Avtor: Jernej Nagode, Janko Maček

stran: 010

Ob cesarski cesti

stran: 011

Ko na stari cesti od Vrhnike proti Postojni premagamo še zadnjo vzpetino vrhniškega klanca, se odpre pred nami Logaško polje. Nekoč so tej cesti rekli cesarska. Pod Lanišami, zahodno od Logatca, so še vidni ostanki treh cest: rimske, Napoleonove in novejše iz časa avstro-ogrskega cesarstva. Tu so ohranjeni tudi ostanki rimske utrdbe. Rimljani so kraj imenovali Longaticum in so tu imeli poštno postajo.
Po dobrem kilometru ceste skozi Dolnji Logatec smo že v Gornjem Logatcu. Na levi strani pritegne našo pozornost hribček Sekirica, ki je bil do nedavnega neporaščen, zato so italijanski vojaki na njegovem pobočju kmalu po zasedbi izpisali besedo VITTORIA (zmaga), po vojni pa je drugi napis na istem kraju domačine in mimoidoče spominjal na ime novega »duceja«. Dva napisa, simbola dveh totalitarizmov, ki so ju ljudje pod hribom bridko občutili! Prav blizu ceste stoji na tej strani grajsko poslopje, na drugi strani pa farna cerkev rožnovenske Matere Božje. Za cerkvijo vodi pot v klanec, ob kateri se stiskajo številne hiše, na vrhu klanca pa bdi nad njimi taborska cerkvica Sv. Križa. Na Grintovcu nad Blekovo vasjo so Logatčani po več kot petdesetih letih, v spomin na nekdanji evharistični križ, ki sta ga malo pred začetkom druge svetovne vojne požagala dva domača liberalca, spet postavili velik križ.
Gornjelogaška fara ima pokopališče pri Gorenji vasi zraven podružne cerkve sv. Janeza Evangelista. Gorenja vas se pravzaprav drži Gornjega Logatca. Pred vojno je imela okrog petdeset hišnih številk in je bila v urbanističnem pogledu zgled lepo urejene kmečke vasi. Novi čas, ki je v marsičem spremenil tradicionalno življenje po naših vaseh, je močno vplival tudi na njihovo zunanjo podobo. Seveda tudi Gorenja vas pri tem dogajanju ni mogla biti izjema, vendar jo omenjamo predvsem zato, ker je tu živela Nagodetova družina, o kateri govori naša zgodba.
Na koncu tega opisa naj spomnimo še na dve vasi, ki tudi spadata pod zvon Marije v Leščevju, kot so nekoč imenovali gornjelogaško zavetnico. Kalce se začnejo v Gornjem Logatcu in so razvrščene vse do križišča, kjer se naša cesta z levim krakom usmeri proti Postojni, z desnim proti Hotedršici in Idriji, naravnost pa pelje preko Hrušice v Vipavsko dolino. Žibrše niso strnjena vas, ampak sestavljene iz posameznih zaselkov in domačij, raztresenih po gričevnatem svetu, ki se začne pri Logatcu in se vleče tja do Hotedršice in Rovt.

Morilski streli na pragu »svobode«

Ko je 4. maja 1945 v Ljubljani izšla slavnostna številka Slovenca z debelo tiskanim naslovom Zedinjena Slovenija vstaja, so se hercegovski partizani že približali Logatcu. Domobranci in tisti, ki so se odločili umakniti se z njimi, so na hitro odšli. Med logaškimi domobranci sta tedaj bila tudi Nagodetova fanta: Tine in Niko. V soboto 5. maja zjutraj je bil Logatec že »osvobojen« in domači terenci so prevzeli oblast. Eden od njih je slučajno srečal Nagodetovo Francko in ji zapretil: »Boste že videli zvečer!« Dekle sovaščana ni razumelo, slutilo pa je, da to ne pomeni nič dobrega.
Bilo je okoli desete ure zvečer. Pet Nagodetovih je bilo že v postelji, le mati in sin Jernej sta še imela opravke pri živini. Nenadoma je zaropotalo po vhodnih vratih. Odhitela sta v vežo. Mati je desetletnega sina potisnila v ozadje in stopila proti vratom. Še preden se je oglasila, je zaregljala brzostrelka, kajti nočni gostje so hoteli razstreliti ključavnico. Medtem so tudi drugi otroci že prišli iz postelj in mati jim je namignila, naj se skrijejo. Šest otrok – trije sinovi in tri hčere – je tako na zadnji strani hiše poskakalo skozi okno. Partizani, bili so sami domačini, so vdrli v vežo in grobo napadli mater, kje skriva Tineta in Nika. Morala je poklicati otroke; zasliševali so jih in pretepali. Marija ima od tedaj na glavi znak udarca s puškinim kopitom. Jernej je stal blizu matere, zato se živo spominja, kako je njen zasliševalec Tone dvignil puško in jo ustrelil iz neposredne bližine. Mati se je še opotekla nekaj metrov proti kovačiji in tam omahnila v naročje štirinajstletne hčere Francke. Pa jim še ni bilo dovolj. Prav tisti, ki je prej tepel Marijo, je sedaj odrinil Francko in mater nekajkrat udaril s puškinim kopitom. Nato so se izgubili v noč.

stran: 012

Otroci so ostali sami z mrtvo materjo. Po dvorišču je hodila živina, ki so jo morilci odvezali, ker so jo hoteli odpeljati. Marija je šla k sosedom prosit za pomoč. Nekateri so se bali, drugi niso hoteli in tako ni prišel nihče. Otroci so mrtvo mater odnesli v hišo, jo položili na klop, ustavili uro in nato ob materi bedeli ter molili.
Po materinem pogrebu družinske tragedije še ni bilo konec. Ko se je brat Niko 16. avgusta vrnil iz Teharij – starejši brat Tine je ostal tam – je le malo manjkalo, da ga domačin ni ustrelil. Spomladi 1946 so popisovalci vojne škode prišli tudi k Nagodetovim in Niko ter Francka sta morala podpisati, da so mamo ob umiku ustrelili Nemci in da je pri hiši ostalo sedem mladoletnih otrok. Nika so junija 1947 zaprli in obsodili na smrt, nato pa pomilostili na dvajset let zapora. Domov je prišel po petih letih.
Kakšno zvezo ima vse to z rubriko Kako se je začelo? Zelo pomembno! Vabimo vas, da pozorno preberete tale sestavek, kjer boste zvedeli nekaj več o Nagodetovi družini, pa tudi o predvojnih in medvojnih dogodkih v Logatcu. Zločini po koncu vojne v Logatcu in drugod po naši domovini se namreč niso zgodili slučajno ali zaradi nekih napak, kot večkrat slišimo, ampak imajo korenine že v prvih začetkih dogajanja, ki naj ne bi bilo revolucija, temveč narodnoosvobodilni boj. Poglejmo!

