Avtor: Franc Doblekar

stran: 044

Med vojno v letih l944-45 sem stanoval v serafinskem kolegiju v Frančiškanski ulici v Ljubljani. Obiskoval sem orglarsko šolo na Poljanski 4. Ravnatelj profesor Snoj mi je dal konec aprila 1945 nekaj dni izrednih počitnic, zato sem šel domov v Št. Jurij pri Grosupljem. Ko so se domobranci začeli umikati proti Koroški, sem se jim pridružil v Grosupljem. Domobranec Janez Cerar mi je dal obleko in italijansko kratko puško in postal sem vojak. Goreča želja se mi je izpolnila. Pridružil sem se koloni, ki se je pomikala proti Ljubljani in naprej proti Gorenjski. Čez Karavanke in Ljubelj smo se umikali, kakor je kdo vedel in znal. Puško sem nosil do dravskega mostu. V Vetrinju sem bil z domobrancem Bojanom Bajžljem v 3. polku majorja Kunstlja. Vojaška zdravstvena komisija je ugotavljala, kdo od fantov je vojaško sposoben. General Krener mi je rekel, da sem še premlad. Gotovo si je mislil, otroka naj izročim z drugimi vojaki domobranci v roke partizanom. Meni pa je bilo žal, da ne bom smel biti domobranec. Problem je bil rešen, ko me je major Kunstelj vzel za svojega ordonanca.

stran: 045

»V Italijo greste,« so nam govorili. V ponedeljek sta odšla dopolnilni bataljon in 4. polk, ki so ga sestavljali gorenjski domobranci. Za naslednji dan, 29. maja, je bil določen 3. polk majorja Kunstlja. Dopoldne je odšla iz Vetrinja komaj polovica polka. Popoldne smo se končno tudi mi zvrstili na tovornjake. Peljali smo se proti Celovcu in na desno. Starejši domobranci so zato pomislili, da nas peljejo v Slovenijo. V začetku smo prepevali domobranske in narodne pesmi. Ob misli, da nas peljejo v roke partizanom, pa je petje utihnilo. Po dolgotrajni vožnji so se tovornjaki ustavili. Morali smo izstopiti na travnik in se postrojiti v štiri vrste. Obrnjeni smo bili proti železniški postaji. Čudno se nam je zdelo, da nas imajo Angleži pod stražo. V Vetrinju tega nismo videli. Domobranci, ki so bili višji, so videli, da stojijo pri železniški postaji med Angleži tudi partizanski oficirji. Sledil je ukaz: »Mirno in na levo proti postaji!« Šli smo skozi stavbo na peron. Na postaji so nas pričakali partizani, južnjaki. »Tražili su satove.« »Ko ima oružje ili noževe, bacaj na kup!« Vlak z živinskimi vagoni nas je čakal, da ga napolnimo. V vagone so nas natlačili kot vžigalice v škatlico. Ko smo se vsi zvrstili, so zapahnili vrata vagona.
Čez nekaj časa je vlak odpeljal. Na neki postaji je ustavil in spet so se pri vratih vagonov pojavili partizani iz južnih krajev. »Bacaj rance!« Stal sem blizu vrat in na ukaz odvrgel svoj nahrbtnik, v katerem sem imel civilno obleko, steklenico vode in konzervo, ki so mi jo dali Angleži za tridnevno prehrano. Ponovno so zapahnili vrata in vlak je spet pognal. Po daljši vožnji se je vlak ustavil. Katera postaja je bila, takrat nisem vedel. Bilo je že temno. Zopet smo morali v zbor. Tokrat so bili okrog nas partizani Slovenci, ki so bili očitno bolj grobi od južnjaških. Odgnali so nas v večjo stavbo. Ta večer smo imeli pred njimi še kar mir, vsaj v naši sobi. Naslednje jutro in ves dan se je začelo pretepanje, zlasti na hodniku. Gorje tistemu, ki je moral na stranišče. V naši sobi smo v smeteh videli oznake gorenjskih domobrancev. Po tem smo ugotovili, da so bili dan pred nami tu gorenjski domobranci. Ne morem vedeti, koliko časa smo bili v tej stavbi. Iz Vetrinja smo šli 29. maja, v Slovenj Gradec smo prispeli še istega dne. Drugi ali tretji dan popoldne so nas spet stlačili na vlak, toda peljali smo se le nekaj postaj. Izstopili smo na travnik. Na griču je bila cerkev. Ta dan je bil gotovo praznik sv. Rešnjega telesa. Ljudje so prihajali iz cerkve in nekateri so prišli med nas. Videl sem, kako je neki domobranec dal ženski otroške čeveljčke. V Tržiču v tovarni čevljev so si jih nekateri nabrali z namenom, da jih bodo nesli domov svojim otrokom. Proti večeru smo morali zopet v zbor po štirje in štirje. Ukazali so nam: »Mirno in na desno!«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Gojenci serafinskega kolegija v šol. letu ¹⁹⁴⁴⁄₁₉₄₅ – Drugi z leve Franc Doblekar

