Avtor: Nikolaj Tolstoj

stran: 078

Maja in junija leta 1945 je britanska vojska (5. britanski korpus), ki je bila zasedla Južno Avstrijo, izročila komunističnim oblastem Sovjetske zveze in Jugoslavije 75.000 vojnih ujetnikov in civilnih beguncev. Usodo, ki jih je čakala, je bilo mogoče predvideti. Skoraj vsi so morali umreti. Od ruskih državljanov je bilo sicer nekaj umorjenih ob sami predaji ali so bili obsojeni na smrt na tajnih procesih, vse druge pa so poslali v koncentracijska taborišča, tako imenovane gulage. Kako je bilo tam, nam je vsem znano in tega ne bi ponavljal. Razmere, v katere so bili pahnjeni, so bile tako nečloveške, da jih je večina med prevozom ali v taboriščih umrla. Jugoslovane (najbolj ustrezno se mi zdi, da jih imenujem tako, saj je bil tak njihov takratni status) so ali poslali na takoimenovani »križev pot«, dolge marše, na katerih so umirali predvsem Hrvati, njihovo število pa je neugotovljeno, drugi del Hrvatov, Srbe in Slovence pa so na osebni Titov ukaz množično pomorili.

stran: 079

Barbarstvo komunističnih režimov je bilo tako, da ga ne moremo primerjati z ničimer v zgodovini, razen morda s tem, kar so počeli nacionalsocialisti, ki so bili v obdobju 1939–1941 sovjetski zavezniki, česar ne bi posebej poudarjal. Po nemški kapitulaciji se je 10.000 nacističnih vojnih zločincev znašlo pred sodišči, neizmernost njihovih zločinov pa je bila poudarjena na nürnberških procesih, ki nimajo primerjave v zgodovini. Zato moramo globoko obžalovati, da z njihovimi komunističnimi dvojniki ni bilo tako, saj so se zaradi trenutnih nepremostljivih političnih ovir zvečine izognili pravici. Kljub vsemu pa moramo biti zadovoljni, saj je vladavina terorja, ki so jo uveljavili skoraj na polovici sveta, splošno obsojena, in na novo nastale demokratične družbe še žive krvnike obsojajo kot moralne zavržence. Izjema so Kitajska, Severna Koreja in Kuba, kjer so ostali na oblasti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nikolai Tolstoy v Kočevskem Rogu

