Avtor: Blaža Cedilnik
stran: 057
stran: 058
Kakšen lep praznik! In kakšna lepa proslava. Pravzaprav ne vem, kakšna je bila, poslušali smo jo po radiu. Z veseljem. Govori. Ti pač morajo biti. Predsednik države. To se spodobi. Govoril je pač v svojem stilu. Tako, da se lepo sliši. Nekaj naštudiranih fraz in kakšen namig. Se ve, kam pes taco moli. Predsednik vlade. Se tudi spodobi. Tudi v svojem stilu. Brez namigovanj. V prijetni, njemu lastni slovenščini. Kulturni program. Ta je bil pa enkrat za spremembo res čudovit. Proslava, ki jo poslušaš z veseljem, z dušo, sam od sebe, ne da bi te, kot v dobrih starih časih, kdo gnal poslušat to proslavo. Brez socializma, samoupravljanja, partizanskih pesmi in Lenina in Roze Luxemburg. Celo moj mož, ki mu grejo proslave oziroma že samo misel nanje na živce, je obsedel in poslušal. Seveda je takoj naslednji dan, kot je bilo pričakovati, završalo. Izkazalo se je, da ni važna njena vsebina, ampak to, kdo je organizator oziroma vodja organizacije. Vse stranke tako imenovanega levega bloka alias komunisti & consortes so se pritožili, češ da je bila »desna« proslava in podobno. ko sem to povedala možu, je vprašal: »Kaj pa je bilo narobe s proslavo?« Ja, saj to je tisto. Nič ni bilo narobe s proslavo samo. Samo organizatorji so bili napačni.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Mladina pred državnim zborom
Kljub temu naj še enkrat rečem: Kakšen lep praznik! Mogoče je komu vseeno, ampak meni se zmerom, kadar me kaj spomni na to, zdi krasno, da imamo Slovenci končno svojo državo, ali kot je nekoč dejal pesnik Tone Kuntner: »Vsako jutro, ko se zbudim, sem neizmerno vesel, da nam je uspelo, da živimo v samostojni Sloveniji!« Ja, človek je kar ganjen (naj mi bo dovoljeno uporabiti ta arhaizem, to besedo, ki danes nima več nobenega pomena, nobene vsebine, nobenega smisla) ob mislih, ki se mu ob tem podijo po glavi. Nekaj, kar je bilo še ne dolgo tega ne samo bogokletno, ampak tudi iluzija, utopija, fantastika. Na misel mi pridejo Župančičevi verzi:
stran: 059
» … V mojih žilah kipi in poje,
moja duša je židane volje,
kot bila bi pila kraški teran.«
Dan državnosti praznujem predvsem v svoji duši. Sprehajam se po vrtu in opazujem oljke, kako se na njih debelijo male zelene kroglice. Kiviji bingljajo z vej in obetajo. Trta je bogato ovešena z grozdi, ki imajo že skoraj pravo velikost. Letos je noro leto. Vse bo dozorelo vsaj štirinajst dni, če ne skoraj cel mesec prej kot druga leta. Kakija pa letos ne bo nobenega. Pa tako so dobri. To je posebna sorta, brez pečk in sladka sladka. Bojo pa drugo leto. Pa saj ne moreš imeti vedno prav vsega. Pa saj je bila višnja polna kot že dolgo ne. Pa kutin bo cela reč. Pa fige bodo vsak čas dozorele. In sonce sije. In puhasti oblaki rišejo po nebu prelepe figure. In danes je dan državnosti. Slovenci imamo svojo lastno državo. Moja duša je židane volje, kakor bi pila kraški teran! Dan je še polepšala oddaja Pod lipo domačo, ki je bila prava paša za uho. Tudi rock pevci in njihovi oboževalci so prišli na svoj račun, tudi lepo v duhu današnjega praznika. Lepo je slišati, da imamo kljub svojevrstnemu ignorantskemu odnosu od domovine, do domovinskih čustev kar lepo število pesmi, ki so nastale v sodobnem času in bi jih lahko imenovali narodno buditeljske.
Žal pa so v vsaki kupici nektarja tudi kapljice pelina. Ena taka kaplja je dejstvo, da smo hote ali nehote v tem procesu skoraj popolnoma izgubili našo narodno pesem in da v naši zabavni glasbi ni niti malo čutiti slovenskega melosa, pač pa melos dežel, od katerih smo se odcepili. Med procesom razpadanja Jugoslavije smo sprejeli vse sorte glasbenike, ki so se k nam zatekli kot begunci, ker je v njihovih domovinah divjala vojna. Pa ne samo to. Vsi ti muzikusi so nenadoma postali naši vodilni glasbeniki, naši glasbi so vcepili svoje prvine in postala je nerazpoznavna, pravzaprav ne, postala je prepoznavna, ampak ne v našem narodnem smislu. Pa tudi jezik se je zaradi velikega števila »državljanov« izmaličil do neprepoznavnosti. Kaže, da smo Slovenci bili in ostali hlapci; vse, kar je naše, kar sami naredimo, ni nič vredno.
Druga kaplja pelina v tem sladkem napoju samostojnosti pa je dejstvo, da je pomembnejša od osamosvojitve tako imenovana narodnoosvobodilna vojna (beri komunistična revolucija) ali državljanska vojna, ki je bila pravzaprav velika, če že ne največja narodova nesreča oziroma katastrofa. Poslušam nacionalni radio in slišim, kako borci Kokrškega odreda čestitajo vsem, posebno pa borcem narodnoosvobodilne vojne za praznik s pesmijo:
Brez plevela. Kdo pa je ta plevel? Ni dvoma, to sem jaz in meni podobni. To so vsi tisti tisoči, desettisoči pobitih med drugo svetovno vojno in po njej. Ne mi torej flancariti o spravi, za katero se menda tako zavzemate, pa se taki, kot sem sama, nočejo spraviti. Kaj se to pravi, kakšna sprava je to, kakšna dobra volja in pripravljenost za skupno življenje v sožitju? Dokler me boste zmerjali s plevelom, mene in meni podobne, toliko časa se nimamo kaj pogovarjati.
Naj živi plevel!