Avtor: Tine Velikonja

stran: 086

Ponedeljek, 19. junija, dan po slovesnosti v Kočevskem Rogu. Odpravljamo se na Koroško, da bomo sledili poti izginulih domobrancev. Lahko bi šli že prej in ne bi tvegano izbrali zadnji razpoložljivi dan, pa smo čakali Tolstoyeve otroke. Prišli so šele v soboto. Da ne bi bili preveč raztepeni po avtomobilih, smo si priskrbeli kombi. Zjutraj nam v Iliriji povedo, da najmlajša Tolstoyeva hčerka Ksenija ne bo šla z nami, ker ima migreno.
Tako se spravimo v kombi Nigel Nicolson, John Corsellis, Nikolai Tolstoy z ženo Georgino, najstarejša hčerka Aleksandra, in jaz, naša Urška pa vzame druga dva otroka Anastazijo in Dmitrija. Kombi je prostoren, vendar tako glasen, da se ni mogoče pogovarjati kar počez. John se preseli v prvo vrsto k Nigelu in skupaj modrujeta, drugi zadaj si pomagamo, kakor vemo in znamo, pregledujemo zemljepisne karte in predvideno pot. Vreme nam je skoraj preveč naklonjeno. Že zaradi fotografij bi se kakšen oblaček prilegel. Ravno take dneve smo imeli majske dni leta 1945, ko smo šli na isto pot.

Taborišče pod Sv. Ano

Prva postaja: taborišče pod Ljubeljem. John ga dobro pozna in na vsa usta hvali knjigo o njem Tunel. Pisec je Francoz, nekdanji taboriščnik. Ko začne John govoriti o velikem številu žrtev, ga ustavim. Da bo videl napisano črno na belem, kako jih v dveletnem obstoju tega taborišča ni umrlo več kot trideset in da v njem ni bilo prostora za tisoče ujetnikov, ampak tisoč na vrhuncu njegovega delovanja. Zgledno urejeno delovno taborišče z vsem, kar spada zraven; z značilno nemško pedantnostjo so postavili celo krematorij. Garanje v neznosnih razmerah, a se je dalo preživeti.
Ko gledam, kaj so napravili iz Teharij, kjer je bilo taborišče pod drugo Sv. Ano, se mi obrača želodec. Ljubeljsko taborišče pod Sv. Ano je v svoji preprostosti mogočno in spoštljivo, ne samo do ljudi, ki so v njem trpeli, ampak predvsem do narave. Nihče se ni spomnil, da bi tja odvažal tržiške industrijske odpadke, nihče ravno tam izbral smetišča za vso Gorenjsko, na misel ni padlo nikomur, da bi tu postavil podružnico blejskega igrišča za golf. Centralni spomenik z zvezdasto razporejeni zidovi, na njih napisi v jezikih, ki so jih govorili taboriščniki, v sredini okostnjak z napisom Obtožujem! Ohranjeni temelji barak in terasastih ploščadi. Samo nekaj takega bi želeli za Teharje in Kočevski Rog, nobenih katedral.
Nigel pripoveduje svojo zgodbo o taborišču. Njihova divizija se je v sklopu 5. britanskega korpusa po vožnji skozi Kanalsko dolino 8. maja 1945 med prvimi pojavila v Beljaku. Predenj so pripeljali raztrganega in neobritega možaka, ki mu je v francoščini razložil, da prihaja iz taborišča na Ljubelju, da so se rešili skozi predor na Koroško in da so obtičali brez vsega v dolini nekaj deset kilometrov stran. Prosil je za pomoč. »Malo prej smo bili zasegli nemški tovorni vlak, naložen s hrano in robo, namenjen v Italijo. Odvrnil sem mu, da lahko z vlaka poberejo vse, kar se jim zdi koristno. Zataknilo se je pri tem, kako prepeljati tak tovor. Najboljše bi bilo kar z vlakom. Vprašal sem ga, ali zna voziti lokomotivo. Najprej je začudeno pogledal, potem pa bil takoj za to. Da ni sam, do sem so se prebili najbolj podjetni in trdoživi. Bodo že dobili koga. Bili so res od vraga, saj so vlak gladko odpeljali. Opozorili so nas na svoje taboriščne čuvarje, ki da so tudi na poti k nam. Res smo med Nemci, ki so se nam vdajali, naslednjega dne zajeli vojake, ki so nam bili sumljivi. Poklicali smo taboriščnike. Potrdili so nam, da gre res za njihovo stražo. Pokazali so tiste, ki so se nad njimi najbolj pregrešili. Izločili smo jih in dali posebej, druge pa pridružili ujetnikom.«