Sprva smo korakali. Ker je bila kolona zelo dolga, so zadnji morali teči in se pridružiti po dva vsaki vrsti. Tako smo šli po šest in šest. Velikokrat je kdo stopil v obcestni jarek ali se je ob kaj spotaknil. Te kolone so spet spremljali partizani južnjaki. Govorili so srbsko ali hrvaško. Nekateri so celo govorili: »Ako imate blizu kuču, možete da bežite.« Prav gotovo sta iz te kolone ušla major Kunstelj in Vinko Levstik. Na nebu je sijala luna, v malih hišah so sem in tja gorele svetilke. Kako tesno mi je bilo pri srcu, želel sem si, da bi bil doma. V takšnih okoliščinah šele znaš ceniti svoj dom.
Po dolgotrajni hoji smo se ustavili in polegli v visoko travo. Tam sem hitro in trdno zaspal. Spet so nas zbudili: »Diži se, hajde u zbor!« Vkrcali smo se na vlak in tam sem spet spal. Zbudilo me je vpitje. Poskušal sem še spati, izkoristil sem zadnje sekunde. Kričanje in vpitje je bilo vse bližje našemu vagonu. Fantje, ki so stali pri zamreženi odprtini vagona, so videli stavbo Stari pisker. Bili smo v Celju. Vrata so se odprla najprej na nasprotni strani, nato na strani, kjer smo morali izskočiti. Od zadaj so nas dregali s puškami v rebra. Na izskočni strani so pa stali drugi in se izživljali z udarci in brcami. Koliko si jih dobil, je bilo odvisno od sreče. Ko sem skočil med čakajoče, sem dobil brco v zadnjico, da sem kar zletel po zraku. Stali smo v zboru in bil sem bolj zadaj. Mimo je prišel mlad partizan in ko je videl, da sem verjetno še mlajši od njega, mi je prisolil klofuto. Vprašal me je: »Koliko si jih pa ti pobil?« Odgovoril sem mu, da nobenega. Udaril me je še drugič močneje in me spet vprašal, koliko sem jih pobil. Tokrat sem molčal. Partizan se je oddaljil od mene. Oficirji in podoficirji so morali stopiti iz vrste. Postavili so se posebej. Zaslišali so povelje: »Lezi, diži se, ljubi slovensko zemljo!« Poleg mene je bil domobranec Bojan Bajželj. Vse do Celja sva bila skupaj. Vprašal sem ga, kaj bo storil, bil je namreč podoficir. Rekel mi je, naj molčim. Pridružil se je skupini podoficirjev in oficirjev. Sledilo je povelje: »Na desno in s trčečim korakom!« Bojana nisem več videl. Sledilo je povelje tudi za nas: »Lezi, diži se, lezi, poljubi slovensko zemljo!« Kdor tega ni naredil in je bil bolj pri kraju vrste, jih je dobil po glavi ali hrbtu. »Diži se, mirno in na levo!« Nekaj časa smo morali teči. Tekli smo pod mostom železniške proge. Morali smo vpiti: »Mi smo belčki. Mi smo pobijali slovenske partizane. Mi smo izdajalci slovenskega naroda. Rupnik, ti si velika svinja«. Vpili so na nas: »Kje imate Rupnika? Kje imate škofa Rožmana? Kje je zdaj vaš Bog, da bi vas rešil?« Oficirji na konjih so se zaganjali v nas, da bi nas pomendrali. Konji so bili pametnejši od jezdecev in so se dvigali na zadnje noge ter se ustavljali. Partizani so nas opazovali, če kdo ne izgovarja ukazanih besed. Konjeniki so vihteli biče in udarjali po glavah ali kamor je pač priletelo. Odpiral sem le usta, obenem pa molil. Le kadar se mi je jezdec približal, sem od strahu nekajkrat sam sebi izrekel žaljivko. Pogumnejši starejši domobranec me je opozoril, ko sem izgovarjal besede »mi smo belčki«, naj bom tiho.