Jožefov Jakob

Nagodetov rod izvira iz vasi Ravnik, ki leži v hribih, slabo uro hoda od Gorenje vasi, in spada pod Hotedršico. Domačija v Gorenji vasi je bila kupljena za Jakobovega očeta. Jakob Nagode je bil rojen leta 1883. Kot najstarejši sin je bil določen, da za očetom prevzame kmetijo, vendar je moral na to čakati do svojega štiridesetega leta in je imel dovolj časa za pripravo. V kmetijski šoli na Grmu pri Novem mestu je pridobil primerno znanje za napredno kmetovanje. Zelo se je zanimal za tehnične novosti, ki so se tedaj začele pojavljati tudi v kmetijstvu. Nabavil je mlatilnico in vprežno kosilnico. Spoznal se je na kolarska in kovaška dela, zato je nakupil potrebno orodje in sezidal kovačijo. Tako je za voz sam naredil kolarsko delo in ga nato še okoval.
V začetku prve svetovne vojne je tudi Jakob moral obleči vojaško suknjo. Na ruski fronti so ga kmalu ujeli in poslali v Sibirijo. V ujetništvu je dočakal oktobrsko revolucijo, ko se za ujetnike nekaj časa ni nihče posebno zanimal. Veliko hrepenenje po domu ga je tedaj nagnilo k tvegani odločitvi, da se je peš odpravil na nekaj mesec dolgo pot skozi ruska prostranstva. Na tej poti se je srečal z neštetimi težavami in nevarnostmi. Njegova spretnost in pripravljenost za vsako delo mu je pomagala v boju za preživetje. Kadar se je, na primer, znašel na bregu kake reke, je narezal vrbovja in hitro spletel jerbas ali košaro. Za tak izdelek je zlahka dobil hlebec kruha in še kaj zraven, kar mu je spet dalo energije za precej vrst (kilometrov) poti. Čeprav je bil previden in se je kolikor mogoče izogibal srečanjem z raznimi oboroženimi skupinami, je nekajkrat padel med podivjane nasilnike. Hladnokrvnost in preudarnost sta mu pomagali, da se je vedno rešil iz težke situacije in nadaljeval svojo pot. Končno je prišel v Romunijo, kjer se mu je posrečilo vkrcati na prenapolnjeni vlak, ki ga je potem pripeljal v domovino.
Na tej poti je Jakob imel priliko neposredno spoznati Rusijo v času revolucije. Videl je razdejanje in srečal njegove povzročitelje. Najbolj ga je pretreslo trpljenje starcev, žensk in otrok v požganih vaseh. Še bolj neposredne izkušnje z oktobrsko revolucijo pa je imel Jakobov svak Franc Godina, ki je kot ujetnik delal na nekem posestvu v srednji Rusiji. Dali so mu par konj, da je zanje skrbel, z njimi oral in vozaril. Nekega dne so na posestvo prišli vojaki z rdečimi zvezdami na kapah. Z njihovim prihodom se je vse spremenilo. Gospodarja, njegovo ožjo družino in posle so takoj odpeljali in ni jih bilo več nazaj. Hkrati z njimi so odgnali tudi vse konje. Ujetnike so zastražili. Prisilili so jih, da so samotež orali njive, da bi tudi brez vprežne živine bile obdelane. Šestnajst mož se je upiralo v vrvi, eden pa je ravnal plug. Od zore do mraka so tako dan za dnem orali črno rusko zemljo ob pičli hrani in pod strogim nadzorstvom komisarjev. Ko se je približala zima in je zemlja začela zmrzovati, so odpeljali ujetnike na breg velike reke, kjer so bili še vidni ostanki požganega mostu. Rdeči so ga hoteli obnoviti, da bi lahko sledili belim na drugo stran reke. Pripeljali so inženirja, da je vodil in nadziral delo. Mož se je spoznal na gradnjo in je znal ravnati z ljudmi, zato je delo dobro napredovalo. Toda nekega dne je na gradbišče prijahal rdeči komisar in inženirja poklical predse. Vpričo delavcev ga je najprej grdo ozmerjal, nato pa potegnil pištolo in ga ustrelil.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Gornji Logatec pred vojno – Spodaj desno del Gorenje vasi

Godina je bil potem nekaj časa vključen v oddelek rdeče vojske, ki je stalno zasledoval bele nasprotnike. Ni odobraval njihovega početja, vendar se jim je pokoril, ker bi ga sicer ubili. O tej svoji izkušnji se Godina pred 2. svetovno vojno niti doma ni upal govoriti, da ne bi postal sumljiv oblastem. Šele državljanska vojna v Španiji in delitev Poljske med Sovjeti in Nemci sta mu razvezali jezik. Večkrat je pripomnil, da so na delu boljševiki, ki hočejo povsod zanetiti revolucijo. Seveda pa so nekateri bivši ujetniki dogodke v Rusiji razumeli in razlagali popolnoma drugače. Nekdo iz Kalc je, na primer, vedno pripovedoval, kako ogromne hlebe kruha pečejo v Rusiji. Ni mogel verjeti, da bi milijoni Ukrajincev res umrli za lakoto. Po njegovem je bila to sama propaganda.