stran: 087

Most čez Dravo v Borovljah

Vodstvo pohoda predamo Nigelu. S svojo korenjaško postavo in odločno govorico je še vedno pravi vojak. Na križišču pred mostom zavijemo na stransko pot, ki naj bi nas pripeljala prav do Drave. Tam je ob nasipu izpeljan potok, zato ne moremo niti peš navzgor. Po obhodnih kolovozih bolj s srečo kot s pametjo najdemo stopnice na cesto in most. Novi most je postavljen samo navidezno bolj južno od starega. V resnici so sicer cesto speljali bolj vzhodno, most pa usmerili čez reko poševno, da prehaja na levi breg celo bolj zahodno, kot je prejšnji. Železniški je ostal na istem mestu. Ker je zaradi hidrocentrale in pregrade na Dravi vodni nivo zvišan, je videti, kot da se bo vsak čas potopil.
Nigel pripoveduje:
»Ko so v soboto, 12. maja 1945, poslali našo brigado na most, nismo dobro vedeli, kaj se dogaja. Prevzeli bomo predajo. Pripeljali smo se s celovške smeri in se ustavili ob Humperškem gradu. Nismo šli v poslopje, ampak se namestili zunaj, poleg naših enot, ki so bile tu že nekaj dni. Spustili smo se navzdol do mostu. Po njem je najprej prikorakala velika nemška enota, na čelu po činu visok oficir v zrelih letih. Strumno se je postavil pred nas in salutiral. Da je von Seeler, poveljnik garnizije v Ljubljani. Odpel si je pas s pištolo in nam oboje izročil. Celoten dogodek je bil videti bizaren, teatraličen; ne vem, če je imel čin generala, jaz pa stal pred njim kot poročnik. Sporočili smo mu, naj vojaki odvržejo orožje, in jih napotili naprej proti severu na polje južno od Celovca. Takrat nisem vedel, da se mu reče Vetrinjsko polje. Za njimi se je iz Karavank izvila množica, kot bi prihajala z drugega sveta. Ogoreli in neobriti vojaki v najrazličnejših uniformah, množica civilistov na vozovih, vprežna živina konji, voli in krave, utrujeni in povaljani. Samo gledal sem in se čudil, odkod naenkrat ta procesija brez konca in kraja, saj je prej ni bilo videti nikjer.«

Vetrinj

Tudi Aleksandra nam uide v Urškin avto. Da smo preveč dolgočasni in govorimo vedno isto. Saj je vse lepo s temi domobranci in begom čez hribe, morali pa bi vedeti, da je uradno že skoraj poletje, sonce noro žgoče, gozdovi zeleni, gore špičaste, nebo neusmiljeno brez oblačka in je zanje zanimivo tudi kaj drugega.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Na Humperškem mostu čez Dravo

stran: 088

Na dvorišču nekdanjega samostana pred cerkvijo nastopi John s pravim predavanjem o svojih izkušnjah z begunci. Kot kveker je bil odklonil, da bi prijel za orožje. Tako so ga vključili v angleški Modri križ. Že tretjič poslušam njegovo zgodbo o otroškem vrtcu in o fotografiji, posneti pred cerkvijo, na kateri je videti otroke, ki plešejo ringaringaraja. Kaže nam, kje so prebivali civilni begunci, kje so bili oni, angleški Modri križ, o navadah teh nenavadnih ljudi, ki so zapustili domovino in odšli na tvegano pot. Kako so hoteli zaživeti normalno, kako začeli funkcionirati, kot da so se sicer fizično prenesli čez Karavanke, tu pa hoteli delovati tako kot prej. John je ves v ognju in pozablja, da nas grabi žeja in nam kruli po želodcu. Očitajoče me pogleda, ko ga prekinem in vse na hitro povabim še v cerkev. Meni se zdi Marija na oltarju vsakokrat bolj mila, vitraži vedno bolj moderni, sama ladja pa romansko disciplinirana. Zanima jih plošča na zidu na desni strani čisto pri oltarju. Komaj opazna je, obenem pa edini spomenik o burnih dogodkih na tem kraju maja 1945 z besedami izdaja, sovražnik, zločin. Ker je vse v latinščini, celo letnica, na katero se napisano nanaša, je obiskovalci ne razumejo. Nobenih znamenj o dogodkih na skoraj v celoti pozidanem Vetrinjskem polju ne na dvorišču pred cerkvijo, čeprav je šlo za 50 000 ljudi, od katerih so polovico vrnili in večinoma pomorili.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nigel Nicolson pripoveduje – Železniška postaja Podgorje – Maria Elend