stran: 046

Pred žico taborišča smo se ustavili. Videl sem barake in se globoko zamislil. Kar se je zgodilo s Turjakom, se ne bi smelo več ponoviti, pa vendar smo tu. Ponovila se je še večja tragedija s še večjo pretvezo. Ali res niso znali voditi in speljali upora proti komunizmu?
Ali ni Bog z nami? Bilo mi je težko, kajti videl in spoznal sem, da smo domobranci izgubili. Za nas ni več rešitve. Moja brata Toneta in Jožeta so zajeli na Turjaku in ju potem ubili. Sedaj čaka enaka usoda tudi mene. Premišljal sem, ali bo bolelo ali skelelo, ko bom ustreljen. Zamaknjen sem bil in odsoten. V mislih sem videl, kako se dvigam proti nebu. Vse to je bilo, kakor da sanjam. Kričanje me je zdramilo, zavedel sem se, moja odmaknjenost je bila mimo. Nekaj nas je teklo za partizanom na kolesu, za nami in z nami pa so tekli spremljevalci in nas drezali s puškinimi cevmi v rebra.
Ko smo pritekli v notranjost taborišča, smo morali odvreči nahrbtnike, če ga je kdo še imel. Jaz se imel le še pokrov nemške porcije. Vzeti smo morali odeje in jih pogrniti pred zborom. Nanje smo morali zmetati denarnice, ure, prstane, pasove in celo vezalke. Vsa ta kolona domobrancev se je zvrstila in prispela v taborišče šele popoldne ob četrti ali peti uri. Nebo se je pooblačilo, sem in tja je tudi zagrmelo. Pričakovali smo vsaj nekaj dežja, da bi si ob mokri obleki osvežili usta. Prosili smo vode. Civilistom, ki so pred nami že bili v barakah, so začasno pustili, da so nam dajali vodo skozi okno. Imeli so le nekaj porcij, zato so nosili vodo v vojaških kapah. To je trajalo le dobrih deset minut. Veliko prinesene vode se je polilo. Nekaj partizanov je že takoj po našem prihodu začelo iskati znane domobrance. Neki oficir si je nabral kar nekaj znancev. Takrat sem prvič v življenju videl človeško kri curljati po licu iz rane na glavi pretepenega domobranca. Partizan gladkih, svetlih, nekoliko rdečih las je bil oblečen v angleško uniformo. Odgnal je fante in čez nekaj časa je bilo slišali posamezne strele. Ko se je znočilo, smo morali ležati na tleh in premikanje ter vstajanje je bilo strogo prepovedano. Ponoči sem se zaradi mraza prebudil. Hotel sem se vriniti med ležeče fante, da bi se z leve in desne malo ogrel. Ko sem tako poskušal, me je bližnji opozoril, naj ne rinem vanj, ker ima zlomljeno nogo. Tako se nisem premaknil do jutra. Ko smo zjutraj vstali, so nas pustili nekaj časa pri miru in nas niso nadlegovali. Iskali smo znance. Zagledal sem brata Alojza in Rudija Vesela iz vasi Udje pri Št. Juriju. Držala sta se za roke. Lojze se je obrnil k meni in mi rekel: »Zdaj bi pa radi ubili še tretjega Doblekarja?« Žalosten sem molčal. Lojze je bil določen v oddelek B. V Teharjah je bil ubit zaradi konzerve. Rudi je šel v neznano prve dni odvažanja domobrancev. Bil je v Št. Juriju že pri vaški straži in potem domobranec. Okoli osme ure smo se spet postavili v več vrst. Za vsako skupino so določili enega od domobrancev, da je skupino popisal. Ko smo tako stali, je prišel k naši skupini nižji oficir, oblečen v nemško uniformo z oznako boljševiške zvezde s srpom in kladivom. Vprašal je: »Je kdo z Grosupljega, iz Št. Jurija, z Mlačevega?« Molčal sem, spomnil sem se Bajžlja, ki je v Slovenj Gradcu dejal: »Blagor tvojima bratoma in mojemu očetu in bratoma Marjanu in Francetu, ki so to že dali skozi.« Partizan je vprašal za menoj stoječega moškega: »Se ti ne boš nič oglasil?« Ta pa mu je odgovoril: »Kaj bi se ti oglašal, saj me poznaš.« Kaj mu je odgovoril, ne vem. Iskal je namreč svojega brata. Drugi moški je vprašal prvega, kdo je to bil. »Ali ga ne poznaš? To je Mihovc z Velikega Mlačevega.« Kasneje se je izvedelo, da brata ni našel, ker so ga že prej ubili. Lahko bi rešil svojega znanca ali vaščana, pa tega ni storil. Kadar ga je kdo kasneje vprašal, kaj je iskal v Teharjah, je vedno odgovoril, da ni bil tam in da je prišel samo do Celja. – Začeli so nas zasliševati. Po deset so nas odgnali do okenca uprave. Pristopali smo k okencu in oficir je spraševal, tovarišica pa je tipkala na stroj. Po zaslišanju so nas odgnali v barake. Pozneje smo izvedeli, da so nas določili v oddelke A, B in C.