V Rusiji je bila ustanovljena Predsedniška komisija, ki jo vodi Nikolajevič Jakovljev. Njena naloga je bila in je, da razišče vse zločine Sovjetske države oziroma oblasti, tako proti lastnim državljanom kot članom drugih narodnosti. Njeni izsledki naj bi služili predvsem zgodovini, kar po mojem mnenju njenega pomena ne zmanjšuje: nazadnje bomo vsi umrli, ostala pa bo zgodovina, ki bo pričala za nas in govorila o strahotnih dejanjih in krivdi njihovih storilcev. Za zgled bi omenil rusko uradno sporočilo o znanem poboju poljskih oficirjev v Katynu leta 1940, ki je napisano tako, da pomeni izjemen zgodovinski in moralni dosežek in je komisiji Jakovljeva v čast.
Ko govorimo na splošno o civiliziranem ali svobodnem svetu, bi vas opozoril na edino državo tega sveta, ki se še vedno ne kesa za enega najhujših – gotovo pa najmanj opravičljivih – zločinov 2. svetovne vojne, najbolj surovega med vsemi vojnami v zgodovini. Sram me je, ker moram priznati, da je to država, v kateri sem se rodil in zrastel in katero neizmerno ljubim. Britanske vlade so vse po vrsti odklanjale, da bi postavile pred sodišče kogarkoli od tistih, ki so prvenstveno odgovorni za zločine, ki so se takoj po koncu vojne zgodili na ozemlju južne Avstrije. Nasprotno, podobno kot je sledilo razvpitemu pokolu v Glencou (Glencoe) leta 1692, so njihovi gospodarji v vladi storilce teh dejanj nagradili z napredovanjem in s častmi.
Odgovorni britanski poveljnik general Sir Charles Keightley je bil (o čemer je pričal njegov tesni sodelavec) po značaju izjemno aroganten, brezvesten in brezobziren človek, obenem pa notorični lažnivec. Vseeno pa nas dokazni material, ki ga je toliko, da ga na kratko ni mogoče povzeti, prepričuje, da je bilo genocidno ravnanje njegovega poveljstva leta 1945 predvsem v rokah šefa njegovega štaba, brigadnega generala Tobyja Lowa. Low je bil energičen in sposoben štabni častnik, vendar so njegove ambicije segale višje, in sicer na področje politike in podjetništva. Pogosto sem se vpraševal, kakšni so bili motivi, ki so ga nagnali, da je ravnal kot neke vrste britanski Heydrich. Vemo, da ni mogoče v celoti prodreti v notranji svet drugega človeka, pa če bi še tako želeli odkriti prave nagibe. Možne so le špekulacije, osnovane na razpoložljivih podatkih. Po skoraj 30-letnem preučevanju me vse, kar sem izvedel tako o dogodkih v Avstriji kot o Aldingtonovem značaju, prepričuje, da ga je obsedala samo ena želja, da se namreč čimbolj prikupi britanskemu rezidenčnemu ministru za Sredozemlje Haroldu McMillanu. Ta je 13. maja 1945 priletel v Celovec nalašč zato, da je pregovoril Keightleya, naj tisoče beguncev vrne. Minister je samozadovoljno razmišljal o njihovi usodi, »da jih čakajo suženjstvo, mučenje in verjetno smrt«.
Brž ko je McMillan leta 1957 postal ministrski predsednik, so Lowa povzdignili v viteza, leta 1962 pa mu je njegov gospodar priskrbel še čast peera in ga tako uvrstil med najvišje angleško plemstvo. Pri tem je značilno, da ni o Aldingtonovem javnem delovanju v tistem času nič znano, nič takega namreč, kar bi opravičevalo visoke časti. Zato ni težko zaključiti, da jih je prejel kot nagrado za sodelovanje v zaroti, ki so jo izpeljali na podlagi McMillanovih tajnih navodil. Morda je prejel časti kot spodbudo, da ne bo stegoval jezika o izdajalski in surovi operaciji, ki je nista odobrila niti britanska vlada niti Vrhovno zavezniško poveljstvo. Poudarjam, Aldington prav gotovo ni tako priljubljena ali značilna osebnost v britanskem javnem življenju, da bi si lahko z njim samim razložili izjemno in obsežno uradno zaščito, ki je je bil deležen. Ta se je začela že leta 1986, ko je izšla knjiga Minister in pokoli, v kateri sem razgalil njegovo delovanje, knjiga, ki so jo zdaj umaknili celo iz univerzitetnih knjižnic.