stran: 013

Čas je že, da se vrnemo v Gorenjo vas, kjer se je Jakob Nagode po vrnitvi iz ujetništva z vsemi močmi vrgel na delo. Leta 1925 se je poročil s Frančiško Maček, Petračevo iz Dolnjega Logatca. V letih od 1926 do 1937 se jima je rodilo devet otrok. Veliko skrbi je Jakob posvetil kmetiji, da je z njenimi dohodki vzdrževal številno družino. Glavna pridobitna panoga so mu bile krave molznice, sezidal in za tisti čas na najmodernejši način pa je uredil tudi svinjske hleve. Z vzrejo prašičev se je potem ukvarjala žena Frančiška in tako pridobila marsikateri dinar za vsakdanje gospodinjske potrebščine in za nakup obleke ter obutve za otroke. Tudi dela na njivah Jakob ni zanemaril. Ko je nekoč dobro obrodil krompir, ga je prodal cel vagon hkrati. To pa je povzročilo zavist in nekateri so govorili, da je Nagode postal kulak. Pri skrbi za sodobno kmetovanje je bil Jakob povezan s kmetijsko zadrugo, s pristojnim živinozdravnikom in z drugimi takratnimi strokovnjaki in pobudniki naprednega kmetijstva, med katerimi naj posebej omenimo Janeza Brodarja iz Hrastja pri Kranju. Zato mu tudi delo pri občinskih zadevah in v stranki ni bilo tuje. Med sorodniki je najbolj zaupal Francu Godini, ki smo ga že srečali kot ruskega ujetnika, in Antonu Prhavcu, rojenemu Kraševcu, ki je bil poročen s starejšo sestro Jakobove žene Frančiške in so vaščani o njem vedeli, da je vedno mož beseda.
V krajih ob meji, kot je bil Logatec se je razvilo tihotapstvo, zato splošno vzdušje v letih pred vojno ni bilo naklonjeno marljivosti in poštenju. Zakaj bi garal od zore do mraka, če lahko na hiter in manj naporen način prideš do denarja! Ker ljudem ni manjkalo niti časa ne denarja, so mnogi začeli zahajati v gostilne in se vdajati alkoholu. Take razmere so bile voda na mlin liberalcev, da so laže ščuvali proti kmetom in duhovščini, tradicionalnim zagovornikom dela in poštenja. Ko so v poznih tridesetih letih občinsko oblast v Logatcu vendarle prevzeli pristaši Slovenske ljudske stranke, med katerimi je bil tudi Jožefov Jakob, sta pri prejšnjih liberalnih oblastnikih zavladala velika užaljenost in odpor.
Jakobovo vztrajno in uspešno delo na domačiji in v občini je prekinila bolezen. Ko so se ob dolgih večerih ob njegovi bolniški postelji zbirali sorodniki in sovaščani, je beseda večkrat tekla tudi o razmerah v svetu. Skozi vse so se kot rdeča nit vlekli pogovori o nevarnosti vojne, o Rusiji, Španiji in Poljski. Jakob je pri tem rad opozarjal, da ni hujšega kot nevidna fronta, kjer je vsaka ženska, starec ali otrok lahko vojak. Tako fronto da je videl v Rusiji, ko so jo ljudem vsilili boljševiki. Gorje, če to pride k nam! Nekateri so tem njegovim besedam pritrjevali, drugi pa so mislili, da laže, ker se boji za svoje posestvo. V Rusiji je vse skupna last in ni prekletih mejnikov! V skritem kotičku svoje notranjosti so si želeli, da bi se tak red uveljavil tudi pri nas.

stran: 014

Jakobova bolezen je v dveh letih naredila svoje. Januarja 1940 so ga odpeljali v bolnico in komaj en mesec kasneje je umrl. Mati Frančiška je tako ostala z osmimi otroki sama na domačiji v Gorenji vasi. Najstarejši sin Tine je tedaj imel štirinajst let, Franci, najmlajši od otrok, pa tri leta. Mater je skrbelo, kako jih bo sama vzgajala in kako bo zmogla delo na kmetiji. Lepi trenutki zanjo so bili zvečer, ko je otroke spravila spat in namesto večerne molitve z njimi zapela Marijino pesem. Potem je v miru sedla še k šivalnemu stroju in včasih kar na stolu zadremala za kako urico, dokler je zgodnje jutro ni spet poklicalo k vsakodnevnim opravilom. Tisto poletje so ji zlasti pri košnji veliko pomagali Prhavčevi. Frančiška jim je bila hvaležna, vendar je pri tem večkrat vzdihnila: O, da bi otroci že odrasli! Pri tem najbrž ni pomislila, da bo vojna za odrasle še bolj nevarna. Ljudje so postajali zaskrbljeni in so vse pogosteje govorili o preteči nevarnosti, ona pa je bila tako zakopana v vsakodnevne skrbi za otroke in dom, da je tem razgovorom komaj utegnila prisluhniti.

Okupacija, tihotapci, balilla

Po rapalski pogodbi je bila meja med Jugoslavijo in Italijo pri Logatcu postavljena za vasjo Kalce blizu že omenjenega križišča proti Postojni, Hrušici in Idriji. Hotedršica naj bi po tej delitvi prišla pod Italijo, toda vaščani so že postavljene markirne znake poruvali in jih prenesli na drugo stran vasi, razmejitveni komisiji pa zagrozili s trdimi kmečkimi pestmi. Ostalo je po njihovem. Določanje meje pri Hotedršici je zelo podobno tistemu pri Libeličah, o katerem se je še po drugi svetovni vojni precej pisalo in govorilo, Hotedršica pa je bila kot mnoge domobranske vasi skoraj izbrisana iz zgodovinskega spomina.
Kot rečeno, se je ob meji v kratkem času razvila nova »obrt«. Če bi kdo mislil, da so bili tihotapci le posamezniki, ki so delali vsak zase in po svoje, bi se motil. Tihotapstvo je bila namreč posebna združba, kjer so imeli vodilno vlogo posamezniki, ki so zbrali vsak svojo skupino poslušnih, denarja željnih moških, da so zanje opravljali nevarne prehode preko meje. Tihotapili so marsikaj, najbolj donosni pa so bili konji, kupljeni večinoma na Hrvaškem. Mnogi tihotapci so bili oboroženi, zato so se jih graničarji bali in se izogibali srečanju z njimi. Tudi Italijani so pri preganjanju tihotapcev imeli le skromne uspehe, redkokdaj so koga prijeli, nekatere pa obsodili kar v odsotnosti. Ko so logaški orožniki nekemu vodji tihotapcev nekoč nastavili zasedo, je v temni noči po tisti poti slučajno prišel nedolžen človek in padel pod njihovimi streli. Po opravljenem delu so nekateri tihotapci cel teden posedali po gostilnah, saj so imeli dovolj časa, denarja pa jim tudi nikoli ni smelo zmanjkati.
6. aprila 1941 so bili v krajih ob meji v velikih skrbeh. Nagodetovi so po nasvetu sorodnika že prej utrdili spodnjo klet, da bi jo v slučaju potrebe lahko uporabili za zaklonišče. Toda zaklonišče sploh ni bilo potrebno in proti koncu velikega tedna so se po »cesarski cesti« skozi Logatec že valile dolge kolone italijanske vojske. Tudi v Gorenjo vas so prišli. Niso se obnašali sovražno, z otroki so se celo šalili, vendar so ljudje ostali do njih zadržani. Prvi dogodek, ki je lepo pokazal razpoloženje ljudi do Italijanov, se je pripetil že na velikonočni ponedeljek v Grižarjevem mlinu. Domači fantje so priredili bal, da bi porabili denar, ki so ga v predpustnem času nabrali pri »šranganju«. Ko so poskočne melodije harmonike že razgibale prve pare, so se med domačine prismukali tudi Italijani. Niso skrivali, da bi se radi zabavali z domačimi dekleti. Fantje so tako prijaznost že v začetku odklonili in Italijane dobro nabunkali ter namočili v bližnjem potoku.
Tihotapci so bili zaradi prihoda Italijanov prestrašeni, saj niso vedeli, kakšne sezname nosijo s seboj. Kar nekaj tihotapcev se je tedaj zateklo h kmetu Skrotniku na Žibrše. Ko so čez nekaj časa spoznali, da se Italijani zanje posebej ne zanimajo, so se prikazali iz skrivališča in se vključili v normalno življenje. Kasneje so se mnogi priključili OF in partizanom.
Gorenjevaški otroci so imeli šolo v Gornjem Logatcu. Od Nagodetovih je leta 1941 hodilo v šolo šest otrok. Po italijanski zasedbi kakšnih izrednih sprememb ni bilo. Učitelji in učbeniki so ostali isti, le sliko kralja Petra so morali otroci izrezati iz čitanke. Kasneje so v šoli začeli vabiti v fašistično organizacijo, ki se je imenovala balilla. Otrokom so razdelili pristopne izjave z naročilom, naj jih starši podpišejo. Nagodetova mati Frančiška je svojim otrokom odločno povedala, da ne bo nič podpisala, ker jim ne dovoli v nobeno organizacijo. Kljub temu se je na celi šoli le nabralo nekaj otrok, ki so se vpisali v balillo. Dodelili so jim razred v pritličju, kjer so se zbrali vsako jutro pred poukom in v italijanščini zdrdrali duceju hvalnico, ki je bila napisana na tabli, nato pa dobili hlebček kruha. Za posebne slovesnosti so člani organizacije, dečki in deklice, imeli uniforme, podobne pravim fašističnim uniformam. S posebnim veseljem je tako uniformo nosila tudi deklica Dana, nekoliko večja od ostalih članic in zelo agilna. Ne bi je niti omenjali, če se pred nekaj leti, že po padcu berlinskega zidu in našega komunizma, ne bi oglasila v časopisu in blatila medvojnega gornjelogaškega kaplana Jožeta Cukaleta. Zdi se, da ji prestop od fašističnega totalitarizma h komunističnemu ni povzročil nobenih težav.