stran: 047

Kot mladoletnik sem bil v oddelku A. V naši baraki smo se znašli štirje znanci, in sicer: Stane Škrjanc, Stane Novak, B. A. in jaz. Drugi ali tretji dan od prihoda v taborišče smo prvič šli k obedu. V jedilnici je bilo že vse pripravljeno. Postavili smo se pred odprto konzervo, v kateri je bilo do polovice kuhanega sladkega zelja. Tega si lahko pobral z roko, vodo pa spil. Rad sem pojedel, čeprav ni bilo najbolj okusno, saj je bil to po petih ali šestih dneh prvi obrok hrane. Ves ta čas sem bil tudi brez vode. Taka ali podobna hrana je bila še nekaj dni enkrat dnevno. Kasneje smo dobivali hrano trikrat dnevno. Zjutraj grenko črno kavo ali čaj, za kosilo in večerjo pa je bilo kuhano zelje, repno perje, pesno perje, posušen krompir, grah ipd. Te hrane je bilo v nemški ali italijanski porciji do prvih netkov. Gostega je bilo morda za štiri žlice in si bil lahko zadovoljen. Če čaj ali kava nista bila precejena, je bilo še boljše, si vsaj kaj gostega zaužil. Nam mladoletnikom so dajali pet do deset dkg kruha, to nas je tudi obdržalo, da smo nekako preživeli dobra dva meseca. Sicer bi imeli pred seboj le še deset ali dvajset dni življenja. Če nas ne bi izpustili, bi onemogli in pomrli od stradanja in nas ne bi bilo treba streljati. Razsajati je začel tifus. Vsako jutro smo morali biti navzoči pri dviganju zastave, prav tako zvečer pri spuščanju. Podnevi smo morali biti na prostoru med barako A in B. Kar naprej so nas klicali po priimkih. Spomnim se, da sva bila v taborišču dva Franca Doblekarja. Eden rojen l. 1928, jaz pa l. 1930. Nikoli se nisva dobila, da bi se seznanila. Poklicali so tudi majorja Kunstlja in V. Levstika, ta dva pa sta ušla že na poti skozi Hudo luknjo. Nas mladoletne so tudi fotografirali od spredaj in s strani. Med fotografiranjem smo na prsih imeli številke; svoje si nisem zapomnil. Po prostoru smo morali korakati in prepevati domobranske ter narodne pesmi. Štajerski partizani so govorili: »Boste pojali, dajte pojat.« Hodili so okrog s seznami in si nas hkrati ogledovali, če bi kdo koga poznal. Ko so vstopili v sobo, je sobni starešina zavpil: »Mirno!« Ker si se naglo dvignil, se ti je stemnilo pred očmi, padel si na tla ali treščil v steno. Prve dni niso nikogar spustili na stranišče. Posode za opravljanje potreb niso dali, tako da je bilo zunaj vse ponesnaženo. Ko je začelo smrdeti tudi partizanom, so nas s spremstvom začeli spuščati na stranišče. To je bilo na strmini pod cesto. Enkrat samkrat sem šel tja. Ker blata nisem in nisem mogel spraviti iz sebe, me je partizan jezno nagnal nazaj. Hitro sem si potegnil hlače gor in pri vodi naredil nekaj požirkov. Zapečeno blato sem spravil iz sebe šele doma. Da ne bi imeli z nami preveč dela, so vsaki baraki dali svinjski kotel in v to posodo smo opravljali potrebo. Ubogi so bili pa tisti, ki so imeli drisko in je iz njih šla tudi kri. Danes mi ljudje ne verjamejo, da sem šel na veliko potrebo šele skoraj po dveh mesecih in pol. Mogoče je tudi tako, da sem bil od 