Avtor: Neoznačeni avtor

stran: 064

stran: 065

Letošnja obletna slovesnost na Kočevskem rogu je bila jubilejna. Zato smo vsi, ki imamo skrb zanjo, čutili, da mora biti drugačna. To bi dosegli, če bi ji na primer mogli dati vseslovenski značaj. Tako so očitno razmišljali tudi slovenski škofje in se odločili, da se te slovesnosti udeležijo vsi in ji tako dajo vseslovenski pomen. Za škofi so, kot je bilo pričakovano, prišli tudi ljudje. Tako letos na Rogu niso stali samo Dolenjci, Notranjci in Gorenjci, ampak v večjem številu kot doslej tudi Primorci in Štajerci. K posebnosti letošnje slovesnosti je prispevalo tudi dejstvo, da se je je udeležil predsednik vlade z nekaterimi ministri in parlamentarci. Tam so bili tudi vojaki Slovenske vojske, za častno stražo in za polaganje predsednikovega venca.
Rog je tako dokazal, da lahko postane vseslovenski kraj. To je zato, ker so v njem energije, ki lahko pritegnejo vse ljudi. To imamo pravico reči zato, ker se človek nedolžni žrtvi ne more ustavljati, ne da bi hkrati videl v sebi ždeti hudobijo. Rog deluje tudi na daljavo – s tem da je. Nazadnje bo tako, da se mu nobeden ne bo mogel upirati. Blagoslov, ki prihaja z Roga nad slovenski narod, je v tem, da iz ljudi dela ljudi dobre volje. Zakaj kdo bo še mogel biti hudoben, ko bo izvedel, da je nekje v njegovem narodu kraj, ki se imenuje Rog? Ko bo njegova zgodba razumljena, bo ta kraj dosegel tudi to, da bo vsaka hudobija videti neznosna. Tisti, ki se bojijo za spreobrnjenje slovenskega naroda, naj se nehajo bati. Raje naj kaj naredijo, da bodo ljudje Kočevski rog doumeli – da bodo spoznali, kakšno težo ima deset tisoč nedolžnih življenj. Kočevski rog je naše jamstvo. Večno se mu ne bomo mogli tako zelo upirati, da to ne bi mogel biti.
Na Rogu je letos Cerkev prebrala tudi dvesto osemnajst imen pričevalcev za vero. Ko so jih tako pred nami prebirali, smo začutili, da ta imena nikamor tako zelo ne spadajo kot sem. Večina jih nikoli ni bila na Rogu, a spadajo sem – na kraj ponovne slovenske zaveze.
Vse, kar se je letos zgodilo na tem kraju, je bilo iz take snovi, da je 18. junij postal velik jubilejni dan: zlato sonce, neskončno nebo nad neskončnimi gozdovi, svete besede in sveta dejanja, in imena, ki so obljubljala, da se bo nekoč nad nami razlilo usmiljenje. Potem pa še človeške stvari: čudoviti vrhniški pevci, čudovita sestra Boža, ki jih je učila peti, čudoviti dirigent Marjan Ribič in kaj naj rečemo za Marka Finka – pa saj so mu to povedali zavzeti obrazi poslušalcev. In veliko drugih, predvsem pa dvanajst tisoč ljudi, ki so se razhajali v sončno nedeljo spremenjeni. Zakaj spremenjeni? To nam je nekaj dni za tem povedal mlad slovenski zgodovinar. Rekel je, da na Rog hodi zato, ker se tam sreča s seboj. Zato, vidite.
Govorila sta metropolit dr. Franc Rode, med mašo, in urednik Zaveze, po maši. Če bi kdo želel prebrati kako misel o tem, kaj pomenijo besede, tam izrečene, si lahko ogleda prve strani aktualnega komentarja v tej Zavezi.