Avtor: Nigel Nicolson

stran: 090

The Sunday Telegraph, 25. junij 2000.

Prevedla Katarina Bogataj - Gradišnik
Večina od nas je potrebovala kar nekaj časa, da je brez pomote pokazala Slovenijo na zemljevidu Evrope in imenovala njeno glavno mesto, Ljubljano. To je dragulj v kroni nekdanje Jugoslavije, delček v sestavljenki najbliže Avstriji, pristan civiliziranosti med Miloševićem in Haiderjem. To je sončna stran Alp.
Značilna dolina s travniki, ki se strmo vzpenja proti gorskim vrhovom, se končuje z jezerom, po katerem sem prejšnji teden veslal, da bi obplul otoček, na katerem visoko sedi prikupna baročna cerkev. Lepa dežela je to.
Vendar nisem bil tukaj zavoljo tega prizorišča. Povabljen sem bil skupaj z dvema prijateljema, da se udeležimo osupljivega obreda na kraju, ki se imenuje Kočevski rog. To ni vas, temveč naravna globel na gozdnih tleh, kakih 60 metrov v šir in 15 metrov globoka. Brez pomoči je ne bi mogli najti, ker je edini dostop po gozdnih kolovozih in stezah. Doslej še niso poskušali razširiti poti ali oznamovati smeri. Vendar se je minulo nedeljo 10.000 ljudi odpravilo tja sedet ali stat okrog globeli pri verskem obredu, ki je trajal tri ure.
To je bilo prizorišče enega najstrašnejših dogodkov v 20. stoletju. Kakih 12.000 jugoslovanskih vojakov, večidel Slovencev, ki so bili pri domobrancih, so Titovi partizani pripeljali sem v maju in juniju l. 1945, da bi jih pobili. Bil je to prizor nepredstavljive groze.
Vojake, med njimi tudi nekaj žensk, so dan za dnem vozili sem na tovornjakih, jih slačili do golega in vezali s telefonsko žico. Potem so jih prisilili, da so tekli zadnjih nekaj metrov do globeli, in tam so, ustreljeni v tilnik, popadali v brezno.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Proga, po kateri so pošiljali slovenske domobrance v komunistično Jugoslavijo

Na tisoče trupel se je nakopičilo v plasteh na tem tesnem kraju, nekateri, ki niso bili povsem ubiti, so počasi umirali od ran ali od lakote, zadušitve ali od mraza. Samo kakemu pol ducatu se je posrečilo pobegniti, in prav od teh, katerih enega sem srečal, smo izvedeli te grozljive podrobnosti.

stran: 091

Vse od l. 1991, ko je Slovenija postala neodvisna država, se na tem odročnem kraju zbirajo sorodniki in prijatelji teh ljudi, da obhajajo spominsko bogoslužje. Bil je to najganljivejši obred, kar sem se jih kdaj udeležil, in zame še posebnega pomena. Leta 1945 sem bil namreč eden izmed peščice britanskih vojakov, ki jim je bilo ukazano, naj pošiljajo te ljudi v smrt.
Zgodilo se je takole. Čisto ob koncu 2. svetovne vojne je en sam korpus britanske 8. armade vkorakal iz Italije v južno Avstrijo in dal zatočišče tisočem protikomunističnih vojakov in civilnih beguncev, ki so prosili za našo zaščito pred Rdečo armado in Titovimi partizani. Spravili smo jih v veliko taborišče blizu Celovca in jih zastražili.
Teden dni pozneje smo dobili ukaz, naj pošljemo Titu nazaj vse, ki so jugoslovanske narodnosti, to pa je zanje pomenilo, kar smo dobro vedeli, skoraj gotovo smrt. Drugje sem popisal, kako neradi smo izpolnili ta ukaz. Bilo je to povsem neopravičljivo izdajstvo.
V Ljubljani sem nedavno s svojima sopotnikoma govoril o teh dogodkih na dveh javnih shodih in ob mnogih zasebnih srečanjih. Sprejeli so nas izredno spoštljivo. Nadškof nam je podelil neke vrste odvezo za naš delež v tej zadevi.
Toda čutili smo, da je potrebno še nekaj več. Povedali smo, da je po našem mnenju prišel čas, da naša vlada slovenskemu ljudstvu pokaže neko znamenje obžalovanja. Ne predlagamo formalnega opravičila, kakor je bilo tisto za pokol v Amritsarju l. 1919, temveč nekakšen izraz sočutja z žrtvami.
Povedali so nam, da bi se celo to lahko razumelo kot vmešavanje v slovensko notranjo politiko. Dežela je namreč politično še vedno globoko razdeljena na stare komuniste in na novo, bolj svobodno mislečo vlado. Še vedno je komunistična doktrina ta, da so ti ljudje zaslužili smrt, ker so bili sovražniki države, četudi je bila morda »napaka«, da so jih pobili tako veliko.
Vendar to ne opravičuje naše izdaje nad njimi. To je bilo dejanje popuščanja, katerega bi se morali hudo sramovati.