29. maja do 8. avgusta 1945 deležen vode samo takrat, ko sem šel na stranišče in hitro naredil nekaj požirkov. V Teharjah sem videl našega vojnega kurata, sedel je na mali strmini pri baraki jedilnice. Prav on je molil za srečno pot in prišli smo srečno le do Teharij. Z znanimi oficirji so še posebno grdo ravnali. Zaprte so imeli v kletnem prostoru pod barako uprave. Iz naše barake je bilo videti, da so hodili na obisk v te prostore. Slišati je bilo tope udarce. Videli smo, kako so prihajali iz teh prostorov z vedri, jih napolnili z vodo in jih odnašali nazaj v klet. Gotovo so vodo polivali po pretepenih, da so jih spravili k zavesti in lahko spet pretepali. Tam je bila zaprta tudi trojica, ki je bila umorjena zaradi prilaščenih konzerv in prepečenca iz domobranskih nahrbtnikov. Da so bili tam zaprti in ustreljeni, je bilo znano vsem zaprtim mladoletnikom. Gotovo pa jim ni bilo znano, da je bil prostovoljec za streljanje teh fantov doma z Dolenjskega. Po odhodu iz vojske je bil varnostnik, stanoval pa je na Prulah. Svojemu kolegu v službi je izjavil, da jih je v Teharjah pobil več kot sto. Smrtno obsodbo za te fante so obesili na oglasni deski na hodniku barake A, podpisana Jože Škulj in neki Koritnik. Na oddelku B sem poznal Antona Podržaja iz Vrbičja, Tineta Kocmana iz G. Rogatca, na C pa Janeza Dremlja iz Pec. Od civilistov sem poznal Franceta Mustarja iz Velikih Lipljen. Ko so čakali na zaslišanje, so morali peti: »Ko sveta maša mine, ta prva ven leti, ko fantiča zagleda, se mu nasmeji. Preljubi moj, pa če sva kaj, za liter vinca daj!« Prve dni so odpeljali Franceta Jeršina iz Udja. Ko je bil klican, se je poslavljal in rekel: »Adijo, fantje, gremo v smrt.« Ne smem pozabiti na ubogega mladega Špacapana. Ko je umiral, so ga zapuščale uši. Izgovarjal je čudne izraze, gotovo se mu je mešalo. Dobil je udarce po glavi. Nekateri partizani so prišli pred okno barake in se norčevali. Fantov prostovoljcev za čiščenje partizanskih barak se je javilo preveč, zato je stražar najprej ustrelil v zrak, nato na tla. Krogla je priletela v betonske stopnice in se odbila v nogo mladega fanta. Odnesli so ga v sobo za bolnike in ranjence. Pustili so ga, da je izkrvavel. Domobranec iz oddelka C je imel prestreljeno roko nad komolcem, držala se je samo s kožo. Njega so obstrelili, ko je s tega oddelka pobegnilo nekaj domobrancev. Bil je v sobi za bolnike in ranjence in tudi izkrvavel. Tudi med domobranci so bili taki, ki so izdajali svoje tovariše, da bi sami bolje preživeli. Mladi domobranec me je nagovarjal, naj poslušam in naj mu javim, kaj se fantje pogovarjajo, če kaj kritizirajo. Tako bi dobil boljšo hrano. Molčal sem, čeprav je bila ponudba privlačna. Tega fanta nisem več videl. Drugi je kazal po domobrancih, kdo je oficir. Zaslišan sem bil dvakrat, paziti sem moral, da sem govoril vedno enako. Neke noči je močno streljalo. Sam pri sebi sem mislil, da so nas prišli rešit četniki. A zaman je bilo zanašati se na četnike ali tako zaželene Angleže.