Nigel razlaga, da tudi v Vetrinju angleška vojska ni šla v stavbe, prepustila jih je beguncem. Šotore si je postavila na livadi med vodnim jarkom in nekdanjim samostanom. Štab 6. oklepne divizije, ki je bila v sklopu 5. britanskega korpusa, si je izbral najlepšo vilo ob Hodiškem jezeru. Kar vselili so se in vse jim je bilo na razpolago.

Gostilna Simandl v Strugi pri Borovljah

Ura je dve popoldne in vročina je taka, da imamo vsega dovolj. Samo čimprej v senco kake gostilne, potem pa bo, kar bo. Predlagam jim, da se na nadaljnji poti ustavimo kar v Strugi pri Simandlu na desnem bregu Drave, ravno tam, kjer jo je stara cesta proti Celovcu ubrala naravnost proti severu in se po dvesto metrih povzpela na most čez Dravo. Okrog te gostilne je bil 10. maja 1945 po preboju v Borovljah eden zadnjih spopadov v 2. svetovni vojni v Evropi. Zvečer v mraku je namreč nič hudega sluteč pripeljala partizanska tankovska brigada. Prekoračila je Podkoren in bila seznanjena, da ni na poti do Celovca pred njo nobenih zaprek, pa je naletela na vojsko, ki si je bila nekaj ur prej izborila pot do mostu.
Samo prek mosta čez Dravo in nekaj sto metrov po cesti po Rožu, pa smo v Strugi. Pri Simandlu se posedemo okrog mize v senci mogočnih dreves. Najprej pijača, potem pa začnemo vpraševati o hrani. Izvemo, da odprejo kuhinjo šele ob šesti uri popoldne. Kam sedaj? Meni ni bilo toliko do jedi, za goste pa ne bi bilo prav, če bi jih pustili stradati. Pa se spomnijo ženske, zlasti Georgina in Urška, da je nasproti trgovina z živili, da bodo nakupile in bomo imeli pač piknik. Za pijačo, kavo in sladolede bo poskrbela gostilna, za drugo pa mi sami.
Natakarica obvlada angleščino in nemščino, s slovenščino pa je skregana. Bila je kar nekaj časa varuška v New Yorku in se je naučila jezika. Z dekleti se hitro spoprijateljijo in potem gre vse gladko. Krožniki, pribor, noži, tase za rezanje kruha so takoj na mizi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nikolai Tolstoy pripoveduje – Železniška postaja Podrožca – Rosenbach

stran: 089

Razgovorimo se. Spomnimo se petkove epizode na Društvu pisateljev. Angleški gostje so šli naprej, na dvorišču pa jih je že čakal predsednik Evald Fliser, ko drugi opazimo še s ceste, da sta z njim Milan Kučan z ženo Štefko in da se nekaj pogovarjajo. Ko se približamo, se Kučan obrne in odide v stavbo in v prvo nadstropje, kjer je restavracija. Evald nam kasneje pojasni, da se je s predsednikom pozdravil, ga seznanil, koga pričakuje, in ga povabil, naj se pridruži. Ta je samo odkimal in šel po svoje. No, pogovor s pisatelji, navzoči so bili Flisar, Petan, Taufer in Rudolf, je bil živahen in je trajal kar nekaj ur. Poznalo se je, da so tako gostje kot gostitelji iz istega testa.
Jutri da bodo šli zgodaj zjutraj k angleškemu veleposlaniku v Ljubljani g. Davidu Lloydu. Saj niso kar tako. Pridružil se jim bo še predsednik Društva angleško-slovenskega prijateljstva v Londonu. Predlagati namreč nameravajo, da bi prenesel angleškemu zunanjemu ministrstvu željo, naj bi se Anglija uradno opravičila Slovencem za zločin, ki ga je zagrešila po koncu vojne. Prav bi bilo tudi, da bi ga za naslednje leto povabili, naj pride v Rog, zlasti, če bomo imeli pomladansko vlado. John da ogromno na Bajuka, zdi se mu, da se bo z njim obrnil svet.
No, ko pišem spomine, lahko povem, da jih je britanski veleposlanik sprejel, jih poslušal, potem pa jim začel nejevoljno dopovedovati, da tega ne bo naredil, ker ni politik. Njegova naloga v Sloveniji je, da ureja formalne zadeve. Potem pa je čez mesec dni kljub deklariranosti, da ni politik, v Financial Timesu objavil svoja zapažanja ob spremembah v Sloveniji in se med drugim obregnil ob Bajuka, ker je položil venec ob breznu v Kočevskem Rogu.

