vojna še traja. Kakor so komunisti vedeli, da lahko pridejo do oblasti samo v vojni, ko so ljudje »iz sebe«, tako vedo postkomunisti, da bodo oblast držali le, če bo ta vojna na neki način trajala in če ljudje ne bodo mogli priti »k sebi«.
Kako je zanje ta vojna važna, vidimo iz tega, s kakšnimi napori jo vzdržujejo. A kaj jih žene? Od kod ta energija, ki nas vedno znova preseneča?
Te energije ne moremo razumeti, če ne uvidimo, da prihaja iz velike jeze. Iz velike jeze nad tem, da jih je zgodovina zavrgla. Komunisti so vedno govorili - in verjeli - da poznajo njene skrivnosti, da jim je zgodovina v zaupni intimnosti izšepetala svoje zadnje tajne. Tudi so trdili, da imajo za to, kar počnejo, njena pooblastila. Potem pa se je zgodilo - vsi smo videli - da jih je zgodovina odstavila kot nesposobne amaterje: več, kot nepridiprave, ki so vdrli v njeno svetišče.
Na papirjih, s katerimi so bili odslovljeni, pa ni pisalo samo o nekompetentnosti. Tam so bili zapisani še vsi mnogi in neslišani zločini: sto milijonov človeških okostij, zvečine še ne prav pokopanih, od Prage do Habarovska - kar znese devet ur zemeljskega loka pod soncem. Človek pomisli: koliko nasilja, koliko bolečine, koliko žaljenih ljudi! Ko torej pomislijo, kaj so investirali v projekt, ki se je tako klavrno končal - ali si lahko predstavljate količino jeze, ki se je začela nalagati v njih?
Seveda bi lahko bilo tudi drugače. Tam, kjer je sedaj jeza, bi lahko bila tudi misel, ki bi prešla v spoznanje in to v obžalovanje. In potem bi brali knjige, ki bi imele vse enak naslov: Confessiones - Izpovedi. To bi bilo najbolj očiščujoče branje, kar ga je bilo kdaj v tej civilizaciji. Vendar je takih knjig bilo zelo malo - v Sloveniji, če prav pomislimo, nobene. Takšni so ti ljudje. Z enako arogantnostjo odhajajo iz zgodovine, s kakršno so vanjo vstopili. A če ne morete razumeti, zakaj se v svobodni Sloveniji govori, kakor se govori, in piše, kakor se piše, potem pomislite na to neznansko in potuhnjeno zamero.
In vendar, koliko naporov! Ni še minil mesec od tega, kar je predsednik države izjavil naslednje (Delo, 29. maj 2000): »Politika, ki ne bo upoštevala osvobodilnega boja kot temelja naše državnosti, a na njegovo mesto celo vsiljevala druge vrednote, nikoli ne bo slovenska in ne evropska«. Kakšen napor! Osvobodilni boj, tako imenovani, ne more postati »temelj naše državnosti«, preprosto zato, ker je bil prevara. Prevara pa ne more postati temelj države. Slovenci »osvobodilnega boja«, kakršnega so uprizorili komunisti, nismo potrebovali. Imeli smo svoje ljudi v begunski vladi v Londonu od začetka in ti so jamčili za to, da smo na pravi strani. Nobeni dodatni dokazi Slovencem niso bili potrebni. Dodatni dokaz so potrebovali komunisti. S pomočjo mednarodnih zvez so ga tudi pridobili, plačal pa ga je slovenski narod z nekaj deset tisoč mladimi ljudmi in polstoletno izgubo normalnega življenja. To je bil drag dokaz. Na mednarodni borzi - se pravi, če bi ostali v mejah normalne evropske rezistence - bi ga dobili neprimerno ceneje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kočevski Rog 2000

Dolgo pa to ne bo moglo iti. Če si ogledamo naslednji primer, bomo videli, da so nekatere stvari že prestopile meje znosnosti. Pretekli torek so v Ljubljani na tiskovni konferenci predstavili knjigo dr. Lovra Šturma in sodelavcev z naslovom Brez milosti. Govori o tem, kako so komunisti maja in junija leta 1945 pomorili nekaj sto zajetih domobranskih ranjencev. 200 primerov je v knjigi dokumentiranih z vso znanstveno akribijo. Sedaj se pa spomnite nedavnih slavospevov neki partizanski bolnici - samo po sebi upravičenih, brez dvoma. Toda, se človek vpraša, kako pa moreš povzdigovati skrb za ranjence in obenem ne pomisliti na to, da so ljudje tvoje lastne politične režije organizirali množično pobijanje prav tako nemočnih bolnikov? Ali ni to moralna shizofrenija in ali ne ustvarja v ljudeh napetosti, ki bo nekoč morala eksplodirati. Kakšna bolnica pa je to, kjer v gornjih nadstropjih ranjence zdravijo, v kletnih etažah pa jih množično pobijajo?