stran: 048

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Domobranci s postojanke Št. Jurij pri Grosupljem – Sedijo z leve Lojze Skubic iz Podgorice, Ivan Korošec iz Vina, Franc Garvas iz Smrjen, stojijo z leve Anton Škrjanc iz Vina, Menart ? iz Vina, Franc Virant iz Medvedice, Anton Zakrajšek iz Podgorice

Naslednje jutro nas k dviganju zastave niso klicali in tudi zajtrka ni bilo. Na prostoru oddelka C je bil več kot sodni dan. Počeli so, kar so si izmislili. Naša baraka je bila precej oddaljena od tega prostora, tako nismo dobro videli, kaj vse so počeli z ubogimi možmi. Civilisti in domobranci iz barake B so gotovo več videli in bi vedeli več povedati o mučenju. Šele proti večeru so ti mučeniki šli po obrok hrane. Bili so umazani, po obrazu so imeli rane in podplutbe. Dodeljeni so bili na oddelek C z namenom, da bodo odpeljani že prve dni ali noči. Ker so se na zaslišanju izdajali pod drugim imenom, so tako ostali še naslednje tri tedne v taborišču, na prostoru, posutem z gramozom, pod milim nebom, na soncu in dežju. Ko je s tega prostora ušlo enajst mož, se niso več hoteli ukvarjati z njihovimi imeni. Kmalu po pobegu enajsterice so proti večeru pridrveli tovornjaki mimo naše barake in v krožni smeri proti izhodu. Ko so natovarjali starejše, so prišli tudi v druge barake. Iz naše sobe so vzeli enega, imena se ne spomnim. Vem, da je bil doma z Mlačevega pri Grosupljem. Bil je lep fant svetlih las in visoke postave. Vezali so jih z žico po dva skupaj z rokami na hrbtu. Na tovornjak so šli po položeni deski. Tri večere zaporedoma so jih odvažali.
Naj povem tudi, da so fantje z oddelka C dobivali nekaj hrane le dvakrat na dan. Prav gotovo ni bila nič boljša od naše, količinsko pa slabša. Kruha sploh niso videli. Kmalu potem, ko so vse z oddelka C odpeljali, so se pojavili v spodnjih treh barakah civilisti: možje, ženske in otroci. Prišli so veliko pozneje kot mi in tudi prej odšli. Kam so šli? V smrt? Rečeno je bilo, da so štajerski Nemci. Ti so kdaj pa kdaj dobili kakšen paket. Te pakete so partizani pregledali in kruh razrezali, da se ne bi kaj tihotapilo. Kdaj pa kdaj so vrgli čez žico k nam kakšen kos kruha. To je bilo tisto, kar so napovedali in peli: »In z naše gostije jim bomo vrgli pomije«.