stran: 080

Razpad britanskega imperija in zmanjšana britanska vloga v svetovni politiki sta bili kriva za izjemno krizo zaupanja, ki je prizadela vladajočo britansko kliko. Ni dvoma, da bi celotna osvetlitev McMillanove odgovornosti za pokole leta 1945, še bolj pa motivi, zakaj se je tako odločil, v srcu preplašene britanske vladajoče družbe vzbudili grozo. Samo tako si lahko razložimo nezaslišano vladno gonjo in prizadevanje te družbe, da bi zatrla resnico.
Kajti ni mogoče zanikati, da je bila britanska izročitev Slovencev in članov drugih narodnosti leta 1945 velik vojni zločin. Kot takšnega ga označuje mednarodno pravo in kot takega so ga v podobni obliki obsodili na zmagovitem zavezniškem sodnem tribunalu v Nürnbergu.
Imamo na kupe dokazov in pričevanj, iz katerih je razvidno, da je prav vsak vojak v 5. korpusu vedel, kakšna bo usoda beguncev iz Jugoslavije, če padejo v Titove roke. Že kmalu, 13. maja, zasledimo v dnevniku 1. gardne brigade poročilo o položaju:
»Slovenci in Srbi so zvečine zbrani na Vetrinjskem polju. Nihče od njih ne sme biti poslan nazaj. Zavedati se moramo, da bi jih s tem, da bi jih izročili v Titove roke, poslali v gotovo smrt.«
Lord Aldington, pri tem ga je podpiral prijatelj in sosed sodnik Davies, se je zagovarjal, da je verjel, da bo Tito z vrnjenimi ujetniki ravnal humano in sočutno. Poudariti moram, da so britanska vlada in njena sodišča skoraj edini, ki verjamejo v ta nesmisel. Angleški vojaki na Koroškem so takrat kar naprej izražali gnus nad nečastnim poslom, v katerega so jih prisilili. Morali so namreč odpravljati vojake in civiliste na vagone v Podgorju (Maria Elend) za transport v Jugoslavijo. Sploh ni bilo treba biti podrobneje seznanjen s političnim položajem, da si lahko uganil, kaj vrnjene čaka. Kajti razpuščeni Titovi partizani svoje morilske narave na območju britanske okupacijske zone prav do svojega izgona 19. maja 1945 niso skrivali. Tudi David Bendall je bil član štaba 5. korpusa in tako sodelavec kasnejšega lorda Aldingtona:
»Vtis, ki se ga nismo mogli znebiti, in ki so ga dobile britanske enote takoj, ko so prišle v stik s komunističnimi silami, tako s partizani kot z drugimi, je bil, da to niso prijateljski in galantni zavezniki, ampak umazane in brezobzirne tolpe razbojnikov.«
Če bi držalo, da je bil šef štaba 5. korpusa zares slep za vse tisto, kar je bilo znano in česar se je vsak vojak v 5. korpusu bal, trdimo, da ni bil kos nalogi, za katero je bil postavljen. V resnici je pa bil verjetno prav on v vsem 5. korpusu tisti, ki je imel najširši pregled nad položajem. Bil je stremuški politik, ki se je vso vojno na veliko dopisoval z britanskim zunanjim ministrom Edenom, kmalu po koncu vojne pa bil izvoljen za poslanca v angleškem parlamentu. Ravno pri opisovanju njegovega delovanja maja leta 1945 so ga v britanskem tisku označevali kot » izjemno zavzeto osebnost, dobro vpeljano v politične zadeve«.
Na potek procesa leta 1989 je imelo velik vpliv dejstvo, da so bili domobranci na svojem begu čez Karavanke nominalno pod poveljstvom nemškega generala von Seelerja. Sodnik je namreč poroti kar naprej sugeriral, da jih mora obravnavati kot nacistične kolaborante. Še več, zagovarjal je Aldingtonovo razlago, da so po svojem statusu spadali kot vojna skupina med nemške sile in kot take so jih predali jugoslovanskim komunistom legitimno. Zelo so poudarjali tudi dejstvo, da so dobili domobranci uniforme in orožje od Nemcev. Tako lord Aldington kot sodnik sta se, ko sta branila ravnanje 5. korpusa, opirala na povelje generala Robertsona, ki ga je poveljstvo korpusa prejelo 15. maja:
»Vse osebje ugotovljenega jugoslovanskega državljanstva, ki se je predalo in je služilo v nemških silah, je treba razorožiti in predati krajevnim jugoslovanskim silam!«
Dejansko bi moral ta status, če ga korektno razlagamo na podlagi splošno sprejete razlage mednarodnega prava, priskrbeti domobrancem posebno zaščito. Če so zares služili v »nemških silah«, bi morali ostati v svojem taborišču in morali bi ravnati z njimi v skladu z ženevsko konvencijo.

stran: 081

Oprl se bom na 1. poglavje konvencije, sprejete leta 1929, ki postavlja zahteve po razpoznavnosti vojskujočih, kot jih priznavajo haaške konvencije. To so (i) pripadnost vojni formaciji z vojaško hierarhijo; (ii) nošenje razpoznavnega znaka (značka ali uniforma), ki označuje vojaški status; (iii) javno nošenje orožja, (iv) podvrženost vojnim navadam in pravu. Tem oznakam dodaja ženevska konvencija definicijo za vojne ujetnike, da so to »vse osebe, ki pripadajo oboroženim enotam sprtih strani, zajete po nasprotniku med operacijami, morskimi ali zračnimi … «
Haška konvencija hoče biti vključujoča in bi bilo razglabljanje o državljanstvu vojskujočega v nasprotju z namenom omenjenega poglavja kot vsak drug svojevoljni dodatek. Dodatek v ženevski konvenciji kot edini legitimni kriterij označuje pripadnost oboroženim silam določene države: »Osebe, ki pripadajo oboroženim armadam sprtih strani.« Drugi členi ženevske konvencije so podobno jasni. Tako členi 23, 66, 70 in 73 zagotavljajo pravice vojnih ujetnikov izključno v smiselnem pomenu »Sila, ki so ji služili!«
Člen 79 zahteva, da mora nevtralna agencija podatke o vojnem ujetniku takoj predati »deželi, odkoder izvira, ali vojaški sili, ki ji je služil«. Tu vidimo razliko med dvema kategorijama, ki predpostavlja, da lahko vojni ujetnik izvira iz druge države, kot pa je ta, v kateri je služil kot vojak. Citiral bi nadalje 4. člen, s katerim je v vojnem času seznanjen vsak vojak: »Vsak vojni ujetnik je med izpraševanjem dolžan povedati le svoj priimek, ime, čin, datum rojstva, številko armade in polka ter osebno in serijsko številko, oziroma temu ustrezne podatke.« Prepovedujejo pa se vpraševanja o drugih zadevah, vključno o državljanstvu. Nedvomno je namen konvencije, da je treba vojne ujetnike obravnavati tako, da so služili vojsko v oboroženih enotah tiste sile, v katere službi so bili ujeti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nikolai Tolstoy v pogovoru s Francem Dejakom na Teološki fakulteti

