Avtor: Mara Kolman

stran: 092

Veliko se je spremenilo, odkar smo prvič poromali na Orlov vrh pri Clevelandu k spominski maši za pobite domobrance in vse žrtve komunistične revolucije. Smreke in borovci, ki so bili posajeni pred petdesetimi leti, so zdaj mogočna drevesa, postavljen je bil slavolok z napisom Bog, narod, domovina, visok križ z napisom Ki si za nas križan bil in dodana bela stena z imeni morišč. Kapela je v tem času dobila novo sliko brezjanske Marije in je bila na novo zavarovana pred dežjem in pred vetrom. Na ovinku pred kapelico je bilo postavljeno znamenje s sliko sv. Cirila in Metoda. Prav nazadnje smo postavili še kip domobranca v naravni velikosti. Med drevjem in cvetjem na Orlovem vrhu opaziš nešteto slovenskih zastav in zastavic, ob cesti pa dvanajst skal s križi – za dvanajst tisoč pomorjenih.
Kaj se je še spremenilo? Čas zahteva svoje in naše vrste se hitro krčijo. Nič več ni povorke iz mesta. Včasih je v njej proti Orlovemu vrhu vozilo osemdeset, petdeset, trideset avtomobilov s slovenskimi zastavami. Nič več ni dolge vrste preživelih domobrancev, ne številnih narodnih noš, ki so ob domobranski godbi prikorakali pred kapelico. Vendar nas je še vedno veliko, ki s spoštovanjem in globoko vero prihajamo na ta kraj, da se poklonimo spominu naših mučencev.
Tudi letos smo že v soboto zvečer prižgali svečke v kapelici in zmolili rožni venec. Tudi zapeli smo ob kresu, ki pa ni gorel tako mogočno kot ponavadi, kajti v zadnjih dneh je bilo preveč dežja. Glavna slovesnost naslednji dan je morala biti v dvorani. Bilo je drugič, odkar obhajamo ta spominski dan, da zaradi dežja ni bilo maše pri kapelici. Gospod župnik Kosem, ki je kot otrok tudi okusil Vetrinje, se je v pridigi spomnil vseh naših ljudi, ki so izgubili življenje, ker so odklanjali komunizem. Isto je povedal tudi mladim v angleščini in jih opomnil, naj nikoli ne pozabijo, da so Slovenci, naj ostanejo dobri kristjani in se radi priporočajo našim mučencem. Mašo je spremljalo ljudsko petje.
Po maši je gospod Milan Zajec, predsednik Tabora, pozdravil vse navzoče in predstavil glavnega govornika, inženirja Jožeta Rusa iz Čikaga. V začetku svojega govora je gospod Rus povedal, da je pred odhodom v Cleveland obiskal Lemont, kjer domuje Kraljica Slovencev Marija Pomagaj in kjer je pokopan njen apostol škof Rožman. Nato je nadaljeval: »Zdaj je že petinpetdeset let, odkar se v teh junijskih dneh spominjamo vseh, ki so trpeli pod črnim, rjavim in pod rdečim nasiljem, najbolj krutim od vseh. Še prav posebno pa imamo pred očmi razoroženo, vrnjeno, mučeno in pomorjeno slovensko vojsko. Rog, Teharje in številna druga grobišča po vsej slovenski zemlji so še posebej središče naših misli, spominov in molitev. Rog in Teharje morata postati naši božji poti, kamor bodo romali ljudje in se poglabljali v najbolj nenavadno zgodbo, ki se je dogodila našemu narodu.«

stran: 093

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: 29. maj 2000 – Ob Domobranskem grobu v Triglavskem parku

Le zakaj to obujanje spomina, ki je ponekod že pozabljen, ponekod pa ga hote prezirajo? Obujamo ta spomin, da bi domobranska podoba ne živela samo na vsakoletnih spominskih slovesnostih, ampak da bi jo vzeli s seboj na svoje domove in bi tam ostala in vžigala hrepenenje po svetosti, »zakaj bolj kot učenjaki in umetniki, bolj kot znanstveniki in uspešni poslovneži so nam potrebni svetniki.«
Spomnimo se preroških besed škofa Jegliča: Naš čas je velik, ker dela mučenike. Toda imeli bomo še večje čase, morda bomo imeli še hujše čase. Satan ima svojo fronto, pa ima tudi Kristus svojo fronto. Za nas veljajo krstne obljube, zvesti bomo ostali, pa naj pride karkoli, tudi če bi morali postati mučenci. – In potem je udarilo čez nas. Na sam veliki petek.
»Oni dan sem sredi slovenskega Čikaga srečal moža; dolgo ga že poznam. Spominjam se ga, ko je bil vzravnan korenjak; s plugom je odpiral zemlji srce na pomlad, poleti je zbiral klasje in ga vezal v snope, na jesen je obiral sadove in dihal z listi, ki so plesali v sivem vetru. In ko je sneg pobelil polje in log in gmajno in gozd, je zbral okrog sebe svojo družino in z njo hvalil Boga. In potem je prišlo hudo. Streli, ogenj, vojska, žalost, jok in smrt. Pet sinov je imel. Krepkih in zornih kot pomladno jutro, nasmejanih kot poletno sonce, pojočih kot nebeških pevcev kor. Še jih vidi, še vedno jih sliši. Vsak dan znova jih sliši, od daleč. Osivela so mu leta, ramena mu teži devet križev in čez, oči mu zro v nevidno daljo in tako posluša svoje fante. Pojo njegovi fantje, pojo; zdaj je tega že petinpetdeset let. V Vetrinju jih je videl poslednjič, odhajali so s pesmijo. »Zbogom, oče, jutri, pojutrišnjem se spet vidimo.« Toda jutri, pojutrišnjem jih je Kajn odstrelil v kraška brezna in jame. »Kako rad bi segel v globoko dno, kjer brez besed so bratje obležali.«
Ob deseti obletnici vetrinjske tragedije je škof Gregorij govoril v Lemontu na ameriških Brezjah: »Palme mučeništva so zrasle tudi na naših tleh. Slovenska zemlja je orošena z mučeniško krvjo naših bratov in sestra, ki smo jih poznali, z njimi delali, z njimi v cerkev hodili, z njimi živeli. Zvesti in stanovitni so bili v veri, zato so morali dati svoje življenje Bogu v slavo, sebi v odrešenje in poveličanje, mnogim v spreobrnjenje, nam vsem pa v svetal vzor in zgled mučeništva.«
Po slovesnosti se je razvilo veselo srečanje, ki je bilo še lepše, ker je posijalo sonce in pregnalo z Orlovega vrha sivino deževnega vremena.