stran: 049

Mladoletne so začeli klicati na sojenje. Ker je prej prišlo do pomilostitve, jaz nisem bil sojen. Nesojene so nas dali v barako B. Tam so bile stenice, ki so še hujše kakor uši. Nekega dopoldneva pride partizanski oficir, ki je začel zbirati nas mlajše od šestnajst let. Zbralo se nas je kakšnih sedem. Povedal je, da nas je Tito pomilostil in da gremo domov. Poslal nas je po porcije. Jaz porcije takrat nisem imel. Vedel sem, da je ena v baraki B. Šel sem ponjo. Bila je vsa prašna in na dnu je imela prisušeno stenico. Obrisal sem prah, z nohtom odrgnil z dna stenico in dobil sem polno porcijo tekoče hrane. Odgnal nas je v spodnje prazne barake, kjer smo se umili, da ne bi bili preveč grozni. Mene so postrigli na balin, tako sem bil še bolj grozen. Pokazala se je bleda, garjava glava. Od tam smo videli, da pri baraki A stojijo mladoletniki. Dajali so jim hlebčke kruha in neke listke. Tudi mi smo se jim pridružili. Dobili smo kruh in odpustnice. Do Ljubljane nas je spremljalo nekaj partizanov. Ko smo šli od taborišča do železniške postaje v Celju, so bila ob cesti drevesa, pod njimi pa odpadli plodovi. Hotel sem pobrati jabolko, a mi ni uspelo. Z roko sem vedno grabil mimo. Čakali smo na vlak s tovornimi vagoni. Medtem sem videl nekaj naših fantov, ki so imeli v rokah buče in jih jedli. Ko sem jih vprašal, kje so jih dobili, so mi rekli, da zadaj za progo. Zlezel sem pod vagoni, da bi prišel za postajo. Buč nisem dobil, le glavo sem si umazal ob mastnih vagonih. Za postajo je stal partizan, verjetno stražar. Vprašal me je, kaj iščem tam. Posvaril me je in svetoval, naj se držim skupine, da me ne bo kdo odgnal in si me privoščil. To mi je dalo misliti. Še vedno sem bil premalo izkušen in sem mislil, da če imam odpustnico, sem varen in mi nihče nič ne more. Do Ljubljane smo se peljali v živinskem vagonu, od tam pa naprej s potniškim vlakom. Na vlaku sem pokazal odpustnico. S Stanetom sva se peljala do Grosupljega in šla domov skozi Brezje. Ustavila sva se pri njegovi teti, a je ni bilo doma. Stane je zagotavljal, da nama bo skuhala ajdovih žgancev. Žgancev ni bilo, le pobalini so se iz naju norčevali, da sva belčka. Postala sva bolj pozorna. Šla sva skozi brezovsko hosto in prišla do Ponove vasi. Nahrbtnika sva spravila v koruzo. Stane je bil že skoraj doma, jaz pa sem nadaljeval pot proti Mali vasi kar čez travnike. Ko sem šel čez travnik Farjevci, je Štrubljev fant nekaj zavpil, toda nisem ga razumel. Pod Malo vasjo sem moral na cesto. Prišel sem do Št. Jurija. Pri potoku je neka soseda prala perilo. Pozdravil sem jo. Odzdravila je: »Joj, kakšen revež pa si? Kje si pa bil? Zakaj si pa bežal? K nam bi bil prišel in bi te ščitili.« Jaz pa sem le hvalil, kako je bilo, kako smo peli. Kaj več si nisem upal povedati. Prišel sem domov. Mama je mislila, da vidi prikazen. Objela sva se in jokala. Poklicala je ata, stisnil me je k sebi. Zastokal sem, da me boli, naj me ne stiska tako močno. Mama je pogrela vodo in me umila kot dojenčka. Bil sem ves ušiv in garjav. Dala mi je prepečenca in šato. Pazila je, da se ne bi preveč najedel. V podstrešni sobi sem zaspal. Prišla me je večkrat pogledat. Ko me je enkrat spet prišla pogledat, sem jo vprašal: »Kdo si ti za ena baba?