Podgorje – Maria Elend

Lahko bi s svetopisemskimi besedami označili naše počutje »Tukaj nam je dobro biti«, vendar moramo naprej. Skromni kolodvor v Podgorju stoji zase, vas je spodaj. Železnica se namreč od Borovelj proti Podrožci in predoru dvigne dvesto metrov. Naprej proti Celovcu se po njej ni dalo, ker so, kot kaže, bili Angleži tisti, ki so vzhodno od postaje porušili železniški most čez hudournik Velika Suha in s tem preprečili, da bi se partizani kar z vlakom pripeljali v Celovec. To je slavno prizorišče predaje, ki ga je opisoval partizanski pogajalec dr. Franc Hočevar in nam je zgodbo ponovil Nigel, ki je bil tudi z njim. »Prevara, vojni zločin!« Čudni občutki me spreletavajo, ko poslušam iz prve roke zgodbo nekoga, ki je bil zunaj, govoriti o trenutkih in usodah, ko sem bil jaz znotraj.

stran: 090

»Najprej smo izročali Hrvate, nato pa Srbe in Slovence. Pravite, da so večino Hrvatov odpeljali naprej proti Zagrebu in da niso končali v Kočevskem Rogu. Že mogoče. Danes mi je žal, da se nisem uprl. Morda bi me za krajši čas zaprli, ohranil pa bi čisto vest. Še danes mi doni po ušesih butanje zaprtih v vagonih. Večino smo predali na tej postaji, ker se nam je zdelo najbolj pripravno. Na samem je, prič skoraj ni bilo, vse je na videz potekalo mirno in urejeno.«

Podrožca – Rosenbach

Poslopje je večje od podgorskega. Čeprav je bil tu predan bistveno manjši del vseh vrnjenih, pa nam Podrožca pol stoletja zveni v ušesih kot pravo ime za izdajo in obup. Simbolizira jo severni vhod v karavanški predor, dober kilometer oddaljen od postaje, in sklenemo, da si ga ogledamo. Odpravimo se po kolovozu ob progi, a pot se kmalu izgubi. Nadaljujemo po stezi, ko zmanjka tudi te, pa kar po tirih. Ko smo čez dobro polovico, od daleč vidimo, da se da priti do vhoda tudi po cesti. Vrnemo se do avtomobilov in odpeljemo tja. Vhod v predor z svojim sajastim in izrabljenim lokom me spominja na vrata v Dantejev pekel. Tako majhen, pa toliko trpljenja. Proga je videti, kot bi bila opuščena. V eni uri, kolikor smo ostajali okrog postaje, smo videli peljati samo en vlak.
Nikolaj še ni bil tu in je vidno presunjen, tudi žena. Seveda smo še polni včerajšnje svečanosti v Kočevskem Rogu. Zanima tudi njune otroke, bolj kot bi pričakovali. Spoznavajo, da njihov oče ni čudaški vitez na belem konju, ki se bori proti mlinom na veter, ampak da je cenjen in odmeven. Menimo se, da bi njegovo knjigo Minister in pokoli, prirejeno in dopolnjeno, izdali v slovenščini.
Šofer Andrej hitro potegne skozi predor in proti Ljubljani. John bi šel rad še na Brezje, pa sem kar potuhnemo in z vso naglico naprej. Res pa bi se spodobilo, da bi se na naši posebni poti ustavili še v Kranju, Škofji Loki in Šentvidu, pa nam čas ne dopušča. John hoče jutri ne samo k ambasadorju, ampak se hoče sestati še z Bajukom in Šeligom. Nigel se bo popoldne odpeljal z avionom, druge pa čaka nekajdnevna Savudrija, ki se je najbolj veselijo otroci. Tudi zanjo moramo prihraniti nekaj moči.