stran: 015

Jože Cukale je bil doma na Vrhniki. Leta 1940 je pel novo mašo in bil nato nastavljen za kaplana v Gornjem Logatcu. Maja 1945 je odšel na Koroško. Dva njegova brata sta bila kot domobranca vrnjena v domovino – v smrt, on pa je v Italiji vstopil v jezuitski red in že leta 1947 odšel v misijone v Indijo. Leta 1995 je med obiskom v Sloveniji imel za Zavezo zanimiv razgovor, ki je bil objavljen v 18. številki. Ko bi omenjena gospa poznala vsaj del tistega, kar je nekdanji logaški kaplan in kasnejši misijonar ter pesnik Jože Cukale povedal v razgovoru, bi njenega pisma v časopisu sploh ne bilo.

Videli smo kosmatega moža

Za oborožence v gozdu so Logačani zvedeli razmeroma pozno, še kasneje pa za njihove prave namene. V zgodnji pomladi 1942 so otroci na svojih običajnih pohajkovanjih po okoliških gmajnah naleteli na posamezne partizane, ki so navadno hitro izginili globlje v gozd, zato je bila predstava, ki so jo dobili o njih, precej površna. Bili so vznemirjeni in so pripovedovali, da so videli velikega neznanega moža s kosmato brado in dolgimi lasmi. Ljudje so iz tega sklepali, da so otroci videli kakega četnika, saj se je o njih že nekaj časa govorilo. Ko so se na primer srečali gozdni delavci, so se zaupno spraševali, ali je kdo srečal četnike, vendar pa so le malo vedeli, kdo in kaj naj bi četniki v resnici bili. Zgodilo se je, da je tudi trgovec v prodajalni polglasno razlagal skupini žensk, da je v nekem oddaljenem kraju prišlo do spopada med »našimi in nasprotniki« in da so zmagali »naši«, ker so imeli boljši položaj. Seveda pa ni znal ali hotel povedati, kdo so »naši« in kje je to bilo.
Oče Martin, po domače Koren iz Gorenje vasi, je stalno vozil les iz gozda. Daleč v gozdu je najprej zvlekel hlode do nakladališča, jih po legah zvalil na pripravljeni voz in nato povezal z verigami, porajkljal, kot se je temu reklo, ker je za zategovanje verig rabil rajklje. Čakala ga je še kako uro dolga vožnja do lesnega skladišča v Dolnjem Logatcu. Ko je Martin nekega dne spomladi 1942 daleč v gozdu tako nalagal hlode, so se poleg njega pojavili oboroženi možje. Opazovali so njegovo delo in nikamor se jim ni mudilo. Ko je oče zategnil še zadnjo verigo, so postali zgovornejši. Med njimi je bil pomočnik iz Brusove trgovine, ki je Martinu še pred kratkim postregel, ko je šel kupit žeblje za volovske podkve. Pomočnik Andrej je Martinu dal vedeti, da je on vodja patrole, nato pa se je razgovoril, kako po njihovi zmagi ne bo več socialnih razlik, ker bodo »velikim pavrom in kulakom« pobrali in razdelili med reveže. Zdelo se je, da je bil vodja zadovoljen s svojim govorom in da niti ni pričakoval kakih pripomb. Ko je oče že hotel pognati vole in odpeljati proti Logatcu, je pristopil še drugi član patrole, ki ga je tudi poznal, in naročil, naj drugi dan prinese s seboj steklenico »tahudega«. Martin je naslednji dan med seno, ki ga je vzel s seboj za volovsko malico, res skril steklenico dobrega žganja. Ni še zvlekel dovolj hlodov do nakladališča, že so se pojavili znanci od prejšnjega dne in še nekaj novih. Brez zadrege so vprašali za žganje in zelenka je takoj zakrožila med njimi. Martin je medtem nadaljeval delo in se delal zadovoljnega, da jim je ustregel. Preden je spet odpeljal proti domu, ga je veliki znanec še enkrat opomnil: »Ja, Martin, ne pozabi, kaj sem včeraj povedal. Po zmagi bomo delili!« Tako se je Martin neposredno seznanil s »četniki« in tudi spoznal njihove načrte. Kmalu mu je postalo jasno, da tudi nekateri od teh, ki so doma in se pogosto shajajo v gostilnah, sodelujejo z onimi v gozdu. Spletala se je tajna mreža in kdor se je vanjo zapletel, skoraj ni imel možnosti, da bi se rešil iz nje.
Jazbec iz Gorenje vasi je bil krošnjar in kramar. Ob farnem žegnanju in nekaterih drugih praznikih je pred cerkvijo v Gornjem Logatcu postavil stojnico in prodajal spominke ter druge malovredne drobnarije. Ob navadnih dneh je hodil od hiše do hiše in brusil nože ter škarje. Zaradi svoje »obrti« je včasih tudi kaj pretihotapil in se pri tem naučil nekaj italijanščine, kar pa pri ljudeh ob meji ni bilo nič izjemnega. Rad je posedal v gostilniški družbi, kjer se mu je hitro razvezal jezik in potem ni izbiral besed. Okolica ga je imela za brezverca, čeprav sam o tem ni govoril, kaj še da bi se s tem hvalil. Njegova hčerka se je zapletla z italijanskim oficirjem in dobila otroka. Ljudje tega sicer niso odobravali, razumeli pa so, da tudi do tega pride, če ljudje živijo skupaj.

stran: 016

Zakaj so torej tega revnega in precej čudaškega moža obdolžili izdajstva? On in njegova družina so res živeli v skromnih razmerah in bi jim kak dinar prišel prav. Toda kaj bi ta mož, četudi bi hotel, sploh mogel izdati Italijanom? Zakaj je bila njegova »likvidacija« odločena prav tedaj, ko so vpliv v krajevni OF dobili nekdanji tihotapci, zakaj so prav domači terenci, ki tudi sami niso bili moralni biseri, predlagali njegovo smrt. Zakaj so se toliko trudili, da bi v ta uboj zapletli poštene domačine, ki sicer z njim niso imeli nobene zveze?