Britanska praksa v 2. svetovni vojni je opisana v uradnem poročilu, ki ga je sestavil uradni svetovalec direktorata za vojne ujetnike, polkovnik (odslej Mr. Justice) Phillimore leta 1949:
»Po porazu teh zavezniških držav (v letih 1940-1941), so mnoge njihove državljane vključili v britanske sile in direktorat je skrbel zanje na isti način kot za britanske vojne ujetnike. Nevarnost, da nasprotnik njihovega statusa ne bo priznal, ga je skrbela in je zato na to možnost posebej pazil: dejansko pa se je nasprotnik s tem statusom strinjal in ravnal tako kot mi. Tako eni kot drugi smo tretirali vojnega ujetnika kot vojnega ujetnika tiste države, v katere uniformi je bil oblečen pri zajetju …
»Od izbruha sovražnosti smo se strogo držali stališča, da je ujetnikova uniforma izkaznica o njegovi narodnosti, tako da se je z vsakim, ki je bil ujet v nemški uniformi, ravnalo kot z nemškim vojnim ujetnikom. Tega smo se držali kljub pritožbam, ki so letele na nas. Do njih je prišlo, ko so bili nekateri Nemci ujeti v italijanskih uniformah in protestirali, ker smo jih dodelili v taborišče italijanskih vojnih ujetnikov. Držali smo se tega tudi zato, ker smo hoteli biti ravno tako dosledni kot nasprotnik, ki je naše številne zaveznike različnih narodnosti obravnaval kot Britance.«
Celo Patrick Dean, ki je bil kot pravni svetovalec na zunanjem ministrstvu eden najbolj vnetih zagovornikov prisilne repatriacije sovjetskih državljanov, se je privatno strinjal z »dokazovanjem ameriškega zunanjega ministrstva, da vse drugo vodi v nedoslednost, in da je pri prebiranju vojnih ujetnikov daleč najbolj važna uniforma … «
Omenil bi vsaj en zgled, primer, kako so Britanci ravnali v praksi in na mestu. Dne 16. junija 1944 je združeno zavezniško vojaško poveljstvo, ki je imelo sedež v Washingtonu, seznanilo vrhovna zavezniška poveljnika generala Eisenhowerja in Wilsona z naslednjim:

stran: 082

»V Italiji se skupaj z Nemci borijo v svojih nacionalnih uniformah tudi Slovaki in nanje lahko naletimo tudi drugod. Njihovim enotam, če jih zajamejo zavezniki, je treba dati status in uveljaviti ravnanje, ki velja za vojne ujetnike po ženevski konvenciji leta 1920–1929.«
V današnjih dneh britanski odnos do vojnih zločinov meče slabo luč na našo deželo. Februarja 1988 je tedanji zunanji minister Douglas Hurd sporočil v parlamentu (House of Commons), da je ustanovljena »preiskovalna skupina, ki bo ugotovila in svetovala, ali je treba dopolniti zakon, ki bi pooblastil sodstvo, da bi prevzelo preiskavo o zločinih, ki so jih domnevno zunaj države (overseas) zagrešile osebe, ki zdaj prebivajo v tej deželi«. Zločini, na katere se je skliceval, so bili vojni zločini, ki so jih v 2. svetovni zakrivile osebe, ki so kasneje postale prebivalci Združenega kraljestva. Ima pa britansko pravo seveda posebno mnenje, koga imeti za vojnega zločinca.
Zakon o vojnih zločinih iz leta 1991 se glasi, da » … pregon zaradi umora, uboja ali zakrivljenega uboja (murder, manslaughter and culpable homicide) se lahko sproži proti osebi v Združenem kraljestvu ne glede na njeno narodnost v času domnevnega krivega dejanja, če so se zgodili v obdobju med 1. septembrom 1939 in 5. junijem 1945 na področju, ki je bilo takrat del Nemčije ali pod nemško okupacijo« (italics inserted).