« Nisem je poznal, kajti bledlo se mi je. V Teharjah je razsajal tifus in sem ga dobil tudi jaz. Sestra Angela je šla k zdravniku Podkoritniku. Povedala mu je, kako je z menoj, in da sem prišel iz zapora. Takoj ji je dal napotnico za bolnico. Trontljev Tone me je peljal v Grosuplje na železniško postajo. Iz gneče na postaji se je oglasil mlad fant in mi posmehljivo rekel: »Pozdravi s Koroškega.« S sestro sva stopila na vlak. Tisti fant, bil je to I. A., je tudi na vlaku spraševal po meni. Dekle, ki je sedelo v istem kupeju kot jaz in sestra, mu je povedalo, kje sem. Ni silil za menoj, ampak je dekletu ukazal, naj mi sporoči njegovo grožnjo, zabeljeno z opolzkimi besedami. Ko je dekle nato v kupeju dobesedno ponovilo nesramno grožnjo, jo je sestra odločno zavrnila: »Tako mlada si in tako nesramno govoriš. Sram te bodi!« I. A. je kasneje opravljal visoke službe in je sedaj ugleden gospod-upokojenec.
S sestro sva prišla v bolnico. Ostal sem v splošni bolnici. Bolnikov s tifusom in meningitisom je bilo veliko, tako da sva ležala na eni postelji po dva. Nekega jutra so nas odpeljali na odprtih kamionih v Japljevo ulico na infekcijski oddelek. Ko smo prišli, postelje še niso bile pripravljene. Legli smo lahko šele proti večeru. Poleg tifusa sem imel še garje, zato so me mazali z mastjo proti garjam. Po treh dneh mazanja sem se moral skopati. Umival sem se v stranišču. Stekla na oknih so bila razbita. Prav gotovo sem se prehladil, če ne pri umivanju, pa pri prevozu iz splošne bolnice v Japljevo ulico. Bolnikov z visoko temperaturo na odprtih kamionih jim ni bilo žal, saj smo bili vsi iz zaporov. Če bi kakšen umrl, nič zato. Bolezen je napredovala, tifus mi je pustil posledice na ledvicah. V bolnici so takrat še stregle nune. Vedele so, da sem slab, in so mi preskrbele duhovnika, ki me je spovedal in obhajal. Po duhovnikovem odhodu se je sosed ponorčeval: »Kaj ti je far dal?« Molčal sem. Obiski na tem oddelku niso bili dovoljeni. Ko me je obiskovala sestra, sem smel samo do okna, da sva se videla le za kratek čas. Zdravje se mi je vendarle izboljšalo in po šestih tednih sem šel domov.

stran: 050

Tam sem si počasi opomogel. Zadrževal sem se večinoma doma. K maši sem si upal le z očetom, da sem se počutil bolj varnega. Vedno so prežali, kje bi me dobili in si me privoščili. Na veselici v Boštanju se je spravilo name kar pet gangsterjev iz okraja Grosuplje, občinskih uslužbencev. Pretepati je začel Cestarjev Ciril. Pristopili so še štirje. Na srečo sem jim ušel. Ne bom opisoval, kakšne krivice so se dogajale meni in celotni naši družini. Bili smo zaznamovani.
To je opis mojih doživetij: odhod na Koroško, vračanje v roke partizanov, vračanje iz taborišča domov, pot v bolnico, bolezen in okrevanje.