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nagodetovi po očetovi smrti leta 1940 – Od leve Marija, Francka, Terezija, Jernej, Franci, Štefan, zadaj mama Frančiška, ob njej sin Tine, potem pa sin Niko (z rokami ob žepih)

Ukaz za »likvidacijo« je najprej dobil Tine iz Kalc. Prinesel mu ga je sovaščan. Tine je še tisti večer bil v vaški gostilni skupaj s svojo žrtvijo. Povabil je Jazbeca, naj gre z njim ven, potem pa ni mogel streljati nanj. Takoj naslednji večer sta Tineta obiskala sovaščan, ki mu je sporočil ukaz OF, in neki neznanec. Ostro sta ga privila, zakaj ni opravil naloge, in mu postavila zadnji rok za drugi večer. Tine je z nabito pištolo spet šel v gostilno. To pot je Jazbecu povedal, kakšno nalogo ima, in ga opozoril, naj zbeži. Odgovoril je, da ni nikomur povzročil krivice, zato ne bo bežal. Tudi Tine je počakal, da sta spet prišla oni sovaščan in njegov neznani spremljevalec. Moral je iti z njima in ni se več vrnil. Njegovo truplo so našli v potoku blizu Grčarevca. Na eni roki so mu manjkali prsti. Menda je bilo nekaj let po vojni, ko so se nekateri domačini na povratku z veselice, ki so tedaj bile v navadi, pod vplivom alkohola težko spričkali, ali so Tinetu odsekali prste pred smrtjo ali po njej, bili pa so si enotni v tem, da je bilo to potrebno za dokaz izvršitve smrtne obsodbe.
Obsodbo nad Jazbecem so opravili partizani logaške čete. Starejši Žibršani pomnijo, da je Jazbec tisti dan prišel na Žibrše, da bi dobil nekaj krompirja za prehrano družine. Ko se je obložen z nahrbtnikom že vračal, sta ga ustavila dva partizana in moral je z njima v gozd. Čez nekaj časa se je iz tiste smeri zaslišal strel. Precej podrobno je ta dogodek opisal Karel Leskovec, ki je bil tedaj tudi sam član logaške čete. V njegovem opisu se nam zdi posebno pretresljivo to, kako so voditelji revolucije v preproste ljudi znali zasejati strah in sovraštvo, kako na hitro so jih prepričali, da so nehali misliti s svojo glavo. Leskovec pove, kako je nekega nedeljskega popoldneva v taborišče na Žibršah prisopihal kmet Tumlje in precej dolgo na samem govoril s komandirjem Pehačkom. Povedal mu je, da je Jazbec iz Gorenje vasi začel poizvedovati za partizani. Do takrat logaška četa še ni imela opravka s takimi ljudmi, tisti hip pa se je med njimi rodila »čudna misel: za vselej ga je treba spraviti na varno«. In potem sta ga Ivan in Lovec, ki je bil tudi sam iz Logatca, počakala ter prijela. »Roke sta mu zvezala na hrbtu kar s srobotom. Prignala sta ga na hribček zraven taborišča in ga trdno privezala k smreki.« Okrog obdolženca se je potem zbrala cela četa. »Na sredi tega živega kroga je stal komandir. Nekaj časa ga je prebadal z očmi, nekaj časa pa z besedami. Dolgo ga je zasliševal, da bi zvedel kar največ, pravzaprav vse. Pehaček je imel pri tej stvari še poseben namen. Hotel je, da bi si dobro zapomnili, kaj je izdajalec, ker je bil to prvi primer, da smo imeli opravka s takim človekom. Vedel sem in čutil, kaj pomeni biti izdajalec. V hipu se mi je zagnusil. Sam sebi nisem mogel verjeti, da se je mogel ta človek tako spozabiti. Glavo je obračal levo in desno in z očmi preplašeno tipal zdaj enega, zdaj drugega, da bi prebudil vsaj iskrico usmiljenja. Toda pri vseh je našel le prezir in sovraštvo. Odrejeni likvidator je takoj izvršil obsodbo.« (Karel Leskovec, Križpotja I., str. 96, 97)

stran: 017

Ne mislimo raziskovati, koliko je ta zapis resničen. Če ga primerjamo s spomini domačinov, bomo rekli, da je močno prilagojen namenu pisca, da bi prikazal natančnost in pravičnost partizanskega sodišča. Mimogrede naj povemo, da je komandir Pehaček študiral pravo, toda očitno je bil pri tej »razpravi« bolj pod vplivom revolucionarnih idej kot pa pravnega znanja. Nikjer ni povedano, kakšno izdajo je zagrešil obtoženec, s čim mu je izdaja bila dokazana. Zakaj nihče v četi ni vprašal za to, ampak jim je zadoščalo, da je tako rekel komandir in že se jim je človek, ki je pravzaprav izhajal iz njihovih vrst, zagnusil. Škoda, da pisec ne pove, kdo je bil »odrejeni likvidator«, ampak le omeni, da je takoj izvršil obsodbo. Kaj bi se zgodilo, če bi se ukazu uprl? Zelo verjetno bi ga doletela enaka usoda kot Tineta iz Kalc, ki mu vest ni dopustila, da bi slepo sledil namigu malo znane organizacije in ubil človeka.