Tako priznava britansko pravo za vojne zločine samo zločinska dejanja, ki jih je storil sovražnik, in temu ustrezno nobeno divjaštvo, pa naj bi bilo še tako izdajalsko in kruto, ki so jih zagrešile britanske enote, ne more dobiti oznake vojnega zločina. O tem me je obvestil pravnik, ki je bil na posvetih parlamentarne skupine za vojne zločine, kaj je bil namreč razlog za to posebno razlikovanje: »Če tega ne vključimo,» je razlagal eden od udeležencev, »bodo imeli na vratu tega prekletega Tolstoya, ki nam bo očital: »Kaj pa to, kar se je zgodilo Kozakom in Jugoslovanom?«
Na zahtevo po uradni preiskavi o dogodkih v Avstriji, ki so jih predložili Nigel Nicolson, britanski častnik, ki je bil navzoč pri predaji, in drugi, je poročevalec v imenu zunanjega ministraa Duglasa Hurda in obrambnega ministra Toma Kinga odgovoril, da, »odkar so ustrezni dokumenti javno dostopni, preiskava ni potrebna«. Seveda ni vedel razložiti, zakaj bi tako stališče ščitilo pred pregonom samo britanske vojake, tujce pa so zaradi podobnih prestopkov postavljali pred sodišče in zapirali. Tudi tega niso zapisali, da sta bila gospoda Hurd in King državna ministra, ki sta pomagala prikriti dokumente, ki bi bili vitalnega pomena kot pomoč obrambi na procesu o Aldingtonovih vojnih zločinih leta 1989.
Pavel Zupan, slovenski emigrant, ki živi v Britaniji, je prejel od kraljevega tožilstva 14. marca 1991 tole pismo: »Hvala za vaše pismo, poslano 6. marca 1991, v katerem se pritožujete nad ravnanjem z vašimi ljudmi leta 1945. Zadevo zelo podrobno obdeluje poročilo brigadnega generala Anthonija Cowgilla, celotno vprašanje pa je bilo na široko obravnavano na sodišču ob zasebni tožbi lorda Aldingona leta 1989.
Odkrili niso nobenih podatkov, na podlagi katerih bi bilo treba vložiti obtožnico proti katerikoli imenovani osebi …
A. Butler višji državni tožilec
Gospod Butler je občuteno pozabil omeniti, da je Cowgillovo poročilo sestavljeno na podlagi tajnega naročila zunanjega ministrstva. Namen tega poročila je bil oprati lorda Aldingtona odgovornosti za zločine in mu zagotoviti, da bo zasebno tožbo leta 1989 dobil. Sojenje samo je vodil sodnik Michael Davies, Aldingtonov sosed, tako kot lord tudi on član majhnega, a ekskluzivnega klub Rye Golf Club. Izvor, na katerega gospoda Zupana niso napotili, je moja knjiga Minister in pokoli, ki je – jasno – niso imeli za dovolj ugledno.
Kaj je za britansko vlado spoštovanja vreden podatek, nazorno kaže poročilo v Timesu dne 30. oktobra 1989:
Gospa Natalija Kalašnikova, preiskovalna sodnica za vojne zločine in parlamentarna pooblaščenka (Deputy procurator) v Sovjetski zvezi, je prišla v London, da bi izročila nove podatke o 124 nacističnih zločincih, živečih v Britaniji. Izročila je dosje, ki vključuje pričevanja živih prič za C7, oddelek notranjega ministrstva, ki se ukvarja z mednarodno kazensko zakonodajo. Njen obisk je zahteval Sir Thomas Hetherington, predsednik britanske preiskovalne komisije za vojne zločine.«