stran: 069

Postavljamo si vprašanje »Doklej bo to trajalo« in že odgovarjamo »Ljudje tega ne bodo hoteli več prenašati v tistem trenutku, ko bodo postali politični ljudje - ko bo vanje stopil politični razum«. Osnovna enota razuma je mera. V razumu je zahteva, da je vse ljudi treba meriti z isto mero. Le tako prideš do pravičnosti. Slovenski narod mora slednjič postati političen narod.
Ko je 31. maja 1942 Ignacij Nadrah na ljubljanskih Žalah pokopaval dr. Lamberta Ehrlicha, je presenetil pogrebce z izjavo, ki je enako šokantna danes, kot je bila takrat. Rekel je, da polovica, morda dve tretjini Ljubljančanov ta umor odobrava. Šokantnost tega stavka je v tem, da tako brezobzirno in brutalno razkriva temeljno slovensko nepolitičnost. Ko so komunistični teroristi začeli pobijati po ulicah - kaj bi bilo tedaj bolj naravno za normalen političen narod, kot to, da bi se ljudje z ogorčenjem vprašali: Kdo pa ste? Kdo pa vam je to dovolil? Kdo vam je dal pravico, da to delate? Kdo vas je pooblastil? V mesto je stopilo samo počelo nereda, kaosa, nasilja in ljudje so mu ploskali. Ali tako ravna svobodnjaško politično ljudstvo, ki ga, če kaj, nosi razum?
A to je samo podoba. Kar hočem povedati, je to, da se je na zgodovinskem prelomu pred desetimi leti zgodilo nekaj zelo podobnega. Namesto, da bi ljudje nosilcem totalitarnega nasilja vljudno sporočili, da se bodo odslej pač morali omejiti na zasebnost, so jih množično volili v ustanove demokratične države.
Ali pa bodo ljudje morda prišli k sebi, ko bodo videli, v kaj se spreminja najlepša dežela na svetu. V kaj jo spreminjajo zanikovalci in posmehljivci; učitelji, ki niso učitelji, ampak ravnodušni uradniki; sodniki, ki niso izrekovalci pravice, ampak ljudje, ki se skrivajo za črkami zakonov; umetniki, ki ne gredo za eno človekovo resničnostjo, ampak se zadovoljujejo s tisočerimi umetelnimi podobami tega, kar človek ni.

stran: 070

Torej takrat, ko ljudje ne bodo mogli več dihati. Ali pa takrat, ko bodo opazili, da se med seboj več ne razumejo? Ko bo jezik tako degeneriral, da bo človek samo še v sebi, sam s svojo negotovo mislijo. Saj je že danes nekoliko tako, mar ne? Dva vpijeta, domovina: eden misli resno, drugi ne. Dva vpijeta, svoboda: eden misli resno, drugi ne. Dva vpijeta mir: eden misli mir, drugi misli vojno. Ali še niste opazili, da je mogoče reči karkoli? Če pa je mogoče reči vse in karkoli, potem ni mogoče več ničesar povedati.
Ali se bomo potem čudili, če se ne ve več, kaj je smešno, kaj žaljivo, kaj pokvarjeno. V takem ni čudno, da pobalini s koprske televizije lahko žalijo polovico Slovencev, ne da bi kdo mogel resnično protestirati.
Rog nam, če ga le hočemo poslušati, govori o človekovem bivanju na zemlji. Pripoveduje nam o tem, da mora cel človek biti v zgodovini in zunaj zgodovine.
Biti v zgodovini pomeni biti predvsem odgovoren. Če se spomnite, smo na začetku rabili besedo katastrofa. Mi, ki smo jo doživeli, se že petdeset let sprašujemo, ali bi jo bilo mogoče preprečiti. Nova Slovenska zaveza je ob tem postavila načelo popolne odgovornosti. Vsi veste, da je to absurd. Noben človek in nobena skupina ne more biti odgovorna sama in do kraja in v celoti. Toda velikost te katastrofe, njena neznanskost nam ne dovoljuje, da ne bi rekli, da je človekova odgovornost popolna. Katastrofa namreč boli - na sto načinov. Na tisoč načinov boli. In to, kar iz človeka nikoli ne sme izginiti, je absolutni rešpekt pred bolečino.
Rekli smo tudi, da zgodovina vedno znova odpira le prostor, da človek stopi vanjo. In če se sedaj vprašamo, kako smo pred desetimi leti stopili v vanjo? Ali bomo to vprašanje lahko danes prenesli? Ali smo stopili v ta prostor z odgovornostjo, ki jo je takratni zahteval čas? In ali ni čas zahteval predvsem, da se konča državljanska vojna? Potem, ko je bila država postavljena, je čas pravzaprav zahteval samo to. Za končanje državljanske vojne pa ni bil nobeden tako odgovoren kot katoličani. Kako se počutimo pri tem? Kako se ob tem počuti katoliška politična elita?
Kakor veste, se je nedavno spet odprl prostor zgodovine. Stopimo vanjo z vso odgovornostjo! Sedaj že vemo, da bodo državljansko vojno mogle končati samo izvorno demokratične stranke. Ukaz, ki za jesen iz tega izhaja, je čisto jasen. In vendar bi si upal trditi, da ne bi bilo tako usodno, če te stranke jeseni ne bi osvojile državnega zbora. Bolj bi bilo usodno, če bi naslednja štiri leta spet minila, ne da bi nova krščanska stranka našla samo sebe. Če pa bo ta stranka na nov in svež način doumela, kaj je zgodovina in kaj se pravi politično prebivati, bo s prijatelji iz koalicije Slovenija zanesljivo lahko končala državljansko vojno.
Kočevski Rog je rodoviten duhovni prostor politične in vsake druge refleksije. Glasovi, ki tu nastajajo, paradoksno, ne govorijo samo o smrti, ampak tudi o življenju - o sijajni lepoti življenja. Vse, ki bi radi o njem kaj povedali, torej vabimo, da se prepustijo njegovim glasovom.