Streljanje talcev pospeši revolucijo

Iz zgodbe o Tinetu iz Kalc in o Jazbecu ni težko zaključiti, da je bila revolucionarna organizacija v Logatcu že v začetku leta 1942 dokaj močna. Seveda za popoln mozaik tistega časa manjka še veliko kamenčkov. Kakšno vlogo so pri tem imele predvojne organizacije, na primer Sokol, ki je bil v »obmejnem okrožju« od Žirov do Starega trga dobro organiziran in katerega član je bil tudi Rado Pehaček, kakšen vpliv so imele nekdanje politične stranke, kakšen delež so prispevali bivši tihotapci, že vajeni skritih poti in ilegalnega poslovanja? Komu je služila lesna trgovina, ki je bila na tem področju precej razvita, pa se je zaradi okupacije v marsičem spremenila? Ali se ni v nekem smislu že tedaj začelo uveljavljati načelo, ki ga je vozarju Martinu ob srečanju v gozdu napovedal trgovski pomočnik Andrej: »Vzeli bomo, delili bomo!«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Tri Nagodetove birmanke leta 1943 – Z leve Terezija, Marija in Francka – Zadaj botri

V knjižici Ljubgojna, draga vas domača, kjer Marica Cerar-Bastič opisuje kruto smrt svojih staršev, horjulskega župana Ivana Bastiča in njegove žene v noči na 15. junij 1942, najdemo tudi sledeči odstavek: »Teden dni po pogrebu smo doživeli novo grozo. Bilo je zgodaj zjutraj 23. junija. S sestro pozajtrkujeva in zagledava, da prihaja po glavni cesti iz Horjula četa vojakov. Ko pridejo mimo hiše, opaziva, da vodijo vklenjene mlade fante in može. Med njimi sem spoznala učiteljiščnika iz nižjega letnika, bil je iz Logatca in se je vsak dan vozil z vlakom v šolo. Spreletel me je neizrekljiv strah. Huda slutnja. Čez nekaj časa se zaslišijo streli izpod bližnjega hriba, nato se četa vrne in oddalji. Ubili so osem talcev, osem mladih življenj je omahnilo in ugasnilo.« (Marica Cerar Bastič, Ljubgojna, draga vas domača, str. 41)

stran: 018

Kakšno zvezo ima ta bridki spomin z začetki revolucije v Logatcu? Ne samo mladi učiteljiščnik, ampak vseh osem talcev, ki so jih Italijani 23. junija 1942 postrelili blizu Horjula, je bilo iz Logatca. In kako je prišlo do njihove aretacije? Nekaj o tem zvemo iz zgodbe o lesnem trgovcu Jakobu Gostiši. Žena mu je umrla, zato je stanoval v hiši svoje sestre. Njuna gospodinjska pomočnica je nekega dne v zgodnjem poletju 1942 čisto slučajno slišala razgovor med hčerkama šolskega upravitelja, ki sta se sončili na vrtu za šolo, in njunima italijanskima prijateljema. Pogovarjali so se o nekem sestanku in naštevali imena, ob katerih bi vsak Logatčan postal pozoren. Služkinja se je neopazno oddaljila od kraja nenavadnega razgovora in o njegovi vsebini takoj obvestila gospodarja. Spoznal je, da mu preti nevarnost. Na hitro je zmetal v kovček nekaj najnujnejših potrebščin in izginil iz Logatca. Kasneje se je zvedelo, da je več mesecev preživel v Trstu, kjer je imel poslovne prijatelje.
Nepojasnjeno je ostalo, zakaj pred odhodom ni obvestil vsaj nekaterih, za katere je vedel, da so tudi v nevarnosti in so potem res bili ustreljeni v Horjulu. Nepojasnjeno je ostalo tudi to, kako je Jakob Gostiša februarja 1943 izginil v Ljubljani. Na očesnem oddelku ljubljanske bolnice se je tedaj zdravil mlad fant iz Gorenje vasi. Bil je zelo presenečen, ko je usmiljenka Marija nekega večera v njihovo sobo pripeljala trgovca Gostišo. Čeprav je bil prepričan, da dobro vidi, je vprašal: »Stric Jakob, ali ste res vi?« Šele tedaj je trgovec pogledal in fanta prepoznal. Spregovorila sta nekaj nepomembnih besed. Naslednje jutro je mož vstal, se oblekel in odšel. Devet noči je tako prespal na oddelku, deseti večer pa ni več prišel. Zjutraj je usmiljenka zaskrbljeno spraševala zanj in omenila neko pismo. Šele po vojni se je izvedelo, da je Gostiševa sestra le dan ali dva pred tistim februarskim datumom odnesla v Ljubljano pismo, ki ga ji je za brata izročila domača OF. Gostiša je tako izginil in njegova usoda je ostala nepojasnjena, čeprav so o njem in o tistih Logatčanih, ki so bili ustreljeni v Horjulu, marsikaj govorili, med drugim tudi to, da so njihovo sodelovanje z OF Italijanom prijavili kar domači komunisti sami. Za upravičenost takega sklepanja govori dejstvo, da niso nikoli ugotovili, kako so Italijani prišli do imen za takratne aretacije.
Pričakovali bi, da bo logaško vodstvo ob napadu na italijansko kolono pri Cestah opozorilo svoje sodelavce in jih morda celo povabilo v ilegalo. Pa se ni zgodilo nič takega! Za napredek revolucije je bilo namreč to potrebno in za ta cilj nobeno sredstvo ni bilo pregrobo. Tudi italijanska odločitev, da v Horjulu ustrelijo talce, je bila voda na komunistični mlin, saj je ljudi odvrnila od razmišljanja o nesmiselnosti napada na Italijane in jim dala misliti, zakaj se Italijani tako zavzemajo zaradi horjulskega župana. »Nekaj je že moralo biti. Oni v gozdu že vedo!«
10. junija 1942 so partizani pripravili zasedo ob cesti Logatec-Rovte na kraju, ki se imenuje Židovnik in je blizu zaselka Ceste. Vedeli so, da bodo tisto popoldne Italijani z več kamioni v Rovte peljali hrano. Zaradi tega napada je prišel s Ključa komandir Pehaček z okrog dvajsetimi možmi, večinoma člani logaške skupine, ki pa je bila sedaj že vključena v novo enoto, ki je le malo kasneje postala del novega dolomitskega odreda. Okrog petih popoldne so se Italijani s tremi kamioni res pripeljali v zasedo. Nekaj jih je bilo takoj mrtvih in ranjenih, drugi pa so se po prvem presenečenju začeli braniti in so vzdržali, dokler niso dobili pomoči iz Logatca in Rovt. Karel Leskovec, ki je ta dogodek opisal v svojih Križpotjih, pove, da je na partizanski strani med bojem padel »mlad fant, star kakih osemnajst let, doma iz Ljubljane, ki je le nekaj dni prej prišel v partizane«. Njegovo truplo so tovariši skrili v grmovje ob cesti, toda Italijani so ga našli, odpeljali s seboj in potem razkazovali po Logatcu. V Cestah so Italijani še tisto popoldne zažgali tri domačije, večino prebivalcev pa odpeljali v internacijo.
Po tem dogodku so Italijani izkoristili vsako priliko za povračilne ukrepe. 16. junija so na Petkovcu prijeli Franca Hladnika in Janeza Cigaleta in ju na krut način ubili. Ljudje so govorili, da sta bila zatožena, da zbirata orožje. Baje je bilo ime Franca Hladnika izpisano na zbrojevki (strojnici), ki jo je partizan Kragulj pustil na kraju zasede v Židovniku. Šel je namreč »s svojim mitraljezom tako blizu, da mu je šofer zavozil na cev. Največ vojakov je s kamiona poskakalo prav na to stran«. (Karel Leskovec, Križpotja I., str. 141.) Nekoliko nenavadno, mar ne? Naj dodamo, da so v Rovtah dobro vedeli, da Hladnik in Cigale nikoli nista bila za OF. Kdo je torej Italijanom povedal, da zbirata orožje?

