Avtor: Franc Rode

stran: 065

Kakorkoli gledamo na dogodke sredi 20. stoletja, mora vsak, ki pošteno misli, priznati, da je bila revolucija s svojimi zločini neizmerna tragedija za slovenski narod.
Kako živeti s to tragedijo? Kaj početi s tem, kar se je zgodilo tu, v Kočevskem Rogu in na neštetih drugih moriščih po Sloveniji? Kako sprejeti v skupni narodni spomin tisto nezaslišano, ki v svoji grozoti presega človeško domišljijo in za kar ni imena? Kako in kako dolgo še nositi breme, ki v svoji strahoti nima primere v naši zgodovini?
Pred tem nerazumljivim je vsak poskus upravičevanja prazen, tu ne velja noben izgovor na zgodovinski trenutek, ki bi pojasnil, kaj šele upravičil logiko takih dejanj. To se ne da izbrisati iz zavesti – kot se je poskušalo skozi desetletja – z zmagoslavjem, kajti poraz zmagovalcev je tu strašnejši od sijaja njihove zmage. Še manj častno pa je sprenevedanje, govoriti o zločinih fašizma in nacizma, niti z besedo pa ne omeniti nič manjših grozot komunizma proti lastnemu narodu. Kot da svet ne bi vedel, kot da drugi ne bi imeli dostopa do informacij, ki bistveno spreminjajo ideološko obarvano podobo preteklosti. Táko selektivno obsojanje preteklosti pač ni več dostojno. Tudi pri nas ne.

stran: 066

Ne, to ni zdravilo. To ni razplet tragedije. Že stari Grki so vedeli, da se tragedija lahko razplete le z očiščenjem protagonistov, katharsis, ki človeku vrne dostojanstvo in ga notranje osvobaja. Očiščenje pa je mogoče le s priznanjem zločina, s priznanjem prikrivane hudobije, z odprtostjo srca, ki se reši notranjih zavor in obžaluje greh proti svetosti življenja in ponudi desnico sprave.
Navsezadnje je to mogoče samo pred Bogom, pred Pravičnim, ki sodi človeška dejanja. Tu se odpira pot očiščenja in sprave: s seboj in z umorjenim bratom. »Pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in vse ve« (1 Jn 3, 20).
Obsodba srca je nekaj strašnega. Obsodba, ker si uničil mlado življenje; ker se nisi usmilil neskončno žalostnega pogleda mladega fanta, ki te je prosil: »Pusti me živeti« in si mu pognal kroglo v tilnik. To je skrunjenje svetega, umor v cvetu mladosti, teptanje hrepenenj, ki se niso nikoli uresničila. Vse to je kot nepopravljivo zapisano v spominu.
Vendar je Bog večji od tega zla, večji od srca, ki obsoja. Med človekom in njegovim zločinom je On, je njegovo usmiljenje: pred njim, ki vse ve, lahko potolaži svoje srce, kajti pri njem je odrešenje, odpuščanje krivde.
Na usodo umorjenih pa gledamo z očmi vere, kot sveti Janez v svojem videnju na otoku Patmosu. Tu je velika množica, ki je ni moč prešteti. Oblečeni so v bela oblačila in s palmami v rokah. V smrt so šli skozi strahotne stiske, z vprašanji brez odgovora. Samo v veri so zmogli izgovarjati presveta imena Jezusa in Marije in celo moliti za svoje krvnike. Sedaj so pred Božjim prestolom, kjer noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču. Jagnje, ki je bilo žrtvovano, jih vodi k izvirom žive vode in Bog je obrisal vse solze z njihovih izmučenih obrazov.
Ti naši umorjeni bratje, ki njih trupla ležijo v kočevskih breznih in v neštetih znanih in neznanih grobiščih po Sloveniji, sedaj prosijo pred Bogom za tisto, za kar so dali svoja mlada življenja: za zvestobo Kristusu in Cerkvi v slovenskem narodu, za temeljne vrednote evropske kulture. Nas pa zavezujejo, da svojo vero živimo z isto zvestobo, kot so jo oni izpričali s svojo krvjo.
Prebrali bomo imena nekaterih pričevalcev za vero, ki jih je komisija za mučence zbrala po naročilu svetega očeta. Tu je ime škofa Vovka, imena duhovnikov, bogoslovcev, redovnikov, redovnic, mož in žena, fantov in deklet, ki so bili umorjeni zaradi vere, ali so umrli zaradi posledic mučenja v letih revolucije in po njej. Seznam imenovanih ni zaključen. Poleg navedenih je še dolga vrsta drugih, ki so dali svoje življenje za Kristusa. Za vsakim imenom, ki bo zazvenelo v tišino kočevskih gozdov, stoji človek s svojo tragično usodo, pošten in plemenit, ki je ljubil svojo domovino, ženo, otroke in ostal zvest Kristusu in njegovi Cerkvi do junaške smrti. Poslušajmo jih v globoki zbranosti in z velikim spoštovanjem.
Za nas je njihovo pričevanje zgled. Zgled neomajne zvestobe v hoji za Kristusom. V svojem življenju in smrti so se ravnali po Gospodovi besedi: »Če kdo hoče priti za menoj, naj se odpove sam sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj. Zakaj, kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo našel.«
Izgubili so svoje življenje za Kristusa in sedaj so z njim v večni slavi. V času preizkušnje so bili s svojo vero priče večnosti, v svoji smrti priče življenja.
Vse to se je dogajalo v času krvi in sovraštva, ko je Bog umolknil in se je zdel kot nemočen spričo zmagoslavja hudobije in laži. Oni so kljub temu ostali zvesti. Toda prišel bo čas, ko bo Bog razodel svojo suverenost in bo poklical človeka na odgovor. Tedaj se bo hudobija izkazala kot velikanska zmota, z nasiljem prisvojena oblast kot slepilo, brezbožna ideologija kot prevara. Tedaj bo moral vsak priznati trdo resnico Jezusovih besed: »Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, pogubi pa svojo dušo?«
»Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakomur povrnil po njegovih delih« (Mt 16, 26-27).

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kočevski Rog 2000