stran: 019

Karel Leskovec piše, da so Italijani s svojim nasiljem pospešili proces med ljudmi in pomagali k odločitvi tistim, ki so do tedaj še oklevali, kam bi se nagnili. Pozabi pa pri tem povedati, kdo je okupatorjem dal neposredni povod za streljanje talcev. Ko bi tiste, ki so že septembra 1941 izdali zakon o zaščiti slovenskega naroda, v resnici skrbelo za slovenska življenja, marsikatere takratne akcije sploh ne bi začeli, saj so koristile okupatorju za opravičilo represalij, za uničevanje Slovencev, kar je vsekakor bilo v njegovih načrtih. Prav to pa je bila edina pot za razmah komunistične revolucije, ki je bila glavni cilj komunistične partije, kajti le preko nje se je lahko povzpela na oblast. Koliko prostora je v takih razmerah še ostalo za osvobodilni boj?

Medvojne stiske Nagodetove družine

Težavam, ki so se zgrnile na mamo Frančiško zaradi prezgodnje smrti očeta Jakoba, so se pridružili še problemi vojne in revolucije. Zaradi njih marsikatero noč ni mogla spati, čeprav se je navzven zaradi otrok delala mirno. Ko so otroci iz šole prinesli pristopnice za fašistično organizacijo, je odločno povedala, da ne bo podpisala in da jim ne dovoli v nobeno organizacijo. Nekega nedeljskega popoldneva v zgodnji pomladi dvainštiridesetega se je več fantinov, med njimi trije Nagodetovi, zbralo na gmajni blizu Gorenje vasi. Vedeli so, da se tam z italijanskimi kavalirji dobivata dve dekleti iz vasi. Hoteli so jim malo ponagajati. V primerni razdalji od zaljubljencev so se ustavili, se zabavali med seboj in od časa do časa tudi njim poslali kak dovtip. Naenkrat ena od deklet pokaže na fante in zavrešči: » Partižani, partižani!« Vojaka sta takoj prijela svoji puški in nekajkrat ustrelila proti fantom. Žvižg krogel jih je prepričal, v kako nevarno igro so se spustili. Po najkrajši poti so tekli domov. Frančiška je Tineta, ki je menda bil najstarejši med njimi, resno okregala, druge pa poučila, naj se držijo doma, da je drugič ne bodo zares skupili.
Nekako ob istem času je sestrična nagovorila Tineta, da je na deske vaškega plota nekajkrat s kredo napisal OF. Sreča, da njegovo pisanje ni vzbudilo posebne pozornosti in da ga je kmalu spral dež. Niti Frančiška tedaj še ni dobro vedela, kaj ta znak pomeni in kaj bi bilo s Tinetom, če bi ga pri pisanju zalotili Italijani. Mnogi v vasi pa so tedaj že poznali OF in njeno organizacijo. Nekatere je motilo, da so bili med sodelavci ljudje sumljivih moralnih vrednot, na primer možakar, ki je bil pred vojno hud tihotapec, poleg tega pa nobena vdova in dekla ni bila varna pred njim. Tudi po teh sodelavcih so se ljudje opredeljevali za OF ali proti njej. Kaj kmalu so začutili, da je o teh opredelitvah nevarno govoriti, zato so se zapirali vase in bili vse bolj nezaupni do sosedov in sovaščanov.
Nagodetovi so hodili na polje mimo hiše, kjer je bilo večkrat slišati jok malega otroka. Frančiška je vedela, da je mama tega otroka mlado dekle, ki se je zagledalo v italijanskega vojaka. Pomislila je, da mlada mamica in otrok morda trpita pomanjkanje. Odločila se je pomagati, čeprav je tudi sama vsak dan morala nahraniti veliko lačnih ust. Pripravila je pol hlebca kruha, papirnato vrečko moke in kanglico mleka in poslala tri mlajše otroke, da vse odnesejo mladi mamici. Otroci so bili že skoraj na cilju, ko se je s kolesom pripeljal sovaščan, za katerega se je vedelo, da je med ožjimi sodelavci nove organizacije. Takoj je razumel, kaj se dogaja. Stopil je s kolesa in z enim udarcem zbil na tla kanglico, z drugim vrečko, da je zletela na bližnjo njivo in se pretrgala, zraven je nad otroki kričal in jih zmerjal. Jokaje so otroci pritekli domov. Mati jih je tolažila, toda tudi sama je bila preplašena, ko jo je tudi drugi sovaščan trdo opozoril, naj ne kaže simpatij do italijanskih pankrtov.
Marsikaj se je še zgodilo v tistih mesecih pred septembrom 1943. Koliko mož in fantov so Italijani odpeljali v internacijo! Ustanovljene so bile vaške straže. V Logatcu sicer ni bilo postojanke vaške straže, toda precej mož in fantov je bilo vključenih v posadke v okolici. Frančiška je vse to spremljala, neposredno je pa ni prizadelo, saj so njeni otroci zaradi mladosti bili še izvzeti iz teh problemov. Po moževi smrti je bila njena največja želja, da bi otroci čim prej odrastli, da bi lahko poprijeli za delo na kmetiji. Ko je prišla vojna, se je mnogo spremenilo. Otroci so hitro odraščali in kadar je na to pomislila, jo je zaskrbelo, kaj bo, če vojne še ne bo konec.
V dneh po 8. septembru so se skozi Logatec spet pomikale kolone italijanskih vojakov. Večinoma so bili brez orožja in komaj še podobni vojski. Kaj so si mislili, ko so na hribčku pri Gornjem Logatcu brali velik napis vittoria? Nihče jih ni ustavil, nihče jih ni obtožil zaradi požganih domov, zaradi trpljenja internirancev in pobitih talcev. Terenci in partizani, ki so se pojavili šele po odhodu Italijanov, so imeli druge skrbi. Najprej so prestregli nekatere može in fante, ki so se kar po cesti vračali iz internacije. Povedali so jim, da so mobilizirani, in jih kljub izčrpanosti zaradi stradanja v taborišču vtaknili v svoje enote. Mobilizirali pa so tudi po vaseh. K Nagodetovim so prišli okrog enajstih ponoči in ukazali, naj sin Tine gre z njimi. Mati Frančiška je prosila, naj ga pustijo doma, ker je še premlad in je nujno potreben na kmetiji, saj bo sicer ostala sama s sedmimi nedoraslimi otroki. Niso je poslušali. Odpeljali so ga v gostilno Ambrožič, kjer je bilo zbirališče. Frančiška še ni odnehala. Šla je za njimi v gostilno in zahtevala razgovor s komandantom, ki je ravno vodil sestanek z domačimi predstavniki OF. Precej dolgo je morala čakati in prositi, da se je končno le obrnil k njej in jo odrezavo vprašal, kaj hoče. Ponovila je prošnjo, naj ji pustijo Tineta, da ne bo ostala na kmetiji sama s sedmimi otroki, mlajšimi od njega. »Kdo bo pa držal plug pri oranju za jesensko setev, če ga boste vzeli?« je vzdihnila. Osorno jo je prekinil: »A tako? Mi se borimo za svobodo naroda, ti pa govoriš o plugu! Sedaj ni časa za razmišljanje o delu, sedaj je čas boja in vsak mora pri tem prispevati svoj delež.« Zbrani terenci so odobravajoče kimali in posmehljivo pogledovali Frančiško. Morda jo je prav to nagnilo, da je odločno povedala: »Samo ženska sem, vendar vem, da se z delom lahko največ naredi za narod.« Nič ni pomagalo. Tine je moral s partizani, terenci pa so si njene besede dobro zapomnili in jo menda že tedaj obsodili na smrt.

stran: 020

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Stražarji – tudi logaški – iz Grčarevca

Tudi pri drugih hišah so se izvajalci mobilizacije natančno držali seznama, ki so ga sestavili domačini. Pri neki hiši gospodar Anton ni vstal iz postelje, ko so ga prišli iskat. Trdil je, da je bolan. Nerodno situacijo je rešila partizanka-domačinka, ki se je z eno roko igrala z dojenčkom, ležečim v posteljici poleg Antonove, z drugo pa nastavila pištolo na očetovo glavo. Pri Anžonu v Blekovi vasi fantov niso dobili doma, zato so vzeli šestnajstletno hčerko Pavlo. Poslali so jo na Gorenjsko in jo kmalu sami ustrelili hkrati s še nekaterimi, ki so jih osumili, da nameravajo dezertirati. Kakšna ironija, da so kasneje prav dan te in takšne mobilizacije proglasili za praznik logaške občine v »spomin na množični odhod mož in fantov v partizane«.

stran: 021

Materi Frančiški je prisilni odhod sina Tineta v partizane razblinil še zadnje upanje, da bodo sinovi zaradi mladosti brez večjih težav prebrodili vojno. Še slabi dve leti sta bili tedaj do konca vojne, ki je Nagodetovi družini prinesel toliko gorja in jo popolnoma razbil. Toda o tem bo govorila naša naslednja zgodba.

Zaključek

Ko Rudolf Hribernik v knjigi Dolomiti v NOB opisuje začetke OF, pove, da »v Logatcu tik pred vojno in v začetku okupacije ni bilo partijske organizacije, četudi je bilo predvsem v lesni industriji in gozdarstvu zaposlenih precej delavcev. Ravno tako ni bilo organizacije SKOJ in celo sindikalna organizacija je bila zelo šibka. Dobro organizirani so bili edino sokoli, saj je Logatec spadal pod njihovo obmejno okrožje. Rado Pehaček, vodilni član Sokola, je menda že maja 1941 stopil v stik s Kidričem, junija pa je v Logatec prišel Novak-Očka in uredil vse potrebno za ustanovitev krajevne organizacije komunistične partije.« (R. Hribernik, Dolomiti v NOB, str. 77-80)
Vse delo krajevne OF in prve partizanske skupine je torej bolj ali manj očitno vodila komunistična partija in sproti odločala, katere skupine oziroma njihovi interesi se lahko tolerirajo, katere pa je treba na tak ali drugačen način onemogočiti. Centralni komite partije je avgusta 1941 v Ljubljani ustanovil VOS (varnostno obveščevalno službo), katere glavna naloga je bila »likvidacija« nasprotnikov partije in njene OF. Ko je Slovenski poročevalec 20. septembra 1941 objavil še »Odlok SNOO glede zaščite slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev« je delu VOS bila dana tudi »zakonska« podlaga. Opredelitev, kdo je narodni izdajalec, je bila v tem odloku formulirana tako, da je partija lahko obsodila vsakogar, če je le hotela. Tudi postopek kaznovanja je bil določen tako, da ni bila možna nobena obramba, saj »osebno zaslišanje krivca ni potrebno in proti razsodbi sodišča ni pritožbe«.
Nikoli do tedaj nobena politična stranka v Sloveniji svojih ciljev in zahtev ni uveljavljala z umori, sedaj pa je bil tak način »uzakonjen«. Odlok je tudi določil, naj »se kazen izvrši takoj in po osebah, ki jih določi sodišče«. Kdo so bile te osebe? V Ljubljani člani VOS, na podeželju pa partizanske enote, domači terenci, včasih pa tudi sosedje ali sorodniki obsojenega, ki jih je partija s tem hotela zaplesti v svoje mreže ali preizkusiti, kot smo videli pri Tinetu iz Kalc.
Dr. Bajt o tem takole piše v svoji knjigi: »Dejstvo, da so naši komunisti prek Vrhovnega plenuma OF ustanovili Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), ki po ustanovni listini z dne 16. septembra 1941 za časa osvobodilne vojne edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju, dokazuje, da s prevzemom oblasti niso hoteli čakati do konca vojne.« Dalje pove, da »nasilne podreditve slovenskega naroda komunistični partiji, njegovega zreduciranja na objekt partijske samovolje, kar so komunisti storili z odločitvijo za nasilno uvedbo boljševizma z revolucijo, dejanskega izvajanja te odločitve in končno njenega uresničevanja ne moremo označiti drugače kot zločin nad slovenskim narodom«. In »naši komunisti so storili ta zločin v času sovražne zasedbe, ko je bil prejšnji državni aparat uničen ali vsaj v veliki meri onesposobljen.« (Bermanov dosje, str. 944-945)
Razmislekov in ugotovitev dr. Aleksandra Bajta sicer ne mislimo primerjati z besedami preproste notranjske kmetice Frančiške Nagode, vendar bomo za zaključek ponovili besede, ki jih je odločno povedala pred partizanskim poveljnikom in zborom domačih terencev, ko se je potegovala za svojega sina: »Samo ženska sem, vendar vem, da se z delom lahko največ naredi za narod.« Za tem kratkim stavkom je bil skrit tudi pomislek o smiselnosti boja, o katerem so rekli, da je narodnoosvobodilni, v resnici pa je to že od začetka bila komunistična revolucija in je narodu do tedaj povzročila veliko gorje in škodo. Mati Frančiška niti za trenutek ni oklevala, ko je bilo treba odkloniti vpis otrok v fašistično organizacijo, in se tudi ni mogla sprijazniti s tem, da sin, še na pol otrok, gre k partizanom, v katerih je videla predvsem revolucionarje in ne borce za osvoboditev izpod okupatorja. To so ji šteli v zlo in zato so jo obsodili.